Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da je Zakupna pogodba s sklenitvijo Sodne poravnave 23. 12. 2013 prenehala. Glede na ugotovitev nižjih sodišč, da je RS prenehala biti lastnica sporne nepremičnine s Sodno poravnavo z dne 23. 12. 2013, ko sta toženca proti plačilu zneska 44.109,00 EUR postala vsak do 1/2 solastnika sporne nepremičnine (katere del je tudi sporna njiva), je pravilen zaključek nižjih sodišč, da je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja tudi, da sta se tožnik in Sklad v petem odstavku 13. člena Zakupne pogodbe med drugim dogovorila, da, če zemljišče v sodnem ali izvensodnem postopku preneha biti last RS, v tem delu zakupna pogodba preneha s pravnomočnostjo sodbe oziroma začetkom veljavnosti listine. To pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da sta se stranki Zakupne pogodbe izrecno dogovorili za prenehanje te pogodbe v primeru prenehanja lastništva RS na sporni njivi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00029912
OZ člen 635, 635/1, 636
gradbena pogodba - stvarne napake - odgovornost za napake (jamčevanje za napake) - rok za uveljavitev jamčevalnega zahtevka - prekluzivni rok - zastaranje - dokazno breme - razlogi za revizijo - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v reviziji
Materialnopravno pravilna je presoja nižjih sodišč, da tožnik ni zamudil enoletnega prekluzivnega roka iz prvega odstavka 635. člena OZ. Toženki svojega dokaznega bremena nista zmogli.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00029687
OZ člen 648. ZPP člen 227, 228
podjemna pogodba - prenehanje pogodbe po volji naročnika - odstop naročnika od pogodbe - odstopna pravica - izpolnitveni zahtevek - pravica do plačila - višina plačila - trditveno in dokazno breme - prehod dokaznega bremena - dopuščena revizija
Tožnica je v okviru izpolnitvenega zahtevka navajala, da se je do toženkinega odstopa od pogodbe že zavezala k plačilu določenih razvojnih stroškov tujemu partnerju (navajala je zneska 10.000 in 35.000 EUR). Toženka pa je oporekala višini zahtevka z navedbo, da že plačana sredstva (5.000,00 EUR z dne 23. 11. 2015) vsekakor zadoščajo za pokritje vseh že opravljenih aktivnosti in stroškov tožeče stranke. V svoji prvi pripravljalni vlogi je še opozorila, da je tožeča stranka zagotavljala podobne rešitve tudi drugim pravnim subjektom. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč nižjih stopenj, da je s tem dokazno breme prešlo na tožnico, ki je razpolagala s potrebnimi podatki glede višine izdatkov.
priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe - konkretizirano ugovarjanje - pritožbene novote - pravica do izjave
Nasprotna udeleženka je smiselno nasprotovala priznanju tuje arbitražne odločbe, ni pa konkretizirala razlogov za nasprotovanje, zaradi česar se sodišče prve stopnje do njih niti ni moglo opredeliti. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki o tem, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo navedbe v ugovoru nasprotne udeleženke. V celotnem preostalem delu pritožbene trditve udeleženke predstavljajo pritožbene novote, za katere nasprotna udeleženka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že ob vložitvi 'ugovora' in jih zato pritožbeno sodišče kot nedovoljene ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvez s 37. členom ZNP).
Pravne osebe voljo oblikujejo preko svojega personalnega substrata, zato se pri ugotavljanju pogodbene volje pravnih oseb presoja pogodbena volja osebe, ki je v imenu pravne osebe pogodbo sklenila.
Za razliko od darilne pogodbe, ki je dvostranski posel, saj zahteva sodelovanje (izjavo volje) obeh pogodbenih strank, preklic darila učinkuje le na podlagi enostranske izjave darovalca, ki ima oblikovalne učinke, saj povzroči prenehanje darilne pogodbe. Oblikovalne pravice so pomembna skupina enostranskih (zavezovalnih) pravnih poslov. Gre za izjavo obligacijskega prava, ki sama po sebi ne vzpostavlja lastninske pravice darovalca. Darovalcu zaradi prenehanja pravne podlage (pogodbe) daje pravico zahtevati vrnitev darila, obdarjenca pa zavezuje, da ga vrne; iz preklica tako izhaja samo zaveza obdarjenca, da opravi vse, da bo darovalec pridobil lastninsko pravico nazaj. Nepremičnino vrne tako, da dovoli, da se v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisa lastninske pravice. Če obdarjenec tega ne stori prostovoljno, mora darovalec vpis doseči s tožbo. Za vnovično vzpostavitev lastninske pravice darovalca na nepremičnini se poleg preklica darila torej zahteva tudi vpis v zemljiško knjigo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00028993
OZ člen 333. ZOR člen 358, 372. ZPP člen 380, 380/1, 380/2
pogodba o poslovnem sodelovanju - trajno pogodbeno razmerje - odpoved pogodbe - obličnost - vročitev odpovedi - dejanska seznanitev - prejemna teorija - zastaranje občasnih denarnih terjatev - dopuščena revizija
Glede odpovedi velja modificirana prejemna teorija, po kateri odpoved učinkuje le, če druga stranka izve za voljo izjavitelja. Izraza vročena pa ne smemo razlagati v smislu postopkovnih predpisov o osebnem vročanju; odpoved je namreč lahko drugi stranki sporočena tudi ustno ali s sredstvom za komunikacijo. Dejanska seznanitev nasprotne stranke z odpovedjo je torej bistvena za začetek učinkovanja odpovedi oziroma za začetek teka odpovednega roka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00028996
ZPP člen 370, 370/3. OZ člen 239. URS člen 127, 127/1
izredna pravna sredstva - razlogi za revizijo - izpodbijanje dejanskega stanja v reviziji - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - prepis pritožbenih navedb v reviziji - opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - standard obrazloženosti odločbe revizijskega sodišča - ustavna vloga Vrhovnega sodišča - odpoved kreditne pogodbe - kršitev pogodbe - poslovna odškodninska odgovornost
Revizija ne odpira pomembnih pravnih vprašanj, saj ponavlja očitke o procesnih kršitvah in napačni uporabi materialnega prava, na katere je odgovorilo že sodišče druge stopnje. Sodišče druge stopnje je pravilno zavrnilo pritožbene navedbe, s katerimi je tožnica izpodbijala odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov za postavitev izvedenca gradbene in ekonomske stroke. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja zaključek, da je toženkina odpoved kreditne pogodbe imela podlago v objektivno ugotovljivih dejstvih.
Nejasna pogodbena določila je treba v skladu s 83. členom OZ razlagati v korist tiste pogodbene stranke, ki pogodbe ni pripravila, le v primeru, če zakonsko določena primarna razlagalna pravila iz 82. člena OZ ali (in) razlage na podlagi metod pravne argumentacije ne omogočajo enopomenske interpretacije. Razumna je razlaga 1. člena Pogodbe, da toženki niso bile neznane (in zato izgubljene) tiste terjatve, ki jih je sama z lastno udeležbo pridobila v sodnih postopkih.
V 62. členu ZBan-1 je uveljavljeno načelo "štirih oči", to je obveznega skupnega zastopanja banke po vsaj dveh članih uprave. Skupno zastopanje pomeni, da oba člana uprave skupaj izjavljata in sprejemata voljo za banko. Predpostavka skupnega izjavljanja in sprejemanja volje je konsenz, soglasje glede njenega oblikovanja. Ob tem je (lahko) vprašanje, kdaj je bilo doseženo soglasje volj članov uprave, pomembno le z vidika časa sklenitve pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00028589
OZ člen 837. ZPP člen 8, 215, 347, 347/2, 350, 350/2, 358
pogodba o nepremičninskem posredovanju - provizija za nepremičninsko posredovanje - višina provizije - pogodbena volja strank - dokazna ocena - trditveno in dokazno breme - meje pritožbenega preizkusa - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - dopuščena revizija
Izkaže se, da je sodišče druge stopnje s sklicevanjem na tezo o dokaznem bremenu dejansko zaobšlo zahtevo po celoviti dokazni oceni, ki izhaja iz 8. člena ZPP in se do preostalih dokazov (tistih, ki jih je v podporo drugačnemu stališču nanizalo sodišče prve stopnje in jih je toženec v pritožbi izpodbijal) ni opredelilo. Izpodbijane sodbe ni spremenilo zato, ker bi sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o razporeditvi dokaznega bremena, temveč zato, ker je sodišče - po oceni sodišča druge stopnje - napačno ugotovilo pravno pomembno dejstvo: kakšen dogovor je bil sklenjen glede zneska provizije.
Ko podjemnik sprejme stvar v popravilo, je sestavni del podjemne pogodbe tudi hramba stvari. Ta nima svoje samostojne kavze ne pravne podlage, zato jo je treba presojati kot sestavni del podjema. Pri tem pa je podjemniku dopustno pripisati posledice le tistih shranjevalnih rizikov, ki jih je s konkretnim podjemom v resnici (sam) prevzel, ne pa vsega naključnega, kar je kljub obstoju podjema ostalo pri sopogodbeniku zunaj njegove oblastvene sfere. Vsaka obveznost temelji na pravnem naslovu, ki izvira iz kavze, pri tej pa gre za vprašanje, zakaj je bila pogodba sklenjena. Če se stranki sporazumeta o odplačni podjemni pogodbi, sodišče take pogodbe ne more preoblikovati v neko drugo (npr. shranjevalno) pogodbo samo zato, ker so prisotne nekatere od zanjo tipičnih značilnosti izpolnitvenega ravnanja. Ni narobe, če je sodišče druge stopnje v svoji sestavljanki (z)mešalo določbe dveh različnih tipskih pogodb, ker je v obeh našlo elemente, ki ustrezajo izpolnitvenemu stadiju konkretnega razmerja. Zašlo pa je v tistem trenutku, ko tako premešanih določb, drugače kot sodišče prve stopnje, ni več razlagalo v smislu (kavzalne) pogodbene avtonomije, ki je bila ena sama in enotna. Če sta se stranki dogovorili za odplačno podjemno pogodbo, katere del je bilo tudi nahajanje tožnikovega vozila pri tožencu, jima ni dopustno pripisati tistih pravnih posledic, ki pritičejo kakšni drugi pogodbi, in to ne glede na to, kako atipično je bilo nato izpolnjevanje konkretne podjemne pogodbe.
Revizija se dopusti glede vprašanj: - ali je v konkretnem primeru pravilna presoja sodišča, da je pri razlagi določbe 2. točke drugega odstavka 27. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki določa, da je prednostni upravičenec do zakupa zemljišča "zakupnik zemljišča, ki meji na zemljišče, ki se daje v zakup", v vseh konkretnih primerih, tudi v konkretnem primeru, ko gre za zakup visokogorskih planin, odločilno zgolj in samo dejstvo, da zemljišči, tisto, ki ga zakupnik že ima v zakupu (Planina A.), in tisto, ki ga želi pridobiti v zakup (planina B.), neposredno mejita, torej da sta neposredno mejoči zemljišči – planini, in ne dejstvo, da ležita planini B. in planina A. na parcelah, ki mejita druga na drugo in sta v naravi sosednji (mejni) planini, - ali je s tem v zvezi pravilna presoja oziroma razlaga sodišča, da je cilj določen v prvi alineji 1.a člena ZKZ (ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za predelavo hrane), dosežen le takrat, ko v primeru zakupa s strani prednostnega upravičenca po 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ pride do prostorsko povezanih zemljišč, kar pa v konkretnem primeru, v katerem je šlo za zakup dveh sosednjih visokogorskih planin (planina A. in planina B.), naj ne bi bilo doseženo, ker navedeni zemljišči – planini "zgolj po širših parcelnih mejah mejita druga na drugo", nista pa neposredno prostorsko povezani in v posledici prednostna pravica do zakupa s strani prednostnega upravičenca do zakupa po 2. točki drugega odstavka 27. člena ZKZ naj ne bi bila izkazana.
Revizija se dopusti glede vprašanja: ali besedna zveza "zemljišče, ki meji na zemljišče, ki se daje v zakup" veže prednostno pravico na mejno (sosednjo) parcelo (parcelno številko).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00027961
ZPP člen 4, 339, 339/2-8, 347, 347/2, 348, 348/5, 351, 351/2. OZ člen 119, 1058/1, 1058/2
dedovanje denacionaliziranega premoženja - dedni dogovor - ničnost - oderuška pogodba - elementi oderuštva - pravica do izjave v postopku - dejansko stanje - izvajanje dokazov - sodba presenečenja - napake volje - ničnost poravnave - bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - sprememba dejanskega stanja brez pritožbene obravnave - načelo neposrednosti - načelo kontradiktornosti - procesna skrbnost stranke
Sodišče druge stopnje je brez izvedbe glavne obravnave nedopustno poseglo v dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Ker zaradi kompleksnosti pravne problematike dedovanja po denacionalizacijskih upravičencih v povezavi z edinstvenostjo spornega dejanskega stanu v domači sodni praksi določilo iz 1058. člena OZ ni moglo tvoriti predvidljive pravne podlage za odločanje o sporu, tožnikoma ni mogoče očitati, da bi ob zadostni skrbnosti morala predvideti možnost uporabe te pravne podlage.
Glede na potek dokaznega postopka revizijsko sodišče ocenjuje, da je bila z dokaznim postopkom ovržena izhodiščna teza tožnika, da je toženec s podpisom pogodbe potrdil prejem avtorske pogodbe s scenaristom. Izkazalo se je, da je bila tožencu predložena le pogodba iz leta 2008, sklenjena med scenaristom in družbo Č. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da je bilo s tem procesno dokazno breme prevaljeno nazaj na tožnika in da je ob jasno usmerjenem ugovoru toženca v pripravljalni vlogi z dne 18. 1. 2016 moralo to biti razumljivo tudi tožniku. Tako tudi ni utemeljen ugovor tožnika, da je bil dokazni postopek voden tako, da je bil izid zanj popolno presenečenje. Sodišče druge stopnje je opozorilo na velik pomen urejenosti razmerja s soavtorjem scenaristom, ki se nanaša tako na pravilno ureditev pogodbenih odnosov kot na izpolnitev obveznosti plačila honorarja. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi poudarilo, da bi v nasprotnem primeru scenarist lahko kadarkoli preprečil predvajanje filma. Sodišče druge stopnje je navedlo, da je toženec z dopisoma z dne 31. 7. 2012 in 7. 9. 2012 dovolj natančno pozval tožnika, v kakšni smeri mora dopolniti dokumentacijo, mu dal za to tudi dodatni rok in nato v skladu s 105. členom Obligacijskega zakonika od pogodbe odstopil. Pogodba o sofinanciranju v 23. členu določa, da lahko tožena agencija odstopi od pogodbe, če producent ne izpolnjuje obveznosti po tej pogodbi. V skladu s četrtim odstavkom 6. člena pogodbe pa ima tožena agencija v takšnem primeru pravico zahtevati vrnitev zneska izplačanega na podlagi nepopolne ali neustrezne dokumentacije.
Zavarovanje odgovornosti je institut, ki je v korist oškodovanca. Kavza zavarovalne pogodbe je v zagotovitvi njegove premoženjske varnosti z izplačilom zavarovalnine, ki naj bi odpravila povzročeno škodo. Višina dogovorjene zavarovalne vsote pomeni jamstvo zavarovalnice za posamezni (celotni) zavarovalni primer in hkrati pomeni udejanjanje relativizacije obligacijskega razmerja upoštevaje, da se ob sklepanju pogodbe ne ve, kakšna bo višina nastale škode, zavarovalnica pa je upravičena do zagotavljanja lastne likvidnosti. Vprašanje oškodovančeve deljene odgovornosti za povzročeno škodo spada v sfero ugotavljanja obsega odškodninske odgovornosti ter končnega zneska odškodnine. Pomeni pa tudi konkretizacijo zavarovalnega primera, v katerem nastopi obveznost zavarovalnice izplačati odškodnino oz. zavarovalnino. Ob takem namenu omejitve obsega zavarovalničine dolžnosti je torej načelno zavarovalnica dolžna plačati celotni znesek odškodnine, ta pa je navzgor omejen z višino zavarovalne vsote oz. zavarovalnega limita (primerjaj tudi določbo 964. člena OZ in 15. člen Splošnih pogojev za paketno zavarovanje premoženja in premoženjskih interesov lastnikov stanovanjskih hiš tožene stranke). Pravilna uporaba materialnega prava zahteva tako izračunavanje, po katerem se najprej ugotovi višina odškodnine in se šele nato zniža znesek na raven limita.
Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le, kadar sodišče napačno prenese določen podatek iz listinskega dokaznega gradiva (ali zapisnika o izvedbi dokazov) v obrazložitev sodbe in nato tako napačno preneseni podatek uporabi kot dokazni argument, ki vpliva na sodbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VS00027966
ZPP člen 41, 41/2, 367, 367/2, 377. OZ člen 338. SPZ člen 48, 48/3
dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije - plačilo kupnine za nepremičnino - odložni pogoj - izpolnitev pogoja - vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo - neupravičena pridobitev - odločanje v mejah tožbenega zahtevka - razpravno načelo - zastaranje - načelo vestnosti in poštenja - pravno nasledstvo
Tožeča stranka s tem, kdaj postavi določeni zahtevek (vezano na vprašanje zastaranja), in kakšna je vsebina tega zahtevka, začrta smer sodnega odločanja ter v bistvenem vpliva tudi na končni izid pravde. Ker obogatitveni zahtevek temelji na povečanju vrednosti nepremičnine, začne zastaralni rok teči od dneva, ko je stranka izgubila posest nepremičnine. Pri tem se v zastaranje zahtevka zoper drugo toženko všteje tudi čas, ki je potekel v prid prve toženke.