Tako toženkina trditvena podlaga, kakor besedilo same izjave, po presoji Vrhovnega sodišča omogočata dve različni (razumni) razlagi sporne izjave. Prvo, za katero se zavzema tožnica in sta ji sledili tudi sodišči nižjih stopenj, po kateri toženkina zaveza za plačilo oskrbnine v domu vsebuje tudi plačilo povečanja oskrbe za dodatno oskrbo, oziroma drugo, za katero se zavzema toženka, po kateri izjava vsebuje zgolj zavezo za dvig cene oskrbe, dogovorjene ob sprejemu. Na golo semantiko zožena jezikovna razlaga sporne izjave daje v resnici nevzdržen odgovor: dvigovanje (nadaljnje oblikovanje) cene je v prostih rokah tožnice, toženka pa se zavezuje, da bo sleherni znesek plačala. To je tisto, kar sporočajo besede in nižji sodišči takšne razlage seveda nista podali. A kljub temu sta se sklicevali na razlagalno pravilo iz prvega odstavka 82. člena OZ. Iz tega sledi dvoje. Prvič, razlaga nižjih sodišč v resnici ni bila zgolj semantična in, drugič, besedilo sporne izjave očitno ni enopomensko. S tem, ko sta nižji sodišči deklaratorno ostali v mejah razlagalnega pravila iz prvega odstavka 82. člena OZ, sta v resnici toženko postavili v neenak, slabši položaj. Odrekli sta ji namreč možnost, da bi se zavzemala za polno razlago pogodbene izjave, torej takšno, ki bi upoštevala tudi razlagalni pravili iz drugega odstavka 82. člena in 83. člena OZ, hkrati pa sta besedilo ovsebinjali s prvinami, ki segajo preko samega besedila ter črpajo tako v kontekstu domske oskrbe, podzakonskih aktov, ki so bili izdani kasneje ter tudi kasnejših izjav toženkinega očeta. Na ta način sta arbitrarno odbirali življenjske dejavnike pri razlagi besedila.
Smisel zapisa pogodbenih zavez je v jasnosti, določnosti in s tem predvidljivosti ter v zaupanju v zapisano besedo. Jezik kot semantični medij mora biti v stanju nositi namen - če tega ne zmore, potem velja samo tisto, kar je zapisano. Semantičnih meja ni dovoljeno prekoračevati. Pripisovanje pogodbenemu besedilu pomen, ki ga le-ta nima, pomeni spodkopavanje avtonomije pogodbenih strank in kršitev ustavne vloge sodišča kot razlagalca obstoječega (in ne avtorja novo ustvarjenega) besedila. Kar je zapisano, je med strankama dogovorjeno. In samo to med njima tudi velja. Obveznosti ene ali druge stranke se zato ne morejo raztezati onkraj zapisanega in podpisanega.
Šteje se, da če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, je pogodbena kazen dogovorjena le za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo. Da bi bila pogodbena kazen dogovorjena za kaj več kot le za (golo) zamudo (zamudo v ožjem pomenu), mora biti v pogodbi posebej določeno. Če ni, velja, da je pogodbena kazen dogovorjena le za zamudo v ožjem pomenu. Smisel določbe drugega odstavka 247. člena OZ je torej v tem, da razlagalcu onemogoča zapolnjevanje domnevnih "praznin" v pogodbenih določbah o pogodbeni kazni z vsebinami, ki jih ni mogoče izluščiti iz izražene pogodbene volje strank.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da bi tožnik ob dolžni skrbnosti moral vedeti za obstoj odbitne franšize, preden je sprožil spor zoper zavarovalnico, pri kateri je imel toženec zavarovano poklicno odgovornost.