Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. ali je sodba sodišča druge stopnje o primernosti višine pogodbene kazni ustrezno obrazložena; oziroma ali je sodišče druge stopnje pri presoji sorazmernosti pogodbene kazni pravilno uporabilo določilo 252. člena Obligacijskega zakonika in upoštevalo vse za to potrebne okoliščine,
2. ali je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje in je s tem podana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in
3. ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da obveznost plačila pogodbene kazni iz Dogovora o sodelovanju z dne 22. 3. 2004 (Dogovor) in Aneksa št. 2 k Dogovoru ni deljiva in da toženki skupaj odgovarjata za plačilo celotne obveznosti.
Čeprav OZ v prvem odstavku 490. člena določa, da je v primeru, če kdo kupcu stvar odvzame, pogodba razvezana po samem zakonu, to ne pomeni, da kupec nima možnosti izbire tudi med drugimi jamčevalnimi zahtevki. Pogodbeni stranki tako lahko kljub odvzemu stvari skleneta dogovor, da bo prodajalec pravno napako odpravil. Zaradi podobnega pravnega položaja pa je v tem primeru treba uporabiti določbo 480. člena OZ, ki sicer ureja izgubo pravic iz naslova jamčevanja pri stvarnih napakah. Določa, da pravice kupca ne ugasnejo v enem letu, če jih kupec zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti. V teoriji in sodni praksi je uveljavljeno stališče, da je treba pojem prevare razmeti širše, torej kot vsako ravnanje, s katerim je prodajalec zavedel kupca, da ta svojih pravic ni pravočasno uveljavil. Med ta pa spadajo tudi ravnanja prodajalca, iz katerih izhaja, da namerava prostovoljno odpraviti napako, torej na podlagi katerih lahko kupec utemeljeno sklepa, da sodno uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov ni potrebno. V tem primeru ne začne teči enoletni rok iz 495. člena OZ, kar pomeni, da je treba šteti, da razdrtje pogodbe s tožbo ni bilo prepozno. Glede na to, potem tudi ne moreta biti prepozna z isto tožbo uveljavljana kondikcijski in odškodninski zahtevek, ki zapadeta ob razdrtju pogodbe in zastarata v splošnih zastaralnih rokih.
Smrt enega od pogodbenikov najemnega razmerja (bodisi najemodajalca bodisi najemnika) praviloma, torej če ni drugače dogovorjeno, ne vpliva na veljavnost pogodbenega razmerja in se ta nadaljuje z dediči umrlega pogodbenika (618. člen OZ). Enako izhaja že iz splošnega pravila, vsebovanega v 334. členu OZ, ki določa, da pogodbeno razmerje s smrtjo ne preneha, razen če gre za razmerje, sklenjeno glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank. Pri zakupu (najemu) običajno takšni (osebni) elementi niso izpolnjeni in se pravno razmerje v okviru univerzalne sukcesije zato praviloma prenaša. Takšno – običajno, neosebno – je bilo tudi obravnavano najemno razmerje, zato je pravico najema spornega zemljišča toženec podedoval po očetu (najemniku).
Zatrjevan dogovor, na podlagi katerega naj bi se toženec zavezal prvotnima upnicama vrniti 75 % kupnine iz naslova prodaje hotelskega kompleksa v lasti družbe Kister GmbH, je nična, saj je podlaga dogovora nedopustna.