Vrhovno sodišče je v predhodni zadevi presodilo, da je trenutek odobritve specializacije tudi trenutek pridobitve pravice do plačila stroškov specializacije iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (oziroma trenutek pridobitve pravice do "brezplačne" specializacije). Zato bi pomenila uporaba kasnejše zakonske novele o dolžnosti povrnitve teh stroškov poseg v toženkine že pridobljene pravice in bi šlo za prepovedano pravo retroaktivnost.
Ker bi drugačna razlaga ustavnopravno nevzdržno posegala v življenjski položaj toženke, ki je svojo pomembno življenjsko odločitev o načinu specializacije sprejela pred sprejemom novelirane ureditve, Vrhovno sodišče tudi v tej zadevi vztraja pri zgornji razlagi.
Pogodbi zvesta stranka (v obravnavanem primeru tožnica kot naročnica) je imela že po splošnem pravilu iz drugega odstavka 239. člena OZ pravico zahtevati, da ji druga pogodbena stranka (v obravnavanem primeru prva toženka kot dobaviteljica), ki je bila odgovorna za neizpolnitev, povrne škodo, ki ji je nastala zaradi neizpolnitve. Na to splošno pravilo napotuje določba 503. člena OZ. V 504. in 505. členu OZ so namreč določena posebna pravila o povrnitvi določenih vrst (oblik) škode: v 504. členu OZ, če ima stvar dnevno ceno, ko lahko druga stranka zahteva razliko med kupnino, ki je bila določena v pogodbi, in dnevno ceno na dan, ko je bila pogodba razvezana, na trgu kraja, v katerem je bil opravljen posel (prvi odstavek); v 505. členu OZ pa, če je bila stvar kupljena zaradi kritja, ko sme druga stranka kupiti (drugo) po vrsti določeno stvar zaradi kritja ter zahtevati razliko med kupnino, ki je bila določena v pogodbi, in kupnino pri kritnem kupu.
Da je pri vtoževani odškodnini šlo za povrnitev škode po splošnih pravilih o povrnitvi škode, nastale s kršitvijo pogodbe, in ne za povrnitev škode po posebnih pravilih o kritnem kupu, kažeta dejstvi, da je bila vtoževana odškodnina zmanjšana za 10 % (zaradi tega, ker je imel varilni stroj italijanskega dobavitelja eno varilno glavo več), in dejstvo, da pri sporni varilni napravi ni šlo za generično (po vrsti določeno), temveč za individualno stvar. Na individualnost varilne naprave namreč kaže to, da sta pogodba in priložena skica specificirali način izdelave in lastnosti naprave. Da je šlo za strogo namensko napravo, kaže tudi to, da je bila predmet enkratne izdelave za znanega kupca, po naročilu, ne pa na zalogo. Čeprav pa je naprava, ki je bila namenjena za kritje, očitno (po lastnostih in izdelavi) ustrezala napravi, ki je bila predmet prv(otn)e pogodbe.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. ali je sodišče druge stopnje glede vložkov v societeto drugače ugotovilo dejansko stanje kot sodišče prve stopnje, ali bi moralo razpisati obravnavo ter obrazložiti in navesti dokaze za svoje ugotovitve,
2. ali bi sodišče druge stopnje moralo razpisati obravnavo ter izvesti dokaze in jih dokazno oceniti v delu, ki se nanaša na izpovedbe prič T. T. in P. P. ter listinske dokaze, tj. izjavo tožnika v D. z dne 15. 12. 2003, izpisek ponudnikov interneta v Sloveniji z dne 10. 1. 2013 ter pismo o nameri o sodelovanju z dne 22. 1. 1999,
3. ali je materialnopravno pravilna odločitev o uporabi 5-letnega zastaralnega roka, pričetku teka zastaranja ter ali je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe z dne 14. 6. 2011 ali pripravljalne vloge z dne 9. 1. 2013,
4. ali je pravilna presoja glede zahtevane obličnosti dogovora o bodoči delitvi dobička societete,
5. ali je sprejet letni obračun in v njem ugotovljen delež družbenika na dobičku predpostavka za nastanek pravice za izplačilo dobička,
6. ali je družbenik civilne družbe upravičen do izplačila dobička iz točno določenega posla ali lahko zahteva le plačilo dobička, dosežnega v poslovnem letu,
7. ali bi morala tožeča stranka zahtevek uveljaviti zoper družbo civilnega prava in tožbeni zahtevek oblikovati tako, da bi se glasil na izplačilo in izvršbo iz premoženja družbe,
8. kdo je pasivno legitimiran za tožbo za izplačilo dobička v primeru družb civilnega prava, kjer so vsi družbeniki fizične osebe, vsi posli pa se realizirajo preko gospodarskih družb, ki so v lasti družbenikov družb civilnega prava.