Dejstvo, da je namen zaščite dobrovernega pridobitelja iz 64. člena SPZ ter dobrovernega posestnika iz 43. člena SPZ v zagotavljanju varstva pravnega prometa, ne pomeni, da je imel zakonodajalec z uzakonitvijo navedenih določb namen poseči v obligacijskopravna razmerja iz naslova odgovornosti za pravne napake na način, da v primeru prodajalčeve originarne pridobitev lastninske pravice na prodani premičnini izključi njegovo odgovornost za pravne napake iz 488. člena OZ. Pravna narava prodajalčeve odgovornosti iz 488. člena OZ je namreč takšna, da je njegova odgovornost podana vselej, ko vzrok za pravno napako izvira iz njegove sfere.
Ker je toženec prodal tožniku vozilo, ki je bilo predmet pravic oziroma pravnih dejstev, ki omejujejo uresničevanje tožnikove lastninske pravice, je imela njegova izpolnitev pogodbe značilnosti izpolnitve s pravno napako.
Trditve tožnice je mogoče obravnavati tudi na podlagi pravil o poslovni odškodninski odgovornosti. Tožnica je zatrjevala, da je toženec z neutemeljenim obračunom 9.000,00 EUR DDV prekršil prodajno pogodbo. Navajala je, da je zaradi postopanja toženca kot samostojnega podjetnika in davčnega zavezanca utemeljeno pričakovala, da bo plačani davek dobila povrnjen. Ker tega statusa toženec ob sklenitvi prodajne pogodbe in izstavitvi računa (v katerem je obračunal DDV) ni več imel, tožnica izkazanega DDV ni mogla odbiti. Tožnica je torej zatrjevala, da ji je nastala škoda v višini 9,000,00 EUR plačanega DDV pri prodaji tovornega vozila, ki bi ga sicer dobila vrnjenega. S tem je podala tudi trditve o vzročni zvezi, tj. da je bil zaradi nepravilnega postopanja toženca (kot davčnega zavezanca) tožničin zahtevek za vračilo DDV zavrnjen. Bistveno je namreč, da je tožnica zaradi toženčeve kršitve pogodbe (obračunu DDV, čeprav ni bil davčni zavezanec) dejansko plačala 9.000,00 EUR kupnine več.
Dopuščeno vprašanje se osredotoča na problematiko ali lahko naročnik zahteva odpravo napak po sodni poti prav na določen način ali pa zahteva zgolj odpravo napak, ne sme pa sam določiti načina odprave napak in sodišče tudi ni vezano na način, kot ga določi v tožbenem zahtevku. Dikcija zakonske določbe direktnega odgovora na to vprašanje ne daje. Odgovor ne more biti enoznačen - treba je izhajati iz smisla, narave in vsebine instituta odprave stvarnih napak; pot do tega cilja pa je lahko odprta in načelno dopušča več alternativnih načinov izvedbe. V tej smeri je zavzela stališče tudi teorija, ki izpostavlja načelno neutemeljenost izbire zgolj enega načina njihove odprave. V konkretnem primeru pa je situacija nekoliko drugačna. Revidentka namreč s tožbenim zahtevkom, ki je predmet revizijskega postopka, zahteva takšno odpravo napake, ki se ujema z izpolnitvijo predmetne gradbene pogodbe. Zatrjuje, da je bilo s pogodbo, predvsem projektno dokumentacijo oziroma načrti dogovorjeno, da je stanovanje primerno izolirano tudi od zunaj in zato zahteva odpravo napake z odstranitvijo svetlobnega jaška ter njegovo ponovno namestitvijo, zunanjim odkopom celotne zunanje severne in vzhodne stene in namestitvijo toplotne in termo izolacije. Čim je tako, pa postane pravno odločilna pravica do odprave stvarnih napak na način, ki se ujema s pogodbenim dogovorom, to je z izpolnitvijo pogodbe. Revizija ima v zvezi s tem prav, ko se sklicuje na določbo 630. člena ZOR, ki je vezala obveznost izvajalca, da zgradi zgradbo po določenem načrtu, če ta ni bil ustrezen, pa po pravilih stroke (606. člen ZOR). To pa lahko bistveno omeji nabor načinov izvedbe odprave napak – lahko jih celo uokviri v enega samega. Kriterij najnižje cene, oziroma najmanjših stroškov (kriterij ekonomičnosti), na katerega sta sodišči kategorično oprli svoji odločitvi, pri čemer sta očitno spregledali, da se v tem delu tožnica sklicuje na pogodbeni dogovor, torej ni materialno pravno pravilen.