Pravna podlaga, na katero je oprta izpodbijana odločitev nižjih sodišč, izhaja iz besedila 84. člena ZZZDR. Ta se glasi: (1) Običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala drug drugemu pred sklenitvijo zakonske zveze ali med zakonsko zvezo, ni treba vračati. (2) Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. (3) Namesto odsvojenih daril se vrne vrednost ali stvar, prejeta zanje.
Očitno je, da so nekatera darila preklicljiva, druga pa ne. Naloga sodišča je, da z ustrezno razlago postavljenega prava, katerega osrednji del je zgoraj povzeta določba, obe skupini daril razmeji.
Mnoge možne razlage pomensko odprtega besedila vseh treh odstavkov 84. člena ZZZDR so lahko ustavnopravno sporne z vidika lastninskopravnega položaja domnevnega obdarjenca.
Pomen zgodovinskega pogleda za obravnavano zadevo je spoznanje, da so darila med zakonci in zaročenci bila predmet posebne obravnave, a nikoli takšne, ki bi ustavnopravno nedopustno in nesorazmerno posegala v trdnost (varnost) konkretne lastninske pravice.
Preklic iz 84. člena ZZZDR naj torej rešuje položaje, ko bi bilo po splošnem prepričanju zavržno in do darovalca krivično, če bi obdarjenec obdržal darilo.
V obravnavani zadevi je ključno, ali bi bilo treba pri presoji pravočasnosti tožbe uporabiti določbe ZVPot (tretji odstavek 37c. člena v zvezi z 38. členom), ki določajo daljši prekluzivni jamčevalni rok za stvarne napake. To pa je odvisno od presoje, ali sta tožnika potrošnika po drugem odstavku 1. člena ZVPot.
Ker iz tožbe ni razvidno, ali sta tožnika s tožencem podjemno pogodbo glede predelave kombija sklenila za namene izven njune poklicne ali pridobitne dejavnosti, je tožba za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na tej pravni podlagi zato nesklepčna. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati zamudne sodbe, ampak bi moralo ravnati v skladu s tretjim odstavkom 318. člena ZPP in tožnikoma s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti tožbe.
sklepčnost tožbe - zamudna sodba - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok - pravica do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov
Drugačen je položaj v primeru, ko je pogodbo odpovedal najemnik. Četrti odstavek 29. člena ZPSPP določa, da sodišče takšno najemnikovo odpoved zgolj vroči najemodajalcu, ne da bi izdalo nalog. To pomeni, da oblikovalni učinek prenehanja pogodbenega razmerja ne nastopi v posledici oblikovalne odločbe sodišča, temveč zgolj v posledici vročitve izjave volje najemnika o odpovedi pogodbe najemodajalcu. Vloga sodišča je zato v tem primeru drugačna. To pa je tudi odločilna okoliščina za presojo dopustnosti drugačnega dogovora med pogodbenima strankama o načinu odpovedi najemne pogodbe s strani najemnika.
Dejstvo, da je v pogodbi dogovorjen izpolnitveni rok, samo po sebi nič ne pove o naravi tega roka. Določenost izpolnitvenega roka še ne pomeni, da je pogodba fiksna. Pogodbeno določeni rok je fiksen šele, če je hkrati tudi bistvena sestavina pogodbe. Za presojo narave roka je odločilno, ali ima izpolnitev z zamudo za sopogodbenika še kakšen smisel. Če v primerih sicer na videz jasne pogodbene določbe pogodbeni stranki uspe z ustreznimi navedbami ustvariti dvom v to, da sta bistveni sestavini pogodbe ne samo izpolnitev same obveznosti, temveč tudi njena izpolnitev v predpisanem roku, in da je zato povsem mogoče, da je bil skupni namen pogodbenikov drugačen - tak, ki bi v primernem dodatnem izpolnitvenem roku dovoljeval tudi izpolnitev z zamudo - potem je treba šteti pogodbeno določbo za sporno in je ni mogoče enostavno uporabiti, tako, kot se glasi. Tedaj je treba dognati, kakšen je bil v resnici skupni namen pogodbenih strank (drugi odstavek 82. člena OZ).