Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali sta nižji sodišči pravilno presodili kršitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, glede na to, da preživljanka sama ni izrazila nezadovoljstva, ni grajala ravnanja preživljalke, ni uveljavljala pravic iz pogodbe in je odobravala prejeto oskrbo?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00085747
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2, 399. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2. ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00085755
ZPP člen 351, 351/2, 339/2, 339/2-8, 399. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4(2). ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje - sodba presenečenja
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ki je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00084806
ZPP člen 351, 351/2, 339/2, 339/2-8, 399. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4(2). ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena ZPP. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00082608
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5. ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena Zakona o pravdnem postopku. Odločitev o pritožbi je vseeno utemeljilo s stališči novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem Sodišča EU o razlagi Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, da gre pri kreditih v tuji valuti ob neustrezno opravljeni pojasnilni dolžnosti praviloma za nepošten pogodbeni pogoj. Pri tem je vprašanje, ali je bila ustrezno opravljena pojasnilna dolžnost banke, ključnega pomena za presojo nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00082720
ZPP člen 351, 351/2, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 5. ZVPot člen 23, 24, 24/1.
dopuščena revizija - varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
V zadevi je presojana pravilnost procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju novejše sodne prakse pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njeno korist.
V času izdaje prvostopenjske sodbe je bila ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, drugačna. Revidentka se v odgovoru na pritožbo do stališč, izoblikovanih v kasneje oblikovani sodni praksi, ni mogla izreči. Pritožbeno sodišče pa ji tega tudi ni omogočilo v pritožbenem postopku z uporabo ene od možnosti, ki jih ponuja drugi odstavek 351. člena ZPP. Vrhovno sodišče je v novejših odločbah poudarilo, da je razvoj sodne prakse Sodišča Evropske unije zahteval nadgradjo predhodnih stališč v zvezi s potrošniškimi kreditnimi pogodbami v švicarskih frankih (CHF); predrugačilo je vsebino pojasnilne dolžnosti, ki jo morata ugotavljati sodišči prve in druge stopnje, ter vzpostavilo povezavo med pojasnilno dolžnostjo in nepoštenostjo pogodbenega pogoja, tako da izpolnjena pojasnilna dolžnost ni več njegova predpostavka, temveč je njegov bistveni del.
kavza pogodbe - podlaga - skupen namen pogodbenikov - kavzalna vzročnost - navidezna pogodba (simulirana pogodba) - ničnost - darilni namen - causa donandi - causa credendi - causa acguirendi - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Za materialnopravno presojo pogodbene kavze ne zadostuje dejstvo, da je oseba želela na drugo pogodbeno stranko prenesti lastninsko pravico, marveč je treba upoštevati tudi njene interese oziroma razloge, zakaj je to storila. Šele tako ugotovljena podlaga pravnega posla nam omogoča njegovo pravno kvalifikacijo. To je seveda pomembno, ne le zato, da sodišče lahko presodi, ali posel kavzo sploh ima ali ne. Če je namreč sploh nima, potem je pogodba nična. Opredelitev kavze nam šele pove, za kakšno pogodbo v resnici sploh gre. Dalje, pojasni nam, ali je pogodba zgolj navidezna, in če je, kakšno pogodbo morda potem prikriva ter ali je ta, prikrita pogodba veljavna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00081811
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2. URS člen 22, 25. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 8. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-1, 24/1-2, 24/1-3.
varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - evropsko pravo - spremenjena sodna praksa - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugoditev reviziji - razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje
Predmet obravnavane revizijske zadeve je presoja pravilnosti procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju sprememb sodne prakse pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njuno korist. Toženka pravilno opozarja, da je bila v času, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje, ustaljena sodna praksa sodišč, tudi Vrhovnega, bistveno drugačna in se do stališč, izoblikovanih v spremenjeni sodni praksi, ni mogla izreči. Ker sta pritožbeni rok in rok za odgovor na pritožbo iztekla dosti prej, preden je Vrhovno sodišče svojo prakso spremenilo, je logično, da tudi v toženkinem odgovoru na pritožbo ni trditev v tej smeri.
Stranki sta sicer imeli možnost, da se opredelita do stališč v sodbi Sodišča EU, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča. Bili sta namreč prikrajšani do izjavljanja glede novih stališč Vrhovnega sodišča, na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje. Ker je bilo materialno procesno vodstvo, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo na podlagi drugega odstavka 351. člena ZPP nepopolno, toženka svojih navedb v pritožbenem postopku ni mogla uskladiti s pravnimi stališči sodišča. Sodišče druge stopnje je ravnalo napak, ko se je pri odločanju o utemeljenosti pritožbe oprlo na peto alinejo 358. člena ZPP.
POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VS00081007
ZVPot člen 24. OZ člen 5, 7. ZPP člen 380, 380/1.
kreditna pogodba v CHF - posojilo v tuji valuti - pojasnilna dolžnost - načelo vestnosti in poštenja - razveljavitev sodbe - namen škodovati - potrošniška kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - ugoditev predlogu za dopustitev revizije - evropsko pravo - razlaga ZVPot - valutno tveganje - ničnost pogodbe - pojasnilna dolžnost banke - hipotekarni bančni kredit
Na dopuščeno revizijsko vprašanje Vrhovno sodišče podaja dva samostojna odgovora. Prvič, prvina škodoželjnosti ni nujni pogoj za sklep o kršitvi načela vestnosti in poštenja. Drugič, dolžnost obveščanja v potrošniških kreditnih razmerjih presega razjasnitev tveganja, ki korenini v informacijah konkretnega zgodovinskega položaja, temveč mora črpati iz strokovnega poznavanja splošnega tveganja, kadar je kredit izražen v valuti varnega zavetja, posameznik pa prejema dohodek v drugi, domači valuti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VS00080080
ZPP člen 7, 212, 243, 339, 339/2, 339/2-8, 378. OZ člen 468, 468/1, 468/1-1, 468/1-2, 478, 639, 639/3. URS člen 22, 23.
dopuščena revizija - prodajna pogodba - nakup poslovnega deleža - zamakanje - sorazmerno znižanje kupnine - trditveno breme - sklepčnost tožbe - pomanjkljiva trditvena podlaga - dokazovanje z izvedencem - informativni dokaz - pravica do sodnega varstva - enako varstvo pravic - zavrnitev revizije - strošek sanacije napak - odgovornost prodajalca za stvarne napake - poslovni delež - vrednost
Tožnica je izbrala zahtevek za znižanje kupnine, ki se vsebinsko razlikuje od jamčevalnega zahtevka za odpravo napake na stroške prodajalca. Še pomembnejše pa je, da sta v obravnavanem primeru predmet nakupa dva 50-odstotna poslovna deleža gospodarske družbe in ne premoženje te družbe. Na to sta opozorila tudi toženca in nasprotovala znižanju kupnine za stroške odprave zamakanja na osnovnih sredstvih družbe, ker manjvrednost poslovnih deležev ni enaka manjvrednosti posameznih osnovnih sredstev družbe in ker tožnica ni navedla vsega premičnega in nepremičnega premoženja in drugih sredstev družbe, ki opredeljujejo in omogočajo preizkus (manj)vrednosti poslovnih deležev. Ob tem tudi iz tožničinih navedb izhaja, da je na kupnino oziroma vrednost poslovnih deležev vplivala tako vrednost premoženja družbe z vsemi dovoljenji, koncesijami, soglasji in licencami kot tudi njeni poslovni rezultati, kar pomeni, da vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev in poslovnih deležev očitno nista bili enaki. Zato strošek sanacije zamakanja na nepremičninah družbe ne more biti ustrezno merilo obsega znižanja kupnine. Prej omenjenih kategorij (vrednosti celotnega premoženja družbe in njenih poslovnih rezultatov) pa tožnica ni z ničemer količinsko opredelila (glede na stanje brez zatrjevane napake in stanje z njo), tako da bi bilo mogoče preizkusiti oziroma izračunati morebitno manjvrednost poslovnih deležev. Da bi to zanjo predstavljalo nesorazmerno breme, iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja. Tožničin zahtevek je tako pravzaprav temeljil na golem vztrajanju pri znižanju kupnine za poslovna deleža za stroške sanacije zamakanja na nepremičninah družbe. Zato sodišče druge stopnje, s tem ko je potrdilo odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka z utemeljitvijo, da ni zmogla trditvenega bremena, ni napačno oziroma prestrogo razlagalo 7. in 212. člena ZPP (v zvezi s 478. členom OZ) ter ni kršilo tožničinih pravic iz 22. in 23. člena Ustave.
Revizija se dopusti glede vprašanja: Kdaj začne teči rok za uveljavljanje zahtevka po zmanjšanju vnaprej dogovorjene nagrade za uspeh zaradi očitnega nesorazmerja z opravljenimi storitvami (tretji odstavek 779. člena OZ), še zlasti, ko te niso bistvene in šteje le uspeh - s sklenitvijo dogovora o višini nagrade, z dosego uspeha, ki je pogoj za dogovorjeno plačilo ali z izstavitvijo računa za plačilo nagrade oziroma zapadlostjo tega računa?