pogodba v korist tretjega – nastanek obveznostnega razmerja
Naročilo družbe S. toženi stranki, da da sporno pošiljko kave na razpolago tožeči stranki, in sprejem tega naročila s strani tožene stranke, pomeni, da je bila med družbo S. in toženo stranko sklenjena pogodba v korist tretjega (149. člen ZOR). S to pogodbo se je tožena stranka kot promitent družbi S. kot promisarju zavezala, da bo izpolnila tožeči stranki kot beneficiarju. Zato ne drži revizijski očitek, da med pravdnima strankama ni moglo nastati nikakršno obveznostno razmerje, ker naj med njima ne bi bilo pogodbenega razmerja. S sklenitvijo pogodbe v korist tretjega se je namreč tožena stranka zavezala izpolniti tožeči stranki, slednja pa je pridobila lastno in neposredno pravico, da od tožene stranke terja izpolnitev prevzete obveznosti, to je izročitev sporne pošiljke kave.
začetek stečajnega postopka nad revidentom – pogodbena kazen – višina pogodbene kazni – trditveno in dokazno breme – račun kot dokazna listina – račun brez specifikacije – priglasitev pravdnih stroškov po ZOdvT – prisoja stroškov po OT
Materialno pravo, v tem primeru pogodbena določba, na katero tožnik opira svoj zahtevek, jasno določa, na podlagi katerih elementov se določi višina pogodbene kazni. Na tožniku je, da te elemente navede in jih tudi dokaže. Če tega ne stori, toženec nima učinkovite možnosti ugovarjati računu oziroma lahko le pavšalno ugovarja, da zahtevek za plačilo pogodbene kazni ni jasen, kar je tožena stranka tudi storila.
Bistveno v tej zadevi je namreč, da zaradi skopih navedb tožnika, ki se nanašajo na višino tožbenega zahtevka, tožena stranka sploh ni imela učinkovite možnosti opredeliti se do dejstev, ki jih je tožnik dokazoval s spornimi računi. Z drugimi besedami: iz trditev tožnika, da vtožuje pogodbeno kazen po treh računih, ne izhaja, na kateri podlagi oziroma podlagah je zaračunal to pogodbeno kazen.
Tožnik nosi dokazno breme za trditve, ki substancirajo zahtevek, toženec pa za dejstva, s katerimi utemeljuje svoje ugovore. Tožeča stranka je morala tako v konkretnem primeru dokazati obstoj in veljavnost posojilne pogodbe in aneksov, na toženki pa je bilo dokazno breme za ugovor, da podpis na predloženih listinah ni njen.
gradbena pogodba – klavzula ključ v roke – cena del - podražitev del – obračun del
Trditve revidentke, da gre za dodatne stroške, ki z Dodatkom niso povezani, niso utemeljene. Pojem podražitev iz 3. točke prvega odstavka 1. člena Dodatka se nanaša na obseg vseh del, ki jih je izvedla tožeča stranka, ter tudi na vsa povišanja cen.
POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VS4002068
ZPP člen 252, 252/1. ZOR člen 313.
stvarne napake – pravočasno grajanje napak – sporazum o odpravi napak – pripombe k izvedenskemu mnenju – vračunanje izpolnitve
Ker sta stranki sklenili poseben (samostojen) sporazum o odpravi napak, tožeča stranka ne more uspeti s sklicevanjem na to, da opustitev pravočasnega grajanja napak izključuje toženkino upravičenje do znižanja plačila. Posebna zakonska zahteva o pravočasnosti obvestila o napakah (notifikaciji) kot pogoju za perpetuacijo naročnikovih ugovorov, v dani situaciji, ki jo je mogoče opredeliti kot sprejem podjemnikove obveznosti odpraviti napake, namreč ne pride v poštev.
Ravnanje sodišča, ki kljub zahtevi stranke izvedenca ne zasliši (ali zahteva njegovih dodatnih pojasnil), zato samo po sebi ne predstavlja bistvene kršitve postopka. Vendar pa se mora sodišče v obrazložitvi sodbe opredeliti do tistih strankinih pripomb na izvedensko mnenje, ki so za odločitev bistvenega pomena, in do njene zahteve, naj da izvedenec dodatna pojasnila. Čeprav to niso dokazni predlogi (prvo so dokazni ugovori: drugo pa je izraz pravice stranke, da izvedencu na obravnavi postavlja vprašanja), gre za izraz pravice stranke, da se v postopku izjavi (22. člen Ustave), ki ji odgovarja dolžnost sodišča do opredelitve. Sodišče mora navesti, zakaj pripombe niso utemeljene, ter zakaj dodatna pojasnila in odgovori na vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni. Tako pa ni dolžno postopati, če gre za očitno neutemeljene ali nerelevantne pripombe, ki na odločitev ne morejo vplivati. Enako velja za navedbe. Pravica stranke, da se v postopku izjavi, v takih primerih ni kršena.
Tožničina zatrjevanja, da je šlo le za začasen prenos lastninske pravice na spornem stanovanju, sta sodišči opredelili kot nagib za sklenitev pogodb, ki se ni uresničil in ki ni mogel vplivati na veljavnost sklenjenih odplačnih pogodb.
Ničnost sklenjene pogodbe tožnica zgrešeno utemeljuje s trditvami, da je prvi toženec podpisoval pogodbe po naročilu svojega upnika - četrtega toženca, zato da bi ta pridobil (zastavno) pravico na neobremenjeni nepremičnini. Prepoved t. i. komisornega dogovora je namreč omejena le na fazo stipulacije (ustanovitve) in na čas trajanja zastavne pravice, na solucijsko fazo, to je na čas po zapadlosti zavarovane terjatve, pa se ne razteza več, saj predstavlja le dogovor upnika in dolžnika o nadomestni izpolnitvi obveznosti.
Tožnica, ki v izvršilnem postopku ni ugovarjala neobstoja teh terjatev, ne more takega ugovora, ki ga utemeljuje z zatrjevanjem ničnosti pogodb, iz katerih izvirajo te terjatve, uspešno uveljavljati v tej pravdi. Tudi dokazov za trditve o bistveno nižji vrednosti terjatev, ki naj bi se s kupnino poplačale, tožnica ni predložila.
ZPP člen 191. ZOR člen 206, 206/1, 345, 376, 376/1, 414, 414/1, 1002, 1002/4, 1014. OZ člen 8, 320, 376, 395, 395/1. URS člen 27.
tožba - razširitev tožbe na novega toženca – leasing pogodba – poroštvo
Prvostopenjsko sodišče, ki je sledilo tožničinemu predlogu v vlogi z dne 19. 11. 1998 in po nasprotovanju tožencev razširitvi tožbe to vlogo pisalo v vpisnik kot novo tožbo ter jo kot takšno obravnavalo, ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ne držijo revizijske trditve, da je s s tem de facto nadomestilo privolitev tožencev v spremembo tožbe in ju spravilo v položaj nadaljevanja že obstoječe pravde.
Prvi toženec pa tudi zgrešeno poudarja, da je s plačilom 70.000 EUR na zakonca A. prešla le tožničina pogodbena terjatev zoper drugega toženca. Drži, da sta se V. in Z. A. kot zastavitelja in poroka zavezala poravnati tožničino terjatev proti drugemu tožencu iz naslova pogodbe o leasingu. Toda obveznost drugega toženca, da tožnici plača vtoževani znesek, ne temelji le na pogodbeni, pač pa tudi na odškodninski podlagi. Zaradi kršitve pogodbe je tožnici odgovoren za škodo, katera ji je nastala v višini t.i. pozitivnega pogodbenega interesa - to je zneska, ki bi ji pripadel, če bi drugi toženec pogodbo izpolnil. Po četrtem odstavku 1002. člena ZOR pa tudi porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega. Iz ugotovitev sodišč ne izhaja, da je bila obveznost porokov A. omejena. Zato sta tudi onadva tožnici dolžna povrniti znesek, ki bi ga prejela, če bi drugi toženec pravilno izpolnil sklenjeno pogodbo. Solidarno z drugim tožencem je tožnici za to škodo odgovoren tudi prvi toženec. Po 1014. členu ZOR pa lahko porok enega izmed več solidarnih dolžnikov zahteva od kateregakoli med njimi, naj mu povrne, kar je plačal upniku, skupaj s stroški. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da sta zakonca A. s plačilom 70.000 EUR do višine tega zneska postala upnika prej tožničine odškodninske terjatve v razmerju do obeh tožencev. Odločitev, da je tudi prvi toženec solidarno z drugim tožencem dolžan plačati V. in Z. A. znesek 70.000 EUR, je tako materialnopravno pravilna.
ZPP člen 367, 367a, 367a/1, 367c, 367c/2. ZOR člen 1040. UZITUL člen 19, 22b. ZGD člen 31.
predlog za dopustitev revizije – zavrnitev predloga za dopustitev revizije – pogodba o bančnem depozitu – hrvaški varčevalci – vprašanje nasledstva nekdanje SFRJ
Revizijsko sodišče je že v sodbi II Ips 307/2011 z dne 5. 4. 2012 obravnavalo in zavrnilo razloge, s katerimi toženka v predlogu utemeljuje svoja sklepanja in zastavljena vprašanja, zato pogoji za dopustitev revizije v konkretni zadevi niso podani.
dopuščena revizija – odločba sodišča druge stopnje - obveznost pritožbenega sodišča do opredelitve o pritožbenih navedbah – upoštevanje listin kot dela trditvene podlage – pogodbena kazen - pravočasnost uveljavljanja pogodbene kazni
Predlogu se delno ugodi in se revizija dopusti o vprašanjih:
ali je pritožbeno sodišče odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev o zadevi odločilnega pomena;
ali je pravilno postopanje pritožbenega sodišča, ki je kot del trditvene podlage tožene stranke upoštevalo listine, ki prikazujejo opis napak, njihov obseg oziroma preciziranje, lokacijo in vrednost;
ali si je tožena stranka z odklonitvijo začasnih situacij pridržala pravico do uveljavljanja pogodbene kazni.
Ali je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je razveljavitev oziroma odstop od najemne pogodbe v obravnavanem primeru pogoj za nastanek zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve?
Ali je mogoče jamčevalne zahtevke v primeru jamčevanja najemodajalca za stvarne napake v najem dane stvari uveljavljati le od notifikacije napak naprej ali tudi za čas pred notifikacijo?
Pri menjalni pogodbi ni nujno, da sta izpolnitvi obeh pogodbenih strank povsem enaki.
Nepremičnina obsega vse, kar je z njo trajno spojeno, tudi stavbo, ki je le sestavina nepremičnine. Zato tožnik ne more imeti solastniškega deleža na stavbi, temveč ga ima lahko le na celotni nepremičnini kot nerazdeljeni stvari.
Glede na pravilno ugotovitev, da ustna pogodba sploh še ni obstajala, temveč je šlo v zapuščinskem postopku zgolj za pogajanja, tudi o realizaciji ustne pogodbe ni mogoče govoriti.
Celo če bi v imenu tožničine pravne prednice pogodbo res podpisala oseba brez pooblastila, bi bila ta kljub temu veljavna, ker sta jo tožničina pravna prednica in kasneje tožnica odobrili (prvi odstavek 88. člena ZOR). Po ugotovitvah sodišč jo je tudi tožnica vse do sporazuma 3. 10. 2003 spoštovala in štela za veljavno. Sama je stanovanje še nadalje pustila v posesti pete toženke, od nje pa je zahtevala plačilo kupnine.
V primeru neizpolnitve pogodbe z zaporednimi obveznosti, ta ni razdrta že po samem zakonu, pač pa le, če jo druga stranka razdre v skladu s pogodbenimi in zakonskimi pogoji (prim. 129. in 546. člen ZOR). Tožnica v tem postopku ni zatrjevala, da je pogodbo zaradi neizpolnjevanja obveznosti pete toženke razdrla (to bi morala storiti tudi po 127. členu ZOR, na katerega se sklicuje v reviziji). Nasprotno - zatrjevala je, da je prodajalka peto toženko pozivala na plačilo obrokov, torej na izpolnitev pogodbe.
Pravilno je stališče sodišč, da poroštvena pogodba med tožnico in toženko ni oderuška in da zato ni nična (prvi odstavek 141. člena ZOR). Stranke so v posojilnih pogodbah določile pogodbeno obrestno mero v višini, ki je bila enaka obrestni meri zamudnih obresti. Taka višina pogodbeno dogovorjenih obresti tudi po presoji revizijskega sodišča ni oderuška. Dovoljena pa je tudi glede na omejitve iz 399. člena ZOR. Toženka se v zvezi z dovoljenostjo obrestne mere pogodbenih obresti zmotno sklicuje na prvi odstavek 339. člena ZOR, saj niti v razmerju med upnico in glavno dolžnico niti v poroštvenem razmerju ne nastopajo le fizične osebe. Po ugotovitvah nižjih sodišč so se pogodbene stranke dogovorile za obrestno mero v višini R+25% in R+22%. Po oceni revizijskega sodišča tako določena višina obrestne mere pogodbenih obresti ne nasprotuje nobenemu od splošnih načel obligacijskega prava, zato so dogovorjene obresti v celoti dovoljene (četrti odstavek 399. člena ZOR).
Toženka neuspešno izpodbija zaključek sodišč o zapadlosti posojil s trditvami, da termin „do odpoklica“ ni pravni in da ne more določati roka izpolnitve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 21/2004 z dne 22. 3. 2005). Zmotni so tudi revizijski zaključki, da je zaradi tega posojilna pogodba sklenjena za nedoločen čas in zato tudi glede porokovih obveznosti odprta v neskončnost. Negotovost glede zapadlosti lahko dolžnik prekine sam, saj lahko posojilo vrne predčasno (565. člen ZOR). Toženka se v reviziji tudi v zvezi z zapadlostjo dogovorjenih obresti neutemeljeno zavzema za uporabo tretjega odstavka 399. člena ZOR, saj rok za vrnitev posojila posebej ureja 562. člen ZOR. To določbo, ki v ničemer ne izključuje tožničine aktivne legitimacije v tej zadevi, sta sodišči pravilno uporabili.
odgovornost zakoncev za skupne dolgove – dolgovi v zvezi s skupnim premoženjem – posojilna pogodba – vrnitev posojila
Posojilno pogodbo je revidentka sklenila skupaj s pokojnim možem, s katerim sta posojilo prejela za restavracijo, ki sta jo najela in uporabljala skupaj, posle v zvezi z restavracijo pa je vodila toženka, je pravilna odločitev, da je bilo posojilo najeto v zvezi s skupnim premoženjem
gradbena pogodba – tipično izpolnitveno ravnanje – uporaba slovenskega prava – navezne okoliščine pravnega posla – pristop k dolgu
Tipično izpolnitveno ravnanje pri gradbeni pogodbi je zaveza izvajalca (gradnja) in ne naročnika (plačilo). Vendar je na podlagi 20. člena ZMZPP glede na vse okoliščine pravnega posla mogoče zaključiti, da je razmerje med pravdnima strankama najtesneje povezano s slovenskim pravom.
Stranki pravnih posledic naknadne nemožnosti izpolnitve dela pogodbene obveznosti nista prepustili zakonski ureditvi, temveč sta jih v skladu z načelom svobodnega urejanja pogodbenih razmerij vnaprej uredili sami.