Tožnik je tisti, ki mora dokazati obstoj posojilne pogodbe s tožencem. Na tožniku je torej materialno dokazno breme. Stranka, ki nosi materialno dokazno breme, z uspešnim dokazom prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, ta pa se bo z nasprotnimi dokazi trudila ovreči aktualni dokazni uspeh. Sodišče pa mora nato oceniti, ali je bila pri tem uspešna in nato svojo oceno tudi obrazložiti.
OZ člen 1060. ZOR člen 154, 192, 200, 203, 912, 913.
zavarovalna pogodba - zavarovanje odgovornosti – obveznosti zavarovalnice – obročno plačilo zavarovalne premije – neplačilo obroka zavarovalne premije – prenehanje zavarovalne pogodbe – nesreča pri delu – krivdna odgovornost delodajalca – varstvo pri delu – poškodba pri delu v nezavarovani jami – ravnanje oškodovanca – vinjenost delavca – uporaba zaščitne čelade – oprostitev odgovornosti - povrnitev nepremoženjske škode – višina odškodnine – telesne bolečine – strah
Ker tedaj, ko je prišlo do nesreče pri delu, toženka zaradi neplačila obrokov zavarovalne premije pri zavarovalnici ni imela več zavarovane civilne odgovornosti, zavarovalnica ni dolžna plačati odškodnine.
Toženka je kriva, ker ni ustrezno predvidela in izpolnjevala ukrepov za varstvo pri delu. V praksi ni skrbela za varno delo delavcev, saj v rovu globine 2,6 m in širine 1,2 m ni pravilno namestila razpiralnih elementov, poleg tega je pa delavcem naložila delo v bližini delujočega bagra. V takih delovnih okoliščinah je bil tožnik močno ogrožen. Res je sicer, da je tudi tožnik kršil pravila varnega dela, saj je bil zelo močno vinjen, toda toženka mu dela ni preprečila in ga je pustila delati brez čelade. Ker je bila tudi možnost tožnika, da bi odklonil delo, majhna, saj je naproti delodajalca v podrejenem položaju, je sodišče druge stopnje pravilno ocenilo njegov soprispevek k nastanku škodo na 15 %.
Ker je bil s pogodbami, ki so predmet presoje, dosežen učinek, enak določbi 69. člena ZTLR, v njih pa ni bilo določb, ki bi izključevale možnost izigravanja namena prepovedi iz navedene zakonske določbe, je stališče izpodbijane sodbe, da sta kupni pogodbi (in z njima povezana najemna pogodba) nični.
Določba o spremenjenih okoliščinah (112. člen OZ) je dispozitivne narave in kot takšna podvržena svobodnemu urejanju pogodbenih strank. Pogodbene stranke tako lahko določijo, kdaj in pod katerimi pogoji bodo štele okoliščine za spremenjene in njihove posledice. V sporni pogodbi je vsebovana klavzula rebus sic stantibus, na katero se toženka sklicuje tudi v reviziji. Prilagoditev pogodbe spremenjenim okoliščinam pa je ob dejstvu, da pogodbene stranke niso dosegle soglasja volj in pogodbe sporazumno spremenile, v konkretni zadevi mogoča le s sodbo (z njenim izrekom), ki ima značaj prenovitve (novacije) pogodbe (323. člen OZ) in nadomešča soglasno voljo pogodbenih strank. Sodišče bi navedeno lahko storilo le v primeru, če bi toženka spremenjene okoliščine uveljavljala z ustreznim (nasprotnim) tožbenim zahtevkom.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS4001839
URS člen 14, 22. ZGO člen 54. OZ člen 1, 53, 88. ZPP člen 1, 180, 180/1, 339, 339/2-8.
uresničevanje javnega interesa - pogodba o izvajanju storitvenih nalog javne uprave – prenos izvajanja storitvenih nalog na osebo zasebnega prava - sodna pristojnost – delna nedopustnost pogodbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pravica do izjave v postopku - sprememba tožbe
S tem, da je sodišče šele skupaj s sodbo sprejelo sklep, s katerim je dovolilo spremembo tožbe, bi lahko prišlo do kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar le, če bi bilo zaradi takšnega ravnanja v konkretnem primeru poseženo v pravico tožene stranke do izjave. Nobenega zadržka ni, da izvajanje dela storitvenih nalog javne uprave tožeča stranka kot oseba javnega prava pogodbeno prenese na osebo zasebnega prava. Četudi se na ta način uresničuje javni interes, gre za razmerja, v katera lokalna skupnost ne vstopa iure imperii in zato za njih veljajo določbe obligacijskega prava – torej določbe OZ, kolikor posameznih vprašanj ne urejajo drugi zakoni (1. člen OZ). Spori iz takšnih razmerij pa se presojajo pred sodišči po določbah ZPP (1. člen ZPP). Ni mogoče prevzeti pogodbene obveznosti, da bo stranka pridobila gradbeno dovoljenje na svoje ime. V upravnem postopku se lahko izkaže, da je predmet pogodbe, kolikor ga je razumeti kot obveznost dosege rezultata, nemogoč. Če je predmet obveznosti nemogoč, je pogodba nična (35. člen OZ).
POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VS4001785
Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 26, 47, 48, 75. ZUKZ člen 81. ZMZPP člen 89.
spor z mednarodnim elementom - pristojnost slovenskega sodišča - mednarodna prodaja blaga - neizpolnitev pogodbe - plačilo razlike v ceni - kritni kup blaga - dunajska konvencija
Z Dunajsko konvencijo je za tožbeni zahtevek za plačilo razlike v ceni pri kritnem kupu izrecno predpisano, da je utemeljen samo, če je pogodba razvezana, do česar pa lahko pride le z določno izjavo ene stranke in obvestitvijo druge stranke o njej.
pogodba o delu – odgovornost za stvarne napake - predpostavke za odgovornost prevzemnika – grajanje napake – notifikacija – rok - pomen dejstva, da je prevzemnik vedel za napako – načelo vestnosti in poštenja
Pravočasno obvestilo o napakah (notifikacija) je pravno dejanje, ki ga naročnik mora opraviti, da bi ohranil svoje pravice, ki jih ima na podlagi podjemnikove odgovornosti za te stvarne napake (prim. 616. člen ZOR). Zakon ga predpisuje zaradi zaščite podjemnikovih interesov, saj ima, zato da se odgovornosti zanjo lahko razbremeni, upravičen interes, da za napako izve. Razloga za zaščito opisanega podjemnikovega interesa pa ni, če podjemnik za napako ve oziroma če so podjemniku znana dejstva, ki so povezana z napako, ali mu niso mogla ostati neznana (prim 617. člen ZOR). Zakonodajalec torej za takšne primere, izhajajoč iz načela vestnosti in poštenja, pravice naročnika pri uveljavljanju podjemikove odgovornosti ne omejuje (več) z obveznostjo po notifikaciji napak.
Upoštevaje neizpodbojno dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, je jalovo revizijsko iskanje opore za stvarno pasivno legitimacijo prvega toženca v določbi drugega odstavka 881. člena ZOR; ker slednji ni bil posrednik pri organiziranju potovanja, ga na podlagi te zakonske določbe v nobenem primeru ni mogoče šteti za organizatorja. Do drugačnega rezultata tudi ne more privesti (sicer podredno) sklicevanje tožnikov na določbo tretjega odstavka 85. člena ZOR, saj so po ugotovitvah v pravnomočni sodbi vedeli ali bi po okoliščinah lahko vsaj sklepali, da je prvi toženec sklenil pogodbo o organiziranju potovanja le kot zastopnik v imenu zastopane druge tožene stranke.
Posledica ugotovljenega neveljavnega odstopa od pogodbe je, da Pogodba do nadaljnjega ostane v veljavi. Revident bi bil torej upravičen uveljavljati primarni izpolnitveni zahtevek na izročitev pogodbenega števila delnic, in to le ob pogoju predhodne izpolnitve svoje pogodbene obveznosti plačila kupnine, saj sočasnost izpolnitve med strankama ni bila dogovorjena. Odškodnina bi v tem primeru prišla v poštev kumulativno le kot povrnitev škode zaradi morebitne zamude z izpolnitvijo.
Za uspešno uveljavitev zahtevkov zaradi neizpolnitve pogodbe je osrednja predpostavka razveza pogodbe. Da sta obe stranki šteli, da je pogodba razvezana, izhaja torej iz ravnanja obeh – tako tožeče stranke, ki uveljavlja odškodnino zaradi neizpolnitve, kot tudi tožene, ki je po skoraj treh mesecih po zapadlosti obveznosti plačila tožeče stranke delnice prodala tretjemu. Posledično ni mogoče govoriti o enostranskem odstopu od pogodbe tožene stranke in njegovi morebitni protipravnosti.
odgovornost za izpolnitev pogodbe – odškodninska odgovornost
V trditvah tožeče stranke se prepletajo elementi, ki nakazujejo na odškodninsko podlago, z elementi, ki kažejo na morebitno podlago iz naslova neupravičene pridobitve, nadalje na spregled pravne osebnosti ter na odgovornost uprave za povzročitev stečaja. Tožeča stranka, ki se čuti izigrano, ni mogla zgraditi konsistentne nepogodbene pravne podlage za to, da bi plačilo zneska, ki ji ga dolguje pogodbena stranka, utemeljeno zahtevala od tretjih.
SPZ člen 66. OZ člen 512. ZPP člen 128, 128/5, 337, 337/1, 339, 339/2-14, 371, 377, 384, 384/1.
prodajna pogodba – predkupna pravica solastnika nepremičnine – kršitev predkupne pravice – sporazumna razveza prodajne pogodbe – odprava kršitve predkupne pravice med pravdo - uveljavljanje predkupnih upravičenj – dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka – zavrženje revizije
Kršitve predkupne pravice ni, če stvar ni bila prodana in prenos lastninske pravice ni bil opravljen. Prodaja in prenos lastninske pravice morata biti učinkovita, in to v času odločanja. Zahteva, da mora predkupni upravičenec izkazati kršitev predkupne pravice oziroma učinkovitost (veljavnost in obstoj) prodaje in prenosa lastninske pravice v času odločanja o stvari, je zato utemeljena.
Ker mora predkupni upravičenec izkazati kršitev predkupne pravice, s tem pa tudi učinkovitost (veljavnost in obstoj) prodaje in prenosa lastninske pravice v času odločanja o stvari, lahko v pravdi zaradi kršitve predkupne pravice uveljavlja neveljavnost akta o razvezi ali odstopu od prodaje.
Zahteva, da mora predkupni upravičenec izkazati kršitev predkupne pravice oziroma učinkovitost (veljavnost in obstoj) prodaje v času odločanja o stvari, je utemeljena. Predkupna pravica je šibka omejitev lastninske pravice, ki lastnika omejuje le v delu njegove razpolagalne pravice, in sicer v tem, komu bo stvar prodal. Predkupna pravica ne vsebuje pravice do odkupa. Namen sankcije za njeno kršitev ni v tem, da mora predkupni zavezanec v določeni situaciji prodati stvar predkupnemu upravičencu, temveč v tem, da lahko predkupni upravičenec vstopi na mesto kupca. V nasprotju z opisanim namenom sankcije bi bil položaj, v katerem razpolaganje prodajalca zaradi nastopa različnih okoliščin ni učinkovito. V konkretni zadevi so toženke sicer s sporazumno razvezo prodajne pogodbe same odpravile kršitev predkupne pravice, vendar samo na tej podlagi zadeve ni mogoče razlikovati od primerov, kjer kršitev predkupne pravice ne obstoji zaradi drugega razloga (npr. uspešno uveljavljane izpodbojnosti ali ničnosti).
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali ima naročiteljev izključni zastopnik pravico do provizije za pogodbe, pri katerih ne posreduje, temveč jih naročitelj sklene samostojno?
V primeru, ko sodišče ugotovi, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev in tudi nikakršno naknadno obračunavanje ne.
Nujni dedič lahko uveljavlja, da je sklenjena pogodba nična, ker je bila fiktivna, da je bila sklenjena zato, da bi se ga izločilo iz dedovanja in da je v resnici šlo za prikrito darilo. Ničnost pogodbe lahko nujni dedič utemeljuje tudi z nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba obeh pogodbenikov. Za presojo o tem, kakšen je bil resnični namen strank, pa je pomembno, ali je bila ocena koristi in obveznosti določljiva ob sklenitvi pogodbe in če je bila določljiva, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo.
darilna pogodba – namen pogodbenih strank – vračunanje daril
Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na ugotovitvi sodišča prve stopnje, da iz vsebine pisne darilne pogodbe izhaja, da je bil namen pogodbe le darilen; tožnica s predlaganimi in izvedenimi dokazi ni uspela dokazati, da je bil namen pogodbenikov drugačen.
ničnost pogodbe – nezazidana stavbna zemljišča – denacionalizacija – prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve -
Do izločitve kmetijskih zemljišč in gozdov iz sredstev podjetja je prišlo že na podlagi 5. člena ZLPP. Res je, da so nato tako izločena kmetijska zemljišča in gozdovi na podlagi samega zakona prešli v last Republike Slovenije, vendar le, če niso bili predmet denacionalizacije. Drugačno stališče bi denacionalizacijskim zavezancem omogočilo izigranje 88. člena ZDen.
poslovna sposobnost – prodajna pogodba – izročilna pogodba
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojnica hotela, da toženka dobi stanovanje kot odmeno za njeno preteklo petnajstletno skrb zanjo. Prav takšno pravno posledico sta pogodbenici s sklenitvijo sporne pogodbe dosegli. Napačna opredelitev narave pogodbe s strani sodišča druge stopnje na pravilnost odločitve ni vplivala. Odločitev sodišča bi bila namreč napačna le v primeru, če bi tožnika dokazala, da sta pogodbenici sklenili pravni posel, ki zaradi kompleksnosti presega s strani zapustnice hotene pravne učinke.