Na podlagI trditev in dokazov sta upnika s stopnjo verjetnosti, ki je podana takrat, če je razlogov, ki govorijo v prid nekega zaključka več od tistih, ki kažejo nasprotno, izkazala obstoj nedenarne terjatve.
ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - obstoj težko nadomestljive škode - nasprotja v razlogih izpodbijanega sklepa - kreditna pogodba v CHF - varstvo potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami - Direktiva Sveta 93/13/EGS - ZIZ - vrnitev zadeve v nov postopek - pridržanje odločitve o pravdnih stroških
Poleg temeljne predpostavke verjetnosti terjatve je pri ureditvenih začasnih odredbah potrebno izkazati med drugim tudi nastanek težko nadomestljive škode.
DRUŽINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073028
DZ člen 153, 162, 162/1, 163, 164. ZSV člen 15. Pravilnik o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (2010) člen 5.
začasna odredba o stikih - stiki pod nadzorom - vloga centra za socialno delo - preizkus alkoholiziranosti - varstvo koristi otroka - socialnovarstvene storitve
Zakonodajalec je dal sodišču splošno pooblastilo, da izreče katerokoli začasno odredbo, s katero lahko doseže začasno varstvo koristi otroka.
Naloga v obravnavani začasni odredbi (predaja otroka očetu in vrnitev k mami se opravita na centru za socialno delo, oče pa mora pred stikom na centru v prisotnosti strokovne delavke opraviti alkotest) je skladna z zakonskimi nalogami in družbeno vlogo centra za socialno delo.
Sodišče ni tisto, ki odloča o pristojnosti centra za socialno delo, v obravnavani začasni odredbi je določilo le kraj, na katerem pride do predaje otroka in način predaje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073560
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272. ZPP člen 7, 212.
varstvo potrošnikov - potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - trditveno in dokazno breme - začasna odredba za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve - dokazni standard v postopku izdaje začasne odredbe - nižji dokazni standard - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
Relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja poleg določb nacionalnega prava, tudi sodba SEU C-287/22, na katero sta se sklicevala tožnika. S sodbo C-287/22 je SEU razložilo člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah. Države članice pa morajo po načelu skladne razlage nacionalno pravo razlagati in uporabljati v skladu s cilji in zahtevami prava EU. Razlage direktiv, ki so sprejete v obliki sodb SEU, so zavezujoči, precedenčni in neposredni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah. Tako je že v 56. točki citirane odločbe SEU opozorjeno, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. To, kot je dodalo SEU v 57. točki vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.
Osnovni pogoj za začasno zavarovanje, ne le po določbah ZIZ (glej 270. in 272. člen), ampak tudi upoštevajoč zgoraj citirano odločbo SEU (glej 59. točko) je to, da upnik s stopnjo verjetnosti izkaže, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Kot pravilno opozarja toženka, mora upnik že v predlogu ponuditi procesno gradivo (dejstva in dokaze), na podlagi katerega izkazuje izpolnjenost vseh zahtevanih zakonskih pogojev, torej tudi pogoja, da terjatev verjetno obstoji.
V tej pravdi tožnika uveljavljata tako nedenarni kot denarni zahtevek, pri tem pa ni jasno, na zavarovanje katere terjatve (ali obeh) se predlagana začasna odredba nanaša. O tem bi lahko sodišče zgolj ugibalo. Glede na to, da za izdajo začasne odredbe zadostuje nižji dokazni standard, za postopek zavarovanja z začasno odredbo pa velja načelo hitrosti, tudi ni mogoče kar domnevati, da upnik v dokaz verjetnega obstoja terjatve predlaga vse, kar je predlagal v tožbi. Tožnika bi morala zato v predlogu navesti vsaj to, katero terjatev želita zavarovati oziroma ali želita zavarovati obe, na katere svoje trditve iz tožbe (ali druge vloge) se sklicujeta in katere dokaze v zvezi s tem predlagata.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073568
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. URS člen 35. ZIZ člen 71, 267, 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3, 272/3. ZIP člen 267, 267/2.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - pogoj reverzibilnosti - verjetnost obstoja terjatve - presoja pogojev za izdajo začasne odredbe - novejša sodna praksa - materialnopravne predpostavke za izdajo začasne odredbe - alternativnost pogojev - težko nadomestljiva škoda - standard nenadomestljive ali težko nadomestljive škode - poseg v osebnostne pravice posameznika - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - odlog izvršbe na predlog dolžnika - sorazmernost pravnega varstva
Pritožba upravičeno graja, da je sodišče prve stopnje s preozko in nepravilno uporabo nacionalnega prava zmotno uporabilo evropsko pravo. Res je povzelo opozorilo iz 56. točke sodbe C-287/22, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. V celoti pa je prezrlo, da zahteva po taki skladni razlagi med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive.
Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožničine možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki omogoča dolžniku odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje tega posebnega določila, predvidenega šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik ima možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotavljanje neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če izkaže zakonske pogoje 272. člena ZIZ. Navedeno pravno določilo pa je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje ciljev Direktive 93/13.
Preozka in evropsko neskladna je razlaga drugega odstavka 272. člena ZIZ. Oprta je na tisti del sodne prakse, ki strogo razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in vztraja pri stališču, da je ureditveno začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenem pogoju iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost terjatve) in iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ter ob dodatnem pogoju reverzibilnosti. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi opredelilo pogoje za izdajo ureditvenih začasnih odredb. Odločitev je sprejelo pred uveljavitvijo ZIZ, ko je bila zakonska ureditev pogojev za izdajo začasne odredbe drugačna od današnje, in v vsebinsko drugačnem sporu kot je obravnavani. Za odločitev je bila bistvena razlaga tedanjega drugega odstavka 267. člen ZIP, ki je obsegal (smiselno) enak pogoj kot kasnejša druga alineja 272. člena ZIZ. Predpostavke iz kasnejše tretje alineje 272. člena ZIZ tedaj zakon ni vseboval in je Ustavno sodišče ni presojalo. Dodatni pogoj reverzibilnosti, ki ne v ZIP ne v ZIZ nista zakonsko predpisana, je Ustavno sodišče vzpostavilo glede na naravo oziroma vsebino spora, kadar se tožbeni zahtevek in zahtevek za zavarovanje v celoti prekrivata.
Po uveljavitvi ZIZ se del sodne prakse ni strinjal z naziranjem, da se spričo odločbe Ustavnega sodišča pri izdaji regulacijske začasne odredbe ne presoja pogoj iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (tehtanje neugodnih posledic za dolžnika in upnika). Pritožnica utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso, ki se vse bolj utrjuje pri stališču, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri: poleg temeljne predpostavke o verjetnosti terjatve še ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ: potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, ter reverzibilnost. Po presoji pritožbenega sodišča je treba jasno zakonsko določbo o alternativnosti pogojev iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevati tudi v obravnavanem potrošniškem sporu. Narava spora, v kateri je odredba predlagana, in njegov namen (v obravnavanem primeru: varstvo potrošnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ob materialno pravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava je drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, kot ga razlaga tisti del sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče, oz. jo (kot izhaja iz sodbe SEU) spremeniti, če ni skladna z evropskim pravom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073561
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272, 273. ZPP člen 7, 212.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja terjatve - trditveno in dokazno breme - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve - pogoj reverzibilnosti - finančni položaj zavezanca - brezplačna pravna pomoč - oprostitev plačila sodnih taks - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - razlaga direktive
Relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja poleg določb nacionalnega prava tudi sodba SEU C-287/22, na katero se sklicujejo tožniki. S sodbo C-287/22 je SEU razložilo člen 6(1) in člen 7(1) Direktive. Države članice pa morajo po načelu skladne razlage nacionalno pravo razlagati in uporabljati v skladu s cilji in zahtevami prava EU. Razlage direktiv, ki so sprejete v obliki sodb SEU, so zavezujoči, precedenčni in neposredni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah. Tako je že v 56. točki citirane odločbe SEU opozorjeno, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te Direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. To, kot je dodalo SEU v 57. točki, vključuje tudi obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive.
Osnovni pogoj za začasno zavarovanje, ne le po določbah ZIZ (glej 270. člen in 272. člen), ampak tudi upoštevajoč zgoraj citirano odločbo SEU (glej 59. točko) je to, da upnik s stopnjo verjetnosti izkaže, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Kot pravilno opozarja toženka, mora upnik v predlogu ponuditi procesno gradivo (dejstva in dokaze), na podlagi katerega izkazuje izpolnjenost vseh zatrjevanih zakonskih pogojev, torej tudi pogoja, da terjatev verjetno obstoji.
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3. ZGD-1 člen 394, 394/1, 502, 522.
začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - izključitev družbenika - skupščinski sklep o izključitvi družbenika - vpis izključitve družbenika v sodni register - ničnost ali izpodbojnost dela sklepa skupščine - zavrnitev vpisa - zadržanje učinkovanja odločbe
Zatrjevana in ugotovljena ničnost sklepa skupščine, ki je podlaga za predlagani vpis podatkov, je lahko razlog za zavrnitev vpisa. V primeru zavrnitve takšnega vpisa pa tudi ni mogoče opraviti vpisov na podlagi 502. člena ZGD-1.
Možnost izključitve družbenika je v zakonu določena z namenom preprečevanja nastanka škode ostalim družbenikom in družbi ter zagotovitve njenega nemotenega in zakonitega delovanja ter ohranjanja njene biti. Družbeniku, ki takšno delovanje onemogoča oziroma ga ogroža, preti izključitev. Navedeno je z vidika obstoja pogoja za izdajo začasne odredbe po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ še zlasti pomembno v danem primeru, saj je tožena stranka pomembna institucija finančnega sistema Republike Slovenije.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - subjektivna nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena
Prva tožnica utemeljeno navaja, da je stališče sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevano subjektivno nevarnostjo prestrogo. Za subjektivno nevarnost po prej navedenem pravnem določilu mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve. Prva tožnica je glede tega trdila, da je toženec upokojenec, ki prejema razmeroma nizko pokojnino (okoli 1.000 EUR mesečno), od katere bi moral drugi tožnici plačevati še preživnino. Nadalje je trdila, da je toženec večino, to je 83 nepremičnin, med njimi tudi nepremičnine, pridobljene v času trajanja zunajzakonske skupnosti, ki so skupno premoženje zakoncev, že odtujil na podlagi notarskega zapisa pogodbe o preužitku z dne 6. 7. 2023.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00076531
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-2, 272/2-3. ZVPot člen 24, 24/1, 24/1-4.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve - pogoj reverzibilnosti - obstoj težko nadomestljive škode - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - novejša sodna praksa - razvoj sodne prakse - razlaga ZVPot - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - odlog plačila obveznosti - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
Tožnika utemeljeno opozarjata, da sodišče predloga za izdajo začasne odredbe ni celovito presojalo v skladu z določbami 272. člena ZIZ, ki pri ureditvenih začasnih odredbah ne omogoča sodnega varstva le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, temveč ob pogoju reverzibilnosti dopušča njeno izdajo tudi ob sočasno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka in tretje alineje drugega odstavka tega člena.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073559
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7. ZIZ člen 270, 270/3, 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-2, 272/2-3.
varstvo potrošnikov - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - predlog za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa Sodišča EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU - slovensko pravo - vrste začasnih odredb - zavarovalna začasna odredba - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasna odredba za zavarovanje denarne in nedenarne terjatve - predlog za regulacijsko začasno odredbo - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - izkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe v času vložitve predloga - plačilo glavnice - finančni položaj zavezanca - dohodek na družinskega člana - pogoj reverzibilnosti - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe
SEU je v odločbi C 287/22 opozoril na člene 6 in 7 direktive 93/13/EGS o neupoštevnih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti. Postavilo se je sodišče na stališče, da oba člena nasprotujeta nacionalni sodni praksi, ko bi sodišče lahko zavrnilo predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta vsebuje nepoštene pogodbene pogoje odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve.
Pritožbeno sodišče se je najprej spraševalo, ali je določba 270. člena ZIZ in 272. člena ZIZ dovolj jasna, da je mogoče odločati o konkretnem primeru ob upoštevanju 6. in 7. člena direktive in razlage iz sodbe sodišča SEU. Ugotovilo je, da je ureditev začasnih odredb po ZIZ dovolj široka, da je mogoče odločati o predlagani regulacijski začasni odredbi ob upoštevanju prava EU. Na področju varstva potrošnikov in unificiranega prava na tem področju, ni mogoče poslabšati položaja potrošnikov s strožjimi oziroma neugodnejšimi zakonskimi določili in sodno prakso za potrošnike. Sodna praksa SEU pa je zavezujoč pravni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah.
Bistvo sodbe C 287/22 je, da je treba člen 6. in 7. direktive razlagati tako, da nacionalna sodna praksa ne sme zavračati predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerim se predlaga, da se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške pogodbe, ker ta vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Pogoj pa je, da je glavnica plačana in bi s tem pritožnik zašel v finančne težave.
To pomeni, da se po ZIZ in citiranih predpisov zahteva, da se izkaže verjetnost terjatve za zavarovanje nedenarne terjatve za obstoj ene od predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode ali da dolžnik z začasno odredbo, če bi se tekom postopka izkazalo za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Gre torej za zakonski dejanski stan, kar pa je treba primerjati s trditveno podlago, ki jo je podal tožnik.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00075753
ZIZ člen 273, 273a, 273b. DZ člen 141. ZPP člen 163, 165, 354, 354/1, 365, 365-3, 366.
ugovor zoper sklep o začasni odredbi - pravica do stikov otroka s starši - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - ponovna vzpostavitev stikov - namen stikov - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - varstvo koristi otroka - ogroženost otroka - odvisnost od drog - zloraba psihoaktivnih snovi - razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje - neopredelitev do odločilnih dejstev
Stiki pod nadzorom CSD lahko predstavljajo ustrezno obliko za premostitev prehodnega težavnega obdobja pri vzpostavljanju stikov po daljši prekinitvi, kar je značilnost tudi obravnavanega primera. Namen stikov pod nadzorom v obravnavani zadevi je predvsem opolnomočenje otroka in očeta, da bosta lahko v nadaljevanju stike samostojno izvajala.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00072960
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7. ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-3. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - predlog za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage prava EU - sodbe SEU - predhodno odločanje SEU - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - pogoj reverzibilnosti
Razlaga prava EU, ki jo poda Sodišče EU pri predhodnem odločanju po 267. členu PDEU, velja erga omnes in praviloma ex tunc.
Namen izdaje regulacijske začasne odredbe ni v zavarovanju izvršitve obveznosti dolžnika v prihodnosti, ampak v začasni ureditvi spornega pravnega razmerja. Zato je izključena predpostavka iz 1. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, ne pa tudi predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Da bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača te mesečne obroke za čas trajanja zadevnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo, bo moralo ugotavljati tudi, kakšne neugodne posledice bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku in kakšne dolžniku, če bi se izdana začasna odredba tekom postopka izkazala za neutemeljeno.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - delitev skupnega premoženja
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica s trditvami v predlogu verjetno izkazala nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj je v predlogu za izdajo začasne odredbe namreč navedla, da bi v primeru prodaje nepremičnin tretjemu dobrovernemu kupcu izgubila možnost delitve skupnega premoženja. S tem je po presoji sodišča druge stopnje glede na specifičnost terjatve, katere zavarovanje predlaga, verjetno izkazala že obstoj objektivne nevarnosti, da bo brez izdaje predlagane začasne odredbe uveljavitev njene terjatve onemogočena. Z zatrjevanimi grožnjami, ki jih je tožnici podal toženec, in z odvozom plovila z dosedanje lokacije, pa je tožnica zatrjevala celo subjektivno nevarnost. Tožničin (končni) cilj je kasnejša delitev skupnega premoženja, zato po prepričanju sodišča druge stopnje ni razumnih razlogov, da tožnica ne bi smela že v tem postopku predlagati izdajo zavarovalne začasne odredbe. Gre namreč za tipično zavarovalno začasno odredbo, katere cilj je v ohranitvi pogojev za bodočo izpolnitev oziroma izvršitev tožničine terjatve na podlagi sodne odločbe, ko bo (in če bo) ta izdana oziroma za sredstvo, s katerim se bo odpravila ali zmanjšala možnost onemogočitve ali otežitve takšne izpolnitve.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073554
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272, 272/2, 272/2-3.
varstvo potrošnikov - kreditna pogodba v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
Nacionalna sodišča morajo ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. Ta zahteva med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Nacionalno sodišče zato ne more upravičeno trditi, da zadevne določbe nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker je bila ta določba dosledno razlagana v smislu, ki ni v skladu s pravom Unije.
Za izdajo začasne odredbe ZIZ zahteva, da se izkaže verjetnost terjatve, nato pa za zavarovanje denarne terjatve še subjektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (270. člen ZIZ), za zavarovanje nedenarne terjatve pa obstoj ene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Zahteve, ki jih za izdajo začasne odredbe določa ZIZ, same po sebi niso v nasprotju s pravom EU in načelo lojalne razlage ne more pomeniti, da se nacionalna zakonodaja sploh več ne upošteva. Pomeni le, da je nacionalno zakonodajo (v obravnavanem primeru ZIZ) treba razlagati v luči prava EU. Ko govorimo o razlagi nacionalnega prava, pa to seveda pomeni, da ne moremo odločati mimo njega. Uporabi se torej nacionalno pravo in ne pravo EU, vendar slednje vpliva na razlago nacionalnega prava. Šele ko bi tožnik navedel vse tisto, kar za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zahteva določba drugega odstavka 272. člena ZIZ, bi sodišče opravilo vsebinsko presojo, pri čemer bi moralo upoštevati tudi pravo EU (in odločbo SEU C-287/22). Iz te med drugim izhaja obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Opozoriti je treba, da doslej sodna praksa ni bila enotna ali izdaja ureditvene začasne odredbe lahko temelji na razloge iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ravno navedena obveznost spremembe sodne prakse pa nakazuje na možnost širše razlage pogojev za izdajo ureditvene začasne odredbe.
Možnost izdaje ureditvene začasne odredbe pomeni, da naše nacionalno pravo ima pravno sredstvo, ki (če so izpolnjeni zakonski pogoji) nudi potrošnikom ustrezno varstvo. Poleg tega pa zatrjevanje predpostavk iz 272. člena ZIZ (in njihovo izkazovanje s stopnjo verjetnosti) pretirano ne obremenjujejo upnika.
Po presoji pritožbenega sodišča torej ni mogoče izdati začasne odredbe mimo določb ZIZ, je pa te pri odločanju o (sklepčnem) predlogu za zavarovanje z začasno odredbo nujno razlagati upoštevaje pravo EU.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073011
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7.
pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - zavarovanje nedenarne terjatve - kredit v CHF - potrošniški kredit - začasno zadržanje - začasni ukrep - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - učinkovanje pogodbe - varstvo potrošnikov - sodna praksa SEU - odlog plačila - pogoj reverzibilnosti
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da regulacijska začasna odredba ni možna, ko bi šlo za situacijo iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ali iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.
Tako direktiva kot sodba C-287/22 zahtevata, da v interesu potrošnika obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki. Zato ni dovolj, da lahko tožnik med pravdo zvišuje tožbeni zahtevek in v pravdi zahteva povračilo preveč plačanih obrokov. Tudi zahteva sodišča prve stopnje, da bi potrošnik nehal plačevati obroke in s tem izzval toženo stranko, da prične izvršbo oziroma uveljavi hipoteko v izvršilnem postopku, na pomeni ustrezne zaščite potrošnika.
Ne v ZIZ ne v citirani evropski zakonodaji ali sodni praksi ni mogoče najti razlage, da bi potrošnik moral zaradi plačevanja obrokov zaiti v tako težek finančni položaj, da izpolni pogoj za taksno oprostitev oziroma brezplačno pravno pomoč. Sodišče bi moralo presojati trditev tožnikov o tem, da tega bremena ne zmorejo in da bi to pomenilo prenehanje plačevanja kredita po pogodbi in možnost izgube doma.
začasna odredba o stikih - začasna ureditev stikov - stiki otroka s staršem - obseg stikov - izvrševanje stikov z otrokom - stiki pod nadzorom - odvisnost od alkohola - ponavljajoče se fizično in psihično nasilje - denarna kazen
Odklonilen odnos deklet do stikov izvira iz skrhanega zaupanja v očeta, ki v pomembnem delu izvira iz njegovih ravnanj na preteklih stikih. Obnovitev zaupanja je proces, ki terja čas in v katerem se je treba izogibati ravnanjem, ki bi ga ponovno spodkopala.
Z zadnjim sklepom določen obseg stikov (vključno z možnostjo zmanjšanja v primeru intenzivnega odklanjanja starejše hčere) je skromen, a je določen z namenom, da se v odnosu vzpostavi temeljno zaupanje, potrebno za večji obseg stikov.
začasna odredba - denarna terjatev - organizacija za plačilni promet - denarna sredstva - prepoved razpolaganja
Začasna odredba upniku nudi varstvo le pred morebitnimi dolžnikovi razpolaganji v višini zadržanih denarnih sredstev. Začasna odredba s tako vsebino učinkuje od dneva, ko jo organizacija za plačilni promet prejme. To pomeni, da banka izračuna višino terjatve s pripadki na dan prejema sklepa in za skupni znesek odreče izplačilo. Ni zakonske podlage, da bi ga izračunala na nek nedoločen trenutek v prihodnosti, ko bo morda pravnomočno prisojena terjatev tožeči stranki.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00072148
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272. OZ člen 87, 193.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - načelo primarnosti prava EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - brezplačna pravna pomoč
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo nacionalno pravo, konkretno ZIZ, pri tem ni kršilo načela primarnosti evropskega prava, niti Ustave RS in načela enakosti pred zakonom, niti ni zanemarilo zavezujočih odločb SEU. Argument možnosti brezplačne pravne pomoči za tožnika ni bil odločilen. Sodišče prve stopnje je korektno pojasnilo, da tožnika nista z ničemer konkretizirala svojih trditev, in sploh nista naslovila vprašanja njunega finančnega položaja. Sodišče prve stopnje se korektno sklicuje tudi na 59. točko odločbe SEU C-287/22, kjer SEU pravi, da „mora [nacionalno] sodišče glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača te mesečne obroke za čas trajanja zadevnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako bo lahko isto sodišče upoštevalo med drugim finančni položaj istega potrošnika in tveganje, da bo moral ta potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil“.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00072569
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3. SPZ člen 142. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. ZPP člen 285, 339, 339/2, 339/2-8.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - načelo lojalne razlage prava EU - verjetnost obstoja terjatve - težko nadomestljiva škoda - kršitev pravice do obravnavanja - dokazno breme - materialno procesno vodstvo - izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti
V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Hkrati se lahko regulacijska začasna odredba izda le pod nadaljnjim pogojem in sicer, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje po sodbi, s katero bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje (tako imenovani pogoj reverzibilnosti). V luči navedenih odločb SEU ter upoštevaje cilje Direktive 93/13/EGS pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi ni presojalo v smislu ciljev in temeljnih načel, ki iz Direktive 93/13/EGS izhajajo (predvsem obveznosti nadzora in načela učinkovitosti), in ki omogočajo nacionalnemu sodišču, da pogoje za izdajo začasne odredbe, kot jih določa ZIZ kot nacionalni predpis, razlaga skladno in lojalno s pravom EU. To v konkretnem primeru, ko sta že sama tožnika predlagala izdajo začasne odredbe, pomeni, da mora sodišče ob odločanju o predlagani začasni odredbi upoštevati vse navedbe in dokaze, ki so vloženi v spis. V tem primeru tudi ni izključeno materialno procesno vodstvo, kolikor sodišče meni, da so v zvezi s predlagano začasno odredbo navedene trditve in dokazi pomanjkljivi.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00072462
ZIZ člen 273. DZ člen 239, 239/2, 264.
vrste začasnih odredb - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - začasna določitev stikov - svojci - namen skrbništva - dolžnosti skrbnika - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Zmotno je stališče pritožbe, da določba 273. člena ZIZ omogoča izdajo kakršnekoli začasne odredbe. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je začasno odredbo mogoče izdati, če je vezana na zahtevek oziroma predmet odločanja v konkretnem postopku. Ker ne DZ ne ZNP-1 nimata določb, ki bi sodišče pooblaščale, da v postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo odloča o stikih s svojci, jih tudi z začasno odredbo ni mogoče urediti.
Namen skrbništva za odrasle osebe je varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same, in s prizadevanjem za zdravljenje ter usposabljanje za samostojno življenje (drugi odstavek 239. člena DZ). Skrb za varstvo osebnosti varovanca je pravni standard, ki ga je treba zapolniti glede na okoliščine konkretnega primera.