Pomanjkljiva trditvena podlaga v smislu vprašanja aktivnega delovanja tožene stranke v smeri zmanjševanja njenega premoženja in prezadolženost, tudi po oceni sodišča druge stopnje ne daje podlage za verjetnost izkaza pogoja nevarnosti iz drugega odstavka 370. člena ZIZ.
Tožnici do pravnomočnega zaključka tega postopka ne bo treba plačevati obrokov kredita. Ker je s takim ukrepom že (začasno) vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, je šteti, da bi bila prepoved razpolaganja s terjatvami, izterjave ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev, pod grožnjo denarne kazni za primer kršitve prepovedi, prekomeren (nesorazmeren) poseg v toženkino ustavno pravico do sodnega varstva.
Za zavarovanje oblikovalnega zahtevka že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni – zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje toženke.
Sodišče mora v okviru skrbi za enakovredno obravnavo strank paziti, da ne bi bila katera od njiju zaradi neizčrpane dokazne ponudbe procesno prikrajšana. Presoja, ali je neko dejstvo šteti za (ne)dokazano, mora temeljiti na dokaznih standardih, ki so za obe stranki enaki. Osnovno dokazno izhodišče je, da nosi stranka dokazno breme glede dejstev, ki so ji v korist (dejstev, ki utemeljujejo njene zahtevke ali ugovore).