začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - delitev skupnega premoženja
Utemeljene so pritožbene navedbe, da je tožnica s trditvami v predlogu verjetno izkazala nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, saj je v predlogu za izdajo začasne odredbe namreč navedla, da bi v primeru prodaje nepremičnin tretjemu dobrovernemu kupcu izgubila možnost delitve skupnega premoženja. S tem je po presoji sodišča druge stopnje glede na specifičnost terjatve, katere zavarovanje predlaga, verjetno izkazala že obstoj objektivne nevarnosti, da bo brez izdaje predlagane začasne odredbe uveljavitev njene terjatve onemogočena. Z zatrjevanimi grožnjami, ki jih je tožnici podal toženec, in z odvozom plovila z dosedanje lokacije, pa je tožnica zatrjevala celo subjektivno nevarnost. Tožničin (končni) cilj je kasnejša delitev skupnega premoženja, zato po prepričanju sodišča druge stopnje ni razumnih razlogov, da tožnica ne bi smela že v tem postopku predlagati izdajo zavarovalne začasne odredbe. Gre namreč za tipično zavarovalno začasno odredbo, katere cilj je v ohranitvi pogojev za bodočo izpolnitev oziroma izvršitev tožničine terjatve na podlagi sodne odločbe, ko bo (in če bo) ta izdana oziroma za sredstvo, s katerim se bo odpravila ali zmanjšala možnost onemogočitve ali otežitve takšne izpolnitve.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073554
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272, 272/2, 272/2-3.
varstvo potrošnikov - kreditna pogodba v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - načelo primarnosti prava EU - načelo lojalne razlage nacionalnega prava s pravom EU
Nacionalna sodišča morajo ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. Ta zahteva med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Nacionalno sodišče zato ne more upravičeno trditi, da zadevne določbe nacionalnega prava ne more razlagati v skladu s pravom Unije le zato, ker je bila ta določba dosledno razlagana v smislu, ki ni v skladu s pravom Unije.
Za izdajo začasne odredbe ZIZ zahteva, da se izkaže verjetnost terjatve, nato pa za zavarovanje denarne terjatve še subjektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (270. člen ZIZ), za zavarovanje nedenarne terjatve pa obstoj ene od predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ.
Zahteve, ki jih za izdajo začasne odredbe določa ZIZ, same po sebi niso v nasprotju s pravom EU in načelo lojalne razlage ne more pomeniti, da se nacionalna zakonodaja sploh več ne upošteva. Pomeni le, da je nacionalno zakonodajo (v obravnavanem primeru ZIZ) treba razlagati v luči prava EU. Ko govorimo o razlagi nacionalnega prava, pa to seveda pomeni, da ne moremo odločati mimo njega. Uporabi se torej nacionalno pravo in ne pravo EU, vendar slednje vpliva na razlago nacionalnega prava. Šele ko bi tožnik navedel vse tisto, kar za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve zahteva določba drugega odstavka 272. člena ZIZ, bi sodišče opravilo vsebinsko presojo, pri čemer bi moralo upoštevati tudi pravo EU (in odločbo SEU C-287/22). Iz te med drugim izhaja obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive. Opozoriti je treba, da doslej sodna praksa ni bila enotna ali izdaja ureditvene začasne odredbe lahko temelji na razloge iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ravno navedena obveznost spremembe sodne prakse pa nakazuje na možnost širše razlage pogojev za izdajo ureditvene začasne odredbe.
Možnost izdaje ureditvene začasne odredbe pomeni, da naše nacionalno pravo ima pravno sredstvo, ki (če so izpolnjeni zakonski pogoji) nudi potrošnikom ustrezno varstvo. Poleg tega pa zatrjevanje predpostavk iz 272. člena ZIZ (in njihovo izkazovanje s stopnjo verjetnosti) pretirano ne obremenjujejo upnika.
Po presoji pritožbenega sodišča torej ni mogoče izdati začasne odredbe mimo določb ZIZ, je pa te pri odločanju o (sklepčnem) predlogu za zavarovanje z začasno odredbo nujno razlagati upoštevaje pravo EU.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00073011
ZIZ člen 272, 272/2, 272/2-1, 272/2-3. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 7.
pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - zavarovanje nedenarne terjatve - kredit v CHF - potrošniški kredit - začasno zadržanje - začasni ukrep - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - učinkovanje pogodbe - varstvo potrošnikov - sodna praksa SEU - odlog plačila - pogoj reverzibilnosti
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da regulacijska začasna odredba ni možna, ko bi šlo za situacijo iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ali iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ.
Tako direktiva kot sodba C-287/22 zahtevata, da v interesu potrošnika obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki. Zato ni dovolj, da lahko tožnik med pravdo zvišuje tožbeni zahtevek in v pravdi zahteva povračilo preveč plačanih obrokov. Tudi zahteva sodišča prve stopnje, da bi potrošnik nehal plačevati obroke in s tem izzval toženo stranko, da prične izvršbo oziroma uveljavi hipoteko v izvršilnem postopku, na pomeni ustrezne zaščite potrošnika.
Ne v ZIZ ne v citirani evropski zakonodaji ali sodni praksi ni mogoče najti razlage, da bi potrošnik moral zaradi plačevanja obrokov zaiti v tako težek finančni položaj, da izpolni pogoj za taksno oprostitev oziroma brezplačno pravno pomoč. Sodišče bi moralo presojati trditev tožnikov o tem, da tega bremena ne zmorejo in da bi to pomenilo prenehanje plačevanja kredita po pogodbi in možnost izgube doma.
začasna odredba o stikih - začasna ureditev stikov - stiki otroka s staršem - obseg stikov - izvrševanje stikov z otrokom - stiki pod nadzorom - odvisnost od alkohola - ponavljajoče se fizično in psihično nasilje - denarna kazen
Odklonilen odnos deklet do stikov izvira iz skrhanega zaupanja v očeta, ki v pomembnem delu izvira iz njegovih ravnanj na preteklih stikih. Obnovitev zaupanja je proces, ki terja čas in v katerem se je treba izogibati ravnanjem, ki bi ga ponovno spodkopala.
Z zadnjim sklepom določen obseg stikov (vključno z možnostjo zmanjšanja v primeru intenzivnega odklanjanja starejše hčere) je skromen, a je določen z namenom, da se v odnosu vzpostavi temeljno zaupanje, potrebno za večji obseg stikov.
začasna odredba - denarna terjatev - organizacija za plačilni promet - denarna sredstva - prepoved razpolaganja
Začasna odredba upniku nudi varstvo le pred morebitnimi dolžnikovi razpolaganji v višini zadržanih denarnih sredstev. Začasna odredba s tako vsebino učinkuje od dneva, ko jo organizacija za plačilni promet prejme. To pomeni, da banka izračuna višino terjatve s pripadki na dan prejema sklepa in za skupni znesek odreče izplačilo. Ni zakonske podlage, da bi ga izračunala na nek nedoločen trenutek v prihodnosti, ko bo morda pravnomočno prisojena terjatev tožeči stranki.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00072148
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 6, 6/1, 7, 7/1. ZIZ člen 270, 272. OZ člen 87, 193.
potrošniška kreditna pogodba - kredit v CHF - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - preplačilo - predlog za izdajo začasne odredbe - začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - verjetnost obstoja terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - načelo primarnosti prava EU - Direktiva Sveta 93/13/EGS - sodna praksa SEU - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - začasni ukrepi - nepošten pogodbeni pogoj - odlog plačila obveznosti - brezplačna pravna pomoč
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo nacionalno pravo, konkretno ZIZ, pri tem ni kršilo načela primarnosti evropskega prava, niti Ustave RS in načela enakosti pred zakonom, niti ni zanemarilo zavezujočih odločb SEU. Argument možnosti brezplačne pravne pomoči za tožnika ni bil odločilen. Sodišče prve stopnje je korektno pojasnilo, da tožnika nista z ničemer konkretizirala svojih trditev, in sploh nista naslovila vprašanja njunega finančnega položaja. Sodišče prve stopnje se korektno sklicuje tudi na 59. točko odločbe SEU C-287/22, kjer SEU pravi, da „mora [nacionalno] sodišče glede na vse okoliščine obravnavane zadeve ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti tega potrošnika, da plača te mesečne obroke za čas trajanja zadevnega postopka, potrebna za zagotovitev vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če teh pogojev ne bi bilo. Tako bo lahko isto sodišče upoštevalo med drugim finančni položaj istega potrošnika in tveganje, da bo moral ta potrošnik zadevni banki vrniti znesek, ki presega znesek, ki si ga je od te banke izposodil“.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSM00072569
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3. SPZ člen 142. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2. ZPP člen 285, 339, 339/2, 339/2-8.
kreditna pogodba v CHF - ničnost kreditne pogodbe - pogodbeni pogoji - regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - načelo lojalne razlage prava EU - verjetnost obstoja terjatve - težko nadomestljiva škoda - kršitev pravice do obravnavanja - dokazno breme - materialno procesno vodstvo - izdaja začasne odredbe po uradni dolžnosti
V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Hkrati se lahko regulacijska začasna odredba izda le pod nadaljnjim pogojem in sicer, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje po sodbi, s katero bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje (tako imenovani pogoj reverzibilnosti). V luči navedenih odločb SEU ter upoštevaje cilje Direktive 93/13/EGS pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi ni presojalo v smislu ciljev in temeljnih načel, ki iz Direktive 93/13/EGS izhajajo (predvsem obveznosti nadzora in načela učinkovitosti), in ki omogočajo nacionalnemu sodišču, da pogoje za izdajo začasne odredbe, kot jih določa ZIZ kot nacionalni predpis, razlaga skladno in lojalno s pravom EU. To v konkretnem primeru, ko sta že sama tožnika predlagala izdajo začasne odredbe, pomeni, da mora sodišče ob odločanju o predlagani začasni odredbi upoštevati vse navedbe in dokaze, ki so vloženi v spis. V tem primeru tudi ni izključeno materialno procesno vodstvo, kolikor sodišče meni, da so v zvezi s predlagano začasno odredbo navedene trditve in dokazi pomanjkljivi.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00072462
ZIZ člen 273. DZ člen 239, 239/2, 264.
vrste začasnih odredb - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - začasna določitev stikov - svojci - namen skrbništva - dolžnosti skrbnika - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Zmotno je stališče pritožbe, da določba 273. člena ZIZ omogoča izdajo kakršnekoli začasne odredbe. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je začasno odredbo mogoče izdati, če je vezana na zahtevek oziroma predmet odločanja v konkretnem postopku. Ker ne DZ ne ZNP-1 nimata določb, ki bi sodišče pooblaščale, da v postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo odloča o stikih s svojci, jih tudi z začasno odredbo ni mogoče urediti.
Namen skrbništva za odrasle osebe je varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z urejanjem zadev, ki jih te osebe ne morejo narediti same, in s prizadevanjem za zdravljenje ter usposabljanje za samostojno življenje (drugi odstavek 239. člena DZ). Skrb za varstvo osebnosti varovanca je pravni standard, ki ga je treba zapolniti glede na okoliščine konkretnega primera.
avtorskopravno varstvo - kršitev avtorske pravice - varovana avtorska dela - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - model - individualnost avtorskega dela
Dela industrijskega oblikovanja so kot avtorska dela lahko tudi predmet pravic industrijske lastnine. Avtorskopravno varstvo za modele se zagotavlja, ko imajo poleg uporabnosti z estetskega vidika svojevrsten in razpoznaven vizualni učinek, ustvarjanja pa niso narekovali tehnični preudarki, pravila ali druge zahteve, ki niso puščali prostora za ustvarjalno svobodo.
zavrnjena začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - posojilo - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - pogoj za izdajo začasne odredbe - izkaz verjetnosti - verjeten izkaz nevarnosti - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena
Utemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti zaključka, da tožnik ni verjetno izkazal nevarnosti, da bo zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da mora biti izkazano dolžnikovo ravnanje, ki ima lahko za posledico onemogočenje ali otežitev izvršbe, dodati pa je, da lahko nevarnost izkazuje vsako tako dolžnikovo ravnanje ne glede na to, ali je dolžnikov cilj prav to. Ni odločilen namen dolžnikovega ravnanja; zadostuje njegovo delovanje, ki ima negativen vpliv na uveljavitev terjatve.
ZIZ člen 272. ZVKSES člen 4, 4/3, 4/4, 4/7, 16, 16/2, 16/3.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - predpogodba za sklenitev prodajne pogodbe - tožba za ugotovitev ničnosti - prepoved obremenitve in odtujitve nepremičnine - sklepčnost predloga za izdajo začasne odredbe - vezanost na pravno podlago, ki jo navede stranka - verjeten obstoj terjatve
Rok za izročitev nepremičnine je obvezna sestavina pogodbe, pridobitev uporabnega dovoljenja pa je eno od dejanj, ki po kogentni zakonski določbi sestavljajo izročitev (tretji odstavek 16. člena v zvezi s tretjim, četrtim in sedmim odstavkom 4. člena ZVKSES). Ker pridobitev uporabnega dovoljenja sodi v toženkino sfero, določitev te okoliščine kot pogoj za izročitev učinkuje enako kot opustitev določitve roka izpolnitve toženkine obveznosti in posledično kot izključitev odgovornosti za zamudo, ki je po drugem odstavku 16. člena ZVKSES prepovedana.
Ker je verjetno izkazana ničnost zaradi kršitve kogentnih določb ZVKSES, za odločitev ni pomembno, ali je sporna pogodbena določba nična tudi na podlagi ZVPot.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - prepoved odtujitve ali obremenitve nepremičnin - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost obstoja oziroma nastanka terjatve - nevarnost, da bo zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - subjektivna nevarnost za uveljavitev terjatve - nevarnost prodaje nepremičnine - časovne meje pravnomočnosti - neznatna škoda za dolžnika - pravni standard neznatne škode
Upnik mora za obstoj subjektivne nevarnosti v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ 1) zatrjevati in dokazati konkretno dolžnikovo ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja; in 2) pojasniti in z verjetnostjo izkazati vpliv tega ravnanja na uveljavitev terjatve, ki je predmet tožbe. Zgolj razpolaganje s premoženjem namreč ne zadošča, ampak mora upnik trditi in vsaj z verjetnostjo izkazati tudi to, da dolžnik zaradi takšnega ravnanja ne bo imel dovolj premoženja za poplačilo upnikove terjatve oziroma, da bo poplačilo le-te precej oteženo.
Časovne meje pravnomočnosti se raztezajo na dejstva, ki so obstajala v času izdaje sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločalo o predlogu za izdajo začasne odredbe.
tožba za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice - aktivna legitimacija za negatorno tožbo - zakupna (najemna) pogodba - presoja verjetnosti obstoja terjatve - verjetno izkazan obstoj terjatve - začasna odredba pri negatorni tožbi - protipravnost vznemirjanja lastninske pravice
Sodišče je z verjetnostjo ugotovilo, da je tožnik po sklenitvi zakupne pogodbe še naprej obdeloval travnik na severnem delu parcele in zanj prejemal kmetijske subvencije, in sicer vse do postavitve električnega pastirja, s katerim mu je toženec preprečil dostop na severni del parcele. Glede na navedeno je zaključilo, da je tožnik z verjetnostjo izkazal, da se je zakupna pogodba nanašala le na vinograd, ne pa na preostali del parcele, ki ga je v posesti obdržal tožnik. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je z verjetnostjo izkazano, da je s preprečitvijo dostopa do tega dela parcele prišlo do protipravnega vznemirjanja tožnika v njegovi lastninski pravici.
DZ člen 162, 162/1, 162/1-3. ZIZ člen 273b. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37.
spor iz družinskih razmerij - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - več predlogov za izdajo začasne odredbe - odločanje o več pritožbah hkrati - dodelitev otroka očetu - stiki z mladoletnim otrokom - nespoštovanje sklepa o začasni odredbi - ogroženost otroka - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - začasna prepoved stikov - napačen pravni pouk glede roka za pritožbo - pravica do izjave - sklep o odmeri nagrade izvedencu - zelo zahtevno izvedensko mnenje
Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženka tudi po izdaji sklepa z dne 23. 1. 2023 nadaljevala s kršenjem zadnje začasne odredbe o stikih med toženko in otrokom ter da se je njeno protipravno ravnanje z nespoštovanjem sodne odločbe le še stopnjevalo. Tudi CSD je v mnenju 30. 3. 2023 opozoril na zaskrbljujoče samovoljno ravnanje toženke zaradi rednega kršenja začasne odredbe, kar lahko negativno vpliva na otrokov nadaljnji razvoj. Prvo sodišče je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da se toženka pri vztrajnem ponavljanju kršitev začasne odredbe ne ozira na otrokove potrebe. Kljub temu, da je otrok začasno zaupan v varstvo in vzgojo tožniku, je toženka večkrat za daljši čas (tudi več dni) zadržala otroka. Takšno stopnjevano kršenje začasnih odredb potrjuje predhodne ugotovitve izvedencev o toženkinem ogrožanju otrokovega razvoja. Iz njihovih mnenj izhaja, da se toženkino škodljivo vedenje stopnjuje ter ruši duševno ravnovesje otroka, ki je pod hudim stresom. Otrok polarizirano doživlja enega in drugega starša. Pri toženki obstaja povečano tveganje za ponovne poskuse odtujitve otroka oziroma je že opaženo odtujevanje otroka od tožnika. Njeno (zdravstveno) stanje je poslabšano, pri čemer se ji ne da pomagati, ker ne sprejema pomoči in ne razume, da ima sama problem. Prvo sodišče je glede na (z visoko stopnjo verjetnosti) ugotovljena dejstva pravilno ocenilo, da toženka s svojim ravnanjem spravlja otroka v čustveno stisko, ruši njegovo stabilnost ter ga psihično obremenjuje, s tem pa škoduje njegovemu zdravju, zaradi česar je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka le z začasno prepovedjo stikov.
Višje sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje sicer ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že ugotovljeno, ne sme pa zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, ki tudi v postopku odločanja o začasni odredbi ni dovoljena. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
regulacijska začasna odredba - nastanek težko nadomestljive škode - začasna nezmožnost za delo - obstoj verjetnosti terjatve
Trditve tožnice (da bi zgolj nadomestilo, ki bi ga prejema od ZRSZ kot brezposelna v višini 80 % mesečnega dohodka, občutno vplivalo na proračun družine ter zmožnost plačevanja najemnine za stanovanje, ker ne bo mogla sanirati stanovanja, ki je uničeno v avgustovskih poplavah) so pri odločanju o predlagani začasni odredbi nerelevantne, ker so povezane s prenehanjem izplačevanja nadomestila plače za čas začasne nezmožnosti za delo, ne pa zaradi same zmožnosti v spornem obdobju opravljati dela, o čemer je bilo odločano v izpodbijani dokončni odločbi. Sodišče pravilno ugotavlja, da hipotetično zatrjevane posledice izgube najemniškega stanovanja in zmanjšanja družinskega proračuna, niso v neposredni vzročni zvezi z ugotavljanjem tožničine zdravstvene zmožnosti za delo po zaključku staleža.
zavarovanje nedenarne terjatve z začasno odredbo - začasna odredba prepovedi odtujitve in obremenitve - ugovor zoper sklep o začasni odredbi - pogoji za izdajo začasne odredbe - konkretizacija pogojev za začasno odredbo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev - vrnitev darila po razpadu izvenzakonske skupnosti - ugotovitev skupnega premoženja in določitev deležev - poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo - darilna pogodba - nagib za sklenitev darilne pogodbe - preklic darila - vračanje daril med zakoncema - spremenjene okoliščine
Pritožbeno sodišče argumentaciji sodišča prve stopnje dodaja, da je darilo preklicljivo le, če je bila kavza daritve "vera v dosmrtno skupno življenje". V primeru nasprotnega, torej da je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe še kak drug (neprerekano je tak nagib na strani darovalca obstajal ob sklenitvi pogodbe iz leta 2015), prenehanje zunajzakonske skupnosti ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic.
Četudi gre za negativno dejstvo (da toženka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela nobene škode), ki ga ni mogoče dokazovati, tožnik ni bil razbremenjen podaje konkretizirane trditvene podlage. Navedba, da prepoved obremenitve in odsvojitve poslovnega deleža ne bo vplivala na toženkine pravice in obveznosti, ne izpolnjuje standarda konkretiziranosti.
začasna odredba - nastanek težko nadomestljive škode - škoda na zdravju
Kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, je tožnik podal predlog za izdajo začasne odredbe iz razloga, ker v primeru, če bo moral delati kot odgovorni rudar, mu bo nastala težko nadomestljiva škoda na njegovem zdravstvenem stanju. Delodajalec je tožniku zagotovil, da ne dela kot rudar, temveč da dela zunaj jame skladno z mnenjem izvajalca MDPŠ, in sicer po 4 ure dnevno. V tem primeru torej ni nevarnosti za nastanek težko nadomestljive škode za tožnikovo zdravstveno stanje.
ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - verjetno izkazana terjatev - prikrajšanje solastnika - oddaja nepremičnine v najem - neupravičena obogatitev pri uporabi solastne nepremičnine - uporaba parkirišča - nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve ne bo mogoča ali pa bo precej otežena - subjektivna nevarnost odtujitve premoženja - denarni tok - skrito premoženje - neuspešna izvršba - samovoljno ravnanje - pravica do učinkovitega sodnega varstva - načelo pravne države
Če eden od solastnikov oddaja v najem večji delež nepremičnine od tistega, ki mu glede na njegov lastniški delež pripada, je drugi solastnik po prvem odstavku 190. člena OZ za svoje prikrajšanje upravičen do povračilnega zahtevka. Toženca imata zaradi ravnanja tožeče stranke, ki oddaja kot parkirišče celoto solastnih nepremičnin, nedvomno pravico zahtevati, da se dosežena najemnina razdeli med solastnike v skladu s solastninskimi deleži.
Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka z namenom, da se izogne plačilu terjatve, ki sta jo zoper njo uveljavljala toženca, kljub temu, da za oddajo nepremičnin (parkirišča) v najem prejema plačila, začasno zaustavila pritok denarja na svoj transakcijski račun (kar tudi priznava v pritožbi). Nadalje je ugotovljeno, da je bila prejšnja izvršba tožencev proti tožeči stranki neuspešna, ker v enem letu po prejemu sklepa o izvršbi na njene računu ni bilo rubljivih sredstev. Ker evidentno tožeča stranka za oddajanje parkirišča na spornem zemljišču prejema najemnino, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta toženca izkazala za verjetno, da je tožeča stranka svoje prejemke preusmerjala s svojega bančnega računa drugam, pri čemer je imela odprt en sam bančni račun. Ker je tako ravnala že pri relativno nizki terjatvi, ki sta jo uveljavljala toženca, je še toliko bolj verjetno pričakovati, da bo enako ravnala po morebitni ugoditvi tožbenemu zahtevku v tej pravdi.
Tožeča stranka v zvezi s tem v postopku zatrjuje, da je začasno zaustavila promet na svoj račun, da toženca ne bi bila poplačana preden sodišče odloči o vloženem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Toženca sta izvršbo zoper tožečo stranko predlagala na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Pravna kultura veleva, da je treba pravnomočne sodne odločbe spoštovati, zato ravnanje tožeče stranke ne pomeni drugega kot samovoljo. Učinkovitost izvršilnega postopka in s tem poplačilo upnikove terjatve iz izvršilnega naslova je element pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve - zavrženje ugovora - varščina namesto začasne odredbe
Tožena stranka je sama ponudila varščino in jo položila na račun sodišča, s čimer se je izognila izdaji začasne odredbe. Torej je tožena stranka dosegla kar je želela: razveljavitev začasne odredbe in sprostitev njenega premoženja. Zato od pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka zavarovanja in razveljavitvi opravljenih dejanj nima več pravnega interesa vztrajati pri ugovoru in dopolnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi.