Nasprotni udeleženec opozarja, da neizvajanje stikov otroka s staršem, pri katerem otrok ne živi, ogroža otrokov zdrav celosten razvoj in lahko pride do odtujitve, vendar v konkretnem primeru ne gre za tak primer oziroma neizvajanje stikov, saj se stiki izvajajo in tudi postopno širijo.
Poročilo CSD, katerega namen je razjasnitev določenih dejanskih vprašanj, ima bistvene značilnosti in strukturo izvedenskega mnenja: izvidu, to je ugotovitvam dejstev, sledi mnenje, katerega bistvo je ocena stališč stroke oziroma pravil znanosti. CSD v sporih iz razmerij med starši in otroki kot organ socialnega skrbstva nastopa kot specifičen pomočnik sodišča in z njim sodeluje v funkciji varstva javnega interesa. Z zbiranjem podatkov o osebnih in družinskih razmerah otrok in njihovih staršev opravlja naloge pomožnega preiskovalnega organa, hkrati pa ima poseben procesni položaj, ki je zaradi njegovega strokovnega znanja in izkušenj blizu položaju sodnega izvedenca.
Bistvene pa so zaveze, ki jih je toženka dala tožniku v trenutku sklenitve sporne pogodbe oziroma v fazi njenega sklepanja.
Izdaja regulacijske začasne odredbe zahteva restriktiven pristop glede na njen namen začasne ureditve spornega razmerja med strankami. Pritožniki bi morali konkretno utemeljiti okoliščine, ki upravičujejo izdajo take odredbe, a tega glede zatrjevanega pogoja verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode niso storili.
Pravica do vlaganja predlogov za izvršbo predstavlja del ustavne pravice do sodnega varstva, ki jo lahko omejita zgolj ustava ali zakon. Ob tehtanju ustavne pravice tožnika do zasebne lastnine ter njegove pravice kot potrošnika ter na drugi strani pravice toženke do sodnega varstva pretehta slednja, saj ima tožnik v primeru morebitnega izvršilnega postopka na podlagi izdane začasne odredbe možnost ugovora, ki ga ščiti pred morebitno zlorabo teh institutov s strani toženke.
V fazi zavarovanja terjatve je treba upoštevati le evrsko glavnico brez obrestnega dela, ostalo pa bo predmet odločanja o obsegu morebitnega vrnitvenega zahtevka.
Opozoriti velja na vsebinsko razliko med nevarnostjo, ki jo je treba izkazati v primeru zavarovanja nedenarne terjatve (zadostuje objektivna nevarnost), in nevarnostjo, ki jo je treba izkazati v primeru zavarovanja denarne terjatve (subjektivna nevarnost). Subjektivna nevarnost mora temeljiti na dolžnikovih ravnanjih in mora biti konkretna. Ne zadostuje možnost, da bo dolžnik razpolagal s premoženjem. Upnik mora izkazati dolžnikovo ravnanje, katerega posledica je zmanjševanje njegovega premoženja in s tem zmanjševanje možnosti za uspešno uveljavljanje denarne terjatve. Pri subjektivni nevarnosti mora ogroženost za uveljavitev terjatve izhajati iz dolžnikovega razpolaganja s premoženjem.
Upnik v predlogu za zavarovanje ni podal dejanskih trditev o obstoju objektivne nevarnosti. Res je v predlogu sicer zapisal, da je podana nevarnost, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na notarski zapis, ki je izvršilni naslov in se izpodbija tako, kot določa zakon, a zgolj prepis zakonskega besedila ne zadošča. Upnik bi moral navesti konkretne okoliščine, ki v konkretnem primeru izkazujejo obstoj zakonske domneve. Zgolj zapis opravilne številke v delu predloga za izvršbo, kjer je govora o plačilu sodne takse, in prav tako omemba iste opravilne številke (v smislu, da je pred istim sodiščem v zvezi z isto terjatvijo na podlagi neposrednega izvršljivega notarskega zapisa dovoljena izvršba) v naslednji točki predloga, ko upnik pojasnjuje razloge za pristojnost prvostopnega sodišča, nikakor ne nekazujeta, da bi dolžnik izpodbijal notarski zapis.
Zmotno je stališče, da bi bilo zaslišanje predlaganih strank in prič v nasprotju z namenom instituta začasne odredbe. Res je v postopku zavarovanja poudarjeno načelo hitrosti, a vendar to ne more iti na račun pravice strank do izjave oz. učinkovite obrambe v postopku. Seveda je povsem možno, da se bo izkazalo, da je na podlagi opravljenega zaslišanja že tudi mogoče odločiti o tožbenem zahtevku, a vendar to nikakor ni v nasprotju z namenom instituta začasne odredbe.
SEU je v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS dne 24. 10. 2024 izdalo sodbo (C-347/23), kjer je razsodilo, da je treba člen 2(b) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagati tako, da je fizična oseba, ki sklene pogodbo o hipotekarnem kreditu za financiranje nakupa ene same stanovanjske nepremičnine, da bi jo odplačno oddajala v najem, zajeta s pojmom "potrošnik" v smislu te določbe, kadar ta fizična oseba deluje za namene, ki so izven njene poslovne ali poklicne dejavnosti. Zgolj dejstvo, da želi ta fizična oseba ustvarjati prihodke od upravljanja te nepremičnine, samo po sebi ne more pripeljati do izključitve navedene osebe iz pojma "potrošnik" v smislu navedene določbe. Če se torej fizična oseba ni ukvarjala z oddajanjem nepremičnin v najem, sklenitev pogodbe z namenom oddajanja ene stanovanjske nepremičnine in ustvarjanja dohodka iz tega naslova še ne pomeni, da ta oseba ni potrošnik v smislu te direktive.
V postopku zavarovanja vročanje odgovora na ugovor ni obvezno. Načelo kontradiktornosti pa je kljub temu lahko kršeno, če sodišče odločitev opre na trditev ali dokaz upnice (v konkretnem primeru tožnice) iz odgovora na ugovor, ne da bi dolžniku (v konkretnem primeru toženki) prej dalo možnost, da se o tem izjavi. Tako je ustaljeno stališče sodne prakse.