Pritožbeno sodišče izpostavlja, da reverzibilnost kot pogoj za izdajo začasne odredbe v ZIZ ni izrecno določena. Kot pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe se uporablja na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS Up-275/97, glede katere je sodna praksa zavzela stališče, da je bila izdana v zadevi, ki ni primerljiva z zadevami, kot je predmetna - takimi, v katerih kreditojemalci zahtevajo ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb z valutnimi klavzulami. Sodišče prve stopnje se je nanjo nepravilno oprlo. Pogoj reverzibilnosti, določen s to ustavno odločbo, v predmetni zadevi ni uporabljiv. Zaključek sodišča prve stopnje, da je predlog tožnikov za izdajo začasne odredbe neutemeljen, ker nista zatrjevala obstoja pogoja reverzibilnosti, je materialnopravno zmoten.
Reverzibilnost (tudi) glede na razloge zadeve SEU C-287/22 ni pravno odločilen pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadržanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo.
Ob lojalni (evroskladni) razlagi pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ za pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode zadostujeta ugotovitvi, - da sta tožnika toženki že pred vložitvijo tožbe plačala več kot sta od nje prejela (toženka ne prereka njunih trditev, da sta prejela 50.960,03 EUR in ji do 30. 6. 2023 plačala že 66.183,32 EUR), in - da bi morala tožnika v primeru plačevanja kredita med postopkom zaradi preplačila spreminjati tožbo ali vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka.
Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati evroskladno. Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazujeta že ugotovitvi: - da sta tožnika toženki že plačala več kot sta od nje prejela (toženka ne prereka trditev, da sta tožnika prejela 87.052,34 EUR, in ji do 15. 11. 2023 plačala 100.471,40 EUR), in - da bi morala tožnika v primeru plačevanja kredita med postopkom zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka.
Iz sodne prakse je razvidno, da se sicer zavarovanje z začasno odredbo nudi le za dajatvene zahtevke (taki so tudi primeri, ki jih iz sodne prakse navaja pritožba), vendar pa je zaradi načela lojalne (evroskladne) razlage treba v največji možni meri celoten nacionalni pravni red, vključno s citiranimi določbami ZIZ, razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU. To pa je v primerjavi z nacionalnim pravom primarno in njegovo uporabo v 3.a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Ravno razlaga SEU iz sodbe C-287/22 je bila razlog za spremembo sodne prakse, ko se zavarovanje z začasno odredbo dovoli tudi za oblikovalni zahtevek. Za tako zavarovanje pa že po naravi stvari ni potreben izrek denarne kazni - zadržanje učinkovanja nastopi že s samo začasno odredbo, ne glede na voljo in ravnanje tožene stranke.
Sporočilna vrednost konkretnih opozoril nacionalnega regulatorja v Sloveniji in direktorja švicarskega nacionalnega regulatorja, ki sta pravzaprav napovedala rast CHF in torej "črni scenarij", je povsem drugačna od abstraktne predstavitve, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi.
Stališč sodne prakse v zvezi z izdajo ureditvenih začasnih odredb v "običajnih" sporih (sporih brez elementa evropskega prava varstva potrošnikov), o strogi in ozki razlagi pojma težko nadomestljive škode, ni mogoče aplicirati na obravnavano zadevo, v kateri je treba pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ razlagati lojalno (evroskladno). Ob takšni razlagi pravilnost stališča o verjetno izkazani nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode izkazuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika toženki že plačala več kot sta od nje prejela.
V primeru nadaljnjega plačevanja kredita med postopkom bi morala tožnika zaradi preplačila spreminjati tožbo ali (v primeru plačila obrokov po zaključku sojenja na prvi stopnji in med pritožbenim postopkom) vložiti novo tožbo, kar je povezano z obveznostjo plačila stroškov postopka. Prav to pa je tisto, kar je glede na cilj zavarovanja, ki je v vzpostavitvi pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če nepoštenega pogoja ne bi bilo, treba preprečiti: poslabšanje premoženjskega stanja tožnikov zaradi finančnega bremena, povezanega z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov.
V predlogu tožnikov ni konkretnih navedb glede prepovedi razpolaganja s terjatvami po spornih kreditnih pogodbah, izterjevanju teh terjatev v izvršilnem postopku ali drugačnem uveljavljanju poplačila ter terjatev in je utemeljeno stališče odgovora na pritožbo, da tožnika nista izkazala pogojev za izdajo začasne odredbe, kakršno sta predlagala pod 2. točko. Izrek denarne kazni kot sredstvo izvršbe je bil predlagan le v zvezi z 2. točko predloga za izdajo začasne odredbe, in ker je sodišče prve stopnje predlog v tej točki utemeljeno zavrnilo, je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni.
Dejstvo je verjetno, ko več razlogov govori za kot zoper njegov obstoj. Verjetnost pri začasnih odredbah pa je pogosto še bolj smotrno pojmovati kot nevezanost (ali ohlapnejšo vezanost) na sistem pravil ugotavljanja dejstev v ZPP. Določbe ZPP se v postopku zavarovanja uporabljajo smiselno (15. člen ZIZ), opisano pojmovanje verjetnosti pa je smiselno, saj se dobro prilega zapovedi hitrosti in potrebi po fleksibilnosti odločanja, ki veljata na področju začasnih odredb, ki pa morata biti primerni glede na vse okoliščine zadeve, med drugim glede na zbrano, ponujeno - in včasih tudi potencialno razpoložljivo, a nepredloženo (zamolčano) trditveno ali dokazno gradivo. Prav nepredloženo, a razpoložljivo trditveno in še zlasti dokazno gradivo je bilo najpomembnejši kriterij presoje sodišča prve stopnje, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje.
Izvršilnega naslova tožniki s predlagano začasno odredbo niso pridobili, ker niso predlagali, da sodišče toženki naloži, da ograjo sama odstrani. Šele, ko bi potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, bi izdana začasna odredba dobila naravo sklepa o izvršbi (268. člen ZIZ) in tožniki možnost prisilne izvršitve toženkine obveznosti. Predlagana začasna odredba pa ne vsebuje ničesar, kar bi bilo treba prisilno izvršiti.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ker je bila kreditna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, ki je skladno z ZN javna listina, potrjuje resničnost tistega, kar je zapisano v njej, torej tudi resničnost dejstva, da sta bila tožnika opozorjena na valutno tveganje. Tudi ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča ne more vplivati na (preliminarno, s stopnjo verjetnosti) oceno sodišča prve stopnje, da toženka pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno. Dejstvo, da je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa in se torej šteje za javno listino, pomeni le to, da je resnično tisto, kar je v notarskem zapisu zabeleženo (dokler se ne dokaže nasprotno). V spornem notarskem zapisu pa je bilo, kot navaja pritožba, zapisano le, da sta bila tožnika "opozorjena na znana in običajna tveganja v zvezi s sklenitvijo tega pravnega posla ter na njegove pravne posledice", pri čemer pritožba ne pojasni, kakšna naj bi bila konkretna vsebina opozorila na znana in običajna tveganja ter pravne posledice posla. Tudi izjava v notarskem zapisu, da stranki izrecno potrjujeta, da ju je notarka poučila o vseh pravnih posledicah sklenjenega pravnega posla, zahtevanega ne izkazuje. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (in že prej večkrat VSRS), zgolj pavšalno in abstraktno opozorilo na valutno tveganje, valutna ali tečajna nihanja oziroma posledice pravnega posla ipd. ne zadošča.
Odločitev sodišča, ki je kraj in čas stikov določilo brez soglasja CSD in izven prostorov, ki so namenjeni opazovanju ter spremljanju stikov, ni ustrezna. To je bilo udeležencema že pojasnjeno na uvodnem srečanju ob sprejemu protokola o izvajanju stikov. V njem sta se starša s strokovnimi delavci dogovorila, da bodo stiki potekali vsako sredo od 13.15 do 15.15 ure, na način, da ne bo poseženo v šolske in izvenšolske obveznosti otrok, pri čemer se bo prvi del stika izvajal v namenskih prostorih CSD, na željo mame in otrok in v dogovoru s strokovno delavko pa se bo nadaljeval v zunanjih prostorih. Tak dogovor CSD omogoča, da opravlja svojo vlogo nadzora nad stikom in oceni, ali so podani pogoji, da se srečanje nadaljuje izven uradnih prostorov ter približa željam nasprotne udeleženke po manjši formalizaciji.
V skladu z načelom evropskoskladne (lojalne) razlage je za zagotovitev polnega učinka direktive in dosego v njej določenih ciljev nacionalno sodišče dolžno upoštevati celotno nacionalno pravo in uporabiti vse načine razlage, ki jih priznava nacionalno pravo. Če je za dosego takega učinka direktive potrebno, so sodišča dolžna tudi spremeniti ustaljeno sodno prakso, niso pa dolžna nacionalnega prava razlagati contra legem.
Kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe. Da bi tožnika dolgovala nadomestilo za uporabo denarja (v višini pogodbenih obresti), tako ni verjetno izkazano.
Nacionalno sodišče je dolžno zakon razlagati tako, da je dosežen polni učinek Direktive, in da nastajanje stroškov, povezanih z uveljavljanjem povračilnih zahtevkov, ovira dosego polnega učinka Direktive.
Iz toženkinih navedb izhaja, da je tožnika opozorila na bistvene nevarnosti kredita. Glede na to in glede na diametralno nasprotne navedbe tožnikov razlogi sodišča za neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče, ki jo je toženka predlagala za potrditev svojih navedb, z vidika pravice do dokaza niso sprejemljivi. Kljub dokaznemu standardu verjetnosti v postopku za izdajo začasne odredbe ni izključeno dokazovanje z zaslišanjem prič.
Tožena stranka utemeljeno navaja, da je v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe uveljavljala več ugovorov, tudi nedoseganje namena zavarovanja. Tega je sicer opredeljevala različno (npr. neizvršljivosti, neprimernosti) in na večih mestih.
Če pogoj po prvem odstavku 273. člena ZIZ ni izpolnjen, bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi ugovoru. Tožena stranka utemeljeno navaja, da gre za materialnopravni pogoj za izdajo začasne odredbe.
Neutemeljeno je toženkino zavzemanje po zastaranju dajatvenega tožbenega zahtevka. Skladno z najnovejšo sodno prakso SEU v zadevi C-484/21 z dne 25. 4. 2024,1 se je potrošnik na dan, ko je odločba o ugotovitvi nepoštenosti zadevnega pogodbenega pogoja in njegovi ničnosti iz tega razloga postala pravnomočna, zagotovo vedel za nezakonitost tega pogoja. Zato lahko ta potrošnik od tega datuma načeloma učinkovito uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje Direktiva 93/13, in lahko zato začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, katere glavni cilj je vzpostavitev potrošnikovega pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo. Ker gre namreč za sodno odločbo, ki je pravnomočna in je naslovljena na zadevnega potrošnika, se lahko ta takrat seznani z nepoštenostjo zadevnega pogoja in sam presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, v roku, ki ga določa nacionalno pravo.