Z začasnimi odredbami se v družinsko pravnih zadevah ureja položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe (161. člen DZ). Postopek se vodi po v ZIZ predpisanem postopku (100. člen ZNP-1), v katerem sodišče ne izvaja vseh dokazov, ki so relevantni za sprejem končne odločitve, pač pa ugotavlja le, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je otrok zaradi ravnanj staršev ali zaradi njegovih psihosocialnih težav ogrožen. Dokazni standard verjetnosti je dosežen, kadar obstaja več argumentov za obstoj določenega dejstva kot argumentov proti temu dejstvu, oziroma so prvi argumenti očitnejši od drugih.
Cilj ukrepa je, da se deklico od matere umakne preko tedna, tako da izgradi socialne veščine v spremenjenem okolju, se sooči z iracionalnimi prepričanji in se osamosvoji, pri čemer pa se zaradi njene močne navezanosti na mamo z njo ohrani stik preko vikenda in počitnic.
Ob tem preizkusu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je namen predlaganega zavarovanja dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja kreditne pogodbe in dodatno zavarovanje z izrekanjem prepovedi razpolaganja s terjatvami, izterjave terjatev v izvršilnem postopku ali uveljavljanja kakršnegakoli drugačnega poplačila teh terjatev ni potrebno. Začasno zadržanje učinkovanja kreditne pogodbe namreč učinkuje na zapadlost terjatve, kar tudi po prepričanju višjega sodišča zadošča za zagotovitev polnega učinka končne meritorne odločitve, hkrati pa je s tem tudi vzpostavljen pravni in dejanski položaj, v kakršnem bi bila tožnica, če nepoštenih pogojev ne bi bilo, kot to zahtevata Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah in sodba Sodišča Evropske unije (SEU) C-287/22 z dne 15. 6. 2023 RJ proti Getin Noble Bank S.A.
Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da so določbe ZIZ, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb, mogoče razlagati lojalno (evroskladno) tako, da ta razlaga ne bo nasprotovala ne 6(1), ne 7(1) členu Direktive, ne načelu učinkovitosti varstva potrošnikov, kot je to pojasnilo SEU v zadevi opr. št. C-287/22. V tem pogledu ni problematična zahteva ZIZ, ki upniku nalaga verjeten izkaz terjatve in druge predpostavke iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (glede težko nadomestljive škode), saj taka zahteva izhaja tudi iz sodbe opr. št. C-287/22. Sodba SEU pa ne nalaga pogoja reverzibilnosti. Ob lojalni razlagi slovenskega pravnega reda, ki v ZIZ takšnega pogoja niti ne določa (slovenska sodna praksa ga je oblikovala v nepotrošniških zadevah, izpeljujoče iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 275/97), upoštevaje razloge sodbe opr. št. C-287/22, reverzibilnost ni relevanten pogoj za presojo utemeljenosti začasne odredbe, s katero se zahteva začasno zadrževanje izvajanja domnevno nične potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Stališče, da vprašanje reverzibilnosti ni pravno odločilno, je zavzela tudi sodna praksa v zadnjih odločbah upoštevaje navedeno sodbo SEU.
Izrek ukrepa (države/sodišča) mora biti pogojen z verjetno možnostjo dosega njegovega cilja.
Po mnenju izvedenke klinično psihološke stroke bi bilo lahko z izrečenim ukrepom mogoče doseči zastavljena cilja: spremembo odnosa otrok do očeta in vzpostavitev stikov. To pa je v konkretnem primeru, ko so se številni ukrepi CSD in sodišča doslej izkazali kot neučinkoviti, zadosten razlog, da je sodišče s svojo odločitvijo sledilo izvedenkinemu mnenju. Ali je s sprejeto odločitvijo dosega tega cilja realna ali ne, ni mogoče zanesljivo napovedati.
Za subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve. Tožnica je sicer navedla, da je toženka prodala del nepremičnin v X. na Hrvaškem, vendar je poleg tega lastnica velikega števila nepremičnin v Sloveniji in poslovnega deleža v hčerinski družbi, glede katerih tožnica ne zatrjuje nobenih konkretnih toženkinih ravnanj v smeri onemogočanja ali otežitve uveljavitve tožničine terjatve. Ker je toženka, poleg nedoločenega števila nepremičnin na Hrvaškem, lastnica še velikega števila nepremičnin v Sloveniji in poslovnega deleža v hčerinski družbi, ni mogoče zaključiti, da so se s prodajo dela nepremičnin v k. o. X. na Hrvaškem zmanjšale možnosti za uspešno uveljavljanje tožničine denarne terjatve.
Ker pisen in po notarju overjen sporazum o delitvi skupnega premoženja zakoncev ne pomeni le sporazumne določitve deležev na skupnem premoženju in njegove delitve, ampak tudi soglasje zakoncev o obsegu premoženjske mase, ki je skupno premoženje, torej o tem, kaj sploh spada v skupno premoženje, je poslovni delež, tudi če je bil skupen, najkasneje s sklenitvijo sporazuma to prenehal biti.
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo sodno prakso, na podlagi katere je predstavilo argumente, ki prepričljivo potrjujejo, da niso izpolnjene zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe. Tudi pritožba navaja sodno prakso, ki pa ni istovetna z obravnavanim primerom, kar ob upoštevanju načela pravne enakosti pomeni, da jo ni moč upoštevati. Tožnik tudi ni navedel posebnih okoliščin, ki bi terjale drugačno vrednotenje - torej da gre za tako imenovani izjemni dejanski stan, ki ni istoveten s primeri iz sodne prakse, na katerih je sodišče prve stopnje oprlo odločitev.
Iz sodne prakse izhaja, da so vrednostno merilo za izdajo začasne odredbe dolžnikova (toženčeva) konkretna ravnanja, katerih namen je razpolagati s premoženjem, da bo uveljavitev terjatve upnika (tožnika) otežena/onemogočena. Odločilna so torej konkretna ravnanja dolžnika/toženca (subjektivna nevarnost) in ne zgolj (objektivno) stanje. Tožnik bi torej moral dokazati s stopnjo verjetnosti nevarnost toženčevega aktivnega delovanja oziroma opustitve v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavljanja terjatve.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da cesta kljub temu, če je razglašena za kategorizirano javno cesto, ni javno dobro, če del nepremičnine, po kateri cesta teče, še ni razlaščen. Ustavno sodišče je obravnavalo številne zadeve, v katerih so bili izpodbijani občinski predpisi o kategorizaciji javnih cest; v njih je sprejelo vsebinsko enake odločitve in stališče, da so takšni predpisi v neskladju z Ustavo, če občina z lastnikom ni sklenila pravnega posla za pridobitev zemljišč oziroma lastnika ni razlastila.