Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je terjatev s prvo začasno odredbo že v zadostni meri zavarovana. Čeprav ne preprečuje, da bi dolžnici (toženki) objavili ponudbo za prodajo nepremičnin, ki bi jo morebiti sprejela tretja oseba, preprečuje, da bi se na to tretjo osebo prenesla lastninska pravica. Zaradi zaznamovane prepovedi obremenitve in odtujitve se ne bi mogla vpisati v zemljiško knjigo. Zaradi tega tretji (tudi, če bi pristojna upravna enota posel odobrila) ne bi pridobil pravic, ki bi tožnikoma preprečevale uspešno uveljavitev terjatve. Tako nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (po prvi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ), ob upoštevanju že izdane začasne odredbe ni podana. Iz enakih razlogov odredba ni potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).
Nadalje predlagana začasna odredba tudi ni v funkcionalnem razmerju s tožbenim zahtevkom (načelo koneksnosti). Vsebina in učinek začasne odredbe morata ostati v mejah tožbenega zahtevka. Z ugoditvijo predlogu za izdajo začasne odredbe bi tožnika dosegla nekaj nasprotnega, kot uveljavljata s tožbenim zahtevkom. Takšna začasna odredba, ki po vsebini povsem prekriva tožbeni zahtevek, bi toženkama v bistvu prepovedala izpolnitev tožbenega zahtevka - in to ne zgolj prostovoljno izpolnitev med pravdo, temveč še 30 dni po pravnomočnem zaključku postopka.
Zahtevek za razkritje informacij imetniku pravice omogoča, da pridobi natančne informacije o izvoru blaga, ki je predmet kršitve, o distribucijskih kanalih in istovetnosti katere koli tretje osebe, vpletene v kršitev (124.b člen ZIL-1). Imetnik pravice je pogosto v trditveni in dokazni stiski tako glede oseb, ki so povezane s kršitvijo njegove pravice, kot tudi glede samega obsega in trajanja kršitve.
Dolžnica v pritožbi ponavlja ugovorne navedbe, da ji je bilo naloženo razkritje podatkov, ki predstavljajo poslovno tajnost. Ureditev v Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48/ES z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine, ki jo ZIL-1 implementira, že sama izhaja iz tega in sprejema, da je z izvedbo tega ukrepa možen poseg v poslovne skrivnosti zavezanca za predložitev informacij. A da se njegovi morebitni upravičeni interesi iz tega naslova lahko uravnovesijo z upravičenimi interesi imetnika pravice intelektualne lastnine, mora najprej povedati, kaj njegove poslovne skrivnosti sploh so. Tega dolžnica ni povedala. Na stranki, ki se sklicuje na poslovno skrivnost, je breme, da njen obstoj in varstvo v sodnem postopku uveljavi na način, kot to določata 219.b člen ZPP in Zakon o poslovni skrivnosti.
Sodišče druge stopnje je s sodbo ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencema, da sta dolžna plačati tožeči stranki nerazdelno 3,922.878,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glavni razlog za ugoditev pritožbi je bil, da je tožeča stranka izkazala vse predpostavke odškodninske obveznosti, tudi zatrjevano škodo. Že iz tega izhaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da terjatev tožeče stranke ne obstaja z verjetnostjo.
Res je, da sodišče prve stopnje praviloma nima znanja za oceno vrednosti motornega čolna. Vendar glede na predhodno ugotovitev o nedoseganju dosedanjega zavarovanja niti 5 % vtoževane terjatve ni mogoče kar sklepati, da bo vrednost motornega čolna očitno presegala nezavarovani 95 % del terjatve.
Ob izdaji začasne odredbe je sodišče prve stopnje le sledilo navedbam upnice, da je sklic skupščine ničen, ker je skupščino sklicala neupravičena oseba, zaradi česar bi bili na tej skupščini sprejeti sklepi nični. V ugovornem postopku pa jih ni preizkusilo glede na podane ugovorne razloge druge dolžnice. Druga dolžnica je namreč ugovarjala, da upnica s predlogom uveljavlja zavarovanje terjatve na ugotovitev ničnosti sklica skupščine, ki je po zakonu nima, ker so nični lahko le sklepi, sprejeti na skupščini.
V ponovnem odločanju se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do ugovora druge dolžnice, da je upnica v predlogu za izdajo začasne odredbe o škodi podala povsem pavšalne navedbe, regulacijske začasne odredbe pa je dovoljeno izdati le ob restriktivni presoji, ali je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode.