Izključne pravice, ki so zagotovljene imetniku patenta, določa 18. člen ZIL-1. Tožnik ni navedel terjatve, v zavarovanje katere je predlagal izdajo začasne odredbe, oziroma ni navedel dejstev, ki bi omogočala presojo verjetnosti obstoja ali prihodnjega nastanka terjatve, kar je pogoj za izdajo začasne odredbe.

Za odločanje sodišča v postopku izdaje začasne odredbe zadošča dokazni standard verjetnosti. To je tista stopnja materialne resnice, pri kateri so razlogi, ki govore v prid določenega dejstva, močnejši od tistih, ki govore proti njegovemu obstoju. Temu je tožnica v zvezi z izkazanostjo verjetnosti obstoja terjatve uspela zadostiti.

Dejstvo, da kupnina prvi toženki še vedno ni bila poravnana pomeni, da pogodba v pretežnem delu ni bila realizirana oziroma ni bila realizirana kot prodajna. Zato je pravilna utemeljitev sodišča prve stopnje, da je to (vsaj do trenutka presoje) rezultiralo v dejanskem zmanjšanju premoženja prve toženke.

S tem, ko je prva toženka razpolagala s premoženjem, ne da bi se na drugi strani ekvivalentno povečalo njeno premoženje, se je znižala čista vrednost njenega premoženja. Prodajna pogodba je namreč dvostranski pravni posel, za katerega je značilna enakovrednost vzajemnih dajatev pogodbenih strank.

Terjatev, ki jo je pridobila, ne predstavlja izpolnitve pogodbe s strani druge toženke, niti ekvivalenta izpolnitvi obveznosti prve toženke, ki je ostala brez nepremičnin, kot brez nasprotne izpolnitve. Zato ni mogoče trditi, da je posledica sklenjene prodajne pogodbe ekvivalenten premoženjski položaj prve toženke, kot ga je imela pred tem.

V postopku izdaje začasne odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti. Ta je podan takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka od tistih, ki kažejo nasprotno. Tudi po pritožbeni oceni tožnik ni izkazal ne verjetnosti nastanka terjatve niti nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode. Na podlagi navedb in listinske dokumentacije v tej fazi postopka obstoji več okoliščin, ki govorijo v prid pravilnosti in zakonitosti izdanih odločb o izplačilu sorazmernega dela tožnikovega sorazmernega dela starostne pokojnine, kot pa okoliščin, ki temu nasprotujejo.

Stranka, ki uveljavlja varstvo pred motenjem posesti, mora dokazati, da je imela pred zatrjevanim motenjem posest sporne stvari, da je bila posest zares motena, da je bil toženec tisti, ki je v posest posegel, da njegovo ravnanje res pomeni motenje in da je to dejanje protipravno. Za uspeh s tožbenim zahtevkom v takem sporu morajo biti izpolnjene vse navedene predpostavke, dokazno breme glede njihovega obstoja pa je na stranki, ki zahteva posestno varstvo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika nista zmogla svojega dokaznega bremena glede obstoja motilnega ravnanja, ki naj bi ga izvršil toženec. Njuna trditvena podlaga glede tega je bila ustrezna, vendar svojih trditev nista uspela dokazati.

Neutemeljene so pritožbene navedbe glede tega, česa toženec v postopku ni dokazal, na kar se osredotoča bistveni del pritožbe. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme (v konkretni zadevi tožnikov), lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko. Ker toženca nista zmogla svojega materialnega dokaznega bremena, do prevalitve procesnega dokaznega bremena na toženca sploh še ni prišlo.

Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka o glavni stvari ni več izkazana verjetnost obstoja terjatve, zato je vprašanje o obstoju nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki je predmet pritožbene polemike, pravno nepomembno. Pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ morajo biti namreč izkazani kumulativno.