CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00038531
DZ člen 7, 7/4, 151, 151/2, 151/3, 151/4, 161, 163, 163/1, 173, 173/1. ZNP-1 člen 98. ZPP člen 72, 73, 73/5.
začasna odredba v družinskih sporih - pogoj za izdajo začasne odredbe - vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj - največja otrokova korist - pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja - začasna dodelitev otroka v varstvo in vzgojo - objava na spletni strani - družbena omrežja - dokazni standard verjetnosti - ogroženost otroka - varovanje otrokove koristi - vloga centra za socialno delo - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - starševska skrb - sporazum staršev - časovne meje pravnomočnosti - preprečevanje stikov - stiki pod nadzorom - težko popravljiva škoda - omejitev pravice do stikov - odvzem pravice do stikov - napačen pravni pouk - predlog za izločitev sodnika
Pravica otrok do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter skrb za zdravo rast in skladen osebnostni razvoj otrok ima prednost pred pravico staršev do izražanja (o otrocih) na družbenih omrežjih.
Za izdajo začasne odredbe ne zadošča, da je odločitev otrokom v korist, sodišče mora ugotoviti njihovo ogroženost. Začasna odredba se izda samo glede vprašanja, glede katerega je otrok ogrožen. Ogroženost otrok, ki je posledica nesoglasij med starši o načinu in obsegu preživljanja časa z otroki, težav pri predaji otrok in izpostavljenosti otrok konfliktom med starši, zato ne more povzročiti izdaje začasne odredbe o nadomestitvi soglasja v postopku preklica osebnih izkaznic mladoletnih otrok pravdnih strank in izdaje novih osebnih izkaznic.
Časovne meje pravnomočnosti ob odločanju z začasno odredbo so specifične in jih ne omeji trenutek izdaje začasne odredbe (ko kontradiktornost pogosto sploh še ni vzpostavljena), ampak trenutek odločanja o ugovoru.
Višje sodišče je že večkrat izpostavilo, da je treba k izdaji začasnih odredb v družinsko pravnih zadevah pristopiti restriktivno, saj imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese obeh staršev in zlasti otrok, a je po drugi strani pri urejanju otrokovih stikov po razpadu družine že večkrat opozorilo, da odsotnost (osebnih) stikov z enim od staršev praviloma povzroča škodo, ki kaj hitro lahko postane zelo težko popravljiva.
Ob prejemu predloga za izdajo začasne odredbe mora sodišče ravnati hitro. Če se izkaže, da ponujene trditve in predloženi dokazi utemeljujejo dejanski sklep o tem, da je otrokova korist verjetno ogrožena, mora brez odlašanja izdati začasno odredbo, ne da bi kopičilo nadaljnje dokaze. Takrat, ko sodišče ob prejemu začasne odredbe podvomi v verjetno izkazanost trditev, a ima na voljo še druge, čeravno zamudnejše vrste dokazov, pa ni prav nobenega pravno utemeljenega razloga, da bi hitelo z zavrnitvijo predloga za izdajo začasne odredbe.
Sodišče pritožbo, ki jo stranka vloži sledeč napačnemu pravnemu pouku, obravnava kot pravočasno, tudi če je vložena po poteku zakonskega pritožbenega roka, a v roku iz napačnega pravnega pouka.
Pravno sredstvo stranke, ki meni, da obstajajo okoliščine, ki zbujajo dvom o nepristranskosti oziroma objektivnosti, je predlog za izločitev sodnika, o katerem odloči predsednik sodišča. Iz podatkov v spisu višje sodišče ugotavlja, da je pritožnica vsaj en tak predlog podala. Zoper sklep, s katerim se zahteva zavrne, ni posebne pritožbe, mogoče ga je izpodbijati v pritožbi zoper končno odločbo. Če se pritožnik v pritožbi zoper končno odločbo jasno in nedvoumno ne pritoži tudi zoper sklep (o zavrnitvi predloga za izločitev), ga pritožbeno sodišče ne more po uradi dolžnosti razveljaviti ali spremeniti, niti tedaj, ko bi sicer pritožbi ugodilo.
prepozna pritožba - zavrženje pritožbe - odločanje o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi - vročitev sklepa - fikcija vročitve
Pritožba toženke je tako prepozna (drugi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ ter tretjim odstavkom 9. člena ZIZ). Zato jo je pritožbeno sodišče moralo zavreči (1. točka 365. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 343. člena ZPP).
Regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, da se izdaja takšne začasne odredbe, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, po ustaljeni sodni praksi dopušča le izjemoma, v nujnih primerih in sicer le takrat, ko terjatve ali pravice strank ogroža možnost, da še v teku sodnega postopka pride do takšnih sprememb spornega razmerja, zaradi katerih sodno varstvo ne bi moglo več doseči svojega namena.
NEPRAVDNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00041024
SZ-1 člen 23, 23/4. ZNP-1 člen 151, 151/1, 154. ZIZ člen 272, 272/1. ZNP člen 33, 33/1.
skupni deli, ki služijo več večstanovanjskim stavbam - upravljanje v večstanovanjskih stavbah - regulacijska začasna odredba - restriktiven pristop pri izdaji regulacijske začasne odredbe - začasna ureditev spornega pravnega razmerja - upravnik večstanovanjske stavbe - upravljanje skupnih delov stavbe - upravljanje skupne stvari - vzdrževanje skupnih delov večstanovanjske stavbe - razmerja med etažnimi lastniki - aktivna in pasivna legitimacija - razmerje med upravnikom in etažnimi lastniki - delitev stroškov upravljanja - posebni skupni del - verjetnost terjatve - nujnost izdaje začasne odredbe
Namen (cilj) določbe četrtega odstavka 23. člena SZ-1 je, da manjkajoči dogovor (med upravniki) nadomesti sklep sodišča. V takšnem postopku se začasna odredba izda zaradi začasne ureditve medsebojnega spornega razmerja.
Regulacijska začasna odredba je sredstvo zavarovanja in ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva. S predlogom za izdajo začasne odredbe, ki je po vsebini enak predlogu za ureditev razmerja, lahko udeleženec postopka uspe, če je predlagano začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo ne bi ostalo brez pomena. Restriktivni pristop je potreben tudi pri napolnitvi vsebine pravnih standardov iz prvega odstavka 151. člena ZNP-1.
Bistveno pri presoji pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe je, da predlagatelj ni izkazal obstoja okoliščin, ki bi narekovale nujno ukrepanje. Povedano drugače: predlagatelj ni izkazal, da je njegov položaj (ali položaj „njegovih“ etažnih lastnikov) tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka (saj v primeru čakanja redno sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSC00039700
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZPP člen 214, 339, 339/1, 339/2.
začasna odredba - nov predlog za izdajo začasne odredbe - res iudicata - zavarovanje nedenarne terjatve - učinki zaznambe spora - objektivna nevarnost za poplačilo terjatve
Predhodno vložen predlog za izdajo začasne odredbe oziroma predhodna odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (ali ugoditvi) ne ovirata obravnavanja novega predloga za izdajo začasne odredbe z drugo vsebino ali utemeljenega z dejanskimi okoliščinami, nastalimi po trenutku, ki ne morejo oziroma niso več mogle biti pomembne za odločitev o prvem predlogu.
Tožnica je vsaj s stopnjo verjetnosti izkazala, da je toženec po izdaji predhodne začasne odredbe pričel samovoljno posegati v njuno skupno premoženje, kakor tudi v premoženje, ki je sicer njena izključna last, saj je na nepremičnini parc. št. 240 k.o. ..., ki jo tožnica uveljavlja kot skupno premoženje, samovoljno porušil dva objekta, na takšen način pa razpolagal s skupnim premoženjem pravdnih strank brez soglasja tožnice, prav tako pa je tudi brez soglasja tožnice opravil poseg na nepremičnini stavba št. 220, stoječa na parc. št. 202 k.o. ..., katere izključna zemljiškoknjižna lastnica je tožnica, ji v decembru 2019 preprečil dostop do podstrešja stanovanjske hiše na naslovu ..., katere solastnica je, saj je zaklenil arhiv, ki se nahaja na podstrešju in vzel ključe. Poleg teh okoliščin, ki jih je tožnica z verjetnostjo izkazala že v predlogu za izdajo začasne odredbe, pa je sodišče prve stopnje prav tako pravilno v ugovornem postopku ugotovilo še obstoj novih okoliščin, za katere je tožnica izvedela šele po izdaji sklepa o začasni odredbi, ki jih je tožnica prav tako verjetno izkazala, toženec pa teh dejanskih ugotovitev s pritožbo niti ne izpodbija, da je toženec še v času veljavnosti predhodne začasne odredbe želel razpolagati s skupnim premoženjem na način, da ga je poskušal obremeniti s sklenitvijo treh pogodb o ustanovitvi služnostne pravice, s katerimi bi se s stvarno služnostjo v korist E. d.d. obremenile določene nepremičnine, ki jih tožnica uveljavlja kot skupno premoženje.
Čeprav ima načeloma toženec prav, da ravnanja, ki se mu očitajo, razen sklepanja pogodb o ustanovitvi stvarne služnosti, ki že predstavljajo aktivno ravnanje toženca v smeri obremenjevanja nepremičnin, ki so predmet skupnega premoženja, ne izkazujejo neposrednega razpolaganja (odtujevanja oziroma obremenjevanja) s skupnim premoženjem, pa to dejstvo za odločitev v tej zadevi ni pravno relevantno, saj, za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve ni potrebno izkazati aktivnega ravnanja dolžnika, temveč zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo izterjavo, pri čemer mora upnik zatrjevati in dokazati okoliščine take narave in obsega, da so zmožne povzročiti zahtevo nevarnosti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ta izhodišča pri uporabi materialnega prava (1. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ) za presojo utemeljenosti predlagane začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve v tem konkretnem primeru uporabilo pravilno, ko je zaključilo, da zaradi ugotovljenih ravnanj toženca obstoji konkretna objektivna nevarnost za uveljavitev tožničine končne terjatve-da doseže delitev skupnega premoženja v postopku delitve, saj obstaja (objektivna) nevarnost, da bo toženec, ki je ob tem, da samovoljno upravlja s skupnim premoženjem, tudi že začel opravljati konkretna dejanja v smeri razpolaganja s skupnim premoženjem s sklepanjem pogodb o ustanovitvi stvarne služnosti, brez izdaje začasne odredbe s skupnim premoženjem v prihodnosti tudi dejansko razpolagal, ga ne samo obremenil, temveč tudi odtujil, s tem pa, bi v primeru odtujitve nepremičnin in poslovnih deležev v gospodarskih družbah dobrovernemu kupcu, povzročil izgubo tožničine lastninske pravice na nepremičninah in imetništva poslovnih deležev, zaradi česar bi bila posledično kasnejša delitev tega skupnega premoženja celo onemogočena, v primeru njihove odtujitve nedobrovernemu kupcu pa bi bila delitev vsaj otežena, saj bi morala takšno pogodbo tožnica najprej izpodbijati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ZAVAROVANJE TERJATEV - ČLOVEKOVE PRAVICE
VSL00037912
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 8, 10. URS člen 15, 22, 23, 34, 139. ZIZ člen 15, 54, 239, 270, 270/1, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 272/3. ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 358, 358-6.
regulacijska začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - verjeten izkaz terjatve - nevarnost uporabe sile ali nevarnost nastanka težko nadomestljive škode - pravica do varstva časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja medijev - kolizija ustavno varovanih pravic - načelo sorazmernosti - novinarska svoboda - javni interes - nevarnost za življenje in zdravje - izjema od načela kontradiktornosti - dolžnikova pravica do izjave - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V obravnavani zadevi je bila na predlog upnika zoper dolžnika izdana t. i. regulacijska začasna odredba, ki je namenjena začasni ureditvi spornega pravnega razmerja oziroma temu, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode še pred dokončno rešitvijo v sodnem postopku. Tudi za izdajo regulacijske začasne odredbe je osnovna zakonska predpostavka, da obstoji terjatev upnika do dolžnika oziroma da bo terjatev nastala, pri čemer zadošča, da upnik to izkaže s stopnjo verjetnosti. Če je navedeni pogoj izpolnjen, se nato (prav tako z dokaznim standardom verjetnosti) presoja, ali je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode.
Upnik je zatrjeval obstoj svoje nedenarne terjatve do dolžnikov za prepoved nadaljnjega poseganja v njegove osebnostne pravice oziroma v pravico do časti in dobrega imena. Pravica do osebnega dostojanstva je človekova pravica, ki jo zagotavlja tako Ustava (34. člen) kot tudi EKČP (8. člen). Z Ustavo in EKČP pa je vsakomur zagotovljena tudi človekova pravica do svobode izražanja (139. člen Ustave in 10. člen EKČP). Pri presoji osnovne zakonske predpostavke za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, to je verjetnosti obstoja upnikove nedenarne terjatve do dolžnikov, si torej v konkretnem primeru stojita nasproti dve človekovi pravici.
V konkretnem primeru sta v koliziji človekova pravica do časti in dobrega imena na eni strani in človekova pravica do svobode izražanja na drugi strani. V okviru presoje prve predpostavke za izdajo začasne odredbe, torej verjetnega obsoja terjatve upnika do dolžnikov za prepoved posega v pravico do časti in dobrega imena, je tako treba tehtati, ali sta dolžnika s poročanjem o upniku oziroma njegovi dejavnosti kirurških posegov prekomerno oziroma v nasprotju z načelom sorazmernosti posegla v upnikovo pravico do časti in dobrega imena. Ustavno sodišče je že večkrat izreklo, da je svoboda izražanja poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. V okviru pravice do svobode izražanja ima posebej pomembno vlogo svoboda tiska. Svoboda tiska in izražanja mnenj namreč pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. Svoboda govora ima še poseben pomen, ko gre za izražanje v okviru novinarskega poklica, saj so široke meje svobode tiska eden od temeljev sodobne demokratične družbe. To še zlasti velja za poročanje o temah, pri katerih je podan splošni interes javnosti po informiranju. Pomen pravice do svobode izražanja, ki jo zagotavlja 10. člen EKČP, izhaja tudi iz judikature ESČP. Posebej takrat, ko gre za novinarsko poročanje in pravico javnosti, da izve za informacije in ideje, ki so javnega pomena. Novinarji in mediji morajo biti odgovorni pri poročanju in ravnati v dobri veri ter javnosti zagotavljati točne in zanesljive informacije v skladu z novinarsko etiko. Poseg v svobodo novinarskega poročanja pa je z vidika 10. člena EKČP sprejemljiv le, če je upravičen z varstvom pomembnejše potrebe v javnem interesu.
Svobodni mediji so eden od ključnih gradnikov svobode človekovega udejstvovanja nasploh. So osrednji temelj demokracije, saj s svojim delovanjem ne opozarjajo zgolj na delovanja posameznikov, katerih delovanje presega strogo zasebno sfero, temveč tudi delovanje vseh treh vej oblasti. Zato višje sodišče posebej pozorno presoja tisti del pritožnikovega stališča, s katerim želi novinarki in novinarski hiši ne le prepovedati poročati o njem in njegovem delu, temveč želi, da višje sodišče korigira njuno poročanje v smislu, da naj sodišče zapove spoštljivejše izraze.
V konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, da sta dolžnika s poročanjem o upniku in njegovi dejavnosti kirurških posegov nesorazmerno posegla v njegovo človekovo pravico do časti in dobrega imena. S poročanjem sta dolžnika zasledovala ustavno dopusten namen obveščanja javnosti o informacijah v javnem interesu (opravljanju zdravstvenih posegov), uporabljeno sredstvo – poročanje je mogoče šteti tudi kot nujno in primerno za dosego zasledovanega cilja – obveščanja javnosti. Prav tako pa poseg v upnikovo pravico do časti in dobrega imena ustreza načelu sorazmernosti v ožjem smislu. Pri tehtanju med to upnikovo človekovo pravico in na drugi strani človekovo pravico dolžnikov do svobode izražanja je odločilno troje: da gre za svobodo izražanja v okviru novinarskega poklica, da je šlo za poročanje o opravljanju zdravstvenih posegov upnika, to je o informacijah javnega pomena, in da sta dolžnika sporne izraze »mazaški zdravnik«, »mazač, pogolten na denar«, »mazaški kirurg«, »mazač«, »pogoltnež« uporabila v povezavi z upnikovim delom in ne brez dejanske podlage.
OBLIGACIJSKO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00037877
ZIZ člen 239, 270, 270/1, 270/2. ZVKSES člen 1, 1/1, 11, 11/1, 12, 13.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve ne bo mogoča ali pa bo precej otežena - verjetno izkazana terjatev - subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe - varstvo potrošnikov - narava spora
Narava spora in namen posebnega varstva določenih subjektov v pravnem prometu sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je v tej fazi postopka postavilo previsok standard, kar je vodilo k zmotni uporabi materialnega prava. Izhodišče, da je potrošnik v celoti seznanjen s slabim premoženjskim in likvidnostnim stanjem investitorja, če le-ta zahteva plačilo kupnine vnaprej, je zmotno že samo po sebi. Slednji je namreč šibkejša stran pri sklepanju prodajne pogodbe in bi za takšno sklepanje morala biti podana bistveno drugačna trditvena podlaga. Razlogovanje sodišča prve stopnje v smislu volenti non fit iniuria ne more biti sprejemljivo, ko pravo določen tip kupca posebej varuje. Za zavarovanje bi moralo zadoščati že zgolj dejstvo, da dolžnica z nepremičninami razpolaga v okviru svoje dejavnosti, zatrjevano ravnanje dolžnice (investitorja), ki nasprotuje kogentnim določbam ZVKSES in namenu le-teh ter, da dolžnica drugega pomembnega premoženja nima.
pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - zavarovanje denarne terjatve - kumulativna izpolnitev pogojev - verjetnost izkazane terjatve - nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve ne bo mogoča ali pa bo precej otežena - subjektivni kriterij - aktivno ravnanje dolžnika - objektivna nevarnost za poplačilo terjatve
Sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe ni zavrnilo le zato, ker je ocenilo, da terjatev ni verjetno izkazana, temveč tudi, ker tožnica ni izkazala nevarnosti, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena. Ker morata biti oba pogoja za izdajo začasne odredbe izpolnjena kumulativno, že neobstoj enega od njiju predstavlja razlog za zavrnitev zahteve za sodno varstvo.
Tožnica v predlogu ni izkazala konkretnih ravnanj toženca, usmerjenih v odtujevanje, skrivanje ali drugačno razpolaganje s premoženjem, ki bi preprečilo uveljavitev njene terjatve. Zgolj njegovo slabo premoženjsko stanje, zaradi katerega niso bile v celoti poplačane zaostale preživninske obveznosti do hčerke, takšnega ravnanja ne predstavlja. Prav tako ga z verjetnostjo ne izkazujejo s strani tožnice predložene fotografije, objavljene na FB, iz povsem drugega časovnega obdobja. Ni mogoče pritrditi tožnici, da za izpolnitev subjektivnega kriterija zadošča zgolj primerjava višine terjatve in toženčevega premoženja, saj naj bi samo po sebi kazalo, da bo prav vsako razpolaganje s premoženjem vplivalo na nezmožnost uveljavitve terjatve. Že iz zakonskega teksta, v katerem je navedeno odtujevanje, skrivanje ali drugo razpolaganje s premoženjem, izhaja, da morajo biti toženčeva ravnanja v tej smeri aktivna, usmerjena k cilju, da se njegovo premoženje zmanjša, v kar pa ni mogoče šteti običajnih razpolaganj, namenjenih vsakodnevnemu življenju.
ugotovitev obsega skupnega premoženja - delež na skupnem premoženju - pogodba o preužitku - začasna odredba - verjetnost obstoja denarne terjatve - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - verjeten obstoj nevarnosti - ogroženost terjatve - uveljavljanje terjatev v drugih postopkih - subjektivna nevarnost - slabo premoženjsko stanje - neobligatornost naroka - materialno procesno vodstvo - predhodna odredba - nedovoljeno razpolaganje enega od zakoncev s skupnim premoženjem - odtujitev stvari
Sodišče prve stopnje je tožničin predlog pravilno samostojno obravnavalo v dveh pravdnih postopkih, saj je iz določil ZIZ, ki opredeljujejo zavarovanje denarne terjatve (270. člen ZIZ), razvidno, da je takšno zavarovanje mogoče doseči le z zavarovanjem terjatve, ki je uveljavljana v konkretnem postopku. Terjatve, ki jih tožnica uveljavlja v drugem postopku, bi bilo mogoče v tu obravnavanem postopku zavarovanja upoštevati (le) v okviru toženčevega slabega premoženjskega stanja, kar pa ne zadošča za verjeten obstoj nevarnosti v smeri konkretnega oteževanja uveljavitve njene terjatve.
Slabo premoženjsko stanje ne zadošča za verjeten obstoj subjektivne nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ.
ugovor zoper sklep o zavarovanju - vknjižba zastavne pravice na nepremičninah - vrednost nepremičnin - sorazmernost
Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da njegovo celotno premoženje po podatkih GURS znatno presega terjatev upnika. S tem, ko se skliceval na podatke GURS, je smiselno predlagal kot dokaz vpogled vanje in sodišče prve stopnje ga je izvedlo. Drugih dokazov o vrednosti posameznih 26 parcel, na katere je upnik predlagal zavarovanje terjatve, dolžnik ni predlagal.
ugovor zoper sklep o zavarovanju - vknjižba zastavne pravice na nepremičninah - sorazmernost med višino terjatve in vrednostjo predmeta izvršbe - vrednost nepremičnin - dokazni predlog
Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da njegovo celotno premoženje po podatkih GURS znatno presega terjatev upnika. S tem, ko se skliceval na podatke GURS, je smiselno predlagal kot dokaz vpogled vanje in sodišče prve stopnje ga je izvedlo. Drugih dokazov o vrednosti posameznih 26 parcel, na katere je upnik predlagal zavarovanje terjatve, dolžnik ni predlagal.
ugovor zoper sklep o začasni odredbi - verjetnost obstoja nedenarne terjatve - splošni pogoji pogodbe - finančni leasing - obstoj težko nadomestljive škode
Tako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče ugotavlja, da se pogodbeno določilo nanaša zgolj na vračunavanje plačil pri več odprtih (še veljavnih, še sklenjenih) pogodbah v situaciji, ko leasingojemalec prostovoljno in v skladu s pogodbo plačuje svoje pogodbene obveznosti do leasingodajalca. Navedene določbe ni mogoče uporabiti v primeru, ko je ena izmed (večih) pogodb odpovedana. Dolžnik zato ni imel podlage za to, da je (kot sam trdi) vsa prejeta plačila leasingojemalca (obroke od 1. - 7. po Pogodbi št. I1047296) knjižil po Pogodbi I047295, ki jo je pred tem že odpovedal in tako ni bila več podana situacija, ko bi imel leasingodajalec z leasingojemalcem sklenjenih več pogodb.
Pritožnica zmotno meni, da bi moralo sodišče zahtevati od tožnice, da zatrjuje konkretno nevarnost odtujitve za sporno nepremičnino. Sodišče je pravilno upoštevalo, da za zavarovanje nedenarne terjatve zadošča objektivna nevarnost uveljavitve terjatve; to je obstoj zunanjih, od ravnanja dolžnika v smeri preprečitve uveljavitve terjatve oziroma njene otežitve neodvisnih dejavnikov, mora pa biti konkretna - upnik mora tako izkazati konkretno nevarnost. Upniku nedenarne terjatve torej ni treba izkazati, da bo prav dolžnikovo aktivno ravnanje v tej smeri dalo tak rezultat.
DZ člen 141, 157, 157/2, 157/3, 161. ZNP-1 člen 42.
stiki staršev z otrokom - sprememba ureditve stikov - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pravica do osebnih stikov - posredni stiki - izvrševanje stikov prek pisem - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - pravnomočna sodna odločba - sprememba okoliščin - otrokova korist - ogroženost otroka - dokazni standard verjetnosti
Predlagatelj ni izkazal z zadostno verjetnostjo, da bi bil njegov mladoletni otrok ogrožen in da bi bilo treba že tekom postopka spremeniti dosedanji (pravnomočno določen) režim stikov (posredni stiki preko pisem in daril, ki jih oče pošilja sinu preko CSD). Zgolj s trditvami, da mld. otroku nastaja škoda, ker ne vidi svojega očeta, ker je splošno znano, da je za osebnostni razvoj fantov zelo pomembna vloga očeta, s sklicevanjem na sodno prakso o pomembnosti stikov ter določbe, po katerih je pravica do stikov tudi pravica starša in ne le otroka, predlagatelj ni izkazal verjetnosti otrokove ogroženosti. Ugotovljeno je namreč bilo, da predlagatelj ni predložil niti enega dokaza, ki bi kazal, da so se okoliščine na njegovi strani (zaradi katerih so bili določeni posredni stiki) spremenile do te mere, da bi narekovale spremembo že določenih stikov z začasno odredbo.
ZPOmK-1 člen 63.a, 63.a/2. Uredba o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (2020) člen 3, 4. ZPosS člen 2, 2/1, 11, 11/1, 11/1-1.
Zaradi popolne omejitve vstopa na trg v zvezi z opravljanjem dejavnosti pomorske pilotaže na področju pomorskih dejavnosti koprskega tovornega pristanišča ne more priti do konkurence med pravdnima strankama v zvezi z opravljanjem te dejavnosti in posledično do dejanj nelojalne konkurence.
Splošno znanje, dosežena usposobljenost in spretnost, ki jih povprečna oseba pridobi z delom in usposabljanjem na delovnem mestu v delovnem razmerju, ne morejo biti poslovna skrivnost. Tožeča stranka zato na splošno nima legitimnega interesa, da bi delavcem prepovedala uporabljati izkušnje, znanja in spretnosti, ki so jih pridobili v okviru opravljanja običajnih službenih nalog. Po presoji pritožbenega sodišča pa gre pri spretnosti upravljanja plovil, ki so se ga pri svojem delu naučili piloti, v splošnem prav za tovrstno znanje oziroma spretnosti, ki so se jih piloti naučili pri vsakodnevnem delu. Tožeča stranka zato pilotom ne more prepovedati, da bi opravljali pilotiranje, ker naj bi šlo za poslovne skrivnosti družbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00037574
ZPP člen 343. DZ člen 168.
začasna odredba - pravnomočna odločitev o glavni stvari - zavrženje pritožbe - pritožbeni stroški - pravni interes
Ker sta pravdni stranki o vseh zahtevkih, ki so bili predmet te pravde (o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo, o stikih in preživljanju otrok), sklenili sodno poravnavo, toženka nima več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o začasni odredbi.
ZIZ člen 9, 9/4, 45, 45/1, 239. ZPP člen 106, 106/1, 108, 330, 330/2, 336.
postopek zavarovanja - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - vročitev sklepa - postopek s pritožbo - vročanje pritožbe nasprotni stranki - nezadostno število izvodov pritožbe - nepopolna pritožba - zavrženje pritožbe
Prvostopenjsko sodišče je z vročanjem sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (čeprav to ni bila njegova zakonska obveznost) vzpostavilo situacijo iz četrtega odstavka 9. člena ZIZ-1, ki narekuje vročanje vložene pritožbe tudi nasprotni stranki. S to obveznostjo sodišča pritožnik po prejemu sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni mogel računati. Iz spisovnega gradiva namreč tudi ne izhaja, da bi sodišče pritožnika informiralo o vročanju sklepa z dne 23. 12. 2019 nasprotni stranki.
V okoliščinah danega primera, ko je bila obveznost vložitve pritožbe v dveh izvodih (za sodišče in nasprotno stranko) povzročena s postopanjem sodišča in ni izhajala iz normativne ureditve glede na izid prvostopenjskega postopka o predlogu za izdajo začasne odredbe, je določbo prvega odstavka 106. člena v zvezi s posledicami iz 336. člena ZPP treba presojati restriktivno. Sankcija za vloženo nepopolno pritožbo iz izpodbijanega sklepa bi bila namreč prehud poseg v pritožnikovo pravico do pritožbe.
Dokler izvršilni naslov velja, ga mora dolžnik izpolniti, sicer lahko upnik uporabi prisilna sredstva, v tem primeru postopek zavarovanja. Z vložitvijo predloga za zavarovanje so nastali upniku stroški. Ti so bili potrebni za zavarovanje po petem odstavku 38. člena ZIZ, saj dolžnik še vedno dolguje obveznost po izvršilnem naslovu.
PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00037718
ZGD-1 člen 13, 21, 21/1, 23, 23/2, 27, 27/3, 27/4. ZIL-1 člen 42, 47, 48, 48/1, 58, 58/1. ZKme-1 člen 69. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2, 272/3.
tožba za opustitev uporabe in izbris firme - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - test reverzibilnosti - uporaba firme - varstvo firme - načelo izključnosti firme - razlikovanje firme - kolektivna blagovna znamka - blagovna znamka - razlikovalni učinek znamke - besedna znamka - primernost znaka za razlikovanje - zmeda na trgu - geografsko poreklo
Podlaga za presojo, ali se firma družbe jasno razlikuje od firme drugih družb, je okoliščina, ali firma družbe kot celota oziroma posamezni sestavni deli firme (slikovno ali fonetično) lahko pri pomembnejšem delu poslovnih krogov, v katerih posluje družba, ustvari (zmotno) prepričanje, da gre za firmo druge družbe. Firma upnika in dolžnika imata res skupen del, to je besedo KRAS, vendar pa se kljub temu razlikujeta dovolj jasno, saj imata vizualno, fonetično in pomensko gledano različni dodatni sestavini firme, kar v obravnavanem primeru za spoštovanja načela izključnosti zadošča. Firma upnika je namreč samo KRAS, firma dolžnika pa je PRŠUTARNA S' KRASA, ki se z dodatno (prvo) sestavino fantazijskega dodatka, to je PRŠUTARNA S', jasno razlikuje od firme upnika.
Pri presoji razlikovanja teh firm je treba upoštevati celovito dojemanje povprečnega potrošnika, za katerega pa je lahko merodajna bodisi posamezna sestavina bodisi celoten vtis, pri čemer pa je vselej treba obstoj verjetnosti zmede potrošnika presojati celovito, saj je le-ta firmo kot znak razlikovanja (podobno kot znamko) zaznava kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih delov.
Tudi pri znamki z ugledom se presoja enakost ali podobnost znaka z znamko, pri čemer pa ni pomembno ali gre za istovrstnost blaga ali storitev.
V povezavi z geografskim izvorom Kraškega pršuta je treba upoštevati tudi, da upnik dolžniku ne more prepovedati, da v gospodarskem prometu v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporablja svoj geografski izvor. Zaradi opisanih pomembnih razlikovalnih učinkov in popularnostjo kraškega pršuta v Republiki Sloveniji, je povprečni potrošnik tisti, ki zelo loči posamezne pršute med seboj.
Če v vmesnem času do pravnomočnosti odločitve o tožbenem zahtevku, dolžnik ne bi smel uporabljati firme PRŠUTARNA S' KRASA, bi nedvomno nastala dolžniku hujša škoda kot bi brez izdaje začasne odredbe nastala upniku. Poseg v pravice dolžnika je treba namreč, kot je bilo pojasnjeno v omenjeni ustavni odločbi, presojati restriktivno.
varščina namesto začasne odredbe - določitev varščine - višina varščine - izpolnitev obveznosti s strani tretjega
Zakon ne predpisuje, kako visoka mora biti varščina. Biti mora takšna, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava zavarovane terjatve.
Tako kot mora biti začasna odredba ekvivalent zavarovani terjatvi, mora biti varščina ekvivalent izdani začasni odredbi, ki jo nadomešča, vendar to ne pomeni, da mora biti nadomestek celotne vrednosti z začasno odredbo 'zaseženih' stvari (v danem primeru nepremičnin, katerih odtujitev in obremenitev je bila z izdano začasno odredbo prepovedana). Iz obstoječe sodne praske izhaja enotno stališče, da ni potrebno, da bi bil znesek varščine tolikšen, da bi bilo mogoče iz njega popolnoma poravnati terjatev. Varščina tako ne rabi v vsakem primeru doseči višine celotne terjatve; zadošča toliko, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava.