Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno izhodišče višjega sodišča v izpodbijani sodbi, da se lahko v primeru neodobrenih plačilnih transakcij, za katere Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih kot specialni predpis izrecno ureja porazdelitev odgovornosti med ponudnikom in uporabnikom plačilnih storitev, glede odgovornosti za isto škodo dodatno in vzporedno uporabijo splošna pravila poslovne odškodninske odgovornosti iz Obligacijskega zakonika.
Da bi nastala obveznost toženke tožniku povrniti škodo, bi morale biti izpolnjene vse predpostavke njene odškodninske odgovornosti. Pravnomočnost odločbe o izrednih ukrepih ugotavljanja te odgovornosti ne preprečuje. Že zato ne, ker predmet obravnavanja v postopku, v katerem je Banka Slovenije odredila izredne ukrepe, ni bilo protipravno ravnanje toženke. Učinki pravnomočnosti sporne odločbe se torej ne raztezajo na skupek predpostavk, ki sestavljajo pravni temelj odškodninske odgovornosti toženke.
V konkretnem primeru je tožnik zoper toženko v zvezi z izdajo sporne odločbe konkretizirano naslovil le očitek opustitve vložitve pravnega sredstva. Tudi če bi bila tožnikova teza pravilna in bi bila odločba Banke Slovenije nezakonita, očitana opustitev vložitve tožbe zoper sporno odločbo ne bi preprečila škode. Do škode bi prišlo tudi, če bi toženka vložila tožbo skladno s prvim odstavkom 347. člena ZBan-1 in z njo uspela. Odločitev v upravnem sporu bi bila namreč zgolj deklaratorna. Sodišče skladno s 350. členom ZBan-1 ne bi odpravilo sporne odločbe, temveč bi le ugotovilo, da je odločba nezakonita in da niso bili podani pogoji za prenehanje ali za izredni ukrep.
Očitana opustitev vložitve pravnega sredstva zoper sporno odločbo zaradi normativne ureditve 350. člena ZBan-1 ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo, nastalo tožniku. Iz istega razloga morebiten uspeh toženke v upravnem sporu ne bi mogel povzročiti, da bi odpadel pravni temelj obogatitve toženke. Odgovor na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje je zato lahko le pritrdilen: stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice NLB26, je pravilno.
Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, prav tako tudi evropska ureditev državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage za takšne ukrepe. S tem, ko ga je seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Toženka ni bila dolžna seznaniti tožnika z možnostjo sprejetja reorganizacijskih ukrepov, saj slovenska zakonodaja v času sklenitve sporne pogodbe o prodaji podrejenih obveznic ni omogočala sprejetja takšnih ukrepov, evropska ureditev pa državam ni nalagala sprejetja zakonske podlage zanje. S tem ko je toženka tožnika seznanila s tveganostjo finančnega instrumenta, ki je bila posledica njegove podrejenosti v razmerju do navadnih terjatev v primeru stečaja, je v konkretnem primeru izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Iz obrazložitve sodbe mora biti razvidno, da je sodišče o določenem vprašanju odločalo kot o predhodnem vprašanju, saj predhodno vprašanje tvori spodnjo premiso sodniškega silogizma in je kot tako del dejanske podlage sodbe. Upravno sodišče pravilnosti predhodnih odločitev Odbora in Banke Slovenije (odločba o prodaji poslovanja) v postopku reševanja Banke ni obravnavalo kot predhodno vprašanje, saj od tega ni odvisna odločitev o tožbi.
Upravno sodišče ima v enotnem postopku reševanja banke jurisdikcijo omejene presoje, saj lahko preizkusi le pravilnost izvršitve odločbe Odbora z odločbo nacionalnega organa za reševanje (Banka Slovenije) - kar vsebuje tudi kontrolo golega dejstva obstoja odločbe Odbora, izdane v postopku reševanja banke.
Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ) učinkuje v razmerju do procesnega roka, kot ga določa Zakon o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2) v tretjem odstavku 334. člena.
Nobena določba Direktive niti Uredbe ne sega v postopek predhodnega preizkusa zahteve (procesne predpostavke za odločanje; 334. člen ZBan-2), torej v čas, preden Banka Slovenije prejme popolno zahtevo vložnika v smislu prvega odstavka 64. člena ZBan-2 v zvezi z 11. členom Sklepa o imetnikih kvalificiranih deležev bank in hranilnic.
ZBan-2 je tisti, ki edini (poleg subsidiarne uporabe ZUP) predstavlja podlago za opravo procesnih dejanj, za katere je v postopku izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža pristojna Banka Slovenije. Trditve o "skupnem postopku" glede procesnih dejanj pred Banko Slovenije tako držijo le v vsebinskem pogledu, ne pa tudi v procesnem, vsaj ne glede rokov, ki so na voljo vložnikom zahteve za izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža za opravo procesnih dejanj.
Izdaja dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža sodi med upravne zadeve, zato za opravljanje procesnih dejanj strank v teh postopkih velja, da so roki z dnem 29. 3. 2020 nehali teči (6. člen ZZUSUDJZ). To velja tudi za rok iz tretjega odstavka 334. člena ZBan-2.
Iz določbe prvega odstavka 361. člena ZBan-2 jasno izhaja dvoje: (i) da je odločanje na seji dopustno ob nespornem dejanskem stanju in (ii) da je lahko sporno le tisto dejansko stanje, ki je pravno relevantno. Sporna so lahko le tista dejstva, ki so glede na (materialno)pravno normo pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti stranke. Navajanje dejstev, ki glede na materialnopravno diagnozo spora za odločitev o tožbi v upravnem sporu sploh niso pomembna, ne pripelje do spornosti dejanskega stanja med strankama, kar bi izključevalo dopustnost odločanja na seji. Glavna obravnava torej ni potrebna, če gre za dokazovanje nespornih dejstev ali pravno nerelevantnih dejstev.
V konkretni zadevi dejstva niso bila sporna (ali revidentki v reviziji ne uspe prikazati, da bi bila sporna), pač pa je šlo v prvostopenjskem postopku za razreševanje materialnopravnih in procesnopravnih vprašanj. Zato se kot pravilen izkaže zaključek sodišča prve stopnje, da dejansko stanje med tožnico in toženko ni bilo sporno, kar utemeljuje odločanje na seji na podlagi prvega odstavka 361. člena ZBan-2. Glavna obravnava tako ni bila potrebna in je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje nikalen. Koncentracija postopka na pravna ali zelo tehnična vprašanja pa predstavlja dopustno izjemo od izvedbe glavne obravnave v skladu s prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) po judikaturi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP).
Da bi člani uprave kakorkoli skušali izpolniti dolžnost obvladovanja nasprotja interesov oziroma da bi konflikt vsaj skušali obvladati na ustrezen način (na drugačen način, kot je opisano), niti ne zatrjujejo. Po stališču Vrhovnega sodišča je popolna opustitev dolžnega ravnanja ključna za ugotovitev odgovornosti članov uprave banke. Pri tem je treba upoštevati, da gre za odločanje v banki, v kateri mora uprava po drugem odstavku 66. člena ZBan-1 pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnati s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Tu veljajo najstrožji standardi upravljanja.
Soglasje nadzornega sveta po 167. členu ZBan-1 mora biti podano za sklenitev vsakega posameznega pravnega posla.
Druga toženka ni odločala o kreditu, ker naj kreditni procesi ne bi spadali v njeno delovno področje in ne ker bi se želela izločiti ravno zaradi obstoja konflikta interesov. V specifični situaciji, ko gre za odločanje v banki in je z istim konfliktom interesov obremenjena celotna uprava ter je bila odobritev kredita v korist vseh članov, po stališču Vrhovnega sodišča samo vzdržanje od glasovanja, ker naj odločitev ne bi spadala v delovno področje druge toženke, za razbremenitev njene odgovornosti ni dovolj.
Uprava mora v primerih, ko je dolžna odločati o kreditih, relevantne okoliščine (kot je na primer ustreznost zavarovanja) pred sprejetjem odločitve preveriti, kljub pozitivnim mnenjem svojih strokovnih služb.
Da bi člani uprave kakorkoli skušali izpolniti dolžnost obvladovanja nasprotja interesov oziroma da bi konflikt vsaj skušali obvladati na ustrezen način (na drugačen način, kot je opisano), niti ne zatrjujejo. Po stališču Vrhovnega sodišča je popolna opustitev dolžnega ravnanja ključna za ugotovitev odgovornosti članov uprave banke. Pri tem je treba upoštevati, da gre za odločanje v banki, v kateri mora uprava po drugem odstavku 66. člena ZBan-1 pri izpolnjevanju svojih dolžnosti ravnati s profesionalno skrbnostjo stroke upravljanja banke. Tu veljajo najstrožji standardi upravljanja.
Soglasje nadzornega sveta po 167. členu ZBan-1 mora biti podano za sklenitev vsakega posameznega pravnega posla.
Pogoj za uporabo pravila solidarnosti je, da je posamezen član sploh odgovoren za škodo, ki je nastala zaradi neskrbnega ravnanja uprave, to pa je takrat, ko je kršil svoje individualne članske dolžnosti.
Druga toženka ni odločala o kreditu, ker naj kreditni procesi ne bi spadali v njeno delovno področje in ne ker bi se želela izločiti ravno zaradi obstoja konflikta interesov. V specifični situaciji, ko gre za odločanje v banki in je z istim konfliktom interesov obremenjena celotna uprava ter je bila odobritev kredita v korist vseh članov, po stališču Vrhovnega sodišča samo vzdržanje od glasovanja, ker naj odločitev ne bi spadala v delovno področje druge toženke, za razbremenitev njene odgovornosti ni dovolj.
Uprava mora v primerih, ko je dolžna odločati o kreditih, relevantne okoliščine (kot je na primer ustreznost zavarovanja) pred sprejetjem odločitve preveriti, kljub pozitivnim mnenjem svojih strokovnih služb.
359. člen ZBan-2 je specialna določba in razen prav v izjemnih primerih izključuje uporabo drugega odstavka 20. člena ZUS-1. Glede na podrejeno uporabo ZUS-1 in določbo (tretjega odstavka) 20. člena ZUS-1 sicer ta določba v ZBan-2 sploh ne bi bila potrebna.
V okoliščinah obravnavane zadeve tudi po določbi drugega odstavka 20. člena ZUS-1 sodišču ne bi bilo treba opraviti glavne obravnave. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je sojenje na seji glede na 2. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 dopustno, ko stranka uveljavlja nedovoljene tožbene novote oziroma nepomembna (nerelevantna) dejstva in dokaze. V takem primeru gre pravzaprav za to, da so razlogi, ki jih uveljavlja stranka, v toliki meri zgrešeni oziroma nedopustni, da se na dejansko in dokazno podlago, na kateri temelji izpodbijani upravni akt, niti približno ne nanašajo. Izključitev dejstev in predlaganih dokazov iz teh procesnih oziroma iz materialnopravnih razlogov pa pomeni, da relevanten preostanek procesnega gradiva tvori le podlaga, ki je med strankama nesporna. V upravnem sporu torej ne velja načelo materialne resnice v takem kontekstu, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti v celoti in po resnici ugotavljati dejansko stanje. To pomeni, da gre pri pooblastilu za zbiranje dokazov za možnost sodišča in ne njegovo dolžnost. Kljub omejenemu preiskovalnemu načelu ima torej stranka dolžnost, da predloži dokaze iz svoje sfere.
Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje (ali je Upravno sodišče RS kršilo pravico tožeče stranke do glavne obravnave iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1, pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker je kljub spornemu dejanskemu stanju odločilo brez javne glavne obravnave) je torej nikalen. Drugo vprašanje pa ni relevantno, saj, kot se je izkazalo, drugi odstavek 20. člena ZUS-1 ne predstavlja pravne podlage za odločitev v zadevi.
Če je dejansko stanje med strankama upravnega spora sporno, je (praviloma) treba opraviti glavno obravnavo. Njen osnovni smisel je v tem, da se izvedejo ponujeni dokazi, ki niso zajeti s prepovedjo navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov iz 359. člena ZBan-2. S tem se uresniči pravica strank do kontradiktornosti sodnega postopka. To je tudi zahteva, ki se izpeljuje iz določbe prvega odstavka 6. člena EKČP. Glavna obravnava ni sicer namenjena zgolj izvajanju dokazov, pač pa je namenjena tudi zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave RS).
V ponovljenem postopku bo moralo Upravno sodišče razmejiti med nespornimi dejstvi oziroma indici in spornimi. Glede tistih spornih dejstev, ki so relevantna za (nadaljnji) pravni zaključek o sodelovanju revidenta pri usklajenem ravnanju osmih delničarjev hranilnice, bo treba izvesti dokaze, ki jih je predlagal revident v prvem postopku in že prej v postopku pred toženko, ali pa ob morebitni odpravi izpodbijane odločbe naložiti toženki, da jih izvede.