ZUN člen 54, 54/2, 54, 54/2. ZUS člen 60, 60/1, 60, 60/1. ZUP člen 213, 213/1, 213/2, 213, 213/1, 213/2.
lokacijsko dovoljenje
Iz izreka lokacijskega dovoljenja morajo biti razvidni posegi, ki se s to odločbo legalizirajo. Ker v obravnavanem primeru ni jasno, kateri posegi se legalizirajo in ali je legalizacija v skladu z dejansko izvedbo, mora tožena stranka v ponovnem postopku ugotoviti kakšen poseg je bil dejansko izvršen in ali je tak poseg v skladu s PUP, ter o izdaji lokacijskega dovoljenja odločiti glede na zahtevek investitorja.
ZTuj člen 16, 16. ZUP člen 218, 218. URS člen 22, 22. ZUS člen 60, 60/1, 60/1-3, 60, 60/1, 60/1-3.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca
Če upravni organ zaradi nespoštovanja določbe 218. člena ZUP/86 bistveno krši pravila postopka s prekoračitvijo instrukcijskega roka, lahko krši pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.
Sodišče na podlagi podatkov in listin predloženih upravnih spisov ne more z gotovostjo ugotoviti, kdaj je bila in če je sploh bila opravljena vročitev izpodbijanega sklepa tožniku v njemu razumljivem jeziku skladno z določbo 1. odstavka 12. člena ZAzil ob upoštevanju okoliščine, da tožnik v predmetnem upravnem postopku ni užival pomoči svetovalca za begunce iz 3. odstavka 9. člena ZAzil, saj se v predloženih upravnih spisih ne nahaja nikakršno ustrezno tovrstno tožnikovo pooblastilo. Zato je sodišče v obravnavanem primeru štelo, da je tožnikova tožba z dne 1. 3. 2004, ki jo je za tožnika vložil njegov pooblaščenec hkrati s pooblastilom za zastopanje v tem upravnem sporu z dne 1. 3. 2004, vložena pravočasno. Sodišče pa je tožbi ugodilo, ker je izrek izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovo obrazložitvijo, saj iz izreka izhaja, da se tožnikova vloga zavrže, medtem ko iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se tožnikova vloga zavrne, navedeno pa je v nasprotju z določbama 1. odstavka 213. člena in 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, iz katerih izhaja zahteva zakonodajalca, da je izrek upravnega akta skladen z njegovo obrazložitvijo. Sodišče pripominja, da se na podlagi 23. člena ZAzil v postopku za pridobitev azila subsidiarno uporablja ZUP. Sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep temelji na določbi 37. člena ZAzil pri čemer pa nepravilno navaja, da se zavrne prošnja za azil na podlagi določbe 37. člena ZAzil. Navedena določba namreč določa, da pristojni organ, prošnjo za azil s sklepom zavrže prosilcu za azil, ki prihaja iz varne tretje države v smislu 2. člena ZAzil.
Ker tožnik ni uspel izkazati navedenega postopanja s strankami s strani direktorja urada in s tem dvoma v njegovo nepristranost, je tožena stranka njegovo zahtevo za izločitev direktorja utemeljeno zavrnila.
Po določbah ZUS velja, da je upravni spor možen samo zoper dokončni posamični akt in torej odločitev, izdano v pisni obliki, zoper dejanje pa samo v primeru, kadar se z njim posega v ustavne pravice in ni predvideno drugo sodno varstvo. Ker za takšno dejanje v konkretnem primeru očitno ne gre, izpolnjen pa tudi ni pogoj izdanega pisnega akta, že iz tega razloga po presoji sodišča za upravni spor v konkretnem primeru ni pravne podlage.
brezplačna pravna pomoč - predlog za dodelitev brezplačne pravne pomoči - predlog za oprostitev plačila sodnih taks
Pri svoji odločitvi bi morala tožena stranka upoštevati, da je pri odločanju o brezplačni pravni pomoči vezana na predlog prosilca, kar je v skladu s 128. členom ZUP, ki se uporablja na podlagi 2. odstavka 34. člena ZBPP, če ta zakon ne določa drugače. Tožena stranka je tako vezana na predlog, tožnica pa, kot navaja v tožbi, predloga v smislu določil ZBPP ni podala. V ponovljenem postopku mora tožena stranka upoštevati, da tožnica v tožbi izrecno navaja, da je s prošnjo z dne 7. 12. 2003 zahtevala odločitev po 1. oziroma 2. odstavku 13. člena ZST in ne po določilih ZBPP.
Določitev pogostosti stikov očeta z otrokom je potrebno podrediti predvsem otrokovi koristi, ter pri odločitvi skladno z določbo 3. člena MEKUOP upoštevati tudi pravico otroka mlajšega od 18 let, ki izkazuje zadostno stopnjo razumevanja, da v postopku za določitev stikov izrazi svoje mnenje.
promet s kmetijskimi zemljišči - pravnomočnost - učinki pravnomočnosti - odobritev prodaje kmetijskih zemljišč
Pravni učinki pravnomočne odločbe o odobritvi pravnega posla s kmetijskimi zemljišči se raztezajo tako na predmet pravnega prometa, kot tudi na stranke, ki so sodelovale v prodaji. Pri tem pa pravnomočnost učinkuje kot celota in je ni mogoče deliti na posamezne elemente odločitve. Tako učinka pravnomočnosti glede obsega nepremičnin ni mogoče ločiti od učinka pravnomočnosti glede na stranke. Iz navedenega razloga zato pravnomočna odločba učinkuje le zoper stranke, na katere se nanaša. Za ugotavljanje istovetnosti upravne stvari v tem primeru torej ne zadošča zgolj ugotovitev, da gre za ista zemljišča.
Vložena tožba zaradi neuporabe znamke ni predhodno vprašanje v postopku priznanja blagovne znamke, zato ga ni potrebno prekinjati. Znamka, ki bo razveljavljena zaradi neuporabe šele z dnem razveljavitve ne bo predstavljala ovire za priznanje drugih znamk.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije
Pri presoji izpolnjevanja pogojev za status upravičenca po 12. členu ZDen niso relevantni predpisi oz. pravila o dedovanju, ampak le vprašanje, ali je določena oseba bila (oz. je) razlaščenčev zakonec ali dedič prvega dednega reda, pri čemer za zakonca velja, da je to moral biti v času podržavljenja, za ostale dediče prvega dednega reda (potomce) pa ni časovnih omejitev (ni važno, če so bili rojeni že po razlaščenčevi smrti). Okoliščina, da je A. A. v obravnavanem primeru umrl pred svojo ženo - razlaščenko B. B., ne more vplivati na pravico, da se mu prizna status upravičenca do denacionalizacije po določbah 12. člena ZDen.
Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč člen 7, 7/1-2. Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije člen 2. ZDen člen 4.
Po presoji sodišča pa so tudi pravni učinki, ki jih v zvezi s katastrsko kulturo "vrt" določajo drugi predpisi, vezani na vsebino, kot jo za navedeni pravni pojem določa Pravilnik za katastrsko klasifikacijo zemljišč (Ur. list SRS št. 28/79, 35/83, Ur. list RS, št. 52/00). V konkretnem primeru to pomeni, da se količniki določeni z Odlokom o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Ur. list RS, št. 16/92, 21/92) za izračun vrednosti zemljišča - vrt nanašajo na vrtove, ki ustrezajo pravni kategoriji vrta, kot je opredeljena v Pravilniku za katastrsko klasifikacijo zemljišč. Odlok o načinu vrednotenja je bil namreč sprejet na podlagi pravne ureditve, kot je veljala v času sprejetja odloka. Iz navedenega razloga je zato v obravnavanem primeru mogoče uporabiti količnike za vrednotenje vrtov, določene z Odlokom o načinu vrednotenja, kolikor iz dejanskih okoliščin izhaja, da je zemljišče ob podržavljenju ustrezalo vsebini pojma vrt, kot jo določa Pravilnik o klasifikaciji.
Če je predložena lokacijska dokumentacija izdelana v skladu s pogoji PUP, ki se nanašajo tudi na odmike, to pomeni, da je bil projekt izdelan v skladu z lokacijskimi pogoji.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera za nazaj
Tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba nezakonita zato, ker je bila sporna prvostopna odločba izdana za nazaj, je neutemeljen. V 56. členu ZSZ je določeno, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati tam navedeni zakoni, med njimi tudi stari ZSZ, razen določb 1. in 3. alinee 41. člena ter določb VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. To pomeni, da se glede nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča še vedno uporabljajo določbe starega ZSZ/84. V 63. členu tega starega ZSZ/84 je določeno, da se glede postopka za odmero in pobiranje ter vračanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča uporabljajo določbe ZDO. Ker pa je bila sporna prvostopna odločba izdana v letu 2001, ko je ZDO že prenehal veljati, saj ga je nadomestil ZDavP, se torej glede postopka odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča vključno z določbami o zastaranju odmere, uporabljajo določbe ZDavP. V prvem odstavku 96. člena ZDavP pa je izrecno določeno, da pravica do odmere davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi bilo treba odmeriti davek. Ker se v obravnavanem primeru davek odmerja za obdobje od avgusta leta 1997 - do konca 2000, davek je bil odmerjen v letu 2001, tudi za časovno najbolj odmaknjeno leto 1997 še ni poteklo pet let od poteka leta, ko bi moral biti davek odmerjen. Prav tako se odmera nanaša le na obdobje po uvedbi stečajnega postopka, zato se ne upoštevajo pravila stečajnega prava glede prijave terjatev v stečajno maso; gre za tožnikovo poslovanje v okviru že uvedenega stečajnega postopka.
Odločba, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, posredno pa tudi sklep o izbiri najugodnejšega ponudnika, ne glede na to, da v formalnem smislu vsebujeta vse sestavine upravnega akta, nimata pravne narave akta, izdanega v upravni stvari v smislu določbe 2. člena ZUP. Ker z aktom, ki je predmet obravnave, ni bilo mogoče odločiti o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, izhajajoči iz predpisa, ga tudi ni mogoče šteti za posamični akt, o čigar zakonitosti, na podlagi drugega odstavka 1. člena ZUS, odloča sodišče v upravnem sporu.
davek od prometa storitev - finančni leasing - prometni davek
Tudi 24. člen ZPD, ki v primerjavi s 23. členom ZPD določa posebnosti glede določitve davčne osnove, med taksativno naštetimi primeri storitev, ki jih, ker gre za izjeme, ni mogoče širiti in tudi ne široko razlagati, ne določa finančnega leasinga. Kljub morebitni sličnosti zato storitev finančnega leasinga ni mogoče uvrstiti med agencijske, posredniške, zastopniške in komisijske storitve, ki so kot take izrecno in taksativno naštete.
Tako je že organ prve stopnje poudaril, da konstrukcija steklenice črne barve, z rdečim okrasnim tulcem in etiketo z vinsko kletjo vzbudi mimoidočemu občutek oziroma povezovanje s steklenico, v katero tožnik polni vino cviček in ki ima tudi rdeč okrasni tulec in etiketo z vinsko kletjo in je etiketa po videzu enaka tisti na steklenici, v kateri prodaja tožnik vino cviček. Tožnik v tožbi ne izpodbija elementov, na katere opira organ prve stopnje svojo odločitev, da želi tožnik s takšnim reklamnim panojem reklamirati vrsto vina cviček. Organ prve stopnje je namreč povezal posamezne elemente na reklamnem panoju in jih primerjal s steklenico, v katero tožnik polni vino cviček in ki ga v področju Posavja in po vsej državi poznajo kot vino cviček P.T.P.. Tako je opravil primerjavo posameznih elementov na reklamnem panoju, ki asociira na steklenico, v kateri tožnik polni vino cviček. Po presoji sodišča je organ prve stopnje navedel in povezal vse elemente reklamnega panoja - steklenice in navedel prepričljive razloge zakaj šteje, da gre v obravnavanem primeru za reklamiranje alkoholne pijače in posledično je pravilno uporabil določila ZZUZIS. Ob dejstvu, da tožnik v tožbi ne izpodbija elementov, ki jih je organ prve stopnje navedel in obravnaval, sodišče ne more slediti tožbenemu ugovoru, da tožnik z reklamnim objektom - steklenica, ni reklamiral alkoholnih pijač.
Pravne ali fizične osebe, ki so registrirane za opravljanje gostinske dejavnosti, morajo v skladu z 2. odstavkom 11. člena Zakona o gostinstvu predhodno pridobiti odločbo o izpolnjevanju pogojev, ki jo izda pristojna upravna enota.
vračanje premoženja v naravi - zahteva za denacionalizacijo
Iz določbe 1. odstavka 62. člena ZDen izhaja, da mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati med drugim podatke o premoženju, na katero se nanaša. To pomeni, da je vsebina zahtevka v materialnem pomenu opredeljena s podatki o zahtevanem premoženju, ter da glede premoženja, za katero podatkov v zahtevi ni, materialni zahtevek ni postavljen. Podatek o zahtevanem premoženju v zahtevi je nujni del materialnopravnega zahtevka za vrnitev tega premoženja.
Obnova postopka je po 260. členu ZUP/99 (prej 249. člen ZUP/86) dopustna v primerih, ko je postopek končan z dokončno odločbo. Predmet odločanja v obnovi postopka je lahko samo zahtevek, zaradi katerega je bil začet prejšnji postopek, o zahtevku pa se odloči z odločbo (207. člen ZUP/99, prej 202. člen ZUP/86). Namen obnove postopka je namreč odprava morebitnih pomanjkljivosti v dejanskem stanju, kakršno je bilo podlaga za prejšnjo odločbo, in po naknadno ugotovljenem dejanskem stanju odločanje o zahtevku, zaradi katerega je bil začet prejšnji postopek.
Ugovor, ki ga tožeča stranka kot izplačevalec osebnih prejemkov davčnega zavezanca lahko uveljavlja, je določen v 55. členu ZDavP. Z ugovorom po tej določbi izplačevalec varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne pa tudi tistih, ki jih v samostojnem pravnem sredstvu lahko uveljavlja davčni zavezanec in med katere sodi tudi ugovor zastaranja.