Po določbi 1. odstavka 22. člena ZUS lahko stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje le, če je iz opravičenega vzroka zamudila rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti. Okoliščine za utemeljitev predloga mora stranka verjetno izkazati ob vložitvi predloga ali v postopku odločanja o njem. V roku za vložitev predloga mora opraviti tudi zamujeno dejanje (3. odstavek 22. člena ZUS). Zakon pojma "opravičen razlog" ni natančneje opredelil. Gre za pravno nedoločen pojem (pravni standard), ki je del materialnopravne podlage sodne odločbe. Presoja, ali je opravičen razlog v danem primeru podan, je zato del materialnopravnega preizkusa.
Ugovor, ki ga tožeča stranka kot izplačevalec osebnih prejemkov davčnega zavezanca lahko uveljavlja, je določen v 55. členu ZDavP. Z ugovorom po tej določbi izplačevalec varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne pa tudi tistih, ki jih v samostojnem pravnem sredstvu lahko uveljavlja davčni zavezanec in med katere sodi tudi ugovor zastaranja.
Pravni temelj nastanka terjatve je lahko pogodba, zakon ali sodna odločba. Kadar so izpolnjene zakonske predpostavke, nastane terjatev oziroma pravica zahtevati denarni ali nedenarni znesek. Zapadlost je dospetje obveznosti oziroma terjatve v plačilo, pri čemer ni nujno, da je ob dospelosti obveznost čista, to je, da je višina v denarju že ugotovljena. Povedano z drugimi besedami to pomeni, da terjatev iz tega spora v smislu ZPPSL-ja ne nastane z dnem izdaje odločbe, pač pa najkasneje z dnem uvedbe postopka zaradi prekrška.
Po presoji sodišča bi morala biti tožniku dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločbo in s tem omogočeno sodelovanje v obnovljenem postopku zaradi varstva njegovih pravic in pravnih koristi. Sklep tožene stranke o tem, da je pritožba tožnika neutemeljena temelji zgolj na ugotovitvah inšpekcijskega zapisnika, ki pa tožniku ni bil dan v vednost.
Zahtevo stranke, ki v materialnem in formalnem pogledu pomeni samostojen in nov zahtevek, je potrebno kot tako tudi obravnavati in o njej odločiti glede na določbe materialnega zakona.
Dejstvo, da tožnik v matični državi nima nikogar in ničesar, ne more predstavljati razloga za priznanja azila iz humanitarnih razlogov, zato tožena stranka zaključuje, da niso podane okoliščine, ki bi predstavljale zadosten razlog, da se tožnika ne vrne v njegovo matično državo. Tožena stranka je po presoji sodišča tako ugotavljala razloge tožnikove ogroženosti in ocenila verodostojnost tožnikovih navedb v zvezi z razlogom, ki ga tožnik navaja. Tožena stranka je ocenila stanje v izvorni državi na podlagi podatkov, ki jih je preverila med postopkom in to svojo oceno povezala z razlogom, ki ga tožnik zatrjuje. Na podlagi svoje ocene je zaključila, da tožnikova varnost ali fizična integriteta v smislu EKČP ne bi bila prizadeta oziroma ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Tožnik v tožbi ne izpodbija razloga, ki ga je tožena stranka upoštevala na strani tožnika pri ugotavljanju tožnikove ogroženosti, prav tako pa ne navaja nobenega drugega razloga oziroma okoliščin, pri oceni stanja tožene stranke pa tožnik tudi ne ugovarja oziroma ne navaja konkretnih okoliščin oziroma dejstev, ki bi lahko kazale na drugačen zaključek v zvezi z oceno stanja v tožnikovi izvorni državi.
V skladu s 15. b členom ZID lahko inšpektor zadrži izvršitev dokončnega sklepa, ki posega v obstoječe pravice, obveznosti in odgovornosti delavca do njegove pravnomočnosti, če ugotovi očitno kršitev pravice delavca. Na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je pri razporejanju in zaposlovanju zavarovancev, pri katerih je nastala invalidnost oziroma pri izbiri ustreznega delovnega mesta potrebno upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti in določbe zakona o delovnih razmerjih in kolektivnih pogodb.
Po presoji sodišča je dopustno s poslovniškimi sklepi natančneje določiti način imenovanja direktorja, kadar relevantne določbe predpisov ne zadostujejo.
V postopku ureditve meje je možna tudi izravnava meje, če meja poteka tako, da je onemogočena oziroma otežena uporaba ali obdelava zemljišča. Izravnava meje je mogoča le ob sporazumu lastnikov zemljišč in pod pogojem, da se površina manjše parcele ne spremeni pod predpisano.
Tudi vodna zemljišča so javno dobro, status javnega dobra pa se lahko ukine le na podlagi določb področnega zakona, ki urejajo ukinitev posameznega javnega dobra.
Le sklep z dolgovnim seznamom, sestavljenim v skladu z zakonom, po mnenju sodišča predstavlja ustrezno zagotovilo, da so bile vse obveznosti, ki so predmet izterjave, predhodno ugotovljene v postopkih, v katerih so dolžniki imeli možnost zavarovati svoje pravice oziroma so davčne obračune izdelali sami.
Ker tožnik tržne vrednosti delnice ni izkazal, je po presoji sodišča, pri obdavčitvi izplačil nagrade članom uprave in nadzornega sveta pri institutu nakupnih delniških opcij, treba upoštevati najmanj knjigovodsko vrednost delnice v času realizacije opcije. Glede na nastop davčno relevantnega dogodka ob realizaciji opcije, je treba osnovo za obdavčitev ob pomanjkanju tržne vrednosti po povedanem ugotoviti z upoštevanjem knjigovodske vrednosti delnice, kar je pravilno storila tožena stranka.
S popravkom navedene odločbe se ni poseglo v pravno situacijo, ki jo je ustvarila odločba sama, ampak zgolj popravila očitna napaka v izreku te odločbe.