Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017 odločilo, da sta člena 152 in 156.a ZGO-1 v neskladju z Ustavo ter naložilo Državnemu zboru, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu RS. Poleg tega pa je določilo tudi način izvršitve navedene odločbe, in sicer prav zato, da do odprave ugotovljene protiustavnosti ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma. Določilo je, da imajo do odprave ugotovljene protiustavnosti posamezniki zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, da vložitev predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 in vložitev tožbe na Upravno sodišče zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa odstranitve gradnje, in da se sme izvršba odložiti večkrat. To pomeni, da je Ustavno sodišče varstvo pred nedopustnimi posegi v pravico do spoštovanja doma, do katerih bi lahko prišlo v gradbenih inšpekcijskih zadevah, v obdobju do odprave ugotovljene protiustavnosti umestilo v fazo izvršitve inšpekcijske odločbe, oziroma da je kot sredstvo te zaščite določilo odlog izvršbe. Kljub ugotovljeni protiustavnosti 152. člena ZGO-1 torej v tem prehodnem obdobju ni ovire za izdajo inšpekcijskih odločb na podlagi navedene zakonske določbe, inšpekcijski zavezanec pa lahko zaščito pred nedopustnimi posegi v svojo pravico do spoštovanja doma doseže z zahtevo za odlog izvršbe po 156.a členu ZGO-1, po potrebi tudi večkrat zapored. V zvezi s to zahtevo mu je na voljo tudi sodno varstvo, v okviru katerega bo sodišče lahko presojalo sorazmernost posega. 152. člen ZGO-1 v vmesnem obdobju, do odprave ugotovljene protiustavnosti, ostaja zakonska podlaga za izdajo inšpekcijskih odločb v primerih nelegalnih gradenj.
uporabno dovoljenje - pogoji za izdajo uporabnega dovoljenja - med gradnjo nastale spremembe - neskladna gradnja
Ugotovitvam organa, da gre v tem primeru za med gradnjo nastale spremembe, ki vplivajo na bistveno zahtevo mehanske odpornosti in stabilnosti, tožnik v tožbi vsebinsko ne oporeka, temveč uveljavlja le, da je mogoče tem bistvenim zahtevam zadostiti z izvedbo dejanj, ki ne posegajo v konstrukcijo objekta.
Za zavrnitev izdaje uporabnega dovoljenja zadostuje, da gre za spremembo posebej kvalificiranega pogoja oziroma elementa, to je tistega, ki bi lahko vplival na izpolnjevanje bistvenih zahtev za objekt.
ZBPP člen 13, 13/1, 13/2, 14, 14/1, 14/2. ZUPJS člen 10, 10/1-2, 12, 12/2-4. ZSVarPre člen 11, 11/1. ZZZDR člen 123, 123/1, 123/2.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - premoženje prosilca - družinski član prosilca - subvencija - otroški dodatek
ZZZDR določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti (prvi odstavek 123. člena), če se otrok redno šola pa tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti (drugi odstavek istega člena). Pri tem zakon ne določa nobenih nadaljnjih okoliščin, ki bi v zvezi z nadaljnjim šolanjem lahko vplivale na dolžnost preživljanja neglede na otrokovo starost, zato je toženka tudi po presoji sodišča ravnala pravilno, ko tožničine starejše hčere, ki je že dopolnila 26 let, za potrebe ugotavljanja tožničinega premoženjskega stanja ni štela med njene družinske člane.
Po veljavni zakonodaji je treba tudi kmetijske subvencije upoštevati pri ugotavljanju premoženjskega stanja prosilca za BPP.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - obrazložitev sklepa - absolutna bistvena kršitev določb postopka - eventualna kumulacija
Edini razlog, ki ga toženka v izpodbijani odločbi navaja je, da priznana nagrada "zajema tako sestavo in vložitev tožbe na ugotovitev obstoja lastninske pravice kot sestavo in vložitev tožbe zaradi izstavitve zemljiško-knjižnega dovolila". Taka obrazložitev ne ustreza določbam prvega odstavka 214. člena ZUP, ki se pri odločanju o BPP uporablja na podlagi drugega odstavka 34. člena ZBPP. Po teh določbah mora namreč obrazložitev med drugim obsegati razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (šesta točka prvega odstavka), iz prej povzete obrazložitve izpodbijane odločbe pa smiselno izhaja zgolj to, da toženka ni v celoti ugodila tožnikovemu zahtevku, ne pa tudi zakaj.
Toženka je sicer razloge za svojo odločitev navedla v odgovoru na tožbo, vendar na ta način ni mogla sanirati pomanjkljivosti izpodbijane odločbe, kakršna je bila izdana in kakršna je predmet preizkusa v upravnem sporu.
ZUP člen 80, 80/1, 80/2. - člen 8. ZGO-1 člen 3a, 3a/2. ZPNačrt člen 14, 14/2.
ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - enostavni objekti - skladnost projekta s prostorskim aktom - exceptio illegalis - zapisnik - javna listina
Tožnik niti ne navaja, da zapisnik ni bil sestavljen v skladu z določbami ZUP ali da je h kakšnemu njegovemu delu dal pripombo, temveč zgolj to, da iz njega "nikjer ne izhaja navedba, da se podpisnik tudi strinja z njegovo vsebino". Take vsebine pa določbe ZUP, ki se nanašajo na sestavljanje zapisnika in njegovo vsebino, ne predpisujejo oziroma ne določajo kot pogoj za veljavnost zapisnika. Zato odsotnost take navedbe sama po sebi še ne pomeni, da bi zapisnik ne bil sestavljen v skladu z določbami ZUP oziroma da v postopku ne bi imel pomena.
Sodišče se strinja s stališčem toženke, da pravna ureditev ne daje podlage za graditev enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja, če gradnja takih objektov ni izrecno dovoljena s prostorskim aktom. Objekt, ki s prostorskim aktom ni določen kot možen poseg v prostor, je torej postavljen v nasprotju z njim in posledično tudi v nasprotju z drugim odstavkom 3.a člena ZGO-1.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Tožnik je sprožil ta upravni spor z namenom, da se ugotovi, da tožena stranka vloge ni poslala pristojnemu organu in da se ji odredi, da to stori oziroma da vlogo zavrže, če ne more ugotoviti, kateri organ je pristojen. Iz tožbenega zahtevka je torej razvidno, da želi tožnik doseči, da bi tožena stranka vlogo obravnavala v skladu z procesnimi določili, iz česar je mogoče sklepati, da je namen tožnika s to tožbo doseči ugotovitev nepravilnosti ravnanja in pa to, da sodišče odredi toženi stranki, kako naj z vlogo ravna. Iz navedenega razloga sodišče tožbe tudi ni poslalo socialnemu sodišču v obravnavanje, saj tožnik s tožbo ne zahteva, naj se odloči o sami pravici. Iz prilog k tožbi je razvidno, da je tožnik tako vlogo z dne 23. 5. 2016 kot tudi vlogo z dne 23. 5. 2017 posredoval tudi nekaterim drugim nepristojnim organom, ki pa so ti isti vlogi odstopili pristojnemu organu. Torej je organ poskrbel za to, da je obe vlogi dobil stvarno pristojen organ in tožnik je to vedel, saj je oba spremna dopisa priložil k tožbi, zato ne more imeti pravnega interesa, da s posebno tožbo zahteva, da isti vlogi še drug organ, v tem primeru tožena stranka, odstopi stvarno pristojnemu organu.
ZTuj-2 člen 68, 68/1, 68/1-5. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/2. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - begosumnost - sorazmernost in nujnost ukrepa pridržanja
V izpodbijanem sklepu se ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil ter razlogi za takšen zaključek, obrazloženo (z obširnim opisom razmer v Azilnem domu) pa se ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka predaje. Pri tem sodišče ugotavlja, da je bila ocena posameznih okoliščin konkretnega primera, ki je razvidna iz obrazložitve sklepa, opravljena glede na kriterije za opredelitev pojma "nevarnost pobega" iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču Vrhovnega sodišča (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. marca 2016, 12. odstavek) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. Upoštevanje milejših oblik okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega iz drugega odstavka 68. člena ZTuj-2, pri tem ni izključeno.
Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru milejši ukrep, ni mogoča. Sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je pomanjkljivost, ki onemogoča namestitev tožnika v Azilnem domu na strani tožene stranke in da bi le-ta morala stremeti k temu, da jo odpravi. Še zlasti, ker naj bi se po določbah prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 tudi pridržanje na podlagi 28. člena Dublinske uredbe na prvem mestu izvajalo ravno z odreditvijo ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, ukrep omejitve gibanja na Center za tujce pa z ozirom na drugi odstavek istega člena uporabil samo v posameznih in torej posebnih primerih. Ker pa tožena stranka razmer v Azilnem domu očitno še ni uredila, ostane kot učinkovita in s tem možna le še izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena, kot že rečeno, izrecno omogoča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.
brezplačna pravna pomoč - vračilo brezplačne pravne pomoči - izboljšanje premoženjskega stanja upravičenca
Z izpodbijanim sklepom je organ za BPP v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZBPP tožeči stranki naložil povrnitev stroškov postopka, ki so bili izplačani iz naslova BPP, ker se ji je v roku enega leta od pravnomočnega zaključka postopka, za katerega ji je bila dodeljena BPP, toliko izboljšal materialni položaj, da do BPP ne bi bila več upravičena.
državna štipendija - davčna izvršba - izpodbijanje izvršilnega naslova - sklep o davčni izvršbi - stroški postopka
Odločitev tožene stranke, s katero je breme stroškov izvršilnega postopka končanega s sklepom DT 4933-87278/2015-3 z dne 23. 7. 2015 naložila tožnici, ni utemeljena niti z določbo 79. člena ZDavP-2. Določba sedmega odstavka navedenega člena se namreč nanaša na stroške postopka, ki jih je udeleženec v postopku povzročil po svoji krivdi, kar v primeru kot je obravnavani, ko je prišlo do ustavitve postopka davčne izvršbe za celotni znesek neupravičeno prejete državne štipendije in zamudnih obresti pomeni, da tožnici krivde za povzročitev stroškov postopka ni mogoče pripisati.
stranka v postopku - vstop stranke v postopek - pravni interes
Drugi odstavek 50. člena ZUP določa, da če med postopkom zaradi prenosa lastninske pravice ali drugih podobnih razlogov oseba pridobi možnost nastopati kot stranka v postopku, jo organ na to opozori in ji omogoči, da prevzame položaj stranke. Prvostopni organ je to določilo v postopku pravilno uporabil in v obnovljeni postopek pritegnil lastnika delov stavbe, ki sta to postala šele po izdaji odločbe o delitvi delov stavb. Vendar pa navedena okoliščina po presoji sodišča ne jemlje položaja stranke predlagatelju postopka.
rejništvo - pogoji za izdajo dovoljenja - izobrazba - otrokova korist - skrajšani ugotovitveni postopek
V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe brez zaslišanja stranke, zato sodišče pritrjuje tožbenim navedbam, da je bila izpodbijana odločitev utemeljena z dejstvi in dokazi, s katerimi tožnica ni bila seznanjena, niti ji ni bila dana možnost, da se o njih izjavi. Čim pa je tako, gre za kršitev določb postopka, ki jo že zakon opredeljuje kot bistveno, torej tako, ki je ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.
Tožnik v svoji prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ko naj bi po lastnih navedbah živel v družinski skupnosti, ni navedel nobenih družinskih članov, torej se je izkazoval kot samska oseba in tudi ni navedel, da preživlja otroka. Prav tako tudi kasneje, v času ko je bil upravičen do brezplačne pravne pomoči, tožene stranke ni obveščal o spremembah (da se je zaposlil, da je dobil otroka), kar pa je bil dolžan na podlagi 41. člena ZBPP. Zaradi navedenega tudi na navedeni pravni podlagi obstaja njegova obveznost vrnitve prejete brezplačne pravne pomoči.
ZDavP-2 člen 101. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (2006) člen 29, 29/3, 30, 34, 37.
odpis davčnega dolga - odlog plačila davčnega dolga - pogoji za odlog - dohodek na družinskega člana - odpravnina
Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da za družinskega člana štejeta tožnik in njegova mati, ter ob upoštevanju njunih prihodkov pravilno ugotovil tudi, da povprečni mesečni dohodek tožnika in matere v relevantnem obdobju za odločitev znaša 1.008,22 EUR. Navedeno pomeni da je presežena višina osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki po zakonu, ki ureja socialno varstvo, od 1. 8. 2015 znaša 270,82 EUR. Tožnik zato pogojev za odpis davčnega dolga po 37. členu Pravilnika o izvajanju ZDavP-2 ne izpolnjuje.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca
Skladno s tretjim odstavkom 14. člena ZBPP se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne more razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji, vendar tožnik ne v prošnji ne v tožbi ne navaja nobenih okoliščin, ki bi v smislu tretjega odstavka 14. člena lahko utemeljeno kazale na to, da gre za premoženje, s katerim tožnik ne bi mogel razpolagati. Breme zatrjevanja in dokazovanja tovrstnih okoliščin pa je na strani tožnika kot prosilca za brezplačno pravno pomoč.
Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016 razlogovalo, da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, npr. poročili organov EU, ESČP ali UNHCR.
Če aktualnih poročil npr. UNCHR, EASO, HUMAN RIGHTS WATCH, Amnesty International oziroma ECRE ipd., ki bi obravnavala sistem mednarodne zaščite v Republiki Italiji kot kritičen, ni, jih pri ugotavljanju obstoja sistemskih pomanjkljivosti v sistemu mednarodne zaščite in v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev ni bilo mogoče upoštevati.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva
V konkretnem primeru je sporna odločitev tožene stranke glede dodelitve brezplačne pravne pomoči za obnovo kazenskih postopkov. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ocenila, da tožnik smiselno zatrjuje obstoj novih dejstev oziroma izvedbo novih dokazov, ki naj bi povzročili njegovo oprostitev. V zvezi s tem je tožena stranka ugotovila, da je tožnik v kazenskem postopku na predobravnavnem naroku krivdo po obtožbi priznal in se je postopek nadaljeval z narokom za izrek kazenske sankcije, da je tekom tega postopka imel zagovornika po uradni dolžnosti in da tekom postopka niti tožnik niti njegov zagovornik nista zatrjevala, da tožnik ne bi bil sposoben prisostvovati na narokih in je krivdo tudi priznal. Ugotovila je tudi, da je v kazenskem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 3604/2016 sodišče že postavilo izvedenca psihiatrične stroke, ki se je tudi opredelil do vprašanja tožnikove prištevnosti v času storitve kaznivega dejanja in da je v tem postopku tožnik izjavil, da je obtožni predlog razumel ter da nima ugovora pravne narave oz. odgovora na obtožni predlog, da je v postopku aktivno sodeloval in da se zoper sodbo ni pritožil. Posledično je ugotovila, da gre za nerazumni vlogi, ker je pričakovanje oziroma zahtevek tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 11, 12, 20.
javni uslužbenec - zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v višji naziv - pogoji za napredovanje v naziv - dodatno strokovno delo
Po presoji sodišča tožena stranka predloženim potrdilom o udeležbi tožnice na treh dogodkih s samostojnimi referati utemeljeno odreka njihovo verodostojnost.
dohodnina - čezmejni delovni migrant - samoprijava - stroški prehrane in prevoza - posebna olajšava
V zvezi s posebno davčno olajšavo za čezmejne delovne migrante iz petega odstavka 113. člena ZDoh-2 zakonodajalec ni izkazal razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno urejanje enakih položajev, v konkretnem primeru za priviligiranje davčnega položaja čezmejnih delovnih migrantov (odločitev Ustavnega sodišča RS U-I-147/12 z dne 29. 5. 2013). Zakonodajalcu je zato Ustavno sodišče RS naložilo odpravo ugotovljene protiustavnosti, ob tem pa izrecno določilo, da se do njene odprave (torej do sprejetje ustreznega zakona) v postopkih odmere dohodnine neustavna določba še naprej uporablja. Glede na navedeni način izvršitve, ki ga je v svoji odločbi določilo Ustavno sodišče RS, to pomeni, da se peti odstavek 113. člena ZDoh-2 uporablja v postopkih odmere dohodnine za tista leta, ko je bila ta zakonska določba še v veljavi, ne glede na to, kdaj in na kakšen način je bil postopek odmere dohodnine začet.