ZPOmK-1 člen 12, 12h, 12h/1, 12h/3. ZJA člen 21. ZJU člen 16.
javni natečaj - izbira na delovno mesto direktorja javne agencije - pogoji za zasedbo delovnega mesta - primernost kandidata - postopek imenovanja - natečajna komisija
Ureditev v ZJA je z ozirom na določbe ZJU posebna v tem, da se po izvedenem javnem natečaju izda odločba (in ne sklep) o izbiri in da zoper odločbo (o izbiri) ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor. Kar z ozirom na 12.h člen ZPOmK-1 pomeni, da v primeru javnega natečaja za direktorja AVK odločbo o izbiri izda minister, kot je bilo storjeno v konkretnem primeru, in ne morda natečajna komisija, kot to velja po določbah ZJU. To pa hkrati pomeni, da mora odločba o izbiri, ki jo izda minister, vsebovati razloge za odločitev, saj je le v tem primeru mogoče učinkovito uveljavljati (pri)tožbene razloge v smislu določb ZJU in s tem ugovore, ki se nanašajo na izvedbo javnega natečaja in na sprejeto odločitev. Teh in takšnih (vsebinskih) razlogov za odločitev pa izpodbijana odločba ne vsebuje, saj se v obrazložitvi zgolj splošno povzame potek izbirnega postopka in končna ocena izbranega kandidata s strani Komisije, ni pa pojasnjeno, ali in na kakšen način izbrani kandidat izpolnjuje pogoje za direktorja AVK in v čem se odlikuje z ozirom na ostale tri kandidate, ki so bili s strani Komisije ocenjeni kot primerni.
Po 4. alinei tretjega odstavka 12.h člena ZPOmK-1 je za direktorja lahko imenovana samo oseba, ki je strokovnjak za varstvo konkurence in ima domače in/ali mednarodne izkušnje s tega področja (zlasti delovne izkušnje, objavljanje v strokovni literaturi in druge oblike strokovnega udejstvovanja na področju varstva konkurence). Zahteva se torej strokovnost in hkrati izkušnje s specifičnega področja dela Agencije, t.j. s področja varstva konkurence, oboje pa mora kandidat, ker gre za pogoj, izpolnjevati in izkazati že ob prijavi na natečaj. Določeno je tudi, za kakšne izkušnje (zlasti) gre, oziroma na kakšen način se zahtevane izkušnje izkaže. Zato ni dovolj izjava kandidata, da je strokovnjak s področja varstva konkurence in da ima zahtevane izkušnje, temveč morajo biti le-te, ne le kot delovne, temveč kot specifične strokovne izkušnje s področja varstva konkurence, razvidne iz podatkov, navedenih v prijavi ter iz prijavi priloženih listin. Da bi bila prijava izbranega kandidata v tem smislu preizkušena ter ugotovljeno, da izbrani kandidat sporni natečajni pogoj strokovnosti izpolnjuje, iz izpodbijane odločbe ni razvidno.
ZMZ-1 člen 49, 49/2, 51, 51/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-c.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - država, pristojna za obravnavanje prošnje - Dublinska uredba III
Toženka v izpodbijanem sklepu ne pojasni, na podlagi katerega merila iz poglavja III Dublinske uredbe je ugotovila, da je za obravnavno tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna prav Republika Hrvaška in ne na primer Švica, v kateri je tožnik še prej, kot v Republiki Hrvaški, prav tako vložil prošnjo za mednarodno zaščito, kar ni sporno, saj toženka v odgovoru na tožbo tega ne prereka. Sodišče še ugotavlja, da tožnik z dejstvom, da iz Centralnega registra Eurodac izhaja, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Švici, na osebnem razgovoru ni bil seznanjen.
dohodnina - akontacija dohodnine - pogodbeno razmerje - poslovodna oseba - posojilo - navidezna (simulirana) pogodba - skupno premoženje - načelo sorazmernosti - neverodostojna listina - breme dokazovanja
Do izplačila direktorici je prišlo, ob upoštevanju, da je bila istočasno s sklenitvijo posojilnih pogodb direktorici obračunana tudi nagrada za poslovodenje, ki ji ni bila izplačana, je utemeljen tudi zaključek, da "posojila" direktorici pomenijo izplačila nagrade za poslovodenje in zaključek, da so posojilne pogodbe navidezne in da prikrivajo izplačilo obdavčljivega dohodka. Da posojilne pogodbe ne odražajo resnične vsebine poslovnih dogodkov, s svojini navedbami potrjuje tudi tožeča stranka. Zato o vprašanju njihove (ne)verodostojnosti ne more biti spora. Ob ugotovljeni neverodostojnosti listin, je breme dokazovanja resnične vsebine poslovnih dogodkov na strani tožeče stranke. Tožbeni očitek, da je odločitev arbitrarna in utemeljena na domnevah, je zato neutemeljen, saj je odločitev utemeljena na presoji, da tožeča stranka z dokazovanjem zatrjevanega dejanskega stanja ni bila uspešna.
Načelo sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2, na katerega se v tej zvezi sklicuje tožeča stranka, ureja uporabo ter izbiro ukrepov in pooblastil, ki jih ima davčni organ na voljo. Ta izbira mora iti v prid davčnemu zavezancu z izbiro zanj ugodnejšega ukrepa. Navedeno načelo pa se ne nanaša na presojo dokazov in podajo dokazne ocene in ne pomeni, da mora davčni organ dvomljivo izkazana dejstva, ki so v prid davčnega zavezanca, šteti za dokazana, kot se smiselno navaja v tožbi.
ZDavP-2 člen 143, 144, 145, 151. ZFPPIPP člen 21, 390, 408.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - izvršilni naslov - osebni stečaj - odpust obveznosti
V zadevi se izterjujejo neplačani prispevki za socialno varnost za obdobje od junija 2011 do septembra 2012. Gre za obveznosti, ki imajo v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP naravo prednostnih (nezavarovanih) terjatev. To pomeni, da se plačujejo prednostno, pred poplačilom navadnih (nezavarovanih) terjatev. Za tovrstne obveznosti odpust obveznosti ne učinkuje, kot je to določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP.
davek na dodano vrednost - blagajniško poslovanje - vodenje evidence - obveznost vodenja poslovnih knjig
Osebe, ki so dolžne voditi poslovne knjige in evidence v skladu z zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom, drugim zakonom ali računovodskim standardom, so le-te dolžne voditi tudi za namene izvajanja zakonov o obdavčenju in tega zakona.
sestavine tožbe - dopolnitev ali poprava tožbe - zavrženje tožbe
Ker tožnik v določenem roku ni odpravil pomanjkljivosti v svoji vlogi oziroma tožbi, dopolnjeni z vlogo, in sodišče zaradi tega tožbe ni moglo obravnavati, jo je zavrglo.
razlastitev - pogoji za razlastitev - kategorizirana javna cesta - prestavitev ceste
Za odločanje v zadevi je relevanten potek poti v času uveljavitve ZJC-B. Tako, kot v tožbi utemeljeno opozarja tožeča stranka, je tudi po mnenju sodišča dejansko stanje glede poteka poti na spornem delu trase, ki teče preko parc. št. 670/6 v času uveljavitve ZJC-B nepopolno ugotovljeno. V ponovnem postopku bo tako moral upravni organ prve stopnje dejansko stanje v tem delu dopolniti, tako da bo ugotovil dejanski potek sporne poti v času uveljavitve ZJC-B in v zadevi na podlagi dopolnjenega dejanskega stanja ponovno odločiti.
tožba zaradi molka organa - molk upravnega organa druge stopnje - po vložitvi tožbe izdana odločba upravnega organa - umik tožbe - stroški postopka
Odločba organa druge stopnje je datirana z dnem 31. 8. 2017, tožeči stranki pa je bila vročena 22. 9. 2017, medtem ko je bila predmetna tožba vložena 14. 9. 2017. Tudi glede na stališče pravne teorije odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku, pa ni bila ustno naznanjena oziroma razglašena, ne povzroči nobenega pravnega učinka vse dotlej, dokler ni odposlana oziroma vročena stranki. Odločba drugostopnega organa je bila torej izdana po vložitvi tožbe zaradi molka organa, takšno situacijo pa urejajo določbe 39. člena ZUS-1.
inšpekcijski postopek - upravna izvršba - sklep o dovolitvi izvršbe - ustavitev postopka - zahteva stranke
V obravnavanem primeru se je upravni postopek začel po uradni dolžnosti, skladno z določbami ZGO-1. To pomeni, da se tak postopek lahko ustavi le po odločitvi upravnega organa in ne na zahtevo tožnika. S tem, ko je tožnik pri upravnem organu zahteval in utemeljeval razloge za ustavitev postopka, je torej v postopku, ki se proti njemu vodi po uradni dolžnosti, zgolj navajal dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev, oziroma prvostopenjskemu organu predlagal, kako naj v zadevi odloči. Tožnik, ki je predlagal ustavitev postopka, s tem ni vložil zahteve, ki bi bila podlaga za začetek upravnega postopka, pač pa le izvrševal pravice stranke v že vodenem upravnem postopku.
ZDavP-2 v določbi 141. člena daje podlago za izdajo ugotovitvene odločbe, vendar le za izdajo odločbe o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti. V obravnavanem primeru pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da v postopku niso bile ugotovljene nepravilnosti takšne vrste, ampak nepravilnosti, ki imajo vpliv na višino davčne obveznosti in zaradi katerih bi nastal carinski oziroma davčni dolg, ki pa ga prvostopenjski organ ni obračunal oziroma odmeril izključno zato, ker je potekel predpisani rok, v katerem bi to lahko storil. Glede na navedeno (obrazložitev) po presoji tega sodišča prvostopenjski organ ni izkazal podlage za izdajo odločbe o ugotovitvi nepravilnosti v smislu prvega odstavka 141. člena ZDavP-2.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 11, 11/1, 20, 20/č. ZUP člen 140.
zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - pogoji za napredovanje - dodatno strokovno delo
Sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi tožena stranka zaradi pomislekov o verodostojnosti dokazil o izvedenih referatih na mednarodnih konferencah, ki jih je predlogu za napredovanje priložila tožeča stranka, to pozvala, naj ji predloži program posveta in to svojo zahtevo tudi utemeljila. Sodišče meni, da je taka zahteva razumljiva in smiselna, saj bi bil iz programa razviden vsak posamezni referat, naslov referata ter čas in kraj izvedbe in s tem izkazane tiste ključne okoliščine, ki kažejo na dejansko izvedbo referata ter s tem mogoče njihovo vrednotenje po Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive. Nesporno je, da takšnega programa tožeča stranka ni predložila, oziroma je v tožbi navedla, da ji organizator mednarodne konference tega ni hotel predložiti, zatrjevane okoliščine glede izvedbe referatov pa iz drugih dokazil, ki so bila predložena predlogu za napredovanje tožeče stranke v naziv, niso razvidne.
ljudska iniciativa - pobuda za razpis referenduma - obravnava pobude
Ker je obravnava prve pobude z dne 9. 5. 2016 pravnomočno zaključena, postopka v zvezi s to pobudo ni mogoče nadaljevati, kot to smiselno predlaga tožnik v dopolnitvi sedaj obravnavane pobude. Sedanjo pobudo je torej mogoče šteti le za "novo" pobudo, torej nov postopek (tožnik v vloženi pobudi sicer navaja, da je vsebinsko bistveno različna od prve pobude), kar pomeni, da bi morala pobuda izpolnjevati vse pogoje, ki jih zahteva ZLS in zato tožnikovo sklicevanje na podpise, ki so bili zbrani ob prvi pobudi ni utemeljeno.
neposredna plačila v kmetijstvu - zahtevek omd - kontrola - zapisnik - načelo zaslišanja strank
Izpodbijana odločba je bila sprejeta na podlagi nepopolnega zapisnika, ki ga je podpisal kontrolor in dopisa, ki ga je sestavil kot prilogo k zapisniku. Tožeča stranka s tem zapisnikom ni bila seznanjena, niti ni bila seznanjena z dopisom kontrolorja in se zato o dokazih, na katerih je upravni organ prve stopnje utemeljil svojo odločitev, ni imela možnosti izjaviti.
vračilo prejete brezplačne pomoči - uspeh v postopku - pridobitev premoženja - vrednost premoženja - načelo varstva pravic strank
Tožnik v nobeni od odločb o dodelitvi BPP, ki jih v izpodbijanem sklepu navaja toženka, ni bil seznanjen z obveznostjo vračila prejete BPP. Da se od njega v nobenem primeru ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil, ga toženka ni seznanila niti v svojih pozivih v postopku izdaje izpodbijanega sklepa, čeprav bi to morala storiti (7. člen ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP). Tožniku zato ni bila dana učinkovita možnost, da že v postopku izdaje izpodbijane odločitve dovolj konkretno poda vse relevantne ugovore, torej tudi ugovore v smislu tretjega odstavka 48. člena ZBPP.
odpis davčnega dolga - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - zavrženje vloge
Po določbi 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pomeni, da v tem zakonu ni podlage za odločanje o odpisu teh prispevkov, pač pa jo je treba iskati v področnih predpisih, to je v ZZVZZ in ZPIZ-2. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis prispevkov od 31. 5. 2012 (ZZVZZ v zvezi z ZUJF), oziroma od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) dalje ni več.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - pogoji za izdajo dovoljenja - upravičena odsotnost
Sodišče pritrjuje ugotovitvi upravnega organa prve stopnje, da odsotnost tožeče stranke iz Republike Slovenije ni bila posledica enega izmed razlogov, ki jih določa 1. č člen ZUSDDD, s tem pa njena odsotnost tudi ni upravičena, torej taka, da bi bil pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen.
prepoved vstopa v državo - odstranitev tujca iz države - prisilna odstranitev tujca - nevarnost pobega - ponarejeni dokumenti
Sporna je odločitev, da se tožniku prepove vstop v državo za obdobje štirih let, ki pa je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Podlago za takšno odločitev dajejo okoliščine, ki izhajajo že iz prvostopenjske odločbe in ki jih je nato izpostavil še drugostopenjski organ v svoji odločbi, in sicer, da je tožnik vstopil in prebival na območju Republike Slovenije kljub prepovedi vstopa v schengensko omočje; da je, kar ima po presoji sodišča veliko težo, posedoval tuje ponarejene listine (osebno izkaznico in vozniško dovoljenje); da je v policijskem postopku z zatrjevanjem, da so ti dokumenti pristni in da je iz njih razvidna njegova identiteta, navajal lažne podatke; in da je bil, kar je nadalje bistvenega pomena, obsojen za dve kaznivi dejanji ponarejanja listin.
tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - uredba Vlade - zavrženje tožbe
Izpodbijana Uredba o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo dela daljnovoda je splošni upravni akt, ki posamičnih razmerij tožečih strank ne ureja neposredno in s tem ni niti dokončni upravni akt iz 2. člena ZUS-1 niti posamični akt iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1.