davčna izvršba - stečaj samostojnega podjetnika - nastanek dolga
Glede na dejstvo, da je terjatev iz naslova izrečene globe nastala po končanju stečajnega postopka navedenega podjetnika posameznika, določbe takrat veljavnega ZPPSL nanjo nimajo vpliva in so tako neutemeljeni tožnikovi ugovori, da bi moral davčni organ v predmetni zadevi uporabiti določbe takrat veljavnega ZPPSL in ne ZGD-1, ter, da je davčni organ napačno uporabil materialno pravo.
ZKZ člen 20, 20/1, 20/2, 20/4, 21, 21/1, 23, 23/1, 23/1-4. OZ člen 112.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - načelno pravno mnenje - vezanost na ponudbo - napake volje - predmet obveznosti - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin
Po Načelnem pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 6. 4. 2012 (prvi odstavek) je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, dana na podlagi 20. člena ZKZ, v razmerju do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ zavezujoča in ponudnik vezanosti nanjo ne more izključiti na način iz prvega odstavka 25. člena OZ.
Zatrjevane napake volje tožnica ne more z uspehom uveljavljati v postopku za odobritev pravnega posla, pač pa lahko v primeru (bistvene) zmote pogodbo izpodbija v pravdi pred sodiščem splošne pristojnosti (drugi odstavek 46. člena OZ). Postopek podaje in sprejema ponudbe je strogo obličen zaradi učinkovanja stroge obličnosti in v predpisani obliki izjavljene volje pa je že pojmovno izključena možnost nesporazuma v predmetu obveznosti.
Pravica zahtevati razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin se lahko uveljavlja le sodno, pred sodiščem splošne pristojnosti. Kar pomeni, da se tožnica v postopku za odobritev pravnega posla na spremenjene okoliščine, ki so po določbah 112. člena OZ lahko razlog za razvezo pogodbe, ne more z uspehom sklicevati.
tožba v upravnem sporu - rok za vložitev tožbe - fikcija vročitve - zavrženje tožbe
V skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, sprejetim dne 14. januarja 2015, za nastanek fikcije vročitve po ZUP ni pomembno, ali se 15 dnevni rok izteče na delovni dan ali na dela prost dan, saj fikcija nastopi ne glede na omenjeno okoliščino.
ZDen člen 44, 44/1. URS člen 14, 22, 153, 153/1. Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (1992) člen 3, 3/2, 4, 5.
denacionalizacija - vračanje kmetijskih zemljišč - odškodnina - višina odškodnine - vrednost zemljišča - izhodiščna vrednost - exceptio illegalis
Sodišče meni, da vezanost upravnega organa na podzakonski predpis ni absolutna, če ta ni v skladu z ustavo. Tretji odstavek 153. člena Ustave namreč terja takšno interpretacijo podzakonskih norm, ki so v skladu z ustavo in zakonom. Zato je izjemoma, ko gre za očitne nezakonitosti in na podlagi navodil sodišča, danih po četrtem odstavku 64.člena ZUS-1, potrebno dopustiti tudi takšno odločanje, sicer bi bil institut exceptio illegalis v mnogih primerih izvotljen.
Pravilo iz prvega odstavka 44. člena ZDen namreč ne temelji na sedanji tržni vrednosti podržavljenega premoženja. Odškodnina za premoženje, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, ne odraža tržne vrednosti nepremičnin, hkrati pa se s tem, ko odškodnina ne temelji na tržni vrednosti premoženja, na ta način vzpostavlja enakost med upravičenci, ki so premoženje dobili vrnjeno v obliki odškodnine v različnih obdobjih izvajanja zakona.
Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 558, 559. Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 204.
Sodišče razume Izvedbeno uredbo tako, da le-ta v 599. členu določa izjemo od splošnih pogojev za odobritev popolne oprostitve iz predhodnega, 588. člena, in sicer konkretno od tistega iz točke (b) prvega odstavka, ki pogojuje oprostitev z uporabo prevoznega sredstva s strani osebe s sedežem zunaj območja Skupnosti, ter na ta način omogoča popolno oprostitev tudi v primeru, ko gre za uporabo prevoznega sredstva s strani osebe, ki ima sedež na carinskem območju Skupnosti. To pa pomeni, da v primeru komercialne uporabe prevoznega sredstva na carinskem območju Skupnosti tudi za osebe, ki imajo sedež na carinskem območju Skupnosti oziroma v primerih, ki jih določa 559. člen Izvedbene uredbe, veljata za oprostitev (preostala) splošna pogoja iz 588. člena in s tem tudi omejitev, ki jo vsebuje točka (c) prvega odstavka tega člena, to je, da se prevozno sredstvo, ki je v režimu začasnega uvoza, uporablja izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja Skupnosti.
ZDIJZ člen 1, 4, 4/1, 25, 25/2. ZSta-1 člen 7, 7/1, 2, 22, 22/4. ZGPro člen 6, 6/2. ZASP člen 9, 9/1-2. URS člen 39, 39/2.
dostop do informacij javnega značaja - informacija javnega značaja - pravna oseba javnega prava - avtorsko delo - slovenski nacionalni standard
Brez dvoma je oseba javnega prava tista oseba, ki ji tak status izrecno določa zakon. To velja tudi za tožnika, ki mu tak status določa prvi odstavek 7. člena ZSta-1, drugi odstavek istega člena pa poleg tega določa še, da tožnik posluje v skladu z zakoni in drugimi predpisi, ki veljajo za javne zavode, če ta zakon posameznih vprašanj ne ureja drugače. Tožnik zato nedvomno spada med zavezance iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ. Kot rečeno, je njegov status opredeljen z izrecno zakonsko določbo, besedilo te določbe pa ne daje nobene podlage za sklepanje, da se ne bi nanašala na tožnika oziroma njegovo dejavnost v celoti.
Nacionalni standardi tako po načinu nastanka kot po zakonski opredelitvi že na prvi pogled v celoti ustrezajo opredelitvi informacije javnega značaja iz prvega odstavka 4. člena ZDIJZ.
Da so slovenski nacionalni standardi avtorska dela v skladu s predpisi o avtorski pravici, izhaja že iz določbe četrtega odstavka 22. člena ZSta-1, ničesar drugega pa ne navaja niti nobena od strank v tem upravnem sporu, zato sodišče brez pridržkov in brez nadaljnje obrazložitve slovenske nacionalne standarde obravnava kot avtorska dela.
V konkretnem primeru je bila izpodbijana odločba tožeči stranki vročena 29. 5. 2017. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe (na katerega je bila tožeča stranka opozorjena v pravnem pouku izpodbijane odločbe) je tako začel teči v torek, 30. 5. 2017, in se je iztekel v sredo, 28. 6. 2017. Tožeča stranka pa je tožbo vložila priporočeno po pošti v četrtek, 28. 9. 2017, to je tri mesece po poteku zakonsko določenega roka.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 7, 18. ZMZ člen 49, 49/9, 51.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja prosilca republiki bolgariji - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Po ustaljenem stališču sodne prakse izhaja zaveza države, da prosilca ne vrača v državo članico, v kateri obstajajo opisane sistemske pomanjkljivosti. Najprej je treba ugotoviti (ne)obstoj navedenih sistemskih pomanjkljivosti oziroma utemeljenih domnev o tem, da le-te obstojijo. Obstoj takšnih okoliščin je tožnik zatrjeval na osebnem razgovoru pri pristojnem organu in torej še pred izdajo izpodbijanega sklepa. Pred izdajo izpodbijanega sklepa je tudi predložil povzetke iz različnih relevantnih poročil nevladnih organizacij in tudi Agencije EU za človekove pravice ter člankov, ki se nanašajo na azilni sistem in položaj prosilcev za azil v Bolgariji. Te predložene listine tožena stranka v izpodbijanem sklepu presodi in po presoji sodišča pravilno ugotovi, da se nanašajo na problematiko v letih 2015 in 2016, ko so bile nastanitvene kapacitete prezasedene zaradi masovnega prihoda beguncev in ne na pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev v letu 2017. Zato tudi tožnikove navedbe o razmerah v Bolgariji v času, ko je tam za mednarodno zaščito zaprosil prvič (v letu 2015) za odločitev v obravnavani zadevi ne morejo biti ključne.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - zavrženje prošnje - veriženje prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči
Izpodbijani sklep temelji na peti alineji 8. člena ZBPP, ki določa, da se BPP po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. Omenjeno zakonsko določbo je zakonodajalec uvrstil v določbe ZBPP ravno iz razloga, da se prepreči veriženje prošenj, do katerih prihaja v praksi, ko prosilec želi zoper odločbo organa za BPP sprožiti upravni spor, hkrati pa prosi za BPP za sestavo tožbe v upravnem sporu.
ZMZ-1 člen 27, 27/1, 52, 52-1, 52-2, 61, 62, 62/1, 62/1-1, 62/1-2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev
Po stališču Sodišča EU je z vidika člena 15. b Kvalifikacijske direktive, ki ustreza 2. alineji 28. člena ZMZ-1 bistveno, ali je izredno slaba humanitarna situacija namerno povzročena s strani tretje osebe in prizadeva prosilca in če temu ni tako, potem subsidiarna zaščita ne pride v poštev in država niti ni upravičena uporabiti klavzule iz 3. člena Kvalifikacijske direktive o višjih standardih.
ZMZ-1 člen 49, 49/7, 50, 50/1, 50/2, 50/2-2, 50/3, 64, 65. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 32, 32/1.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - domneva umika vloge - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - trditveno in dokazno breme
Na podlagi ugotovljene presumpcije umika bi toženka morala prošnjo obravnavati kot novo prošnjo. Navedeno posledično pomeni, da v postopku obravnavanja "nove" prošnje prosilec ne bi bil dolžan nositi trditvenega in dokaznega bremena, da predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kot dejansko podlago za vsebinsko obravnavanje prošnje.
javni uslužbenec - zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - dodatno strokovno delo - prosta presoja dokazov - dokazno breme
Samostojni referat na mednarodnem kongresu ali konferenci predstavlja strokovno delo znatne zahtevnosti, za katero veljajo visoki standardi, tako na izvedbeni ravni, kot tudi po vsebini. Pri tem je še posebej pomembno, da je mogoče s štirimi točkami vrednotiti zgolj tisti samostojni referat, ki je dejansko izveden na mednarodnem znanstvenem kongresu ali konferenci, za kar se šteje zgolj tisti dogodek, na katerem dejansko sodelujejo vsaj tri ali več držav.
Tožena stranka predloženim potrdilom o udeležbi tožnice na teh treh znanstvenih posvetih s štirimi samostojnimi referati utemeljeno odreka njihovo verodostojnost.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2-d, 2-g, 9, 17, 17/1, 27, 28-3, 29. ZMZ-1 člen 70, 71, 27, 27/1, 27/1-4, 27/1-5. ZUP člen 78, 78/1, 80, 80/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 16, 46, 46/3.
mednarodna zaščita - Dublinska uredba III - odgovorna država članica - hierarhija meril - splošna verodostojnost prosilca - notranja nekonsistentnost navedb - notranja razselitev - prosilec iz Afganistana
Med tem ko tožena stranka lahko uporabi t.i. diskrecijsko oziroma suverenostno klavzulo iz člena 17(1) Dublin III uredbe tako, da obravnava prošnjo, tudi če tako obravnavanje ni njena pristojnost in je to v skladu z interesi in pravicami prosilca, pa po drugi strani tožena stranka ne sme začeti obravnavati prošnje v smislu člena 2(d) Dublin III uredbe, četudi morebiti v povezavi z določilom 17(1) člena Dublin III uredbe, če je to v nasprotju s pravico prosilca iz Dublin III uredbe in če v komunikaciji med pristojnima organoma držav, ki ju veže Dublin III uredba dejstva glede pristojnosti za odločanje o prošnji niso bila celovito razjasnjena.
Tožena stranka je informacije, ki jih je sama povzela in uporabila v odločbi, v dokazno oceno vključila selektivno, saj je v drugem delu sklepa o dokazni oceni, kjer govori o splošni neverodostojnosti, upoštevala zlasti notranjo nekonsistentnost glede kraja in časa usmrtitve očeta in strica, ne pa tudi zunanje konsistentnosti.
Sodišče bi lahko sledilo dokazni oceni tožene stranke, če bi iz zapisnika izhajalo, da je bil zapisnik prosilcu na koncu tudi dejansko prebran, kot to zahteva 1. odstavek 78. člena ZUP. To pa iz zapisnika ni razvidno niti tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta ne navaja, da je bil zapisnik tožniku prebran, ampak se sklicuje samo na to, da tožnik ni imel pripomb na zapisnik. Oba vsebinska dela izjav tožnika v prvi in drugi prošnji pod rubrikama 32 imata enak obseg treh strani, le da je druga prošnja trajala 105 minut dlje, kar kaže na to, da zapisnik ob podaji prve prošnje tožniku ni bil na koncu razgovora prebran, da bi se lahko ugotovile napake pri prevajanju ali zapisovanju. Vse navedeno skupaj kaže na to, čemur tožena stranka niti ne oporeka, da v prvem primeru tožniku zapisnik ni bil prebran, da bi lahko opozoril na morebiten napačen prevod o ključni okoliščini zatrjevanega preganjanja. Če bi mu bil zapisnik prebran, se ne bi mogel utemeljeno sklicevati na napako v prevodu, tako pa njegovo pojasnilo glede ključne notranje (ne)nekonsistentnosti ni neverjetno ali nesprejemljivo ob upoštevanju tudi dejstva, da je ob prvi prošnji prevajal drug tolmač, kot je prevajal drugo prošnjo in osebni razgovor.
Tožena stranka se tudi ni držala standardov iz uveljavljene sodne prakse o uporabi kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti glede razlikovanja med materialnimi in nematerialnimi nekonsistentnostmi ter da mora v dokazno oceno vključiti tako pozitivne elemente, ki govorijo za skladnost tožnikovih navedb, in negativne elemente, ki kažejo na notranje nekonsistentnosti.
Načeloma sicer kriterij notranje(ne)konsistentnosti glede na preostala kriterija zunanje (ne)konsistentnosti in verjetnosti, da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal tožnik, nima vnaprejšnje prednosti in večje teže, vendar pa v posamičnem primeru glede na specifične okoliščine to ni izključeno.
Sodišče se lahko strinja z dokazno oceno tožene stranke, ki temelji na uporabljenih poročilih o stanju v Afganistanu, da glede na profil tožnika, ki ni nikoli bil državni uslužbenec in ni sodeloval z mednarodnimi organizacijami, ter potek časa, od takrat, ko naj bi pobegnil iz Kunduza, da je premalo verjetno, da bi tožnika talibani sledili v Kabul in se mu tam maščevali zaradi njegovega političnega prepričanja ali maščevanja kot pripadnika določene družbene skupine.
javni uslužbenec - zaposleni v vzgoji in izobraževanju - napredovanje v naziv - dodatno strokovno delo - prosta presoja dokazov - dokazno breme
Tožnica ni, niti z naknadno dopolnitvijo predloga za napredovanje, predložila programov treh znanstvenih konferenc, čeprav je bila k temu izrecno pisno pozvana s pozivom tožene stranke z dne 7. 4. 2016.
Tožena stranka je v izpodbijani odločbi v zadostni meri obrazložila, zakaj je podvomila v verodostojnost predloženih potrdil in zakaj je v konkretnem primeru zahtevala še dodatna dokazila o izvedbi treh referatov na treh mednarodnih posvetih.
Cilj pogojnega in nepogojnega odvzema dovoljenja je sicer v bistvu enak in je v tem, da se prepreči (nadaljnja) kršitev standardov ocenjevanja. Vendar pa je ob upoštevanju določb, ki urejajo pogoje za izdajo dovoljenja (90. člen ZRev-2) in njihovega namena, ki je v tem, da opravljajo naloge pooblaščenega ocenjevalca samo osebe, ki so visoko strokovno usposobljene in so kot takšne zmožne in dolžne svoje naloge in dolžnosti opravljati tako, da je zagotovljeno resnično in pošteno ocenjevanje vrednosti, mogoče ugotoviti, da pooblaščenemu ocenjevalcu (kršitelju) ni treba nepogojno odvzeti dovoljenja, če to ni nujno zaradi varstva ocenjevanja vrednosti in zaupanja uporabnikov podatkov. Razlogov v tem pogledu pa izpodbijana odločba ne vsebuje. Vsebuje jih šele odgovor na tožbo, kar pa ni dovolj že iz formalnih razlogov, saj na ta način tožnici ni bilo omogočeno, da izbiri ukrepa učinkovito ugovarja v tožbi.
ZMZ-1 člen 25, 25/1, 25/1-1, 25/2, 29, 29/1, 29/1-2.
mednarodna zaščita - splošna verodostojnost prosilca - notranja zaščita - slabe življenjske razmere - preganjanje zaradi vere
Tožnik ni imel posebnega "profila" v očeh Boko Haram v tem smislu, da bi bilo mogoče utemeljeno pričakovati, da bi ga ta skupina sledila v Nigeriji, če bi se nastanil v Lagosu.
Sodišče upošteva, da je tožnik v Lagosu že bival eno leto in da pri starosti 26 let nima znakov posebne ranljivosti oziroma jih ni zatrjeval. Ker varnostne razmere v Lagosu po splošno znanih dejstvih niso primerljive z možnostjo notranje razselitve za begunce iz Afganistana, za katere se išče možnost notranje razselitve v mestu Kabul, sodišče ne vidi elementov nezakonitosti v odločitvi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za status begunca niti za subsidiarno zaščito. Tožnik tudi ni zatrjeval, da bi mu bile slabe socialno-ekonomske razmere (namerno) povzročene s strani tretjih oseb, akterjev preganjanja oziroma države v smislu stališča Sodišča EU v zadevi M'Bodj.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - kazenski postopek - zaslišanje priče - obvezna razlaga odvetniške tarife
V postopku preiskave so bile zaslišane tri priče, tožena stranka pa je odmerila nagrado tako, da je priznala za vse tri zaslišane priče 120 točk in ne 120 točk za vsako zaslišano pričo posebej. Tožnik opozarja na pojasnilo upravnega odbora Odvetniške zbornice, iz katerega izhaja, da je v postopku preiskave odvetnik upravičen obračunati, sodišče pa odmeriti odvetniške stroške za vsako zaslišanje priče oz. za vsako posamezno preiskovalno dejanje posebej. V OT ni nikjer določeno, da več preiskovalnih dejanj oziroma narokov v postopku preiskave ali v predhodnem postopku predstavlja zgolj en narok oziroma eno preiskovalno dejanje, četudi so ti opravljeni na isti dan, za razliko od ZOdvT, ki je v tarifni številki 4102 izrecno določal, da več narokov ali dejanj na isti dan šteje za en narok ali eno dejanje.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - odvetniška tarifa - načelo enakosti pred zakonom
Namen zakonodajalca za določitev nižjega plačila za odvetnike, plačane iz državnega proračuna, je bil omejitev javnofinančnih učinkov nove OT, po kateri so postavljeni in dodeljeni odvetniki upravičeni do enakih plačil odvetniških storitev kot odvetniki, ki delujejo na trgu in prosto iščejo stranke. V nasprotju z novo OT je namreč ZOdvT v 6. poglavju določal (nižje) nagrade za postavljene oziroma dodeljene odvetnike. Postopno sproščanje začasnih varčevalnih ukrepov pri proračunskih uporabnikih, ki jih našteva tožnik, zato avtomatično ne napotuje na spremembo ureditve glede plačil odvetnikom, zlasti ob upoštevanju, da sporna ureditev, kot to izhaja iz zakonodajnega gradiva, zasleduje predvsem trajni cilj, ki je v omejitvi javno finančnih učinkov nove OT.
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 20/3, 30, 30/2. ZUS-1 člen 52.
mednarodna zaščita - splošna verodostojnost prosilca - preganjanje zaradi vere - tožbena novota - prosilec iz Irana
Na podlagi ugotovljenih neprepričljivih tožnikovih izjav je tožena stranka pravilno ugotovila, da so imele dejavnosti in ravnanja tožnika v povezavi z evangeličansko vero od izhoda iz izvrone države zgolj namen ustvarjanja potebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Iz druge prošnje za mednarodno zaščito z dne 11.5. 2017 sicer res izhaja, da je tožnikova pooblaščenka želela tožniku postaviti več vprašanj v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, pa ji je bilo pojasnjeno, da bo to lahko storila na osebnem razgovoru, vendar pa je iz prošnje razvidno tudi, da je bil tožnik ob podaji prošnje seznanjen s tem, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo in da pri tem ni bil kakorkoli časovno omejen. Dejstvo, da prosilec razloge za mednarodno zaščito ob podaji prošnje strnjeno opiše, še ne pomeni, da lahko pri tem posamezne ključne dogodke zamolči oziroma o njih ne spregovori.
Splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre torej za ugotavljanje okoliščin, ali je prosilcu mogoče verjeti. To pa se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Glede na navedeno je treba pogoj iz 3. alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ razumeti ožje, in sicer tako, da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (22. člen v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena ZMZ-1), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo.
mednarodna zaščita - prosilec iz Irana - sprememba veroizpovedi - glavna obravnava
Ni verjetno izkazano, da so tožniki dejansko spremenili vero. Če pa sprememba vere ni verjetno izkazana, potem tožnikom tudi ne grozi ob vrnitvi taka nevarnost, kot grozi tistim, kjer je do spremembe vere dejansko prišlo.