Tožena stranka ni bila upravičena odpovedati pogodbeno razmerje v tistem delu, ki se nanaša na zdravstveno dejavnost na primarni ravni, in sicer ne glede na to, da tožeča stranka v času delne odpovedi pogodbenega razmerja za to področje še ni uspela pridobiti koncesije. Te koncesije tožeča stranka res dotlej ni uspela pridobiti, pri čemer pa je tožena stranka kljub temu 26.4.2012 tudi v tem delu sklenila pogodbo s tožečo stranko, čeprav je vedela, da nima koncesije, upoštevaje ob tem, da je občina že v letu 2004 (priloga A7) sprejela sklep o mreži javne zdravstvene službe na primarni ravni v občini (v kateri se je nahajala tudi tožeča stranka). Zaradi tega tudi po oceni pritožbenega sodišča tedaj niso bili podani pogoji za (delni) odstop od pogodbe po prvem odstavku 54. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2012 (priloga A6) v zvezi z 21. členom pogodbe (priloga A4), niti niso bili podani zakonski pogoji za ničnost pogodbe.
Za veljavnost vročitve ni pomembno, ali je naslovnik dejansko seznanjen s tem, da je dobil obvestilo o prejetem pisanju. Namen določb o vročanju je zagotoviti razumno pričakovanje, da se bo naslovnik pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Le če bi vročevalec izvedel, da je toženec odsoten in ne bo mogel pravočasno sprejeti pisanja, pa bi vročitev opravil, bi šlo za kršitev postopka. Ker je vročevalec obvestilo pustil v hišnem predalčniku in ker toženec ni niti zatrjeval, da je za njegovo odsotnost vedel, takšni vročitvi ni mogoče očitati nepravilnosti.
URS člen 23. ZIZ člen 38, 38/5, 47. ZPP člen 11, 11/1, 11/3.
umik predloga za izvršbo - delno plačilo terjatve - delna ustavitev izvršilnega postopka - stroški upnika - zloraba pravice do sodnega varstva
Že samo dejstvo poplačila kot procesnega dejanja v izvršilnem postopku ima procesni pomen konca postopka.
Morebitno nadaljevanje postopka v takem primeru ni in ne more biti odvisno od volje (dispozicije) strank, kar predstavlja tudi upnikov umik predloga za izvršbo. Ta v pojasnjeni situaciji ni potreben, zato tudi do povrnitve stroškov v tej zvezi upnik ni upravičen.
Vztrajanje upnika pri izvršbi za zanemarljivi znesek glavnice 0,38 EUR pomeni zlorabo pravice do sodnega varstva.
ločitvena pravica pridobljena v izvršilnem postopku - prijava terjatve in ločitvene pravice v stečajnem postopku
Dejstva, da je pravočasno prijavila terjatev in ločitveno pravico, upnica ne izpodbija, podatki spisa pa ne izkazujejo, da bi bila v predmetnem izvršilnem postopku že opravljena prodaja premoženja. Ob navedenem pa je odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi predmetne izvršbe pravilna, prav tako pa je sodišče pravilno odločilo, da ostane v veljavi ločitvena pravica pridobljena v zvezi s predmetno izvršbo na nepremičnino.
ZDR člen 31, 32, 32/1, 35,110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja
Tožnik je spornega dne na varovanem območju tožene stranke, namenjenem izključno nočnemu parkiranju mestnih avtobusov, iz rezervoarja tam parkiranega mestnega avtobusa, v lasti tožene stranke, natočil 10 l goriva v „kantico“, ki jo je prinesel s seboj, z namenom, da si ga protipravno prilasti. Tožnikovo ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil tudi 1. odstavek 32. člena ZDR (upoštevanje delodajalčevih navodil), 35. člen ZDR (prepoved škodljivega ravnanja) ter 31. člen ZDR (vestno opravljanje dela), zato je obstajal tudi utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
ZFPPIPP člen 399, 399-1. KZ člen 196, 196/1, 197, 197/1.
predlog za začetek postopka osebnega stečaja – predlog za odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – kazniva dejanja, ki so ovira za odpust obveznosti – kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili
Presoja o tem, ali posamezno kaznivo dejanje sodi v sklop kaznivih dejanj, ki predstavljajo oviro za odpust obveznosti, sodi v pristojnost sodišča in ne Ministrstva za pravosodje. Po ustaljeni sodni praksi kazniva dejanja zoper premoženje in gospodarstvo niso samo tista, ki jih je zakonodajalec uvrstil v poglavji kaznivih dejanj zoper premoženje ali gospodarstvo, temveč so tudi tista, ki jih zakonodajalec sicer v ti poglavji ni umestil, vendar pa so po svojih objektivnih elementih njim podobna. Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ RS vsebuje elemente kaznivega dejanja proti premoženju, saj je pri njem premoženjski element nedvomno podan.
povrnitev škode – denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – višina škode – zavrnitev dokaznih predlogov – kršitev pravice do izjave – pravica do izvedbe dokaza – zaslišanje stranke – dokaz z izvedencem medicinske stroke – pooblastilo izvedencu za pridobitev dokumentacije o zdravljenju – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je tožbeni zahtevek, ne da bi izvedlo katerikoli predlagani dokaz, enostavno zavrnilo z obrazložitvijo, da tožeča stranka v spis ni vložila zdravstvene dokumentacije, ki se nanaša na poškodbe, ki naj bi jih tožeča stranka utrpela v prometni nezgodi.
dopolnilna sodba - odškodnina zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja
Za odpravo (nehotene) napake oziroma opustitve dolžnosti sodišča odločiti o celotnem zahtevku (310. člen ZPP), je predviden institut izdaje dopolnilne sodbe, ki je urejen v določbah 325. do 327. člena ZPP. Dopolnilne sodbe pa sodišče ne izda po uradni dolžnosti, ampak le na pravočasen predlog stranke, izda pa jo lahko le tisto sodišče, ki je izdalo sodbo, v tem primeru bi bilo to sodišče prve stopnje.
Pri zahtevkih po drugem odstavku 72. člena ZDen je odločilno, kakšno korist bi denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi dobil odvzete nepremičnine vrnjene takoj po uveljavitvi ZDen, pri čemer vprašanje obogatitve oziroma dosežene koristi na strani zavezanca za plačilo odmene ni pomembno.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neopravičena odsotnost z dela - subjektivni rok za podajo odpovedi - seznanitev s kršitvijo - hujša kršitev delovnih obveznosti
Za tožnikovo kršitev delovne obveznosti je tožena stranka sicer res izvedela že 5. 12. 2012, ko se je seznanila s potrdilom o upravičeni zadržanosti z dela, ki ga je tožnik prinesel 4. 12. 2012. Iz potrdila izhaja, da je bil tožnik v spornem obdobju skladno z odločbo ZPIZ sposoben opravljati delo po štiri ure dnevno, pa na delo ni prišel. Vendar pa se je tožena stranka z vsemi elementi kršitve tožnikove delovne obveznosti dejansko seznanila šele na zagovoru dne 8. 1. 2013, ko je izvedela za razlog, zaradi katerega tožnik na delo ni prihajal. Glede tega, kaj se šteje za ugotovitev odpovednega razloga, je sodna praksa že sprejela stališče, da je to takrat, ko se delodajalec seznani z vsemi okoliščinami primera. Ker se je tožena stranka z vsemi elementi kršitve delovne obveznosti tožnika, ki v spornem času ni prihajal na delo, seznanila na zagovoru dne 8. 1. 2013, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 1. 2013 pravočasna.
Tožnik je v spornem času neopravičeno izostal z dela. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ustava RS člen 29, 35. ZKP člen 149.a, 149.a/1, 149.a/5, 149.a/7, 155, 155.a, 155.a/1, 155.a/3, 155.a/5, 371, 371/1-8.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - prikriti preiskovalni ukrepi - odredba - obrazložitev odredbe - utemeljeni razlogi za sum - presoja utemeljenih razlogov za sum - informator policije
Pritožbena razlaga, da je dopis HVO šteti kot vir informacij in dokazov, ki so bili pridobljeni skladno s pravno ureditvijo R Hrvaške ter standardi, ki za posamezna dejanja veljajo v Republiki Hrvaški, ki je članica tako Evropske unije, kot tudi Sveta Evrope in jo zavezujejo enaki pravni instrumenti, ki urejajo varstvo temeljnih pravic, kot Republiko Slovenijo, pač izdajatelja odredbe, bodisi državnega tožilca ali preiskovalnega sodnika, ne odvezuje, da opravi presojo, kot mu jo zakon nalaga.
ugovor zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - neobrazloženosti ugovora - omejeni ugovorni razlogi
Dolžnik zaključka sodišča prve stopnje, da je njegov ugovor v delu, v katerem se nanaša na novo izvršilno sredstvo neobrazložen, ne izpodbija, sodišče druge stopnje pa se takemu zaključku pridružuje, saj se strinja da trditve, da naj upnik preostanek dolga zahteva od dolžnikove delodajalke, ter pavšalno ugovarjanje zastaranja terjatve, ne predstavljajo obrazloženega ugovarjanja novemu sredstvu izvršbe - prodaji nepremičnin.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0083133
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 442, 451, 454, 454/1, 454/2. OZ člen 395.
spor majhne vrednosti – trditveno in dokazno breme – razpravno načelo – pravica do izjave – pasivna legitimacija – poroštvena obveznost – poroštvo – solidarno poroštvo – solidarne obveznosti
Pomanjkljive trditvene podlage iz ugovora proti sklepu o izvršbi ni mogoče obiti z vztrajanjem za izvedbo zaslišanja strank. Tožena stranka je bila zadosti opozorjena na posledice 454. člena ZPP. Zato ni podana očitana 8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP.
osebni stečaj - postopek odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - odpoved premoženjski pravici - pravica do povračila stroškov prehrane med delom - pravica do malice med delom - premoženjska pravica - hrana - stečajna masa - nadomestilo stroškov prehrane - zavarovalnina - upravičenost dolžnice do odškodnine - predmet, na katerem je povzročena škoda
Če delodajalec zagotovi delavcem ustrezno prehrano med delom, ni dolžan plačati povračila še v denarju. Tako pravica do malice med delom kot pravica do nadomestila stroškov za prehrano med delom sta premoženjski pravici. Če dolžnica ni imela stroškov za prehrano, ji delodajalec ni imel česa povrniti. Zato se ni odpovedala svoji premoženjski pravici, pač pa jo je izkoristila tako, da je med delom pojedla malico, ki ji jo je zagotovil delodajalec.
Prehrana, ki jo zagotavlja delodajalec dolžniku med njegovim delom kot organizirano prehrano pri delu, ne spada v stečajno maso, ker je namenjena temu, da se poje. Hrana sicer je premoženje, ki ga dobi stečajni dolžnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi med postopkom osebnega stečaja, ki pa zaradi tega, ker je to premoženje namenjeno prehrani delavca med delom, z njegovo uporabo preneha. Če pa premoženje preneha, ga ni več in iz tega razloga je že na prvi pogled jasno in logično, da ne spada v stečajno maso. Nadomestilo stroškov prehrane pa spada v stečajno maso, ki ga ni upravičena terjati dolžnica sama, pač pa stečajna upraviteljica kot njena zakonita zastopnica.
Zavarovalnina ob nastopu zavarovalnega primera bi se izplačala v stečajno maso kot premoženjska pravica dolžnice, če bi bila do odškodnine na podlagi premoženjskega zavarovanja upravičena dolžnica sama (kar v konkretnem primeru ni bila), predmet, na katerem bi bila povzročena škoda, pa bi v skladu z določbo 389. člena ZFPPIPP spadal v stečajno maso.
ZFPPIPP člen 21, 60, 60/2, 359, 360, 363, 364. ZPDRES člen 1, 3, 14, 14/1.
ugotovitev obstoja prednostne terjatve - prenos prednostne terjatve - oblikovanje posebne stečajne mase - ekološka sanacija
V tej zvezi tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvi odstavek 14. člena ZPDRES še vedno velja in ga je torej potrebno uporabiti v tej zadevi. Javni interes za ekološko sanacijo je bil očitno že ob sprejetju ZPDRES tako močan, da je terjatvi tožeče stranke v primeru stečaja podelil posebno ugoden položaj prav z določbo iz 1. stavka prvega odstavka 14. člena ZPDRES. Pravnega položaja, ki je povezan s terjatvami tožeče stranke, pa ZFPPIPP ne ureja posebej.
V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče presodilo, da 1. stavek prvega odstavka 14. člena ZPDRES še vedno velja, in da ima terjatev tožeče stranke položaj prednostne terjatve.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - SODNI REGISTER - STEČAJNO PRAVO
VSL0075137
Uredba sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti člen 3, 22. ZSReg člen 39, 39-3.
vpis začetka stečajnega postopka nad družbo - vpis v javni register - glavni insolvenčni postopek - središče dolžnikovih glavnih interesov
V skladu z 22. členom Uredbe lahko stečajni upravitelj zahteva tudi vpis odločbe o uvedbi (začetku) postopka insolventnosti v katerikoli javni register, ki ga vodijo države članice, kar vključuje sodni register Republike Slovenije.
uporaba solastne stvari – predlog za delitev skupnega premoženja – zahteva za souporabo – uporabnina – prikrajšanje – okoriščenje – prostovoljna izselitev solastnika
Dejstvo, da je tožnik zahteval ugotovitev skupnega premoženja in deleža na njem ter podal predlog za delitev skupnega premoženja, še ne pomeni oziroma ne predpostavlja, da je zahteval souporabo.
Tožnik se je prostovoljno odselil od toženke in se preselil k materi, pri čemer ni konkretno navedel oziroma dokazal, da je bil zaradi tega prikrajšan. Prikrajšanje pa mora biti vselej konkretno in realno, zaradi česar njegov zahtevek na plačilo uporabnine ni utemeljen.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CARINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081992
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/3. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/2, 121, 121/1, 121/1-d. ZICPES člen 71, 71/1, 71/6. ZPP člen 181, 181/2.
kršitev pravic intelektualne lastnine – kršitev znamke – ugotovitvena tožba – uničenje blaga in začetek postopka – pravice iz znamke – tožba zaradi kršitve pravic – uporaba v gospodarskem prometu – carinski ukrepi – uničenje blaga pod carinskim nadzorom
V določilih ZIL-1 ni podlage za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka, kot ga je postavila tožeča stranka. Ker tudi v posebnih predpisih, ki jih citira tožeča stranka, to je ZCUKPIL in Uredbi EU št. 608/2013 z dne 12. junija 2013, ni podlage za vložitev ugotovitvene tožbe, da so pravice iz znamke kršene, bi lahko v obravnavanem primeru prišla v poštev le ugotovitvena tožba na podlagi določil ZPP, po katerih tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, še preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, če ima tožeča stranka od tega pravno korist ali če ima kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe.
Namen prepovedane uporabe kršitvenega znaka v gospodarskem prometu mora biti trženje blaga ali storitev. Imetnik pravice intelektualne lastnine na blagu, ki se fizični osebi, ki prebiva na ozemlju države članice, proda preko spletne trgovine v tretji državi, uživa ob vnosu tega blaga na ozemlje te države članice varstvo, ki mu je podeljeno z Uredbo Sveta (ES) št. 1383/2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je bilo ugotovljeno, da je kršilo take pravice, že zgolj na podlagi nakupa navedenega blaga. Pravice iz znamke so torej lahko kršene kadar se izkaže, da je bilo blago predmet prodaje stranki v Evropski uniji, kar pomeni, da se taka prodaja šteje za uporabo v gospodarskem prometu.
USTAVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0081986
URS člen 22. ZPP člen 115, 115/1, 339, 339/2, 339/2-8.
preložitev naroka – upravičeni razlogi za izostanek z naroka – kršitev načela konktradiktornosti – pravica do enakega varstva pravic – odstop od ustaljene sodne prakse – razlaga pogodbe
Toženec ni izkazal upravičenih razlogov za izostanek z naroka, ko je v prošnji za preklic naroka trdil, da je zanj udeležba na mednarodni konferenci obligatorna in bi odsotnost imela negativne posledice na nadaljnje poslovanje podjetja, saj ne gre za nepredvidljive in neodvrnljive (poslovne) razloge. Toženec v prošnji za preložitev ni navedel nobenega prepričljivega pojasnila, da je njegova udeležba na konferenci res nujna oziroma, kakšno škodo bi utrpel, če se je ne bi udeležil za ves čas, saj je šlo za dvodnevno konferenco. Navedba, da je njegova udeležba „obligatorna, saj je nujna sestavina komuniciranja in pogostitev poslovnih partnerjev ter sklepanje poslovnih dogovorov za naslednje leto“ je presplošna, da bi utemeljevala zaključek, da gre za upravičen izostanek z naroka. Pritožnik se pri tem ne more uspešno sklicevati na drugačno odločitev enega sodnika drugega sodišča, ki je v enakem primeru narok preložil, zato ne gre za neutemeljen odstop od ustaljene sodne prakse niti za arbitrarno oziroma samovoljno odločitev.