odlog plačila sodne takse - sodna taksa za pritožbo
Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo okoliščin, ki opravičujejo odlog plačila sodne takse za pritožbo. Tožnik prejema delno invalidsko pokojnino v znesku 367,36 EUR mesečno in je v Poslovnem registru Slovenije vpisan kot samostojni podjetnik posameznik z dohodkom 35.857,00 EUR v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2013 ter je lastnik nepremičnine, v kateri živi. Vendar iz bilance stanja na dan 31. 12. 2013 izhaja, da ima tožnik kot s. p. za 195.535,00 EUR dolgoročnih obveznosti. Na podlagi teh okoliščin tožnik izpolnjuje pogoje za odložitev plačila sodne takse za pritožbo do izdaje odločbe sodišča, saj glede na dolgoročne obveznosti, ki jih ima, ne zmore takojšnjega plačila sodne takse. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da se plačilo sodne takse za pritožbo odloži do izdaje odločbe sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC0004067
OZ člen 131, 631.
neposlovna odškodninska odgovornost naročnika del podizvajalcu - vnovčitev bančnih garancij
Potem, ko se je tožbeni zahtevek pokazal kot neutemeljen na pravni podlagi po 631.členu OZ, je potrebno presojati sporno razmerje na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke skladno z določbo 131.člena OZ in iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti, ker pravdni stranki nista bili v neposrednem pogodbenem razmerju, vendar pa obstaja zaradi specifične situacije, ko je tožeča stranka delovala kot sodelavec podjemnika, ki je imel sklenjene podjemne pogodbe s toženo stranko na podlagi izvajanja del v javnem interesu (izgradnja avtocest) in ko se delovanje tožeče stranke odraža v rezultatu dela, ki ga zasleduje ta javni interes ( v izgrajeni avtocesti), močna medsebojna povezanost sedaj pravdnih strank, čeprav na nepogodbeni povezanosti, ta pa ima svoj izvor v pogodbenih zavezah naročnikov tožeče stranke s toženo stranko.
Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje tako glede protipravnih ravnanj tožene stranke -ali so bile zagotovljene bančne garancije za dobro pogodbeno izvedbo del (ki zajemajo tudi garancijo za plačilo podizvajalcev) in če so bile, do kdaj so veljale in ali so tedaj pri toženi stranki že bili zahtevki tožeče stranke za plačilo in do tedaj tudi poziv tožeče stranke za plačilo iz bančnih garancij, kar vse je bistveno za presojo očitane odškodninske odgovornosti toženi stranki v povezavi z bančnimi garancijami.
invalidska pokojnina - invalidnost I. kategorije - poklicna invalidnost
Pri tožniku so podane določene zdravstvene težave, ki pa niso izražene v taki meri, da bi prišlo do izgube delazmožnosti oziroma do poklicne invalidnosti. Ker s tem niso izpolnjeni pogoji niti po 1. niti po 2. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 (pri tožniku ni podana niti I. niti II. kategorija invalidnosti), niso izpolnjeni pogoji določeni v 67. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Glede na dopolnjeno starost (tožnik je bil v času izdaje drugostopenjske odločbe tožene stranke star 60 let), kot invalid III. kategorije, prav tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
ZST-1 člen 12, 12/1, 12/2, 12/3. ZPP člen 108, 108/1.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - pisna izjava o premoženjskem stanju - nepopolna vloga
Sodišče prve stopnje bi moralo s predlogom dolžnika za oprostitev plačila sodne takse za ugovor, ker mu predpisana izjava o premoženjskem stanju ni bila priložena, ravnati kot z nepopolno vlogo in ga najprej pozvati na njeno dopolnitev.
STEČAJNO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL0081450
EKČP člen 6. URS člen 22. ZFPPIPP člen 44b, 44b/2, 44c, 44c/1, 44r, 44o, 44t, 457, 457/1, 466, 466/1, 479.
postopek preventivnega prestrukturiranja - sporazum o finančnem prestrukturiranju - upnik s statusom tuje pravne osebe - priznanje tuje sodne odločbe - splošna pravna načela - načela mednarodnega prava
Tuji upnik ima v domačem postopku preventivnega prestrukturiranja, ki ga vodi sodišče Republike Slovenije s smiselno uporabo določb tretjega poglavja tega zakona, enak položaj in enake pravice opravljati procesna dejanja v tem postopku kot domači upniki.
V ZFPPIPP kot specialnem predpisu, je določena večina soglasij upnikov, na podlagi katerih sporazum začne veljati tudi za upnike, ki sporazuma niso podpisali. Določila pogodbenega prava, po katerih pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki, ne pridejo v poštev. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je kršeno načelo pogodbene svobode in splošna načela zasebnega prava, o učinkovanju pogodb med pogodbenima strankama.
Postopek preventivnega prestrukturiranja je namenjen odpravi vzrokov, zaradi katerih bi lahko dolžnik postal insolventen. Z uresničitvijo namena tega postopka, pa je boljši tudi upnikov položaj. Če bi bil začet drug postopek zaradi insolventnosti (predvsem stečajni postopek), bi se upnikov položaj lahko še bistveno poslabšal. Zato sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenemu razlogu, da je v ZFPPIPP določen postopek preventivnega prestrukturiranja v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli in univerzalnimi pravnimi dokumenti.
verzijski zahtevek - verzija - odškodninski zahtevek
Pogoj za verzijski zahtevek so obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega posla. Pri odškodninskem zahtevku se v nasprotju z verzijskim zahtevkom izhaja zgolj iz prikrajšanja ene stranke, saj okoriščenja druge stranke pravni red ne zahteva, podane pa morajo biti vse prvine odškodninske odgovornosti.
odškodnina zaradi manjvrednosti nepremičnine - škoda, ki izhaja iz zakonite dejavnosti - onemogočitev dostopa do nepremičnine
Po oceni sodišča druge stopnje navedena zakonska določba v obravnavani zadevi ni uporabljiva. Določba tretjega odstavka 133. člena OZ predstavlja posebnost odškodninskega prava, ki določa obveznost povračila škode, pa čeprav ta izhaja iz opravljanja zakonite (splošno koristne) dejavnosti - gre za civilno pravno različico sodobnega načela varstva okolja: „povzročitelj obremenitve plača“ in za presojo, ali je nastala oziroma nastaja škoda, ki presega normalne oziroma običajne meje.
Za takšno situacijo, ki bi jo bilo mogoče umestiti pod navedeno zakonsko normo, pa v obravnavani zadevi ne gre. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ima tožnica zagotovljen dostop do svojih nepremičnin z javne ceste, zgolj dejstvo, da (zaradi spremembe prometne ureditve) nima več možnosti krožnega dostopa do svojih nepremičnin in mora med drugim sama (na svojih nepremičninah) zagotoviti prostor za parkiranje vozil, pa še ne dopušča zaključka, da ji pripada odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnin.
Če stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, ji mora nasprotna stranka povrniti njene pravdne stroške nastale na prvi stopnji.
plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - stranska intervencija - dopustitev stranske intervencije
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da družba A. d.o.o. (kamor je bil tožnik v času nezgode napoten in na naslovu katerega je prišlo do nezgode) nima pravnega interesa, da v sporu tožnika s toženima strankama D. d.o.o. (tožnikov delodajalec) in E. d.d. (zavarovalnica) zmagata toženi stranki. Pravnega interesa ni možno odrekati družbi, ki jo je tožnik solidarno z obema navedenima toženima strankama tožil za plačilo škode, ki jo je utrpel zaradi poškodbe pri delu. Okoliščina, da je bilo med tem pravnomočno odločeno, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za tožbo v obsegu, ki se nanaša na družbo A. d.o.o., ne pomeni, da ta nima več pravnega interesa za izid spora, ki zaradi istega historičnega dogodka še naprej teče zoper preostali toženi stranki, obenem pa zaradi tega historičnega dogodka zoper stranskega intervenienta (kot toženo stranko) še naprej teče pravda pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Navedene okoliščine kažejo na to, da ima družba A. d.o.o. pravni interes za izid tega postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Pravno dejanje pobota je izpodbojno le skupaj z drugimi pravnimi dejanji v situacijah, kadar pobot predstavlja le drugi oziroma zaključni del transakcije, za vsemi dejanji skupaj pa se skriva dogovor o nadomestni izpolnitvi.
Obravnavani pobot je nastal pred začetkom stečajnega postopka in ne more predstavljati izpodbojnega dejanja, saj se je s tem dejanjem zgolj doseglo to, do česar bi prišlo z dnem začetka stečajnega postopka na podlagi zakona.
Tožeča stranka je v konkretnem primeru v situaciji, ko naj bi se ravnala po dveh pravilih: v šestmesečnem roku naj bi vložila izpodbojno tožbo in naj bi svoje terjatve uveljavljala v novih pravdnih postopkih le, kadar je njena terjatev prerekana, sicer pa bi svoje interese uresničila po načelu koncentracije že v stečajnem postopku. V „konkurenci“ dveh pravil je treba šteti, da je tožeča stranka ravnala ustrezno z vložitvijo izpodbojne tožbe proti stečajnemu dolžniku (kjer z oblikovalnim zahtevkom uveljavlja razveljavitev učinkov izpodbijanih pravnih poslov) in to še preden je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev nad stečajnim dolžnikom (toženo stranko), na podlagi katerega bi bilo dokončno jasno, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane. V slednjem primeru bi namreč tvegala zamudo šestmesečnega roka. Ker pa bi tudi v situaciji, ko je bil prej začet pravdni postopek z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko postali dajatveni deli tožbenih zahtevkov nedovoljeni, velja to tem bolj (arg. a fortiori), kadar je pravdni postopek že začet proti stečajnemu dolžniku.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje člen 56. Kolektivna pogodba časopisnoinformativne, založniške in knjigotržne dejavnosti. ZKolP člen 4, 5, 5/1, 11. ZDR člen 132.
regres za prehrano - regres za letni dopust - odpravnina ob upokojitvi - podjetniška kolektivna pogodba
Toženo stranko je v spornem obdobju zavezovalo več kolektivnih pogodb, in sicer Kolektivna pogodba časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, Kolektivna pogodba za poklicne novinarje in podjetniška kolektivna pogodba. V spornem obdobju je bila za tožnika najugodnejša podjetniška kolektivna pogodba, ki je določala, da znaša regres za prehrano 25 % povprečnega osebnega dohodka, izplačanega v gospodarstvu RS v zadnjih treh mesecih. Ker je tožena stranka v spornem obdobju tožniku izplačevala regres za prehrano na podlagi (za tožnika manj ugodne) Kolektivne pogodbe časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, je tožnik upravičen do razlike med izplačanim regresom za prehrano in regresom, določenim v podjetniški kolektivni pogodbi.
Po podjetniški kolektivni pogodbi je tožnik upravičen do izplačila regresa za letni dopust v obliki 13. osebnega dohodka, ki se izplača najkasneje do konca meseca julija. Ker sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, kakšna je bila višina 13. osebnega dohodka, je pravilno presojalo, glede na določila 11. člena ZKolP, katera kolektivna pogodba je za tožnika ugodnejša, bodisi Kolektivna pogodba časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti bodisi Kolektivna pogodba za poklicne novinarje, ki določata regres za letni dopust tudi po višini. Za tožnika je ugodnejša Kolektivna pogodba za poklicne novinarje, zato je upravičen do razlike med prejetim regresom za letni dopust in regresom, določenim v Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje.
ZDR v 132. členu določa upravičenje do odpravnine ob upokojitvi, če delavcu istočasno preneha pogodba o zaposlitvi. Tožniku je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo, ki je ni želel podpisati, zato mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ustrezne zaposlitve. Tožnik se ob prenehanju pogodbe o zaposlitve ni istočasno upokojil, toženi stranki tudi ni sporočil svoje namere. Ker tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo zaradi upokojitve, tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine ob upokojitvi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022555
OZ člen 404. ZFPPIPP člen 442, 442/6.
odgovornost aktivnih družbenikov za dolgove izbrisane družbe - regresna pravica družbenika - razmerje med pravdnim in izvršilnim postopkom - pravnomočno razsojena stvar - predhodno vprašanje
Ne drži trditev pritožbe, da je bilo o pravnem razmerju, ki je predmet te pravde, že pravnomočno odločeno v izvršbi (istovetnost zahtevkov), prav tako tudi ne ugovor, da sta sedanji pravdni strani sodelovali že v izvršbi, kjer sta imeli možnost vložiti ugovor - da so torej podane objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti.
Tožnik v obravnavani zadevi zatrjuje, da je izpolnil obveznost upniku, materialno pravna predpostavka za utemeljenost regresnega zahtevka po 404. členu OZ pa je ugotovitev, da sta tako tožnik kot tudi toženka imela v izbrisani družbi položaj aktivnega družbenika. In prav slednje (da je bila tudi toženka aktivna družbenica v izbrisani družbi) želi v tem postopku dokazati tožnik. Nepravilno je stališče pritožbe, da te možnosti nima, ker je bilo o tem pravnem razmerju odločeno že v izvršbi.
V izvršbi, kot je v razlogih odločbe v točki 21 obrazložitve pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je odločalo (le) o terjatvi upnika izbrisane družbe v razmerju do dolžnikov (pravnih naslednikov izbrisane družbe), pri čemer o vprašanju aktivnega oziroma pasivnega družbeništva sedanjih pravdnih strank v izreku ni bilo odločeno. V tem postopku pa eden od dolžnikov (tožnik), katerega ugovor je bil v izvršilnem postopku zavrnjen, kot aktivni družbenik terja povrnitev sorazmernega dela (že poravnanega) zneska od drugega dolžnika (toženke) kot solidarnega zavezanca. Ker v izvršbi kot (so)dolžnik ni mogel (namesto upnika) navajati dejstev in predlagati dokazov, da je bila tudi toženka aktivna družbenica izbrisane družbe, o trditvah (so)dolžnice, da ni bila aktivna družbenica v izbrisani družbi, se tudi ni mogel izjaviti, ima oziroma mora imeti to možnost v regresni pravdi.
Tožena stranka je v podani izredni odpovedi tožniku očitala protipravno odtujitev rezalk. Ker očitane kršitve ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Izpodbijana odpoved je bila tožniku vročena 20. 11. 2013, zato tožnik nima pravnega interesa za del zahtevka, ki se nanaša na obstoj (trajanje) delovnega razmerja pred tem datumom za polni delovni čas 40 ur na teden in priznanje pravic za to obdobje. Iz navedb tožnika in izvedenih dokazov ne izhaja, da so mu bile pred 20. 11. 2013 ogrožene ali celo kršene pravice iz delovnega razmerja. Zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči (354. člen ZPP).
Delavec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in tako doseže poln delovni čas, določen z zakonom (prvi odstavek 66. člena ZDR-1). Ker je bil tožnik v vmesnem obdobju zaposlen pri drugih delodajalcih za krajši delovni čas od polnega, je upravičen do priznanja vseh pravic do polnega delovnega časa. Če sodišče tožniku tega ne bi priznalo, ne bi v celoti vzpostavilo stanja, ki bi obstajalo brez nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bi to lahko imelo za tožnika tudi negativne posledice na pokojninskem področju.
ZPP člen 116, 117, 117/2, 142, 142/1, 142/3, 142/4.
lastnost zavarovanca - vabilo stranki na narok - vročanje - osebna vročitev - vrnitev v prejšnje stanje
Ker tožnica vabila za glavno obravnavo v predvidenem 15 dnevnem roku ni dvignila, se šteje, da ji je bilo vabilo vročeno na dan, ko ji je bilo vabilo puščeno v hišnem predalčniku. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila tožnica pravilno vabljena in opravilo narok za glavno obravnavo, katerega se je udeležila pooblaščenka tožene stranke.
Glede pritožbenih navedb, da je bila tožnica v času, ko je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, v tujini, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZPP v 116. členu ureja vrnitev v prejšnje stanje. Tako lahko stranka, če je zamudila narok, pri sodišču prve stopnje poda predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Določeni so roki, saj mora tak predlog stranka vložiti v 15 dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok oziroma, če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, od dneva, ko je za to zvedela (drugi odstavek 117. člena ZPP). Tožnica takega predloga ni podala, temveč je vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo.
Da bi moral vedeti za napako je mogoče sklepati šele, če je prodajalec poznal indice, iz katerih je bilo mogoče zanesljivo in brez vsakega dvoma sklepati na obstoj napake. Ti indici morajo biti takšni, da je mogoče nedvoumno sklepati na obstoj konkretne napake, takšne, kot jo je kasneje odkril kupec, in ne kakšne drugačne napake. Zgolj splošna opozorila na možnost obstoja kakšne napake, torej še ne zadoščajo za sklepanje, da bi prodajalec moral vedeti za napako.
stvarna pristojnost - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo po podjemni pogodbi
Ob ugotovitvi, da tožnik dela pri prvo toženi stranki ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe civilnega prava (podjemne pogodbe) in torej ni bil v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, in sicer Okrožno sodišče v Ljubljani.
ZPP člen 205, 205/1, 205/1-4, 207, 207/2, 243, 289. ZFPPIPP člen 59, 301.
stečaj – prekinitev pravdnega postopka – nastanek pravnih posledic zaradi začetka stečaj neg a postopka – prepoved opravljanja pravdnih dejanj – procesna dejanja – izvajanje dokazov pred preizkusom terjatev s strani stečajnega upravitelja – dokaz z izvedencem – nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka za uveljavitev terjatve – prijava in preizkus terjatev
Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne sme opravljati procesnih dejanj. Procesno dejanje sodišča je vsako voljno dejanje sodišča, s katerim ustanovi, spremeni ali odpravi procesno pravno razmerje. Dokaz z izvedencem izvaja sodišče samo. Njegovo izvajanje je nedvomno procesno dejanje. Sodišče torej med prekinitvijo postopka tega ne sme početi.
Pravila stečajnega prava podeljujejo upniku pravico do prijave terjatev, stečajnemu upravitelju pa nalagajo preizkus takšnih terjatev. Priznana terjatev se potem izplača iz razdelitvene mase. Če je v stečajnem postopku prijavljena terjatev priznana, se stečajni dolžnik izogne nadaljevanju morebiti še dolgotrajnega in dragega, sicer še pred stečajnim postopkom zoper sebe začetega pravdnega postopka. Izvajanje dokazov, dokler ni jasno, ali bo stečajni upravitelj sploh prerekal terjatev, torej ne bi imelo nobenega smisla.
zamudna sodba - pogoji za izdajo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine upoštevalo le dobo zaposlitve pri toženi stranki, ker tožnica ni izkazala pravnega nasledstva med A. d. o. o. v stečaju in toženo stranko. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je delno zavrnilno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča iz dejstev, ki jih je tožnica navedla v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine v znesku 2.546,90 EUR. Tožnica je v tožbi navedla, da ji je tožena stranka priznala zgolj odpravnino v višini 1/5 osnove za štiri leta zaposlitve, kljub temu da je bila pri njenem pravnem predniku zaposlena več kot 10 let. Ker so bili za izdajo zamudne sodbe tudi v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tudi delu zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odpravnine v višini 1/4 osnove za delovno dobo pri toženi stranki in njenih prednikih.
ZPIZ-2 v 1. odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Tožnica omenjena opravila še opravlja samostojno, čeprav s težavo in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, zato niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil.