Glede na to, da tožena stranka (delodajalec) ni v roku odgovorila na tožbo, je sodišče prve stopnje moralo šteti za resnično, da tožnica v spornem obdobju ni v celoti prejela plač, regresa za letni dopust za leta 2011, 2012 in 2013 ter dodatkov k plači za delo v posebnih pogojih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Okoliščina, da je bil nad toženo stranko po vložitvi tožbe začet postopek prisilne poravnave, ne vpliva na odločitev v tem sporu. Zaradi začetka postopka prisilne poravnave ne pride do prekinitve postopka. Le v primeru, če bi prišlo do pravnomočnosti sklepa o prisilni poravnavi še pred izdajo izpodbijane zamudne sodbe, bi sodišče prve stopnje moralo izdati sklep o zavrženju tožbe, vendar pa se to v tej zadevi ni zgodilo. V skladu s 1. odstavkom 215. člena ZFPPIPP šele s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ, in sicer glede zneska navadne terjatve iz 4. odstavka 112. člena ZFPPIPP v višjem deležu od deleža, določenega v potrjeni prisilni poravnavi in pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi ter glede obresti od zneska te terjatve po višji obrestmi meri od obrestne mere, določene v potrjeni prisilni poravnavi.
verzijski zahtevek - verzija - odškodninski zahtevek
Pogoj za verzijski zahtevek so obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega posla. Pri odškodninskem zahtevku se v nasprotju z verzijskim zahtevkom izhaja zgolj iz prikrajšanja ene stranke, saj okoriščenja druge stranke pravni red ne zahteva, podane pa morajo biti vse prvine odškodninske odgovornosti.
sodba presenečenja - načelo odprtega sojenja - materialno procesno vodstvo
Nobena od strank ni zatrjevala, da je pogodba, na podlagi katere zahteva tožeča stranka plačilo, nična, prav tako pa ni nobena stranka podala drugih trditev, iz katerih bi takšno dejstvo lahko izhajalo. Ničnost podjemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, je sodišče ugotavljalo samo, mimo navedb strank, zaradi česar je podana kršitev člena 7/1 ZPP, pa ne gre za primer iz člena 7/2 ZPP. Z izvajanjem dokazov se manjkajočih trditev ne da nadomestiti, pa tudi sicer iz nobenega od izvedenih dokazov stranki nista mogli sklepati, da bo sodišče kot pravno podlago za odločitev v izpodbijani sodbi uporabilo določbe o ničnosti. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilno ugotovilo dejstvo, katerega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, in nanj oprlo svojo odločitev, je s takšnim ravnanjem strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravico do izjave v postopku. S tem je sodišče absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče krši pravico do izjave, če stranki ne razkrije svojega pravnega stališča in ji s tem tudi ne da možnosti, da se glede tega izjavi (navaja dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago). Sodišče je namreč dolžno strankam omogočiti, da spoznajo, po katerih pravnih normah namerava sodišče odločiti v sporu in jim tako omogočiti, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva; teorija govori o načelu odprtega sojenja oziroma o tem, da naj sodba ne bo presenečenje za stranki. Materialno procesno vodstvo zadeva le pomembna dejstva in potrebna dokazila v zvezi s takimi dejstvi. Zato neizogibno vpliva na izid pravde. Če ne bi vplivalo, sploh ne bi bilo potrebno. Sodišče mora dejansko stanje, ki so ga navedle stranke, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo, mora stranko opozoriti na možnost drugačne kvalifikacije in jo spodbuditi k dopolnitvi dejstev. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih pravnih norm. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika.
Pravno dejanje pobota je izpodbojno le skupaj z drugimi pravnimi dejanji v situacijah, kadar pobot predstavlja le drugi oziroma zaključni del transakcije, za vsemi dejanji skupaj pa se skriva dogovor o nadomestni izpolnitvi.
Obravnavani pobot je nastal pred začetkom stečajnega postopka in ne more predstavljati izpodbojnega dejanja, saj se je s tem dejanjem zgolj doseglo to, do česar bi prišlo z dnem začetka stečajnega postopka na podlagi zakona.
Tožeča stranka je v konkretnem primeru v situaciji, ko naj bi se ravnala po dveh pravilih: v šestmesečnem roku naj bi vložila izpodbojno tožbo in naj bi svoje terjatve uveljavljala v novih pravdnih postopkih le, kadar je njena terjatev prerekana, sicer pa bi svoje interese uresničila po načelu koncentracije že v stečajnem postopku. V „konkurenci“ dveh pravil je treba šteti, da je tožeča stranka ravnala ustrezno z vložitvijo izpodbojne tožbe proti stečajnemu dolžniku (kjer z oblikovalnim zahtevkom uveljavlja razveljavitev učinkov izpodbijanih pravnih poslov) in to še preden je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev nad stečajnim dolžnikom (toženo stranko), na podlagi katerega bi bilo dokončno jasno, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane. V slednjem primeru bi namreč tvegala zamudo šestmesečnega roka. Ker pa bi tudi v situaciji, ko je bil prej začet pravdni postopek z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko postali dajatveni deli tožbenih zahtevkov nedovoljeni, velja to tem bolj (arg. a fortiori), kadar je pravdni postopek že začet proti stečajnemu dolžniku.
pravni učinki postopka zaradi insolventnosti na postopek zavarovanja - pogojno pridobljena zastavna pravica - postopek prisilne poravnave - ustavitev postopka zavarovanja
Tako iz točke 4 tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, kot tudi iz drugega odstavka 216. člena ZFPPIPP, torej izhaja, da v postopku zavarovanja s predhodno odredbo (nepogojne) zastavne pravice ni mogoče pridobiti. Zastavna pravica obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik do začetka postopka insolventnosti izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v petnajstih dneh od dneva, ko je izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (drugi odstavek 264. člena ZIZ).
dodatek za pomoč in postrežbo - invalidnina - sprememba predpisa - slepa - slabovidna oseba
Tožničin predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic do invalidnine je bil vložen 29. 4. 2013, to je v času veljavnosti ZPIZ-2. Z dnevom uveljavitve tega zakona je prišlo do spremembe zakonodaje na tem področju in so upravičenci do invalidnine le zavarovanci za telesno okvaro, ki je nastala kot poškodba pri delu ali je posledica poklicne bolezni, ne pa tudi drugi zavarovanci, ki so bili do nje upravičeni po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (če je bil vzrok njihove telesne okvare tudi bolezen ali poškodba izven dela). Ker pri tožnici ne gre za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, ni upravičena do priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro.
Pri tožnici je podano stanje iz prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, saj gre za slepo ali slabovidno osebo. Takšni osebi v skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-2 pripada dodatek za pomoč in postrežbo.
tožba - umik tožbe - stroški - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - plačilo razlike plače
Kot vrednost spornega predmeta je treba upoštevati vrednost glede na tožbeni zahtevek (kar izhaja tudi iz člena 39/1 ZPP) in ne vrednosti, ki jo je tožeča stranka označila v tožbi. Pooblaščenec tožnika je sicer v tožbi napačno označil vrednost spornega predmeta zaradi nezakonite odločbe v višini 6.469,92 EUR in zaradi izplačila razlike plače v znesku 179,72 EUR. Iz tožbenih navedb v tožbi jasno izhaja, da tožnik uveljavlja enkratni bruto znesek plačila 179,72 EUR. Zato bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka kot vrednost spornega predmeta upoštevati le višino denarnega zahtevka, ki ga je postavil tožnik in sicer 179,72 EUR ter od tega zneska odmeriti stroške postopka. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka, kot ga je tožnik uveljavljal s tožbo, zato je tožnik dolžan toženi stranki na podlagi 158. člena povrniti stroške postopka, ker je tožbo umaknil.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006176
KZ-1 člen 47, 47/3, 47/4, 186, 186/1, 186/3. ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – ni razlogov o odločilnih dejstvih – odločba o kazenski sankciji – izrek glavne in stranske kazni – odmera kazni – višina dnevnega zneska – kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami – zakonski znaki kaznivega dejanja
Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je sodišče prve stopnje na naroku za izrek kazenske sankcije v dokazne namene izvedlo dokaz z zaslišanjem obtoženca in z vpogledom v izpisek iz kazenske evidence, vendar izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kako je ocenilo zagovor obtoženca, torej kako je presodilo dokaz, ki ga je izvedlo zaradi ugotovitve dejstev pomembnih za izrek kazenske sankcije.
potni stroški - stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - uporaba službenega vozila
Tožnik ni uspel dokazati, da se je na delo in z dela vozil s svojim avtom. Ker je uporabljal službeno vozilo tudi za prevoze na delo, ni upravičen do povrnitve prevoznih stroškov na delo in z dela in je sodišče prve stopnje pravilno njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.
Po 130. členu ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Vendar morajo ti stroški delavcu nastati. Če delodajalec zagotovi delavcu bodisi organiziran prevoz, bodisi službeno vozilo, s katerim se delavec vozi na delo in z dela, delavec ni upravičen do povračila potnih stroškov, četudi tožena stranka s tožnikom ni sklenila pisnega sporazuma o koriščenju službenega vozila.
zamudna sodba - pogoji za izdajo - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine upoštevalo le dobo zaposlitve pri toženi stranki, ker tožnica ni izkazala pravnega nasledstva med A. d. o. o. v stečaju in toženo stranko. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je delno zavrnilno sodbo izdalo v nasprotju z določbami ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča iz dejstev, ki jih je tožnica navedla v tožbi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine v znesku 2.546,90 EUR. Tožnica je v tožbi navedla, da ji je tožena stranka priznala zgolj odpravnino v višini 1/5 osnove za štiri leta zaposlitve, kljub temu da je bila pri njenem pravnem predniku zaposlena več kot 10 let. Ker so bili za izdajo zamudne sodbe tudi v zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tudi delu zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odpravnine v višini 1/4 osnove za delovno dobo pri toženi stranki in njenih prednikih.
ZPIZ-2 v 1. odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Tožnica omenjena opravila še opravlja samostojno, čeprav s težavo in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, zato niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil.
Tožnica je s tem, ko je v času bolniškega staleža opravljala izpite na fakulteti, kršila navodila pristojnega zdravnika, saj je bilo tožnici v času začasne zadržanosti z dela dovoljeno le gibanje v kraju bivanja in okolici. Za opravljanje izpitov na fakulteti tožnica izrecnega dovoljenja zdravnika ni imela. To pa je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan je tudi osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Tožniku kot uživalcu starostne pokojnine, pridobljene po ZPIZ/92, je bila po prenehanju uživanja delne starostne pokojnine pokojninska dajatev zakonito odstotno povečana za pokojninsko dobo, dopolnjeno v času reaktivacije.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0074798
ZGD-1 263, 515, 515/6. OZ člen 6, 837. ZPP člen 7, 212.
odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora - opravljanje nalog - ravnanje v dobro družbe - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika - trditveno in dokazno breme - domneva o vzročni zvezi - kršitev nalog - elementi odškodninske odgovornosti - zakonsko predvidena ekskulpacija - višina odškodnine - del kupnine - provizija za posredovanje pri prodaji nepremičnin - posredniška pogodba
Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi. Funkcija dokaznega postopka je v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank.
Prva toženka je gospodarski subjekt, ki je dolžna dokumentacijo, ki se tiče njenega poslovanja (tudi če gre zatrjevano poslovanje za tuj račun) voditi vestno in skrbno ter jo hraniti v skladu z računovodskimi standardi.
Dokazno breme, da je prvi toženec kot direktor tožnice pri očitanih dejanjih ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, je na njem samem. Trditveno in dokazno breme glede obstoja prvih (splošnih) treh predpostavk (protipravnosti, vzročne zveze in škode) je na tožeči stranki, glede četrte predpostavke pa velja domneva, da vzrok za kršitev pogodbene obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti. Poslovodja mora trditi in dokazati, da ni kršil svojih obveznosti. Odškodninska odgovornost članov vodenja in nadzora je strožja kot odškodninska odgovornost ostalih delavcev po delovnopravni zakonodaji, kar je glede na položaj, ki ga zasedajo, razumljivo.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje odsotnih delavcev
Tožena stranka je dokazala, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi nadomeščanja odsotne delavke (in ne zaradi začasno povečanega obsega dela po tretji alineji prvega odstavka 52. člena ZDR). R
azlog za sklenitev obravnavane pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil le navidezen, zato je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za transformacijo tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki iz določenega v nedoločen čas in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek.
SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0081021
ZST-1 člen 11. ZZZDR člen 123, 123/1, 123/2.
oprostitev plačila sodnih taks – taksa za pritožbo – pogoji za oprostitev plačila sodnih taks – oprostitev plačila v celoti – odločba ustavnega sodišča – plačilo sodne takse kot procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja, v postopkih, za katere se uporablja ZPP – stranka ni prejemnica denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev zanjo – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – upoštevanje družinskih članov – dolžnost preživljanja polnoletnega otroka
Ustavno sodišče je kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka.
Da bi moral vedeti za napako je mogoče sklepati šele, če je prodajalec poznal indice, iz katerih je bilo mogoče zanesljivo in brez vsakega dvoma sklepati na obstoj napake. Ti indici morajo biti takšni, da je mogoče nedvoumno sklepati na obstoj konkretne napake, takšne, kot jo je kasneje odkril kupec, in ne kakšne drugačne napake. Zgolj splošna opozorila na možnost obstoja kakšne napake, torej še ne zadoščajo za sklepanje, da bi prodajalec moral vedeti za napako.
podjemna pogodba – delna neizpolnitev – stvarne napake – pregled izvršenega dela – napake izvršenega posla – naročnikove pravice glede napak izvršenega posla – grajanje napak
OZ na nobenem mestu ne opredeljuje, kaj je napaka in kaj je delna neizpolnitev. Norme o podjemni pogodbi na nobenem mestu sploh ne poznajo pojma delne neizpolnitve. Splošni del OZ ga pozna in ureja le zelo skromno v členu OZ, ki ga ni mogoče uporabiti v tem sporu, saj dolžnik ni dolgoval deljive obveznosti, temveč konkretno („species“). Če torej dolžnik dolguje konkretno dajatev ali storitev, ne nastanejo pravne posledice delne neizpolnitve, temveč tiste za napake, če je napaka v količini hkrati po svoji vsebini tudi napaka v kakovosti, torej takrat, kadar enega in drugega ni mogoče ločiti. To pač zato, da se z morebitnim očitkom delne neizpolnitve ne bi obšle stroge določbe OZ o stvarnih napakah.
Namen povrnitve potnih stroškov je razviden že iz njihovega poimenovanja. Namen povrnitve materialnih stroškov je povrnitev stroškov, ki nastanejo z analizami, meritvami, preiskavami in drugimi za izdelavo izvida in mnenja potrebnimi stroški. Nič v samem Pravilniku torej ne kaže na to, da bi se povrnitev materialnih stroškov in povrnitev potnih stroškov medsebojno izključevali.
Razlogi za nemožnost vstopa niso na strani izvedenca, kar je izvedenec pojasnil, glede tega pa tožeča stranka v svoji pritožbi ni navedla ničesar. Izvedenec je svoje delo opravil toliko, kolikor je glede na okoliščine mogel in je zato upravičen do nagrade.