stvarna pristojnost - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo po podjemni pogodbi
Ob ugotovitvi, da tožnik dela pri prvo toženi stranki ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe civilnega prava (podjemne pogodbe) in torej ni bil v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, in sicer Okrožno sodišče v Ljubljani.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0013779
ZDR člen 6a, 6a/1, 6a/2, 6a/4, 45, 45/1, 45/2, 45/3. OZ člen 131, 131/1.
trpinčenje na delovnem mestu - odškodninska odgovornost delodajalca - mobing - nepremoženjska škoda - varovanje dostojanstva delavca pri delu - protipravno ravnanje
Tožnikova nadrejena tožnika ni trpinčila z zmerjanjem, uporabo žaljivih besed, ustrahovanjem, grožnjami ali poniževanjem in ni kakorkoli drugače nedopustno posegla v njegove osebnostne pravice in dostojanstvo. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen.
Zmotno je stališče pritožbe, da že postavljena diagnoza „mobbing na delovnem mestu“, kot izhaja iz predložene medicinske dokumentacije, predstavlja ugotovitev o obstoju mobbinga oziroma trpinčenja tožnika na delovnem mestu v tem sporu. Na podlagi zdravstvene dokumentacije (izvidi psihiatra) in sodbe, v kateri je bil predmet spora zaključek bolniškega staleža, namreč ni mogoče ugotoviti protipravnega ravnanja tožene stranke, saj iz nje ni razvidnih opisov konkretnih ravnanj tožene stranke, ki naj bi za tožnika pomenili mobbing ali trpinčenje.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile tožniku zatrjevane premestitve ponujene iz organizacijskih razlogov z namenom racionalizacije poslovanje tožene stranke in ne zaradi namernega izločanja tožnika iz poslovalnice, v kateri je bil zaposlen. Zato so se kot neutemeljene izkazale trditve tožnika, da je podano šikaniranje zaradi ponujenih premestitev na druga delovna mesta.
odškodnina zaradi manjvrednosti nepremičnine - škoda, ki izhaja iz zakonite dejavnosti - onemogočitev dostopa do nepremičnine
Po oceni sodišča druge stopnje navedena zakonska določba v obravnavani zadevi ni uporabljiva. Določba tretjega odstavka 133. člena OZ predstavlja posebnost odškodninskega prava, ki določa obveznost povračila škode, pa čeprav ta izhaja iz opravljanja zakonite (splošno koristne) dejavnosti - gre za civilno pravno različico sodobnega načela varstva okolja: „povzročitelj obremenitve plača“ in za presojo, ali je nastala oziroma nastaja škoda, ki presega normalne oziroma običajne meje.
Za takšno situacijo, ki bi jo bilo mogoče umestiti pod navedeno zakonsko normo, pa v obravnavani zadevi ne gre. Kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, ima tožnica zagotovljen dostop do svojih nepremičnin z javne ceste, zgolj dejstvo, da (zaradi spremembe prometne ureditve) nima več možnosti krožnega dostopa do svojih nepremičnin in mora med drugim sama (na svojih nepremičninah) zagotoviti prostor za parkiranje vozil, pa še ne dopušča zaključka, da ji pripada odškodnina zaradi zmanjšane vrednosti nepremičnin.
Stečajni upravitelj je v imenu tožene stranke v celoti priznal terjatev tožnika. Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku, zato tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno (352/1 čl. ZPP).
V skladu z 81. členom ZPIZ-1 pridobi pravico do poklicne rehabilitacije zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti ter na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnil 50 let starosti in ki se glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal poln delovni čas. Drugih pogojev ZPIZ-1 za pridobitev pravice do poklicne rehabilitacije ne določa. Pri tožniku, rojenemu 3. 11. 1965, je bilo ugotovljeno, da je prišlo določenega dne zaradi poškodbe izven dela do invalidnosti II. kategorije in da se tožnik glede na preostalo delovno zmožnost lahko usposobi za drugo delo, ki ga bo opravljal polni delovni čas. Tožnik tako izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do poklicne rehabilitacije po 81. členu ZPIZ-1, zato je tožbeni zahtevek na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do poklicne rehabilitacije utemeljen.
Pravno dejanje pobota je izpodbojno le skupaj z drugimi pravnimi dejanji v situacijah, kadar pobot predstavlja le drugi oziroma zaključni del transakcije, za vsemi dejanji skupaj pa se skriva dogovor o nadomestni izpolnitvi.
Obravnavani pobot je nastal pred začetkom stečajnega postopka in ne more predstavljati izpodbojnega dejanja, saj se je s tem dejanjem zgolj doseglo to, do česar bi prišlo z dnem začetka stečajnega postopka na podlagi zakona.
Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka in je kršena obdolženčeva pravica do obrambe, ker izvedenec psihiater mag. V.R. ni bil na glavni obravnavi neposredno zaslišan. Ti očitki niso utemeljeni, saj iz spisovnih podatkov izhaja, da je bilo izvedensko mnenje tega izvedenca prebrano v soglasju s strankami. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje temeljito, verodostojno in natančno analiziralo tako zagovora obeh obdolžencev, izpovedbe prič ter druge izvedene dokaze, nato je sledeč zgoraj navedenemu napotku, opravilo skrbno presojo vseh izvedenih dokazov ter sprejelo logične in pravilne dejanske ter pravne zaključke, ki jih je tudi utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje člen 56. Kolektivna pogodba časopisnoinformativne, založniške in knjigotržne dejavnosti. ZKolP člen 4, 5, 5/1, 11. ZDR člen 132.
regres za prehrano - regres za letni dopust - odpravnina ob upokojitvi - podjetniška kolektivna pogodba
Toženo stranko je v spornem obdobju zavezovalo več kolektivnih pogodb, in sicer Kolektivna pogodba časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, Kolektivna pogodba za poklicne novinarje in podjetniška kolektivna pogodba. V spornem obdobju je bila za tožnika najugodnejša podjetniška kolektivna pogodba, ki je določala, da znaša regres za prehrano 25 % povprečnega osebnega dohodka, izplačanega v gospodarstvu RS v zadnjih treh mesecih. Ker je tožena stranka v spornem obdobju tožniku izplačevala regres za prehrano na podlagi (za tožnika manj ugodne) Kolektivne pogodbe časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, je tožnik upravičen do razlike med izplačanim regresom za prehrano in regresom, določenim v podjetniški kolektivni pogodbi.
Po podjetniški kolektivni pogodbi je tožnik upravičen do izplačila regresa za letni dopust v obliki 13. osebnega dohodka, ki se izplača najkasneje do konca meseca julija. Ker sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, kakšna je bila višina 13. osebnega dohodka, je pravilno presojalo, glede na določila 11. člena ZKolP, katera kolektivna pogodba je za tožnika ugodnejša, bodisi Kolektivna pogodba časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti bodisi Kolektivna pogodba za poklicne novinarje, ki določata regres za letni dopust tudi po višini. Za tožnika je ugodnejša Kolektivna pogodba za poklicne novinarje, zato je upravičen do razlike med prejetim regresom za letni dopust in regresom, določenim v Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje.
ZDR v 132. členu določa upravičenje do odpravnine ob upokojitvi, če delavcu istočasno preneha pogodba o zaposlitvi. Tožniku je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo, ki je ni želel podpisati, zato mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ustrezne zaposlitve. Tožnik se ob prenehanju pogodbe o zaposlitve ni istočasno upokojil, toženi stranki tudi ni sporočil svoje namere. Ker tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo zaradi upokojitve, tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine ob upokojitvi.
Tožnica zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse ugovora ni vložila, zato je bila glede na določbo prvega odstavka 35. člena ZST-1 sodno takso dolžna plačati v roku iz plačilnega naloga (15 dni od vročitve plačilnega naloga). Ker tožnica tega ni storila, se v skladu z določbo tretjega odstavka 105.a člena ZPP šteje, da je revizija, ki jo je vložila tožnica, umaknjena.
Ocena delovne uspešnosti „dobro“ glede na šesti odstavek 2. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede pomeni dobro opravljeno delo, to je v skladu s pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja, v ocenjevalnem oziroma napredovalnem obdobju. To pomeni, da javni uslužbenec dela tako, kot se od njega pričakuje in pri svojem delu ne odstopa niti v negativnem niti v pozitivnem smislu. Glede na to, da je bilo pri tožnikovem delu v ocenjevalnem obdobju zaznati tako pozitivne kot negativne elemente, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ocena dobro primerna ocena tožnikovega dela v tem letu. Tožnikova ocena je temeljila na ugotovljeni kvaliteti dela, ki ga je opravljal in ni bila rezultat slabih odnosov z nadrejenimi. Zato tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o oceni tožnikovega dela, in da je tožena stranka dolžna ponovno oceniti delo tožnika v spornem ocenjevalnem obdobju, ni utemeljen.
Namen povrnitve potnih stroškov je razviden že iz njihovega poimenovanja. Namen povrnitve materialnih stroškov je povrnitev stroškov, ki nastanejo z analizami, meritvami, preiskavami in drugimi za izdelavo izvida in mnenja potrebnimi stroški. Nič v samem Pravilniku torej ne kaže na to, da bi se povrnitev materialnih stroškov in povrnitev potnih stroškov medsebojno izključevali.
Razlogi za nemožnost vstopa niso na strani izvedenca, kar je izvedenec pojasnil, glede tega pa tožeča stranka v svoji pritožbi ni navedla ničesar. Izvedenec je svoje delo opravil toliko, kolikor je glede na okoliščine mogel in je zato upravičen do nagrade.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022555
OZ člen 404. ZFPPIPP člen 442, 442/6.
odgovornost aktivnih družbenikov za dolgove izbrisane družbe - regresna pravica družbenika - razmerje med pravdnim in izvršilnim postopkom - pravnomočno razsojena stvar - predhodno vprašanje
Ne drži trditev pritožbe, da je bilo o pravnem razmerju, ki je predmet te pravde, že pravnomočno odločeno v izvršbi (istovetnost zahtevkov), prav tako tudi ne ugovor, da sta sedanji pravdni strani sodelovali že v izvršbi, kjer sta imeli možnost vložiti ugovor - da so torej podane objektivne in subjektivne meje pravnomočnosti.
Tožnik v obravnavani zadevi zatrjuje, da je izpolnil obveznost upniku, materialno pravna predpostavka za utemeljenost regresnega zahtevka po 404. členu OZ pa je ugotovitev, da sta tako tožnik kot tudi toženka imela v izbrisani družbi položaj aktivnega družbenika. In prav slednje (da je bila tudi toženka aktivna družbenica v izbrisani družbi) želi v tem postopku dokazati tožnik. Nepravilno je stališče pritožbe, da te možnosti nima, ker je bilo o tem pravnem razmerju odločeno že v izvršbi.
V izvršbi, kot je v razlogih odločbe v točki 21 obrazložitve pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je odločalo (le) o terjatvi upnika izbrisane družbe v razmerju do dolžnikov (pravnih naslednikov izbrisane družbe), pri čemer o vprašanju aktivnega oziroma pasivnega družbeništva sedanjih pravdnih strank v izreku ni bilo odločeno. V tem postopku pa eden od dolžnikov (tožnik), katerega ugovor je bil v izvršilnem postopku zavrnjen, kot aktivni družbenik terja povrnitev sorazmernega dela (že poravnanega) zneska od drugega dolžnika (toženke) kot solidarnega zavezanca. Ker v izvršbi kot (so)dolžnik ni mogel (namesto upnika) navajati dejstev in predlagati dokazov, da je bila tudi toženka aktivna družbenica izbrisane družbe, o trditvah (so)dolžnice, da ni bila aktivna družbenica v izbrisani družbi, se tudi ni mogel izjaviti, ima oziroma mora imeti to možnost v regresni pravdi.
Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. S tem, ko je odločba postala pravnomočna, sta posamična upravna akta, ki jih tožnica izpodbija v tem socialnem sporu, izgubila vsakršni pravni učinek. Tožnica si namreč v nobenem primeru ne bi mogla izboljšati pravnega položaja ali pridobiti več ali drugače, kot je bilo odločeno oziroma kot je je pridobila s pravnomočno odločbo. Zato je njena tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zakonito zavržena (274. člen ZPP).
Obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi predstavlja dokaz o prejemu sodne pošiljke. Ima vse elemente javne listine, zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njem potrjeno. Ta dokaz je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njegovo neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke.
ZDR-1 člen 88, 88/4, 89, 89/1, 89/1-1., 200, 200/3 ZDR člen 87, 87/3. ZPP člen 274, 274/1.
zavrženje tožbe - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - fikcija vročitve - sprememba predpisa - prepozna tožba - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe
ZDR-1 se ne sklicuje več neposredno na uporabo pravil pravdnega postopka (kot je to določal ZDR v 3. odstavku 87. člena, po katerem je moral delodajalec delavcu vročati redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po pravilih pravdnega postopka, razen če delavec nima stalnega ali začasnega prebivališča v RS), temveč pravila vročanja natančno določa sam. ZDR-1 v 4. odstavku 88. člena določa fikcijo vročitve. Ker v obravnavanem primeru tožnik poštne pošiljke, ki je vsebovala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 3. 2014, ni dvignil oziroma prevzel v roku za sprejem in je bila pošiljka dne 4. 4. 2014 vrnjena toženi stranki, se šteje, da je bila pošiljka prevzeta, ko je poteklo 8 dni od dneva prvega poskusa vročitve (to pa je 11. 4. 2014). Zato je tožba, ki jo je tožnik vložil 13. 5. 2014, prepozna, ker jo je vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 3. odstavka 200. člena ZDR-1, ki se je iztekel dne 11. 5. (nedelja) oziroma 12. 5. 2014 (ponedeljek). Zato je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo kot prepozno.
Tožeča stranka je v konkretnem primeru v situaciji, ko naj bi se ravnala po dveh pravilih: v šestmesečnem roku naj bi vložila izpodbojno tožbo in naj bi svoje terjatve uveljavljala v novih pravdnih postopkih le, kadar je njena terjatev prerekana, sicer pa bi svoje interese uresničila po načelu koncentracije že v stečajnem postopku. V „konkurenci“ dveh pravil je treba šteti, da je tožeča stranka ravnala ustrezno z vložitvijo izpodbojne tožbe proti stečajnemu dolžniku (kjer z oblikovalnim zahtevkom uveljavlja razveljavitev učinkov izpodbijanih pravnih poslov) in to še preden je bil objavljen sklep o preizkusu terjatev nad stečajnim dolžnikom (toženo stranko), na podlagi katerega bi bilo dokončno jasno, katere terjatve so dokončno priznane ali prerekane. V slednjem primeru bi namreč tvegala zamudo šestmesečnega roka. Ker pa bi tudi v situaciji, ko je bil prej začet pravdni postopek z začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko postali dajatveni deli tožbenih zahtevkov nedovoljeni, velja to tem bolj (arg. a fortiori), kadar je pravdni postopek že začet proti stečajnemu dolžniku.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006183
KZ-1 člen 283, 283/1. ZKP člen 96, 96/2, 435, 435/1, 437, 437/1.
skrajšani postopek – preizkus obtožnega predloga – zavrženje obtožnega predloga – opis kaznivega dejanja – kriva ovadba – zakonski znaki kaznivega dejanja – naznanitev kaznivega dejanja – stroški kazenskega postopka – potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika
Ni dovolj, da opis kaznivega dejanja krive ovadbe vsebuje le pravno opredelitev kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženec naznanil, ampak mora vsebovati tudi naznanjena dejstva in okoliščine iz katerih izhajajo zakonski znaki naznanjenega kaznivega dejanja, v obravnavani zadevi kaznivega dejanja izsiljevanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Zakonski znak kaznivega dejanja krive ovadbe „naznanitev kaznivega dejanja“ mora torej biti konkretiziran z opisom naznanjenega kaznivega dejanja, saj sicer ni mogoče oceniti, ali je naznanjeno dejanje res kaznivo dejanje in tako, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ne more namreč biti dvoma, da naznanitev, da je nekdo storil kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ne predstavlja le očitka o pravni opredelitvi uradno pregonljivega kaznivega dejanja, saj je ovadba izjava, katere vsebina je predvsem opis določenega kaznivega dejanja s konkretizacijo vseh njegovih znakov (pravna opredelitev ni pomembna) in navedba določenega storilca.
Če asignat ali asignatar asignacijo odklonita, asignacija ne učinkuje. Asignatarju se ni treba strinjati z asignacijo oziroma jo sprejeti, čeprav je upnik asignanta, lahko je le odškodninsko odgovoren, če ne obvesti asignanta o zavrnitvi asignacije.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik je spornega dne huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker strankam za izdano blago (pivo in 4 kave v lončkih) ni izstavil računa in prodaje ni zavedel v registrski blagajni, denar za kave pa je zadržal pri sebi. Zato je obstajal utemeljen razlog po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
pravni učinki postopka zaradi insolventnosti na postopek zavarovanja - pogojno pridobljena zastavna pravica - postopek prisilne poravnave - ustavitev postopka zavarovanja
Tako iz točke 4 tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, kot tudi iz drugega odstavka 216. člena ZFPPIPP, torej izhaja, da v postopku zavarovanja s predhodno odredbo (nepogojne) zastavne pravice ni mogoče pridobiti. Zastavna pravica obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik do začetka postopka insolventnosti izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v petnajstih dneh od dneva, ko je izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (drugi odstavek 264. člena ZIZ).