Z novo odločbo je toženec odpravil pravne posledice negativne uskladitve tožničine pokojnine. S tem, ko je odločba postala pravnomočna, sta posamična upravna akta, ki jih tožnica izpodbija v tem socialnem sporu, izgubila vsakršni pravni učinek. Tožnica si namreč v nobenem primeru ne bi mogla izboljšati pravnega položaja ali pridobiti več ali drugače, kot je bilo odločeno oziroma kot je je pridobila s pravnomočno odločbo. Zato je njena tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zakonito zavržena (274. člen ZPP).
Zahteva za priznanje pravice do invalidnine na temelju telesne okvare je bila v predsodnem upravnem postopku vložena 14. 10. 2013. To je v času, ko je že veljal in se uporabljal ZPIZ-2. Pravice do invalidnine za telesno okvaro, ki je posledica bolezni, ZPIZ-2 ne zagotavlja več. Po prehodni določbi 403. člena ZPIZ-2 je namreč pravica do invalidnine zagotovljena le še za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Vzrok tožničine telesne okvare je bolezen in ne poškodba pri delu ali poklicna bolezen, zato sta zavrnilna posamična akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo, ugotovitev višje stopnje telesne okvare in priznanje pravice do invalidnine pa je utemeljeno zavrnjen.
USTAVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL0074778
URS člen 26, 26/1. OZ člen 164, 376, 1060. ZIZ člen 10, 10/1, 17.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - protipravno ravnanje sodišča - groba kršitev sodniške dolžnosti - razlaga prava - odstop od kasneje ustaljene sodne prakse - tek zamudnih obresti - izčrpanost pravnih sredstev - vzročna zveza - izvršilni postopek - izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete
Sodnik ravna protipravno le, če je sodniško dolžnost kršil grobo: razlaga pravo samovoljno, očitno napačno ugotovi dejansko stanje, je pri odločanju podkupljen in podobno. Razlaga prava pa še ni samovoljna zgolj zato, ker odstopa od kasneje ustaljene sodne prakse vselej, kadar same vsebine materialnega prava ni mogoče ugotoviti z jezikovno razlago in ta ne vodi do nedvoumnih izidov.
Odgovornost Republike Slovenije za nepravilno delo sodišča je izključena, če oškodovanec ni izkoristil vseh pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo.
ZPIZ-2 v 1. odstavku 101. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Tožnica omenjena opravila še opravlja samostojno, čeprav s težavo in ob pomoči ortopedskih pripomočkov, zato niso izpolnjeni pogoji, določeni v 1. odstavku 101. člena ZPIZ-2, za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil.
potni stroški - stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - uporaba službenega vozila
Tožnik ni uspel dokazati, da se je na delo in z dela vozil s svojim avtom. Ker je uporabljal službeno vozilo tudi za prevoze na delo, ni upravičen do povrnitve prevoznih stroškov na delo in z dela in je sodišče prve stopnje pravilno njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.
Po 130. členu ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Vendar morajo ti stroški delavcu nastati. Če delodajalec zagotovi delavcu bodisi organiziran prevoz, bodisi službeno vozilo, s katerim se delavec vozi na delo in z dela, delavec ni upravičen do povračila potnih stroškov, četudi tožena stranka s tožnikom ni sklenila pisnega sporazuma o koriščenju službenega vozila.
Stečajni upravitelj je v imenu tožene stranke v celoti priznal terjatev tožnika. Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku, zato tožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrglo kot nedovoljeno (352/1 čl. ZPP).
neupravičena pridobitev - uporabnina za nepremičnino - preprečitev souporabe nepremičnine - zahteva za souporabo nepremičnine
Za utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine za solastno nepremičnino mora tožnik zatrjevati in dokazati, da mu je solastnik souporabo na jasen način preprečil in da je na jasen in nedvoumen način zahteval souporabo nazaj.
ZPP člen 149, 149/1, 149/6, 149/8. ZDR člen 85, 85/2, 110.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vabilo na zagovor - vročitev - vročilnica - napaka pri izpolnjevanju vročilnice
Tožnik neutemeljeno zatrjuje, da mu vabilo na zagovor ni bilo vročeno dne 20. 2. 2012, ker mu ni bilo vročeno v skladu s pravili ZDR in ZPP (datum vročitve na vročilnici je vpisal vročevalec in ne tožnik, datum je zapisan s številkami, ne z besedo). Delodajalec mora delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor, kar pa ne pomeni, da mora to storiti na vročilnici, ki je po ZPP namenjena za vročanje sodnih pisanj, temveč lahko to stori na kakšen drug ustrezen način. Sicer pa že določilo šestega odstavka 149. člena ZPP vsebuje pravila za primer, ko je v vročilnici netočno zapisan datum vročitve. V takšnih primerih se pisanja ne štejejo za nevročeno, temveč se šteje, da je bila vročitev opravljena tistega dne, ko je bilo pisanje dejansko vročeno. Vročitev se lahko dokazuje tudi z drugimi dokazi in napaka pri izpolnjevanju vročilnice (da je datum vročitve na vročilnici zapisal vročevalec in ne tožnik) nima za posledico domnevne nevročitve, kot to zmotno zatrjuje tožnik.
Kljub temu, da je z izpodbijano asignacijo in verižno kompenzacijo prišlo do kršitve načela sočasnosti izpolnitev dvostranske pogodbe, saj je tožena stranka svoje nasprotne storitve opravila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, pa je tožena stranka tekom postopka dokazala, da je tožeča svojo izpolnitev opravila v roku, ki je veljal med pravdnima strankama za običajen rok izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka je namreč tudi v letu 2011 in 2012 s precejšnjo zamudo plačevala svoje obveznosti (večinoma od enega do tri mesece), kar pomeni, da je tudi izpolnitve s sklenjeno asignacijo in verižno kompenzacijo opravila v tem običajnem roku. Dogovorjen plačilni rok 30 dni, kot je bil sporazumno določen v pogodbi o poslovnem sodelovanje in naveden na izdanih računih, ne pomeni običajnosti plačila v tem roku. Če so zamude s plačilom redne, kot so bile pri tožeči stranki (ki je večino računov plačevala izven dogovorjenega roka), postanejo takšna, z zamudo izvršena plačila, običajna, saj so se kot takšna izoblikovala v daljši poslovni praksi med strankama.
plačilo odškodnine - nezgoda pri delu - stranska intervencija - dopustitev stranske intervencije
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da družba A. d.o.o. (kamor je bil tožnik v času nezgode napoten in na naslovu katerega je prišlo do nezgode) nima pravnega interesa, da v sporu tožnika s toženima strankama D. d.o.o. (tožnikov delodajalec) in E. d.d. (zavarovalnica) zmagata toženi stranki. Pravnega interesa ni možno odrekati družbi, ki jo je tožnik solidarno z obema navedenima toženima strankama tožil za plačilo škode, ki jo je utrpel zaradi poškodbe pri delu. Okoliščina, da je bilo med tem pravnomočno odločeno, da sodišče prve stopnje ni stvarno pristojno za tožbo v obsegu, ki se nanaša na družbo A. d.o.o., ne pomeni, da ta nima več pravnega interesa za izid spora, ki zaradi istega historičnega dogodka še naprej teče zoper preostali toženi stranki, obenem pa zaradi tega historičnega dogodka zoper stranskega intervenienta (kot toženo stranko) še naprej teče pravda pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Navedene okoliščine kažejo na to, da ima družba A. d.o.o. pravni interes za izid tega postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
Sodišče prve stopnje je sklep o domiku izdalo takoj po pridobitvi odločbe upravne enote, iz katere smiselno izhaja, da odobritev domika ni potrebna, ker ne gre za kmetijska zemljišča, ne da bi počakalo oz. sploh preverilo, ali je navedena upravna odločba že dokončna. V sodni praksi je že uveljavljeno stališče, da je potrebno sedmi odstavek 189. člena ZIZ, v skladu s katerim sodišče sklep o domiku izda šele potem, ko ponudnik pridobi z zakonom predpisano odobritev prodaje, razumeti tako, da mora biti odobritev pravnega posla dokončna. Smiselno enako mora veljati tudi v primeru, ko upravna enota vlogo za odobritev pravnega posla zavrže.
stvarna pristojnost - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo po podjemni pogodbi
Ob ugotovitvi, da tožnik dela pri prvo toženi stranki ni opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak na podlagi pogodbe civilnega prava (podjemne pogodbe) in torej ni bil v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti, in sicer Okrožno sodišče v Ljubljani.
sodba presenečenja - načelo odprtega sojenja - materialno procesno vodstvo
Nobena od strank ni zatrjevala, da je pogodba, na podlagi katere zahteva tožeča stranka plačilo, nična, prav tako pa ni nobena stranka podala drugih trditev, iz katerih bi takšno dejstvo lahko izhajalo. Ničnost podjemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, je sodišče ugotavljalo samo, mimo navedb strank, zaradi česar je podana kršitev člena 7/1 ZPP, pa ne gre za primer iz člena 7/2 ZPP. Z izvajanjem dokazov se manjkajočih trditev ne da nadomestiti, pa tudi sicer iz nobenega od izvedenih dokazov stranki nista mogli sklepati, da bo sodišče kot pravno podlago za odločitev v izpodbijani sodbi uporabilo določbe o ničnosti. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilno ugotovilo dejstvo, katerega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, in nanj oprlo svojo odločitev, je s takšnim ravnanjem strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravico do izjave v postopku. S tem je sodišče absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče krši pravico do izjave, če stranki ne razkrije svojega pravnega stališča in ji s tem tudi ne da možnosti, da se glede tega izjavi (navaja dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago). Sodišče je namreč dolžno strankam omogočiti, da spoznajo, po katerih pravnih normah namerava sodišče odločiti v sporu in jim tako omogočiti, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva; teorija govori o načelu odprtega sojenja oziroma o tem, da naj sodba ne bo presenečenje za stranki. Materialno procesno vodstvo zadeva le pomembna dejstva in potrebna dokazila v zvezi s takimi dejstvi. Zato neizogibno vpliva na izid pravde. Če ne bi vplivalo, sploh ne bi bilo potrebno. Sodišče mora dejansko stanje, ki so ga navedle stranke, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo, mora stranko opozoriti na možnost drugačne kvalifikacije in jo spodbuditi k dopolnitvi dejstev. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih pravnih norm. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014173
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - nevarna dejavnost - nesrečno naključje
Tožnica (učiteljica) se je poškodovala na delu. Pri varstvu učencev podaljšanega bivanja ji je v telovadnici v glavo priletela žoga. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Po uveljavljeni sodni praksi žoga ni nevarna stvar, igra z žogo pa ne nevarna dejavnost. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da drugi toženi stranki ni možno očitati krivdne odgovornosti za škodo, saj ta ni kršila nobenega predpisa s področja varnosti in zdravja pri delu. Igra z žogo je vedno do neke mere nepredvidljiva. Tožnica bi zato morala računati s tem, da lahko žoga prileti tudi v tisti del telovadnice, v katerem se je gibala sama, zlasti zato, ker se ji je podobna nezgoda v preteklosti že pripetila. Zato je tožničin odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen.
Kolektivna pogodba za poklicne novinarje člen 56. Kolektivna pogodba časopisnoinformativne, založniške in knjigotržne dejavnosti. ZKolP člen 4, 5, 5/1, 11. ZDR člen 132.
regres za prehrano - regres za letni dopust - odpravnina ob upokojitvi - podjetniška kolektivna pogodba
Toženo stranko je v spornem obdobju zavezovalo več kolektivnih pogodb, in sicer Kolektivna pogodba časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, Kolektivna pogodba za poklicne novinarje in podjetniška kolektivna pogodba. V spornem obdobju je bila za tožnika najugodnejša podjetniška kolektivna pogodba, ki je določala, da znaša regres za prehrano 25 % povprečnega osebnega dohodka, izplačanega v gospodarstvu RS v zadnjih treh mesecih. Ker je tožena stranka v spornem obdobju tožniku izplačevala regres za prehrano na podlagi (za tožnika manj ugodne) Kolektivne pogodbe časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, je tožnik upravičen do razlike med izplačanim regresom za prehrano in regresom, določenim v podjetniški kolektivni pogodbi.
Po podjetniški kolektivni pogodbi je tožnik upravičen do izplačila regresa za letni dopust v obliki 13. osebnega dohodka, ki se izplača najkasneje do konca meseca julija. Ker sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, kakšna je bila višina 13. osebnega dohodka, je pravilno presojalo, glede na določila 11. člena ZKolP, katera kolektivna pogodba je za tožnika ugodnejša, bodisi Kolektivna pogodba časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti bodisi Kolektivna pogodba za poklicne novinarje, ki določata regres za letni dopust tudi po višini. Za tožnika je ugodnejša Kolektivna pogodba za poklicne novinarje, zato je upravičen do razlike med prejetim regresom za letni dopust in regresom, določenim v Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje.
ZDR v 132. členu določa upravičenje do odpravnine ob upokojitvi, če delavcu istočasno preneha pogodba o zaposlitvi. Tožniku je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo, ki je ni želel podpisati, zato mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ustrezne zaposlitve. Tožnik se ob prenehanju pogodbe o zaposlitve ni istočasno upokojil, toženi stranki tudi ni sporočil svoje namere. Ker tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo zaradi upokojitve, tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine ob upokojitvi.
Obvestilo sodišču o opravljeni vročitvi predstavlja dokaz o prejemu sodne pošiljke. Ima vse elemente javne listine, zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njem potrjeno. Ta dokaz je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njegovo neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke.
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9. 1. 2015 neutemeljeno prekinilo postopek, saj za to ni imelo pravne podlage. Po 1. točki 1. odstavka 206. člena ZPP sodišče odredi prekinitev postopka, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. V obravnavani zadevi ne gre za predhodno vprašanje v smislu 21. člena ZDSS-1 in tudi ne po 13. členu ZPP. Bistvo te določbe je, da ima rešitev predhodnega vprašanja pravni učinek ravno v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno, ne pa v drugi. Zaradi navedenega ni bilo podlage za prekinitev postopka, zato je sklep o nadaljevanju postopka pravilen.
pravni učinki postopka zaradi insolventnosti na postopek zavarovanja - pogojno pridobljena zastavna pravica - postopek prisilne poravnave - ustavitev postopka zavarovanja
Tako iz točke 4 tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, kot tudi iz drugega odstavka 216. člena ZFPPIPP, torej izhaja, da v postopku zavarovanja s predhodno odredbo (nepogojne) zastavne pravice ni mogoče pridobiti. Zastavna pravica obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik do začetka postopka insolventnosti izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, in hkrati pod razveznim pogojem, ki nastopi, če v petnajstih dneh od dneva, ko je izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo (drugi odstavek 264. člena ZIZ).
verzijski zahtevek - verzija - odškodninski zahtevek
Pogoj za verzijski zahtevek so obogatitev, prikrajšanje na škodo drugega, vzročna zveza in odsotnost pravnega posla. Pri odškodninskem zahtevku se v nasprotju z verzijskim zahtevkom izhaja zgolj iz prikrajšanja ene stranke, saj okoriščenja druge stranke pravni red ne zahteva, podane pa morajo biti vse prvine odškodninske odgovornosti.