Tožena stranka je v podani izredni odpovedi tožniku očitala protipravno odtujitev rezalk. Ker očitane kršitve ni dokazala, ni obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Izpodbijana odpoved je bila tožniku vročena 20. 11. 2013, zato tožnik nima pravnega interesa za del zahtevka, ki se nanaša na obstoj (trajanje) delovnega razmerja pred tem datumom za polni delovni čas 40 ur na teden in priznanje pravic za to obdobje. Iz navedb tožnika in izvedenih dokazov ne izhaja, da so mu bile pred 20. 11. 2013 ogrožene ali celo kršene pravice iz delovnega razmerja. Zato je potrebno tožbo v tem delu zavreči (354. člen ZPP).
Delavec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas z več delodajalci in tako doseže poln delovni čas, določen z zakonom (prvi odstavek 66. člena ZDR-1). Ker je bil tožnik v vmesnem obdobju zaposlen pri drugih delodajalcih za krajši delovni čas od polnega, je upravičen do priznanja vseh pravic do polnega delovnega časa. Če sodišče tožniku tega ne bi priznalo, ne bi v celoti vzpostavilo stanja, ki bi obstajalo brez nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in bi to lahko imelo za tožnika tudi negativne posledice na pokojninskem področju.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Dejstvo, da delavec pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in po tem, ko sprejme ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, opravlja enako delo, ne pomeni avtomatično neutemeljenosti odpovednega razloga. Četudi je tožnica po novo sklenjeni pogodbi o zaposlitvi opravljala v bistvenem podobno delo, to še ne pomeni, da je odpovedni razlog neutemeljen. Bistveno je, da z ukinitvijo delovnega mesta (oziroma službe v konkretnem primeru) prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov na strani delodajalca, zato je podan utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Trditveno in dokazno breme za izkaz težkega premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, ki so podlaga za odločanje o olajšavah pri plačilu sodne takse, je na stranki, ki predlaga delno oprostitev, odlog ali obročno odplačilo sodnih taks. Trditve morajo biti konkretizirane.
ZPP člen 182, 182/3. ZDR člen 72, 72-6, 75, 75-1, 111, 111-1, 111-2, 118.
eventualna kumulacija zahtevkov - navidezna kumulacija zahtevkov - absolutna bistvena kršitev - nasprotje v izreku - odpoklic s funkcije - prokurist - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna razveza
Tožbeni zahtevek za reintegracijo, reparacijo in sodno razvezo na način, kot ga uveljavlja tožeča stranka v obravnavanem sporu (primarni in podredni tožbeni zahtevek), ni oblikovan v skladu z določbo 182. člena ZPP, ker se tožbena zahtevka prekrivata in gre pri podrednem zahtevku v pretežnem delu le za navidezno eventualno kumulacijo zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika in ločeno odločalo o obeh zahtevkih v celoti, čeprav se zahtevka razlikujeta le v delu, v katerem tožnik uveljavlja vrnitev na delo (reintegracijo) oziroma odškodnino zaradi sodne razveze in glede reparacijskega zahtevka za določeno obdobje (to je od dneva odločitve sodišča prve stopnje do vrnitve nazaj na delo), je v izreku podano nasprotje in se sodba v tem delu ne da preizkusiti. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Zmotno je stališče tožene stranke, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ob odpoklicu tožnika s funkcije prokurista ni (bila) potrebna, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo že z dnem odpoklica in da zato tudi dejstvo, da je bilo v predhodnem individualnem delovnem sporu ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nima nobenih posledic. S sklenitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi za funkcijo prokurista je bil urejen položaj tožeče stranke kot prokurista (zastopnika družbe), kakor tudi položaj tožeče stranke kot delavca v delovnem razmerju z delodajalcem. Z odpoklicem (iz krivdnih razlogov) je tožeči stranki prenehala le funkcija prokurista, ne pa tudi delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožeči stranki 8. 1. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje, ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009 nezakonita in ji od tega dne dalje priznalo obstoj delovnega razmerja.
starostna pokojnina - pokojninska osnova - ponovna odmera - plače, izplačane v obliki vrednostnih papirjev - ustavna odločba
Ustavno sodišče je ob ugotovljeni neskladnosti ZPIZ-1 (ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva) z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS naložilo ZPIZ Slovenije ponovno odmero pokojnin zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopku revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet v pokojninsko osnovo zaradi protiustavnosti četrte alineje 46. člena ZPIZ/92. Odločbo o ponovni odmeri pokojnine mora izdati v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine.
Odločitev toženca v izpodbijanih upravnih aktih, ko je tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgel, ne da bi zadevo obravnaval vsebinsko, in ponovno odmeril starostno pokojnino na podlagi podatkov o plačah, sporočenih v letu 2009 za leto 1992 (izplačanih iz naslova vrednostnih papirjev), je nepravilna. Iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožeče stranke je namreč razvidno, da so bila sporna izplačila sredstev, ki so pripadala tožeči stranki, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače. To pomeni, da gre za izplačila, ki imajo naravo plač in so vštevna v pokojninsko osnovo.
Tožnica je s tem, ko je v času bolniškega staleža opravljala izpite na fakulteti, kršila navodila pristojnega zdravnika, saj je bilo tožnici v času začasne zadržanosti z dela dovoljeno le gibanje v kraju bivanja in okolici. Za opravljanje izpitov na fakulteti tožnica izrecnega dovoljenja zdravnika ni imela. To pa je utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan je tudi osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je utemeljeno izgubila zaupanje v tožnico. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZPIZ-1 člen 7, 7/2, 8, 13, 15. ZMEPIZ člen 45, 45/2, 47, 47-1.
lastnost zavarovanca - ugotovitev lastnosti zavarovanca - pravnomočnost - delovni spor - pravnomočno ugotovljeno delovno razmerje - sprememba lastnosti zavarovanca za nazaj
Tožnik se je po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja vključil v obvezno zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-1 kot samostojni podjetnik, naknadno pa je bilo za obdobje tega zavarovanja (s sodno poravnavo v delovnem sporu) vzpostavljeno pravno razmerje (delovno razmerje), ki je podlaga za obvezno zavarovanje po 13. členu ZPIZ-1 in ima prednost pred vsemi drugimi podlagami. Zato se v primeru, ko je za isto obdobje naknadno vzpostavljena nova podlaga za zavarovanje in to s pravnomočno sodbo sodišča oziroma s sodno poravnavo, ni mogoče sklicevati na pravnomočno urejeno pravno razmerje, v katerega ni mogoče posegati. Ker je bil tožniku s sodno poravnavo priznan obstoj delovnega razmerja brez prekinitve, kar pomeni obstoj pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, ima tožnik v skladu s 1. alinejo 47. člena ZMEPIZ pravico do priznanja lastnosti zavarovanca po tej podlagi tudi v spornem obdobju.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - nadomeščanje odsotnih delavcev
Tožena stranka je dokazala, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi nadomeščanja odsotne delavke (in ne zaradi začasno povečanega obsega dela po tretji alineji prvega odstavka 52. člena ZDR). R
azlog za sklenitev obravnavane pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni bil le navidezen, zato je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za transformacijo tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki iz določenega v nedoločen čas in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek.
Kljub temu, da je z izpodbijano asignacijo in verižno kompenzacijo prišlo do kršitve načela sočasnosti izpolnitev dvostranske pogodbe, saj je tožena stranka svoje nasprotne storitve opravila pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika, pa je tožena stranka tekom postopka dokazala, da je tožeča svojo izpolnitev opravila v roku, ki je veljal med pravdnima strankama za običajen rok izpolnitve obveznosti. Tožeča stranka je namreč tudi v letu 2011 in 2012 s precejšnjo zamudo plačevala svoje obveznosti (večinoma od enega do tri mesece), kar pomeni, da je tudi izpolnitve s sklenjeno asignacijo in verižno kompenzacijo opravila v tem običajnem roku. Dogovorjen plačilni rok 30 dni, kot je bil sporazumno določen v pogodbi o poslovnem sodelovanje in naveden na izdanih računih, ne pomeni običajnosti plačila v tem roku. Če so zamude s plačilom redne, kot so bile pri tožeči stranki (ki je večino računov plačevala izven dogovorjenega roka), postanejo takšna, z zamudo izvršena plačila, običajna, saj so se kot takšna izoblikovala v daljši poslovni praksi med strankama.
Da bi moral vedeti za napako je mogoče sklepati šele, če je prodajalec poznal indice, iz katerih je bilo mogoče zanesljivo in brez vsakega dvoma sklepati na obstoj napake. Ti indici morajo biti takšni, da je mogoče nedvoumno sklepati na obstoj konkretne napake, takšne, kot jo je kasneje odkril kupec, in ne kakšne drugačne napake. Zgolj splošna opozorila na možnost obstoja kakšne napake, torej še ne zadoščajo za sklepanje, da bi prodajalec moral vedeti za napako.
STEČAJNO PRAVO – USTAVNO PRAVO – MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL0081450
EKČP člen 6. URS člen 22. ZFPPIPP člen 44b, 44b/2, 44c, 44c/1, 44r, 44o, 44t, 457, 457/1, 466, 466/1, 479.
postopek preventivnega prestrukturiranja - sporazum o finančnem prestrukturiranju - upnik s statusom tuje pravne osebe - priznanje tuje sodne odločbe - splošna pravna načela - načela mednarodnega prava
Tuji upnik ima v domačem postopku preventivnega prestrukturiranja, ki ga vodi sodišče Republike Slovenije s smiselno uporabo določb tretjega poglavja tega zakona, enak položaj in enake pravice opravljati procesna dejanja v tem postopku kot domači upniki.
V ZFPPIPP kot specialnem predpisu, je določena večina soglasij upnikov, na podlagi katerih sporazum začne veljati tudi za upnike, ki sporazuma niso podpisali. Določila pogodbenega prava, po katerih pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za pogodbeni stranki, ne pridejo v poštev. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je kršeno načelo pogodbene svobode in splošna načela zasebnega prava, o učinkovanju pogodb med pogodbenima strankama.
Postopek preventivnega prestrukturiranja je namenjen odpravi vzrokov, zaradi katerih bi lahko dolžnik postal insolventen. Z uresničitvijo namena tega postopka, pa je boljši tudi upnikov položaj. Če bi bil začet drug postopek zaradi insolventnosti (predvsem stečajni postopek), bi se upnikov položaj lahko še bistveno poslabšal. Zato sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbenemu razlogu, da je v ZFPPIPP določen postopek preventivnega prestrukturiranja v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli in univerzalnimi pravnimi dokumenti.
SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO
VSL0081021
ZST-1 člen 11. ZZZDR člen 123, 123/1, 123/2.
oprostitev plačila sodnih taks – taksa za pritožbo – pogoji za oprostitev plačila sodnih taks – oprostitev plačila v celoti – odločba ustavnega sodišča – plačilo sodne takse kot procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja, v postopkih, za katere se uporablja ZPP – stranka ni prejemnica denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev zanjo – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – upoštevanje družinskih članov – dolžnost preživljanja polnoletnega otroka
Ustavno sodišče je kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka.
Če stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, ji mora nasprotna stranka povrniti njene pravdne stroške nastale na prvi stopnji.
ponarejanje listin – pojem listine – uporaba motornega vozila s šasijo brez številk – razlogi za preklic pogojne obsodbe
Glede na to, da je obtoženi v cestnem prometu ob kontroli policistov uporabljal motorno kolo z vgrajeno šasijo brez številk, je izpolnil znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1.
dodatek za pomoč in postrežbo - invalidnina - sprememba predpisa - slepa - slabovidna oseba
Tožničin predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic do invalidnine je bil vložen 29. 4. 2013, to je v času veljavnosti ZPIZ-2. Z dnevom uveljavitve tega zakona je prišlo do spremembe zakonodaje na tem področju in so upravičenci do invalidnine le zavarovanci za telesno okvaro, ki je nastala kot poškodba pri delu ali je posledica poklicne bolezni, ne pa tudi drugi zavarovanci, ki so bili do nje upravičeni po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (če je bil vzrok njihove telesne okvare tudi bolezen ali poškodba izven dela). Ker pri tožnici ne gre za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen, ni upravičena do priznanja pravice do invalidnine za telesno okvaro.
Pri tožnici je podano stanje iz prvega odstavka 102. člena ZPIZ-2, saj gre za slepo ali slabovidno osebo. Takšni osebi v skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-2 pripada dodatek za pomoč in postrežbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSC0004067
OZ člen 131, 631.
neposlovna odškodninska odgovornost naročnika del podizvajalcu - vnovčitev bančnih garancij
Potem, ko se je tožbeni zahtevek pokazal kot neutemeljen na pravni podlagi po 631.členu OZ, je potrebno presojati sporno razmerje na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke skladno z določbo 131.člena OZ in iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti, ker pravdni stranki nista bili v neposrednem pogodbenem razmerju, vendar pa obstaja zaradi specifične situacije, ko je tožeča stranka delovala kot sodelavec podjemnika, ki je imel sklenjene podjemne pogodbe s toženo stranko na podlagi izvajanja del v javnem interesu (izgradnja avtocest) in ko se delovanje tožeče stranke odraža v rezultatu dela, ki ga zasleduje ta javni interes ( v izgrajeni avtocesti), močna medsebojna povezanost sedaj pravdnih strank, čeprav na nepogodbeni povezanosti, ta pa ima svoj izvor v pogodbenih zavezah naročnikov tožeče stranke s toženo stranko.
Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje tako glede protipravnih ravnanj tožene stranke -ali so bile zagotovljene bančne garancije za dobro pogodbeno izvedbo del (ki zajemajo tudi garancijo za plačilo podizvajalcev) in če so bile, do kdaj so veljale in ali so tedaj pri toženi stranki že bili zahtevki tožeče stranke za plačilo in do tedaj tudi poziv tožeče stranke za plačilo iz bančnih garancij, kar vse je bistveno za presojo očitane odškodninske odgovornosti toženi stranki v povezavi z bančnimi garancijami.
sodba presenečenja - načelo odprtega sojenja - materialno procesno vodstvo
Nobena od strank ni zatrjevala, da je pogodba, na podlagi katere zahteva tožeča stranka plačilo, nična, prav tako pa ni nobena stranka podala drugih trditev, iz katerih bi takšno dejstvo lahko izhajalo. Ničnost podjemne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, je sodišče ugotavljalo samo, mimo navedb strank, zaradi česar je podana kršitev člena 7/1 ZPP, pa ne gre za primer iz člena 7/2 ZPP. Z izvajanjem dokazov se manjkajočih trditev ne da nadomestiti, pa tudi sicer iz nobenega od izvedenih dokazov stranki nista mogli sklepati, da bo sodišče kot pravno podlago za odločitev v izpodbijani sodbi uporabilo določbe o ničnosti. Ker je sodišče prve stopnje kot odločilno ugotovilo dejstvo, katerega nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, in nanj oprlo svojo odločitev, je s takšnim ravnanjem strankama odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in s tem kršilo pravico do izjave v postopku. S tem je sodišče absolutno bistveno kršilo določbe postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče krši pravico do izjave, če stranki ne razkrije svojega pravnega stališča in ji s tem tudi ne da možnosti, da se glede tega izjavi (navaja dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago). Sodišče je namreč dolžno strankam omogočiti, da spoznajo, po katerih pravnih normah namerava sodišče odločiti v sporu in jim tako omogočiti, da navedejo vsa pravno relevantna dejstva; teorija govori o načelu odprtega sojenja oziroma o tem, da naj sodba ne bo presenečenje za stranki. Materialno procesno vodstvo zadeva le pomembna dejstva in potrebna dokazila v zvezi s takimi dejstvi. Zato neizogibno vpliva na izid pravde. Če ne bi vplivalo, sploh ne bi bilo potrebno. Sodišče mora dejansko stanje, ki so ga navedle stranke, preizkusiti s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile priti v poštev. Če se pri tem izkaže, da je dejansko stanje navedeno pomanjkljivo, mora stranko opozoriti na možnost drugačne kvalifikacije in jo spodbuditi k dopolnitvi dejstev. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih pravnih norm. To velja tudi v primeru, če stranka kakšnega pravno relevantnega dejstva ne navede. Ta dolžnost velja ne glede na to, ali ima stranka v sporu pooblaščenca odvetnika.
potni stroški - stroški prevoza na delo in z dela - kilometrina - uporaba službenega vozila
Tožnik ni uspel dokazati, da se je na delo in z dela vozil s svojim avtom. Ker je uporabljal službeno vozilo tudi za prevoze na delo, ni upravičen do povrnitve prevoznih stroškov na delo in z dela in je sodišče prve stopnje pravilno njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.
Po 130. členu ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Vendar morajo ti stroški delavcu nastati. Če delodajalec zagotovi delavcu bodisi organiziran prevoz, bodisi službeno vozilo, s katerim se delavec vozi na delo in z dela, delavec ni upravičen do povračila potnih stroškov, četudi tožena stranka s tožnikom ni sklenila pisnega sporazuma o koriščenju službenega vozila.
tožba - umik tožbe - stroški - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta - plačilo razlike plače
Kot vrednost spornega predmeta je treba upoštevati vrednost glede na tožbeni zahtevek (kar izhaja tudi iz člena 39/1 ZPP) in ne vrednosti, ki jo je tožeča stranka označila v tožbi. Pooblaščenec tožnika je sicer v tožbi napačno označil vrednost spornega predmeta zaradi nezakonite odločbe v višini 6.469,92 EUR in zaradi izplačila razlike plače v znesku 179,72 EUR. Iz tožbenih navedb v tožbi jasno izhaja, da tožnik uveljavlja enkratni bruto znesek plačila 179,72 EUR. Zato bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka kot vrednost spornega predmeta upoštevati le višino denarnega zahtevka, ki ga je postavil tožnik in sicer 179,72 EUR ter od tega zneska odmeriti stroške postopka. Tožena stranka ni izpolnila zahtevka, kot ga je tožnik uveljavljal s tožbo, zato je tožnik dolžan toženi stranki na podlagi 158. člena povrniti stroške postopka, ker je tožbo umaknil.