ZAVAROVANJE TERJATEV - IZVRŠILNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA - STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0082522
ZZK-1 člen 5, 31, 40. ZIZ člen 14, 168, 272. SPZ člen 39.
začasna odredba - pogoji za začasno odredbo - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - dokaz o dolžnikovi lastnini - last tretje osebe - pridobitev lastninske pravice - dokazno breme - pasivna legitimacija - izvršba na premoženje tuje države - uporaba slovenskega prava - verjetnost obstoja terjatve
Tožnik ni verjetno izkazal, da je toženka lastnica predmetnih nepremičnin. Glede na drugačne zemljiškoknjižne podatke bi moral v okviru 168. člen ZZK-1 priložiti listino, ki bi bila primerna za vpis toženkine lastninske pravice.
postopek osebnega stečaja – namen postopka osebnega stečaja – pravni interes za vodenje stečajnega postopka – kazenska evidenca – odpust obveznosti stečajnega dolžnika – ovire za odpust obveznosti – pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu
V trenutku odločanja je nesporno, da je zoper pritožnika v kazenski evidenci vpisano kaznivo dejanje zoper premoženje (več le-teh). Pritožnik pa se moti, če misli, da je mogoče iz postopka odpusta obveznosti izločiti terjatve, ki so povezane s kaznivimi dejanji, za ostale terjatve pa naj se vodi postopek.
Tožnik je na prvostopenjsko sodišče naslovil vlogo, ki je bila nerazumljiva in nepopolna. Iz njene vsebine ne izhaja, za kakšno vrsto vloge naj bi šlo, možen pa bi bil zaključek, da vložnik predlaga zaposlitev pri delodajalcu (po možnosti tudi s posredovanjem Zavoda RS za zaposlovanje). Ker vložnikova vloga ni bila sposobna za obravnavanje, saj ni vsebovala vseh sestavin iz drugega odstavka 105. člena ZPP, niti sestavin, ki jih za tožbo predvideva prvi odstavek 180. člena ZPP, je sodišče prve stopnje vložnika pozvalo na dopolnitev in popravo te vloge z navodili, kako naj svojo vlogo popravi. Opozorilo ga je na možnost brezplačne pravne pomoči in mu določilo 15-dnevni rok za dopolnitev in popravo vloge. Ker vložnik v določenem roku svoje vloge ni popravil, jo je sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 108. člena ZPP utemeljeno zavrglo.
USTAVNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – STEČAJNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0064691
URS člen 23. SZ člen 118. ZFPPIPP člen 299, 299/1, 299/3, 299/4, 299/7, 310, 330, 330/3, 331.
izločitvena pravica – prijava izločitvene pravice v stečajnem postopku – začetek stečajnega postopka – objava oklica o začetku stečajnega postopka – prenehanje izločitvene pravice – napotitveni sklep – pravnomočen napotitveni sklep – prekinitev pravdnega postopka – lastninska pravica – pravica do sodnega varstva lastninske pravice
V konkretnem primeru ni spora o okoliščini, da je bila izločitvena pravica prerekana in da bo s prodajo nepremičnine, na kateri je prijavljena izločitvena pravica, dovoljeno začeti, če bodo izpolnjeni pogoji iz 3. odstavka 330. člena ZFPPIPP. Tožeča stranka utemeljuje svoj tožbeni zahtevek z navedbo, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi zakona, torej na izviren način. Ker pa pravice ni uveljavljala v roku za prijavo terjatev iz 1. in 3. odstavka 299. člena ZFPPIPP, je zmoten materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je njena izločitvena pravica samo zaradi tega prenehala (4. odstavek 299. člena ZFPPIPP). Ta namreč preneha šele s prodajo premoženja (5. odstavek 299. člena ZFPPIPP).
Zaradi zmotne uporabe določil materialnega prava je sodišče tožnici odvzelo pravico do varstva lastninske pravice v pravdnem postopku. Kakšne posledice pa bo imelo v stečajnem postopku dejstvo, da tožnica v tridesetdnevnem roku ni predlagala nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka, bo odločalo sodišče v stečajnem postopku. V konkretnem pravdnem postopku sodišče odloča le o obstoju lastninske pravice. Dokler ni ugotovitev, da je bila nepremičnina, ki je predmet pravde, v stečajnem postopku prodana in je torej kupec kot tretji pridobil lastninsko pravico na originaren način, tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice, zgolj na podlagi dejstva, da je pritožnica zamudila tridesetdnevni rok za nadaljevanje postopka, ni mogoče zavrniti.
denacionalizacija – plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe – pasivna legitimacija – denacionalizacijski zavezanec
Po 2. odstavku 72. člena ZDen se ne priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona, kar po ustaljeni in enotni sodni praksi pomeni, da je (argumentum a contrario) denacionalizacijski upravičenec upravičen do plačila odškodnine iz navedenega naslova za čas od uveljavitve ZDen do vrnitve premoženja v naravi.
Stopnja skrbnosti, kadar gre za izpolnjevanje obveznosti iz poklicne dejavnosti, se presoja strožje, to je po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka, člen 6/2 OZ). Vendar te skrbnosti dobrega strokovnjaka ne gre presojati v smeri, kaj vse bi še lahko v posameznem konkretnem primeru storil, da bi bila diagnostika čim bolj uspešna, temveč v smeri, ali je bilo v konkretnem primeru v danih okoliščinah storjeno vse, kar določajo zmožnosti, praksa in standardi.
Vročitev gospodarski družbi se pravilno opravi na naslovu sedeža po podatkih sodnega registra, in sicer osebi, pooblaščeni za sprejem ali delavcu, ki se najde v pisarni oziroma poslovnem prostoru ali na sedežu. Tudi vročitev gospodarski družbi v likvidaciji se kljub temu dejstvu opravi osebi, pooblaščeni za sprejem (ne pa članu uprave - direktorju oziroma likvidacijskemu upravitelju).
Ker tožnik sklenitve posojilne pogodbe s toženko v smislu 569. člena OZ in izročitve denarja toženki ni uspel dokazati, so nepomembne pritožbene trditve o tem, da je dokazno breme, da je posojeno vrnila, na toženi stranki.
izplačilo razlike v plači - delo po avtorskih pogodbah - obstoj delovnega razmerja
Tožnica je v vtoževanem obdobju delala pri toženi stranki na podlagi avtorskih pogodb in je za opravljeno delo prejela plačilo, ki je bilo v teh pogodbah dogovorjeno. Tožnica pri toženi stranki ni bila v delovnem razmerju in ni nikoli uveljavljala ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Delavec je upravičen do plač oz. razlike v plači (in do prispevkov in davkov iz delovnega razmerja) le v primeru, če je ugotovljen obstoj delovnega razmerja. Ker tožnica pri toženi stranki ni bila v delovnem razmerju, tožbeni zahtevek za obračun bruto razlike v plači, odvod davkov in prispevkov in izplačilo ustreznega neto zneska razlike v plači za vtoževano obdobje, ni utemeljen.
predhodno vprašanje – prekinitev postopka – načelo ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka – pravica do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja
Sodišče mora, ko odloča o tem, ali bo samo rešilo predhodno vprašanje ali pa postopek prekinilo do rešitve na matičnem področju, ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevati pravico do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prav ničesar od navedenega ni upoštevalo. Pritožnika utemeljeno opozarjata, da predmetni postopek teče že od leta 2006, da je treba odločiti le še o manjšem delu zahtevka, zlasti pa, da postopek ureditve meje sploh ne teče. Sodišče tega pomembnega dejstva sploh ni ugotavljalo, čeprav je tek postopka na matičnem področju predpogoj za prekinitev (tega) postopka.
OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VSL0075150
ZZVZZ člen 87, 87/1, 91. ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 131, 131/1. ZVZD člen 8, 8/2, 15. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 4, 9, 43, 43/2.
Strankina pravica do izvedbe dokazov ni absolutna. Sodišče izvede le tiste dokaze, ki so predlagani za dokazovanje odločilnih dejstev. Ponujene dokaze lahko zavrne, če so prepozni, nedopustni, nepotrebni, irelevantni ali očitno neprimerni, vendar mora odločitev o tem ustrezno obrazložiti.
Pravilo o dokaznem bremenu narekuje, da mora tožeča stranka dokazati protipravnost ravnanja, škodo in vzročno zvezo med njima, tožena stranka pa, da je ravnala z zadostno oziroma s pričakovano skrbnostjo. Pri opustitvenih odškodninskih deliktih se elementa nedopustnosti ravnanja in krivde prekrivata, saj sta oba opredeljena s pojmom skrbnosti, zato se pritožniku zdi, da sodišče v konkretnem primeru ni ustrezno porazdelilo dokaznega bremena med pravdnima strankama, vendar temu ni tako. Pritožbena izvajanja toženca, da njegova odgovornost ni bila podana, ker noben dokaz ni potrdil malomarnosti, so v nasprotju z domnevo krivde in ravnokar obrazloženim.
ZFPPIPP člen 374, 374/2, 374/2-1, 374/2-3, 374/2-4, 374/4, 374/4-1, 374/11. SPZ člen 18, 256, 256/1, 260, 260/1.
premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti – prenehanje premoženjskih pravic – stavbna pravica – prenos na lokalno skupnost – aktivna legitimacija za vložitev pritožbe
Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno izenačilo nepremičnino in stavbno pravico kot stvarno pravico na nepremičnini (premoženjsko pravico) in je v zvezi s tem napačno uporabilo določbe 374. člena ZFPPIPP. Ob pravilni uporabi določb 374. člena ZFPPIPP bi moralo najprej postopati skladno s 3. točko 2. odstavka 374. člena ZFPPIPP in ob odsotnosti privolitve Republike Slovenije odločiti, da stavbne pravice kot premoženjske pravice skladno s 1. točko 4. odstavka 374. člena ZFPPIPP prenehajo.
Za pogodbena razmerja je značilno, da učinkujejo le inter partes oziroma med samimi sopogodbeniki. Če ni v njej določeno kaj drugega ali če izhaja kaj drugega iz same njene narave, ima pogodba učinek tudi za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank. Da bi v konkretnem primeru do singularnega pravnega nasledstva pogodbenega razmerja oziroma obveznosti na tretje osebe prišlo po splošnih principih obligacijskega prava ali da bi le-te s takšno omejitvijo (svojih lastninskih upravičenj) soglašale, pa ni toženka niti zatrjevala.
Zmotno je naziranje, da bi morala tožnica namesto tožbe zaradi vznemirjanja (t.i. negatorne tožbe) vložiti vindikacijsko (vrnitveno) tožbo. Vsebina zahtevka takšne tožbe je vrnitev individualno določene stvari. Okno, ki ga neupravičeno zaseda oziroma uporablja toženka, (v pravnem pomenu te besede) ne predstavlja stvari, zaradi česar že pojmovno ne moremo imeti opravka z odvzemom stari ampak zgolj vznemirjanjem (so)lastninske pravice na njej.
Prikrajšanje mora biti realno in konkretno, kar pomeni, da je bilo na tožniku dokazno breme, do dokaže, v čem se kaže njegovo prikrajšanje in za koliko je bil prikrajšan, ker ni mogel razpolagati s stanovanjem, ki sta ga brez soglasja s tožnikom nedopustno uporabljali toženki. Takšnega dokaznega bremena tožnik ni zmogel, zato so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik prikrajšanja ni dokazal in je zato pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve.
pravica do vrnitve takse – ugovor zoper plačilni nalog
Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati 36. člen ZST-1, po katerem ima pravico do vrnitve takse, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso, večjo od predpisane, in tudi, kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno.
Vračilo sodne takse po 36. členu ZST-1 ni vezano zgolj na primer, ko sodišče plačilni nalog razveljavi. Stališče sodišča, da lahko vrne sodno takso le v primeru, da bi pritožnika vložila ugovor zoper plačilni nalog in z njim uspela, je zato napačno.
povrnitev nepremoženjske škode – višina denarne odškodnine – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – odrgnina kolena z blago oteklino – zelo lahka telesna poškodba
Tožnik je pri padcu v stanovanjski hiši zavarovanke tožene stranke utrpel poškodbo, ki se po Fischerjevi razvrstitvi telesnih poškodb uvršča med zelo lahke (odrgnina na desnem kolenu z blago oteklino), pri čemer je bila potrebna zdravniška oskrba le ambulantna.
Drugi odstavek 23. člena ZP-1 med drugim določa, da za hujši prekršek šteje prekršek, za katerega je storilcu izrečena stranska sankcija najmanj treh kazenskih točk v cestnem prometu ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Opredelitev hujšega prekrška je tako vezana na število izrečenih in ne na število predpisanih kazenskih točk, kar je logično, saj se tudi skupna evidenca kazenskih točk vodi glede na število izrečenih kazenskih točk v cestnem prometu.