V tretjem odstavku tar. št. 4102 ZOdvT je določeno, da v predhodnem postopku in na vsaki stopnji kazenskega postopka nastane nagrada za udeležbo na do treh narokih ali dejanjih v vsakem primeru le enkrat. To pomeni, da nagrada po tej tarifni številki nastane le enkrat, če se na primer odvetnik v predhodnem postopku udeleži treh preiskovalnih in drugih uradnih dejanj izven glavne obravnave. Iz prilog upravnega spisa izhaja, da v konkretnem primeru glavna obravnavna ni bila opravljena, ampak je bil opravljen predobravnavni narok in narok izrek kazenske sankcije. Glede na navedeno, se sodišče strinja s toženo stranko, da predobravnavnega naroka in naroka za izrek kazenske sankcije ni mogoče enačiti z glavno obravnavno.
Iz zakonodajnega gradiva je razvidno, da veljavni ZVDZ do tedaj predčasnega prenehanja funkcije v DVK sploh ni urejal in da se je torej s spremembo šele vzpostavila „jasna zakonska ureditev tega vprašanja“. Vzpostavila pa se je po navedbah v gradivu tako, da so omenjeni funkcionarji razrešeni, „če to sami zahtevajo ali če ne izpolnjujejo več formalnih pogojev za imenovanje na to funkcijo“. V obrazložitvi k 35. členu je poleg tega navedeno samo, da se med razrešitvene razloge „dodajajo razlogi neizpolnjevanja pogojev za imenovanje v volilno komisijo“. Pogoj za imenovanje predsednika okrajne volilne komisije pa je po določbah 34. člena ZVDZ status sodnika, kar pomeni, da ne vzdrži trditev DVK, po kateri naj bi s spremembo ZVDZ-C zakonodajalec imel specifičen namen omejiti izvajanje predsedniške funkcije v volilnih komisijah na sodnika, ki dejansko opravljajo sodniško službo, oziroma to vsaj iz zakonodajnega gradiva ne izhaja. S tem, ko se je upoštevalo dodelitev tožnice (kot vodje in s tem kot sodnice (!) na A. kot razlog za njeno razrešitev s položaja predsednice okrajne volilne komisije, zakon ni bil uporabljen pravilno.