ZDen člen 19, 19/1, 19/1-1, 19/1-2, 19/1-4, 32, 32/2, 66, 66/1. ZUP člen 14.
denacionalizacija - ovire za vračilo nepremičnin v naravi - zazidano stavbno zemljišče - pristojnost denacionalizacijskega organa - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - načelo ekonomičnosti postopka
Prvostopenjski organ je zaradi ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z navedbami tožnika o obstoju ovir po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen odredil dokazovanje z izvedencem za gradbeništvo. Ne iz spisne dokumentacije ne iz navedenega sklepa ne izhaja, zakaj je organ odredil dokazovanje (le) z izvedencem gradbene stroke. Tožnik je namreč v več vlogah, ki so bile dokumentirane z dokazi, navajal, da se na spornih nepremičninah nahaja energetska infrastruktura, med katero ne štejejo le objekti (stavba) in naprave (trafo postaja), pač pa kot neločljiv del tudi omrežje ter predlagal, naj mnenje o obstoju uveljavljanih ovir poda izvedenec elektroenergetske stroke. Ob takem stanju stvari bi moral prvostopenjski organ glede na dejavnosti, ki jih opravlja tožnik, glede na zakonske določbe, na katere se je v zvezi z obstojem ovir za vračilo nepremičnin v naravi skliceval ter glede na dejstva in dokaze, ki jih je v zvezi z obstojem ovir zatrjeval in predložil oziroma predlagal, ugotoviti, katera dejstva kot relevantna za odločitev je treba v postopku ugotoviti, in katere dokaze kot potrebne in primerne je v ta namen treba izvesti. Vendar organ tako ni ravnal, pač pa je le odredil dokazovanje z izvedencem gradbene stroke, ne da bi izbiro dokaza obrazložil. Oprl se je na izvid in mnenje izvedenca gradbene stroke ter neargumentirano zaključil, da je izvedencu gradbene stroke nedvomno poznan pomen elektroenergetske infrastrukture ter da v strokovno presojo tega izvedenca ne dvomi in dodal, da se je v izogib zavlačevanju ter zaradi ekonomičnosti postopka oprl le na izvedensko delo izvedenca gradbene stroke. Tako podano ugotovljeno dejansko stanje ter dokazi, na katere se opira, skupaj z razlogi, odločilnimi za presojo izvedenih dokazov, pa sodišču ne dajejo podlage za presojo, da so bila v postopku popolno in pravilno ugotovljena vsa dejstva, ki so po materialnem predpisu pomembna za odločitev. Načelo ekonomičnosti postopka ne more biti opravičilo za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.
Če je za izdajo odločbe o denacionalizaciji potrebno pridobiti nove katastrske podatke, ki se lahko pridobijo le v postopku parcelacije, se ta postopek opravi pod vodstvom organa, pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca. Parcelacija je v teh primerih poseben ugotovitveni postopek v smislu določb ZUP. Odločbi o denacionalizaciji pa sledi ugotovitvena odločba geodetskega organa o ugotovitvi in vpisu sprememb v zemljiški kataster.
EZ člen 64n, 64n/4. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije člen 6. URS člen 74.
podpora za pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov - finančna pomoč za tekoče poslovanje - sprememba višine finančne podpore - poseg v pridobljene pravice - svobodna gospodarska pobuda - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev
Prvi odstavek 64.n člena EZ določa, da se podpore lahko (ne pa nujno) dodelijo, zato že pridobitev pravice ne more biti tako gotova, da bi to pomenilo zavarovan tožnikov pridobitni položaj. Omenjeno v obravnavanem primeru niti ni problematično, saj je tožnik podporo dobil, sporna je le njena višina. Vendar tudi v tem pogledu ni bilo poseženo v njegov pravni položaj, saj pred uveljavitvijo Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov 90/12 ni bil prejemnik podpore, zanjo še ni zaprosil, niti elektrarna še ni začela z delovanjem.
Sodišče se ne strinja s tem, da je zaradi spremembe Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov prišlo do kršitve svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Gre za svobodo podjetništva, ki se med drugim kaže tudi v svobodni izbiri dejavnosti. Kako naj bi sprememba podporne sheme posegla v tožnikovo svobodno gospodarsko pobudo iz tožbe ni razvidno, tako tudi ne, na kakšen način je spremenjena Uredba spremenila obstoječe pogoje za opravljanje njegovega dela.
Podpora je namenjena vzpodbujanju pridobivanja električne energije iz obnovljivih virov, ne pa temu, da bi prejemniku omogočila, da so prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo, večji od stroškov njene proizvodnje.
Noben zakon ne predvideva sodelovanja javnosti pri sprejemanju vladnih uredb, s katerimi podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in s kriteriji zakona oziroma drugega predpisa. Zato tožniku ni mogoče pritrditi, da bi moral biti osnutek spornih sprememb Uredbe v vsakem primeru objavljen.
ZPOP-1 člen 21. Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 218.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - razpisna merila
Jasno izdelano merilo „Inovativnost v povezavi z operacijo“ za pridobitev 17 točk terja predložitev dokazil, kar pa s strani tožeče stranke ni bilo izpolnjeno. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaznega sredstva o tem, da gre za uvajanje novih izdelkov/storitev, prav tako tudi ni razvidno, da so temeljite izboljšave rezultat njene razvojne dejavnosti. Kot iz izpodbijane odločbe pravilno izhaja, bi morala tožeča stranka pri tem merilu za dosego željenega števila točk predložiti dokazila oziroma drugo dokumentacijo, kot so na primer tehnični opisi, načrti risbe, s čimer bi utemeljila izboljšavo kvalitete obstoječih izdelkov, to je razrez in robljenje ivernih plošč.
Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida člen 15, 15/1, 16, 16/5.
okoljska dajatev - obračun okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva - inšpekcijski nadzor - pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve
Prvostopenjski organ je tožniku naložil plačilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida v zrak pri izgorevanju goriva ali drugih gorljivih organskih snovi in z emisijo drugih toplogrednih plinov. Podlaga za naložitev navedene dajatve je ugotovitev, da tožnik v spornem obdobju ni imel dovoljenja za oproščenega proizvajalca (OP) po 15. členu Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je tožnik pred in po tem datumu imel dovoljenje za OP. V zadevi pa ni sporno, da je imel tožnik (oz. njegov pravni prednik) ves čas kot upravljavec za obratovanje naprav dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po predpisih o varstvu okolja (prvi odstavek 15. člena Uredbe). Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je prvostopenjski organ zaključil, da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve, ker ni izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 11. člena Uredbe. Ker iz dejanskega stanja izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni imel dovoljenja za OP, je po presoji sodišča prvostopenjski organ utemeljeno zaključil, da niso podani pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve.
Konvencija med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja člen 6, 6/1, 6/3. ZDavP-2 člen 284a. ZDoh-2 člen 75, 75/1, 77, 77/1.
dohodnina - akontacija dohodnine - oddajanje premoženja v najem - premoženje v ZDA - dvojno obdavčenje
Davčni organ je imel veljavno pravno podlago, da je tožnici odmeril akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem v ZDA.
Sodišče se s tožnico ne strinja, da bi mogla kot razlastitvena upravičenka na podlagi 92. člena ZUreP-1 javno korist za razlastitev izkazovati na drug način, ne le z ustreznim državnim ali občinskim prostorskim aktom v smislu tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 – glede na to, da gre v obravnavanem primeru za razlastitveni namen iz 1. točke prvega odstavka tega člena: za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture. V 92. členu ZUreP-1 so namreč zgolj navedeni pogoji za razlastitev, med temi ugotovljena javna korist. Besedilo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 pa ob uporabi jezikovne metode tudi daje podlago za razlago določbe le v pomenu, da je javno korist za razlastitev mogoče izkazati le z ustreznim prostorskim aktom, tak pomen določbe pa tudi logično izhaja iz drugih členov tega zakona, ki urejajo razlastitev.
V konkretnem primeru ni sporno, da je tožeča stranka kot operacijo prijavila nakup nove tehnološke opreme za izdelavo lesenih notranjih stopnic in polkrožnih notranjih vrat. Sporno je, ali gre pri izdelavi teh stopnic za nov proizvod, ki je rezultat lastnega razvoja tožeče stranke (v tem primeru bi bila tožeča stranka upravičena do 20 točk) ali pa za nov proizvod, ki ni rezultat razvoja tožeče stranke (v tem primeru je tožeča stranka upravičena do 10 točk), kot je to ugotovila tožena stranka. Sodišče sprejema kot pravilne zaključke tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila uvedba novih proizvodov, to je notranjih stopnic, rezultat njenega lastnega razvoja. Na strani vlagateljev razpisa pa je, da izkažejo, v kakšno meri izpolnjujejo razpisne pogoje. Tožena stranka je ocenila vlogo tožeče stranke in listine, ki jih je le-ta priložila, sodišče pa njeno oceno sprejema kot pravilno.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - prag za dodelitev sredstev - zvišanje praga med postopkom - merila javnega razpisa - komisija za dodelitev sredstev - člani komisije - anonimnost članov
Višji postavljeni prag za dodelitev sredstev (80 namesto 60 doseženih točk) ni v nasprotju z določbami javnega razpisa. Ker je skupna vrednost pričakovanega sofinanciranja operacij, ki so dosegle (nižji) prag 60 točk iz razpisa, nesporno presegla razpoložljiva sredstva, je logično, da se prag zviša ter na ta način da prednost tistim vlogam, ki so dosegle pri ocenjevanju višje število točk, kot to nenazadnje narekujejo tudi določbe razpisa. Da imajo v takšnem primeru vloge z višjim številom točk prednost pri dodeljevanju sredstev, je namreč izrecno določeno v 5. točki razpisa (Merila za izbor upravičencev), višji določeni prag pa predstavlja način, kako se navedeni cilj doseže.
Imena in priimki predsednika in članov komisije za dodelitev sredstev niso javni. Kar pa ne pomeni, da se tudi v razpisnem postopku, seveda temu postopku primerno, ne uporabljajo določbe 82. člena ZUP, ki se nanašajo na pregledovanje dokumentov zadeve in po katerih stranka lahko zahteva pregled spisov v svoji zadevi.
davčni dolg izbrisane gospodarske družbe - davčna izvršba - izpodbijanje izvršilnega naslova
Tožnik tudi v upravnem sporu vztraja, da se ne strinja z izdanima odločbama o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki sta bili podlaga za izdajo sklepa o izvršbi. V postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova, zato omenjeni tožbeni ugovori niso relevantni.
razlastitev - pogoji za razlastitev - javna korist - nujnost razlastitve - rok za začetek izvajanja del
Namen zakonodajalca je bil, da pod nedoločen pravni pojem „nujnosti razlastitve za dosego javne koristi“ zajame ugotavljanje oziroma ocenjevanje, ali je v primeru ugotovljene javne koristi razlastitev za uresničenje predvidene prostorske ureditve primeren in nujno potreben ukrep, tako da te prostorske ureditve brez razlastitve ali z blažjim ukrepom ni mogoče doseči. Kar pomeni, da je treba ugotoviti oziroma oceniti, ali je za uresničitev predvidene prostorske ureditve na določeni nepremičnini (sploh) treba odvzeti lastninsko pravico oziroma ali je mogoč po naravi blažji poseg. Gre za oceno, ali je odvzem lastninske pravice razlastitvenemu zavezancu na določeni nepremičnini, da se uresniči razlastitveni namen, predviden v prostorskem aktu, primeren in nujen ukrep, z namenom, da se preizkusi, ali ne gre za čezmeren poseg, in ne, kot zagovarja tožnik, za vprašanje dopustnosti odvzema lastninske pravice razlastitvenemu zavezancu na tej nepremičnini, če razlastitveni upravičenec odvzema lastninske pravice na tej nepremičnini ne odškoduje s prenosom lastninske pravice na razlastitvenega zavezanca na drugi nepremičnini.
Organ je v izpodbijani odločbi določil, da je rok za začetek izvajanja del dve leti po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. S tako določenim rokom za začetek del pa je ne le zanikan obstoj elementa nujnosti, čeprav je postopek voden kot nujni (104. člen ZUreP-1), pač pa je rok tudi nedoločen, vezan na bodoče negotovo dejstvo, čeprav bi tako ne mogel biti določen, saj je na ta rok vezana pravica razlaščenca, da zahteva vrnitev nepremičnine, če preneha razlastitveni namen, ker tako izhaja iz ravnanja razlastitvenega upravičenca in ki je v zakonu urejena zaradi zadostitve načelu sorazmernosti.
ZSPJS člen 3, 3a, 43b. ZSPJS-S člen 1, 7. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
sistem plač v javnem sektorju - zapisnik inšpektorata za javni sektor - upravni spor - pravni interes - zavrženje tožbe
Po presoji sodišča tožeča stranka pravnega interesa za upravni spor, ki ga zatrjuje v tožbi in pripravljalni vlogi, ne izkazuje. Sklicevanja na slabo delovno klimo med zaposlenimi ter izražanja interesa nasploh, da se dejansko stanje pravilno ugotovi, pri ugotavljanju pravnega interesa za tožbo ni mogoče upoštevati, saj ne gre za okoliščine, ki bi vplivale na pravni položaj tožeče stranke. Ker so ukrepi po zapisniku izvršeni v celoti, tožeči stranki oziroma njeni odgovorni osebi tudi sankcije za prekršek več ne grozijo. Vprašanje materialnih posledic začetih sodnih postopkov pa ostaja odprto in neizkazano, saj jih tožeča stranka v svojih vlogah ni konkretno navedla. Še zlasti pa ostaja vprašanje posledic odprto zato, ker je med sodnim postopkom začela veljati sprememba zakona (ZSPJS-S), s katero so povsem drugače (bistveno ugodneje za delavce) urejena sporna razmerja (postopki za vračilo preveč izplačanih plač), tako tista pri delodajalcih, kot tudi postopki, ki se vodijo pred sodišči. Z ZSPJS-S se spreminjajo tudi določbe glede načina dela inšpektorja ter zoper zapisnik uvaja ugovor. S tem se zoper zapisnik uvaja pravno varstvo, ki ga tožeča stranka zahteva v tožbi in ki ga je v konkretnem primeru zoper izpodbijani po prehodnih določbah zakona tudi lahko uveljavila. Glede na povedano je sodišče presodilo, da tožeča stranka pravne koristi, ki bi jo dosegla s tožbo, ne izkazuje in je zato tožbo zavrglo.
odmera davka v posebnih primerih - terjatev davčnega zavezanca - posojilna pogodba - zakrivanje dejanskega izvora nakazanih sredstev
Tožbena trditev, da potek poslovnih dogodkov, ki ga ugotavlja davčni organ, nima ekonomskega smisla, le dodatno potrjuje ugotovitev, da je šlo pri sklenjenih posojilnih pogodbah za zakrivanje dejanskega izvora nakazanih sredstev. Davčni organ obrazloženo zavrne tudi tožnikovo navedbo, da ni imel zadostnih denarnih sredstev za financiranje posojila, ki mu je očitano; v delu obrazložitve, ki jo navaja tožnik, pa le dodaja, da terjatev tožnika izhaja iz navedenih pogodb, potrjujeta pa jo tudi oba kasnejša direktorja obeh družb, čemur ni mogoče očitati nelogičnosti. Kot nedvoumno izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, je bil denar družbi nakazan kot posojilo. Ko gre za posojilo, o prihodku pravne osebe ni mogoče govoriti, ob vračilu posojila pa tudi ne o obdavčljivem dohodku posojilodajalca.
sodniška služba - ocena sodniške službe - negativna ocena sodniške službe - prosti preudarek - prenehanje sodniške funkcije - prenehanje sodniške funkcije po samem zakonu
Po drugem odstavku 29. člena ZSS mora ocena sodniške službe vsebovati izpolnjevanje vseh kriterijev, to pa po presoji sodišča lahko pomeni le, da mora sodnik, da bi ne prišlo do ocene, da ne ustreza sodniški službi, vsaj na minimalni ravni izpolnjevati vsakega od teh kriterijev, brez izjeme.
Negativno oceno mora zaradi njene zakonsko določene posledice potrditi tudi Sodni svet, zoper odločbo katerega je zagotovljeno sodno varstvo, zato ne gre za postopek po delavnopravni zakonodaji, kljub temu pa so sodniku v njem zagotovljene vse ustavne pravice. Ne gre namreč za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč za prenehanje funkcije po samem zakonu, zato uporaba zakona, ki ureja delovna razmerja, ne prihaja v poštev, čeprav sicer na njegovo smiselno uporabo ZSS odkazuje v 4.a členu.
omejitev gibanja - pogoji za omejitev gibanja tujcu - razveljavitev klavzule pravnomočnosti - prosilec za azil
Izpodbijana odločba temelji na ugotovitvi, da je tožnik tujec, ki se tu nezakonito nahaja brez dovoljenja za prebivanje po tem, ko je bila zavrnjena njegova prošnja za mednarodno zaščito z odločbo, ki pa ni postala pravnomočna in izvršljiva. Med listinami upravnega spisa se nahaja sklep Upravnega sodišča RS št. I U 1390/2014-13 z dne 21. 11. 2014, s katerim je sodišče z izrekom pod točko 1 ugodilo predlogu tožnika za vrnitev v prejšnje stanje in z izrekom pod točko 2 razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti sodbe št. I U 1390/2014-7 z dne 15. 10. 2014, zoper katero je bila vložena tožnikova pritožba, za katero se je naknadno, to je po izdaji uvodoma navedene izpodbijane odločbe izkazalo, da je pravočasno vložena. Ker ima tožnik status prosilca za azil in ne more biti še v postopku odstranitve, mu tudi ne more biti izrečen ukrep odvzema svobode po ZTuj-2.