brezplačna pravna pomoč - vračilo sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči - sprememba premoženjskega stanja upravičenca - sprememba premoženjskega stanja po štirih letih od pravnomočnosti odločbe
Za odločitev o vračilu na podlagi 49. člena ZBPP ne zadostuje, da upravni organ po štirih letih preveri, kakšno je prosilčevo premoženjsko stanje, ampak mora ugotoviti tudi to, ali je to spremenjeno glede na čas, ko je bila izdana pravnomočna odločba in ali je do spremembe v smislu izboljšanja prišlo v omenjenem štiriletnem obdobju. Brez tega bi uveljavljanje tovrstnih zahtevkov organom za BPP omogočilo odpravo stroškovnih posledic neutemeljeno odobrene in izplačane BPP.
dovoljenje za začasno prebivanje - podaljšanje dovoljenja - domneva nepodrejanja pravnemu redu RS - neporavnane davčne obveznosti
Sodišče sicer pritrjuje tožbenemu stališču, da zgolj dejstvo, da prosilec za podaljšanje dovoljenja za začasno bivanje v Republiki Sloveniji ni plačal vseh zapadlih davčnih obveznosti, samo po sebi ne zadošča za utemeljitev zavrnitve njegove prošnje iz razloga po peti alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, vendar izpodbijana odločba ne temelji na takšnem stališču. Iz njene obrazložitve je razvidno, da tožnik davčnih obveznosti ne poravnava od decembra 2007. Dejstvo, da je bilo v preteklosti tožniku kljub obstoju davčnega dolga izdano dovoljenje za prebivanje oz., da je bilo to podaljšano, samo po sebi ne pomeni, da bi mu moralo biti podaljšano tudi tokrat. Nasprotno, kaže na to, da je toženka prav zaradi večletnega obstoja dolga tokrat utemeljeno odločila drugače. Zato je neutemeljen očitek o arbitrarnosti izpodbijane odločitve.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - gradnjo manj zahtevanega objekta - lokacijsko dovoljenje - odmiki objekta
Tožeča stranka vlaga tožbo zoper gradbeno dovoljenje, ki je izdano na podlagi 36. člena ZGO-1, po katerem je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Zato so se ugovori, ki se nanašajo na lokacijo objekta, lahko uveljavljali le v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja. Vprašanje odmika objekta od posestne meje ter s tem povezanega izračuna faktorja pozidanosti in izrabe zemljišča je bilo tako predmet postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja.
ZRPPR1015 člen 3. Javni razpis za sofinanciranje začetnih investicij podjetij in ustvarjanje novih delovnih mest na območju izvajanja Zakona o razvojni podpori Pomurski regiji v obdobju 2010 do 2015 točka 2.7, 2.8.
Računalniška oprema ni vgrajena v stroj, ampak je samostojna in se lahko uporablja tudi brez ostalih priprav, zato po predmetnem javnem razpisu predstavlja neupravičen strošek.
varstvo volilne pravice - volitve članov občinskega sveta - volitve članov sveta krajevne skupnosti - potrditve mandatov
Pritožničini ugovori glede zatrjevanih nepravilnosti pri delu volilnega odbora na volišču so povsem pavšalni in pritožnica z njimi ni uspela izkazati, da so imele vpliv na volilni izid.
prepoved delovanja društva - izbris društva iz registra društev - razlogi za izbris društva
Ker je bilo tožeči stranki s pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS na podlagi prvega odstavka 41. člena ZDru-1 prepovedano delovanje, je prvostopenjski organ v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZDru-1 pravilno odločil, da se tožeča stranka izbriše iz registra društev.
ZUP člen 67. Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 220, 220/3, 224.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - nepopolna vloga - poziv k odpravi pomanjkljivosti - zavrženje vloge
Po presoji sodišča je razpisodajalec s predmetnim razpisom sledil določilu tretjega odstavka 220. člena Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije in natančno navedel pogoje, ki jih mora vloga izpolnjevati, da bo štela kot formalno popolna. Ko je ugotovil, da to ni, je najprej v skladu s prvim odstavkom 224. člena pravilnika tožečo stranko pisno pozval na dopolnitev, pri čemer je bilo natančno pojasnjeno, v čem je vloga tožeče stranke nepopolna oziroma, kaj je treba storiti, da bo zadostila pogoju dejanske popolnosti.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - dejansko neprekinjeno življenje v Republiki Sloveniji - kriva izpovedba priče - obnova postopka
Po 149. členu ZUP je upravni organ glede vprašanja, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je toženec spoznan za krivega. Pri tem gre lahko za katerokoli kaznivo dejanje, ki je v vzročni zvezi z izdano dokončno odločbo, in ki je vplivalo na ugotovitev dejanskega stanja ali pa sicer na vsebino dispozitiva izdane odločbe. V skladu z navedenim je bil torej upravni organ vezan na ugotovitev, da so priče krivo izpovedale v upravnem postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožeče stranke glede njenega dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji.
Tožnikove izjave očitno ne predstavljajo razlogov preganjanja, ki bi opredeljevali tožnika kot begunca, zato mu ni mogoče priznati niti zaščite s tem statusom. V tej situaciji pa je bil organ dolžan preizkusiti, ali niso morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje statusa subsidiarne zaščite.
Upravni organ zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da obstoji dvom v prosilčevo identiteto takoj, ko ta ne predloži ustreznega dokumenta, pa čeprav pojasni razloge, zakaj ga nima (v prošnji za mednarodno zaščito je tožnik to razložil – 2. stran obrazložitve izpodbijane odločbe – s splošnim stanjem v Nigeriji, ker da tam dokumenti niso potrebni, če potuješ, si priskrbiš potni list, sam pa si dokumentov zaradi težav ne more priskrbeti), ni ugotavljal drugih okoliščin. S tem je kršil prvi odstavek 22. člena ZMZ, ki pristojnemu organu nalaga, da tudi po uradni dolžnosti ugotavlja dejansko stanje in izda zakonito in pravilno odločitev. V obravnavanem primeru, ko je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik v letu 2008 zaprosil za azil v Italiji in kasneje še v Grčiji, preverjanje identitete s strani organa tudi ni bilo onemogočeno. To pomeni, da dvom v tožnikovo istovetnost ni bil ugotovljen, s tem pa ne okoliščina, ki bi govorila o njegovi splošni neverodostojnosti.
Celo če se šteje, da je tožnik neverodostojna oseba, ni mogoče mimo tega, da je upravni organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami, povezanimi z njegovim primerom, na kar napotuje že tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ.
EZ člen 64n, 64n/4. Uredba o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov energije člen 6. URS člen 74.
podpora za pridobivanje električne energije iz obnovljivih virov - finančna pomoč za tekoče poslovanje - sprememba višine finančne podpore - poseg v pridobljene pravice - svobodna gospodarska pobuda - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev
Prvi odstavek 64.n člena EZ določa, da se podpore lahko (ne pa nujno) dodelijo, zato že pridobitev pravice ne more biti tako gotova, da bi to pomenilo zavarovan tožnikov pridobitni položaj. Omenjeno v obravnavanem primeru niti ni problematično, saj je tožnik podporo dobil, sporna je le njena višina. Vendar tudi v tem pogledu ni bilo poseženo v njegov pravni položaj, saj pred uveljavitvijo Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov 90/12 ni bil prejemnik podpore, zanjo še ni zaprosil, niti elektrarna še ni začela z delovanjem.
Sodišče se ne strinja s tem, da je zaradi spremembe Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov prišlo do kršitve svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Gre za svobodo podjetništva, ki se med drugim kaže tudi v svobodni izbiri dejavnosti. Kako naj bi sprememba podporne sheme posegla v tožnikovo svobodno gospodarsko pobudo iz tožbe ni razvidno, tako tudi ne, na kakšen način je spremenjena Uredba spremenila obstoječe pogoje za opravljanje njegovega dela.
Podpora je namenjena vzpodbujanju pridobivanja električne energije iz obnovljivih virov, ne pa temu, da bi prejemniku omogočila, da so prihodki v zvezi z obratovanjem naprave za proizvodnjo električne energije, za katero prejema podporo, večji od stroškov njene proizvodnje.
Noben zakon ne predvideva sodelovanja javnosti pri sprejemanju vladnih uredb, s katerimi podrobneje ureja in razčlenjuje v zakonu ali v drugem aktu državnega zbora določena razmerja v skladu z namenom in s kriteriji zakona oziroma drugega predpisa. Zato tožniku ni mogoče pritrditi, da bi moral biti osnutek spornih sprememb Uredbe v vsakem primeru objavljen.
ZDoh-2 člen 15, 18, 18-6, 105. ZDavP-2 člen 267, 271.
dohodnina - odmera dohodnine - drugi dohodki - prevzem obveznosti - poravnava obveznosti pravni osebi z umetniško sliko - davčna olajšava - olajšava za vzdrževanega družinskega člana
V zadevi je sporna poravnava obveznosti pravni osebi z umetniško sliko, ki pa je tožnik tudi po presoji sodišča ni uspel na verodostojen način dokazati. Predvsem ni dokazal, da je bil lastnik slike priznanega avtorja v vrednosti iz pogodbe oziroma sporazuma (205.000,00 EUR). Obenem pa iz poslovnih knjig pravne osebe izhaja, da je družba obveznost do tožnika (kot direktorja in družbenika) zaprla. To pa pomeni, da tožnik obveznosti do družbe ni poravnal in da je na ta način prejel druge dohodke, ki so obdavčeni po določbah ZDoh-2.
Že drugostopenjski organ je pravilno in skladno z zakonom tožniku pojasnil, zakaj ni upravičen do olajšave za vzdrževanega družinskega člana, ki jo je uveljavljal v pritožbi zoper odmerno odločbo: ker ni vložil davčne napovedi in ker je zato, glede na na materialnopravno naravo roka za uveljavljanje olajšave, pri njenem uveljavljanju prekludiran.
Konvencija med Republiko Slovenijo in Združenimi državami Amerike o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki od dohodka in premoženja člen 6, 6/1, 6/3. ZDavP-2 člen 284a. ZDoh-2 člen 75, 75/1, 77, 77/1.
dohodnina - akontacija dohodnine - oddajanje premoženja v najem - premoženje v ZDA - dvojno obdavčenje
Davčni organ je imel veljavno pravno podlago, da je tožnici odmeril akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem v ZDA.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - prag za dodelitev sredstev - zvišanje praga med postopkom - merila javnega razpisa - komisija za dodelitev sredstev - člani komisije - anonimnost članov
Višji postavljeni prag za dodelitev sredstev (80 namesto 60 doseženih točk) ni v nasprotju z določbami javnega razpisa. Ker je skupna vrednost pričakovanega sofinanciranja operacij, ki so dosegle (nižji) prag 60 točk iz razpisa, nesporno presegla razpoložljiva sredstva, je logično, da se prag zviša ter na ta način da prednost tistim vlogam, ki so dosegle pri ocenjevanju višje število točk, kot to nenazadnje narekujejo tudi določbe razpisa. Da imajo v takšnem primeru vloge z višjim številom točk prednost pri dodeljevanju sredstev, je namreč izrecno določeno v 5. točki razpisa (Merila za izbor upravičencev), višji določeni prag pa predstavlja način, kako se navedeni cilj doseže.
Imena in priimki predsednika in članov komisije za dodelitev sredstev niso javni. Kar pa ne pomeni, da se tudi v razpisnem postopku, seveda temu postopku primerno, ne uporabljajo določbe 82. člena ZUP, ki se nanašajo na pregledovanje dokumentov zadeve in po katerih stranka lahko zahteva pregled spisov v svoji zadevi.
ZPOP-1 člen 21. Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 218.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - razpisna merila
Jasno izdelano merilo „Inovativnost v povezavi z operacijo“ za pridobitev 17 točk terja predložitev dokazil, kar pa s strani tožeče stranke ni bilo izpolnjeno. Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaznega sredstva o tem, da gre za uvajanje novih izdelkov/storitev, prav tako tudi ni razvidno, da so temeljite izboljšave rezultat njene razvojne dejavnosti. Kot iz izpodbijane odločbe pravilno izhaja, bi morala tožeča stranka pri tem merilu za dosego željenega števila točk predložiti dokazila oziroma drugo dokumentacijo, kot so na primer tehnični opisi, načrti risbe, s čimer bi utemeljila izboljšavo kvalitete obstoječih izdelkov, to je razrez in robljenje ivernih plošč.
vračilo davka - davek od dohodkov pravnih oseb - davčni odtegljaj - davčni obračun - podlaga za vračilo davka
Med strankama ostaja sporno, ali je tožnik upravičen do vrnitve preveč plačanega davčnega odtegljaja iz davčnega obračuna na podlagi podane zahteve. Vračilo davka ureja 97. člen ZDavP-2. Določa, da se v primeru, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, ta po uradni dolžnosti od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna vrne. Drugi odstavek 97. člena ZDavP-2 se navezuje na 54. člen ZDavP-2, ki predpisuje, da je davčnim zavezancem, ki pozneje ugotovijo, da so v davčnem obračunu izkazali previsoko obveznost glede na obveznost, ki so jo bili dolžni izkazati na podlagi zakona o obdavčenju, dana možnost, da v enoletnem roku vložijo popravljen davčni obračun. V tem primeru so upravičeni do vračila davka, v kolikor je do njega prišlo. Ni sporno, da se tožnik po omenjenem zakonskem določilu ni ravnal in popravljenega davčnega obračuna ne v roku, ne kasneje, davčnemu organu ni predložil.
Sodišče pripominja, da se občasno v praksi izvaja analogna uporaba določb ZDavP-2 o vračanju davka, po katerih se v primeru davčnih zavezancev, če dajo takšno pobudo (kar pa pri tožniku ni bil slučaj), lahko uradoma omogoča preveritev pravilnosti davčnega obračuna, ki formalno gledano ne izkazuje preplačila in s tem podlage za vračilo davka, z uvedbo inšpekcijskega nadzora. V primeru ugotovljenih nepravilnosti se ta konča z odločbo kot podlago za morebitno vrnitev davka. Ker se preverjajo vse postavke davčnega obračuna, pa je možna tudi dodatna naložitev davkov.
98. člen ZDavP-2 določa vračilo davka v posebnih primerih, med katere pa vračilo davka na podlagi preveč plačanega davka po davčnem obračunu ni zajeto.
sodniška služba - ocena sodniške službe - negativna ocena sodniške službe - prosti preudarek - prenehanje sodniške funkcije - prenehanje sodniške funkcije po samem zakonu
Po drugem odstavku 29. člena ZSS mora ocena sodniške službe vsebovati izpolnjevanje vseh kriterijev, to pa po presoji sodišča lahko pomeni le, da mora sodnik, da bi ne prišlo do ocene, da ne ustreza sodniški službi, vsaj na minimalni ravni izpolnjevati vsakega od teh kriterijev, brez izjeme.
Negativno oceno mora zaradi njene zakonsko določene posledice potrditi tudi Sodni svet, zoper odločbo katerega je zagotovljeno sodno varstvo, zato ne gre za postopek po delavnopravni zakonodaji, kljub temu pa so sodniku v njem zagotovljene vse ustavne pravice. Ne gre namreč za odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč za prenehanje funkcije po samem zakonu, zato uporaba zakona, ki ureja delovna razmerja, ne prihaja v poštev, čeprav sicer na njegovo smiselno uporabo ZSS odkazuje v 4.a členu.
Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida člen 15, 15/1, 16, 16/5.
okoljska dajatev - obračun okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva - inšpekcijski nadzor - pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve
Prvostopenjski organ je tožniku naložil plačilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida v zrak pri izgorevanju goriva ali drugih gorljivih organskih snovi in z emisijo drugih toplogrednih plinov. Podlaga za naložitev navedene dajatve je ugotovitev, da tožnik v spornem obdobju ni imel dovoljenja za oproščenega proizvajalca (OP) po 15. členu Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je tožnik pred in po tem datumu imel dovoljenje za OP. V zadevi pa ni sporno, da je imel tožnik (oz. njegov pravni prednik) ves čas kot upravljavec za obratovanje naprav dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po predpisih o varstvu okolja (prvi odstavek 15. člena Uredbe). Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je prvostopenjski organ zaključil, da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve, ker ni izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 11. člena Uredbe. Ker iz dejanskega stanja izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni imel dovoljenja za OP, je po presoji sodišča prvostopenjski organ utemeljeno zaključil, da niso podani pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve.
ZUP člen 214. Pravilnik o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS člen 21. Navodilo za uporabo meril člen 3.
Obrazložitev ni samo v nasprotju z določbami ZUP, ki se uporabljajo smiselno, temveč tudi v nasprotju z določbami Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS in Navodila za uporabo meril. Iz 21. člena navedenega Pravilnika jasno izhaja, da se v obrazložitvi sklepa med drugim navedejo poglavitni vsebinski razlogi za sprejeti sklep ter poleg ocene tudi (dejanske) ugotovitve, ki utemeljujejo odločitev. Iz 3. člena Navodila pa izhaja, da so organi FIHO tako v predlogih za razporeditev oz. dodelitev sredstev kot v sklepih o razporeditvi oziroma dodelitvi sredstev dolžni obrazložiti, kako so ta Navodila upoštevali pri ocenjevanju. V obravnavani zadevi to ni bilo storjeno. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je tako pomanjkljiva, da iz njega ne izhajajo niti merila, ki naj bi se upoštevala v konkretni oceni, kaj šele njihova presoja.
V konkretnem primeru ni sporno, da je tožeča stranka kot operacijo prijavila nakup nove tehnološke opreme za izdelavo lesenih notranjih stopnic in polkrožnih notranjih vrat. Sporno je, ali gre pri izdelavi teh stopnic za nov proizvod, ki je rezultat lastnega razvoja tožeče stranke (v tem primeru bi bila tožeča stranka upravičena do 20 točk) ali pa za nov proizvod, ki ni rezultat razvoja tožeče stranke (v tem primeru je tožeča stranka upravičena do 10 točk), kot je to ugotovila tožena stranka. Sodišče sprejema kot pravilne zaključke tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila uvedba novih proizvodov, to je notranjih stopnic, rezultat njenega lastnega razvoja. Na strani vlagateljev razpisa pa je, da izkažejo, v kakšno meri izpolnjujejo razpisne pogoje. Tožena stranka je ocenila vlogo tožeče stranke in listine, ki jih je le-ta priložila, sodišče pa njeno oceno sprejema kot pravilno.