Zavzemanje tožnice, da bi bilo treba upoštevati kot datum začetka teka 30-dnevnega roka za vložitev tožbe dan, ko je na pošti prevzela drugi izvod odpovedi, ni utemeljeno. Rok teče od takrat, ko je odpoved pravilno vročena, in ne od dne dejanske seznanitve z njeno vsebino. V primeru vročanja pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistveno, kdaj je bilo stranki puščeno obvestilo o prispeli pošti (v konkretni zadevi je bilo to 29. 1. 2024), kar je razvidno iz vročilnice, ki ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Če stranka v roku 15 dni od obvestila pisanja ne prevzame, nastopi fikcija z iztekom zadnjega dne tega roka (v konkretnem primeru je to 13. 2. 2024), za tek roka pa ni pomembno, ali in kdaj je bila pošiljka puščena v hišnem predalčniku naslovnika.
Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vsako posamezno ravnanje toženke, ki ga je tožnica štela za diskriminacijo, spolno nadlegovanje oziroma dejanje trpinčenja na delovnem mestu, nobeden od tožničinih očitkov pa se po izvedenem dokaznem postopku ni izkazal za utemeljenega.
Sodišče dokazov, pridobljenih na podlagi nezakonitega mladoletnikovega soglasja za pregled elektronske naprave, ni izločilo iz spisa, saj bi do istih dokazov organi pregona neizogibno prišli tudi po zakoniti poti, s pridobitvijo odredbe sodišča. Tej odločitvi se pridružuje tudi pritožbeno sodišče. V tem primeru gre dejansko za t.i. ponovljive dokaze in je možno preiskavo elektronske naprave oziroma pregled zavarovanih podatkov v nadaljevanju postopka kadarkoli ponovno opraviti na podlagi odredbe sodišča, saj so ti podatki še vedno na voljo. Kot je pravilno izpostavilo že prvostopenjsko sodišče, se preiskava elektronskih naprav lahko opravi bodisi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost, bodisi na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča (drugi odstavek 219.a člena ZKP). Slednjega zaključka prvostopenjskega sodišča pritožba ne izpodbija oziroma ne nasprotuje, da je sodišče v zvezi s predmetnimi dokazi uporabilo t. i. izjemo neizogibnega odkritja.
Poleg splošne zahteve, da se sme za zagovornika vzeti samo odvetnik, njega pa lahko nadomešča odvetniški kandidat (četrti odstavek 67. člena ZKP) in prepovedi, da bi zagovornik v isti kazenski zadevi zagovarjal dva ali več obdolžencev (prvi odstavek 68. člena ZKP), ZKP v 69. členu določa, kdo v konkretni zadevi ne sme biti zagovornik. Tako med drugim zagovornik ne sme biti, kdor je v isti zadevi povabljen kot priča, razen če je po tem zakonu oproščen dolžnosti pričevanja in če izjavi, da ne bo pričal, ali če se zagovornik zaslišuje kot priča v primeru iz 2. točke 235. člena ZKP (drugi odstavek 69. člena ZKP). Prepovedi, določene v tem členu, veljajo za zagovornika ne glede na to, ali je bil najet po pooblastilu (tudi preko brezplačne pravne pomoči) ali postavljen po uradni dolžnosti. Razlog za navedeno omejitev obdolženčeve pravice do proste izbire zagovornika je konflikt interesov. Zagovornik je namreč dolžan ščititi interese obdolženca in si mora prizadevati za ugoden izid kazenskega postopka, kot priča pa je dolžan govoriti resnico, kar pomeni, da lahko obdolženca tudi obremeni in s tem prispeva k njegovi obsodbi.
Tožnik, ki je po pogojni izpustitvi iz zapora ponovno začel opravljati samostojno dejavnost, je vložil vlogo za izplačevanje delnega nadomestila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da konkretni dejanski stan zajema situacijo, kot jo ureja določba drugega odstavka 121. člena ZPIZ-2. Pri tožniku kot samozaposleni osebi ne gre za delovnopravno razmerje in posledično ob ponovnem pričetku opravljanja dela s krajšim delovnim časom tudi ne za spremembo delovnopravnega položaja.
Ker pri tožniku ne gre za spremembo delovnopravnega statusa, temveč le za spremembo dejanskega stanja opravljanja dejavnosti, je kot pravno podlago za začetek izplačevanja delnega nadomestila treba upoštevati prvi odstavek 122. člena ZPIZ-2. Datum izplačila delnega nadomestila je tako vezan na realizacijo pravice do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo.
Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta.
Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist sektor D. pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno, je neutemeljen očitek o neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS.
Iz zakonskih določb sledi, da se stroški zastopanja občinskega odvetništva v postopkih pred sodišči obračunavajo po OT.
Dolžnikovi dokazi lahko kažejo le na verjetnost, medtem ko je ugotavljanje resničnosti stvar izvršitelja. Dolžnik zato nima ugovora, da nima premičnin.
Ustna odreditev strokovnega pregleda ni nujno zapisana v zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti, da bi bil dokaz zakonit. Odsotnost zapisa o ustni odreditvi lahko zmanjša dokazno vrednost zapisnika, ne pomeni pa nezakonitosti dokaza. Dopustnost in dokazna vrednost ostalih dokazov, pridobljenih na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in odredbe za strokovni pregled, pa se presojata ločeno, ob upoštevanju zakonitosti osnovnih dokazov in celotnega postopka.
Ne-podpis in ne-vročitev pisne odredbe o strokovnem pregledu, da se preveri, ali ima obtoženec v organizmu več alkohola, kot je dovoljeno, samo po sebi ne vplivata na zakonitost dokaza, če je bila odredba ustrezno izdana in je bil obtoženec o njej obveščen.
Tožnici ni uspelo dokazati, da je bila toženka na njen račun kakorkoli obogatena (190. člen OZ) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Ni namreč dokazala sklenitve najemnega razmerja glede sporne prikolice (saj najemne pogodbe ni podpisala zakonita zastopnica tožene stranke), niti, da je tožena stranka prikolico uporabljala in tudi ne protipravne odtujitve le-te. Zato ni mogoče govoriti o obstoju koristi tožene stranke v zvezi s sporno prikolico. Povedano drugače, do prenosa premoženja iz sfere tožeče stranke v sfero tožene stranke ni prišlo. Zato je sodišče pravilno ugotovilo, da zahtevek tožnice iz naslova neupravičene obogatitve ni utemeljen.
Tožnik utemeljeno izpostavlja, da priloge toženke obsegajo zgolj 6 listov, odgovor na tožbo pa 2 lista, zaradi česar se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je priznan strošek administrativnih in poštnih stroškov v višini 30,00 EUR previsok. Ker gre za stransko terjatev in sorazmerno majhen znesek, je na mestu uporaba ocene po prostem preudarku. Pritožbeno sodišče tako glede na število poslanih vlog in listin ter potrebno poštnino ocenjuje, da so toženki nastali administrativni in poštni stroški v višini 5,00 EUR.
Dolžnik je prostovoljno plačal zneska in ne v okviru prisilne realizacije sklepa o izvršbi, zato je bilo obvestilo upnika potrebno in za nadaljevanje postopka objektivno koristno v smislu oprave izvršbe. V konkretnem primeru so bili upnikovi stroški za sestavo vlog potrebni za izvršbo glede na peti odstavek 38. člena ZIZ.
Skladno z določbo tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 30. 5. 2023, tožnik pa je tožbo vložil 2. 6. 2023, zato je bila tožba vložena prepozno.
Toženka je dokazala, da je imela različne potrebe po delavcih glede na različna delovišča, projekte in zasedenost delavcev, ki so opravljali delo šoferja, vzdrževalca gradbenih strojev, mehanika tovornih vozil. Tako je toženka utemeljeno s to pogodbo o zaposlitvi angažirala tožnika, ki ni imel šoferskega izpita, bil pa je mehanik, da so lahko ostali opravljali tudi dela, za katera so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, medtem ko so bili ostali zaposleni na delovnem mestu mehanika polno zasedeni.