Ker zakon v tem primeru ne določa drugače, je sodišče prve stopnje tudi v tem delu materialno pravo pravilno uporabilo, ko je upoštevalo vrednost kilometrine na dan sojenja v višini 0,43 EUR/km, kot to določa tretji odstavek 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.
Glede na to, da je oškodovanka očitno storilca prehodno poznala (vsaj poimensko in je vedela, kje dela) in sta tako ona kot njena mama povedali njegovo ime, pritožbene navedbe, da dne 29. 12. 2022 oškodovanka sploh ni vedela imena storilca in s tem morebitna namigovanja pritožnika, da so policisti povsem brez podlage in nezakonito dostopali in kazali oškodovanki ravno sliko obtoženca, niso utemeljene oz. niso skladne s podatki spisa. Dosedanji spisovni podatki, ko je oškodovanka že ob prvem zaslišanju na policiji povedala, kdo bi lahko bil storilec, torej ne dajejo podlage za sklepanje, da je policija pri svojem ravnanju ravnala v nasprotju s svojimi pooblastili, določenimi v 11. in 34. členu ZNPPol ter v 148. členu ZKP.
Glede pritožbenih navedb, da je bila prva prepoznava nezakonita, saj v albumu ni bilo slike obtoženčevega brata dvojčka, pritožbeno sodišče ocenjuje da niso utemeljene in v celoti deli stališče prvostopenjskega sodišča, podanega v tč. 10 obrazložitve napadanega sklepa. Zakon namreč ne predpisuje, katere fotografije vse morajo biti vključene v album osumljencev, torej četudi fotografije brata dvojčka v prvem albumu ni bilo, to ne pomeni, da je bila prepoznava opravljena nezakonito.
Stranka, ki uveljavlja varstvo pred motenjem posesti, mora dokazati, da je imela pred zatrjevanim motenjem posest sporne stvari, da je bila posest zares motena, da je bil toženec tisti, ki je v posest posegel, da njegovo ravnanje res pomeni motenje in da je to dejanje protipravno. Za uspeh s tožbenim zahtevkom v takem sporu morajo biti izpolnjene vse navedene predpostavke, dokazno breme glede njihovega obstoja pa je na stranki, ki zahteva posestno varstvo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika nista zmogla svojega dokaznega bremena glede obstoja motilnega ravnanja, ki naj bi ga izvršil toženec. Njuna trditvena podlaga glede tega je bila ustrezna, vendar svojih trditev nista uspela dokazati.
Neutemeljene so pritožbene navedbe glede tega, česa toženec v postopku ni dokazal, na kar se osredotoča bistveni del pritožbe. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme (v konkretni zadevi tožnikov), lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko. Ker toženca nista zmogla svojega materialnega dokaznega bremena, do prevalitve procesnega dokaznega bremena na toženca sploh še ni prišlo.
Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka o glavni stvari ni več izkazana verjetnost obstoja terjatve, zato je vprašanje o obstoju nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, ki je predmet pritožbene polemike, pravno nepomembno. Pogoji za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ morajo biti namreč izkazani kumulativno.