Investitor je v trenutku postavitve daljnovoda, ki je predmet presoje, razpolagal z dokončnim gradbenim dovoljenjem tudi za del gradnje na parceli, ne pa tudi s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem za ta del trase, saj je bilo delno gradbeno dovoljenje z navedeno sodbo ravno v tem delu odpravljeno. V trenutku odprave delnega gradbenega dovoljenja je postala gradnja daljnovoda v tem delu nelegalna, saj investitor zanjo ni imel več niti dokončnega gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bilo sicer na lastno odgovornost v času začetka gradnje dopustno graditi.

Upravni organ prve stopnje bi moral ob upoštevanju tretjega odstavka 7. člena ZIN pojasniti, v kolikšnem času lahko tožeča stranka, ob upoštevanju morebitnega nastanka škode, javnega interesa in teže kršitve, odstrani nezakonit objekt oziroma natančno najprej ugotoviti potrebne roke za odstranitev (za vsako izmed posameznih postavk), nato pa jih tudi pojasniti v korelaciji z morebitno škodo, ki bi lahko/ali ne bi pri tem nastala. Organ bi moral pojasniti, ali bi odstranitev vodnikov in optičnega kabla brez predhodnega sidranja stebrov na stojnem mestu povzročila škodo ostalemu legalno zgrajenemu delu daljnovoda, in če ne, zakaj ne, ter na kakšni podlagi je to lahko ugotovil oziroma sprejel svojo odločitev.

Tožena stranka pri odločanju ni imela na izbiro različnih ukrepov in tako ni mogla izbrati za tožečo stranko ugodnejšega ukrepa, saj ga materialni predpis, ki je veljal v času izdaje odločbe, ni predvideval. 82. člen GZ je namreč določal samo en ukrep, in to je odstranitev nelegalne gradnje. Kljub vsemu pa bi moral organ pri določitvi rokov za odstranitev najprej ugotoviti in pojasniti, ali je treba (oziroma če ne, zakaj ne) pred odstranitvijo vodnikov in kablov izvesti nov statični izračun in projekt sidranja stebrov ter samega sidranja in če/ali lahko poseg (izrečen ukrep) brez predhodne stabilizacije stojnih mest povzroči škodo na ostalem legalno zgrajenem daljnovodu.