ZRud-1 člen 50, 50/1, 50/1-1. ZUP člen 68, 68/2, 129, 129/1, 129/1-3.
rudarstvo - rudarska pravica - podaljšanje rudarske pravice - zavrženje vloge za podaljšanje rudarske pravice - zamuda roka - prekluzivni materialni rok - pravočasnost vloge - priporočena poštna pošiljka
V obravnavani zadevi je rok iz 1. točke prvega odstavka 50. člena ZRud-1 določen za uveljavitev pravice do podaljšanja koncesijske pogodbe, kar je po presoji sodišča rok, ki se nanaša na uveljavljanje materialnopravnega upravičenja, torej materialni rok. Ta rok je prekluziven, kar pomeni, da pravica po njegovem izteku ugasne.
Stališče Vrhovnega sodišča je, da se pravočasnost v tej zadevi obravnavanega materialnega roka, presoja po določbah 68. člena ZUP, po katerem velja za pravočasno vložena zahteva, ki jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Domneva iz drugega odstavka tega člena velja le, če se vloga pošlje po pošti priporočeno ali pa brzojavno pristojnemu organu.
Po določbah ZUP je pritožba dovoljena samo zoper odločbo, to je akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke (prvi odstavek 229. člena ZUP), ter zoper tiste sklepe, zoper katere je to izrecno določeno (prvi odstavek 258. člena ZUP). Zoper zapisnik, ki ni nič od zgoraj navedenega, pritožba oziroma ugovor ni dovoljen. Z zapisnikom o inšpekcijskem ogledu se ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, zato je odločitev, da se ugovor kot neutemeljen zavrže, pravilna in zakonita.
ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - trditveno in dokazno breme - začasna odredba
Tožničin opis ravnanja policije in ravnanje nadzornikov v azilnem domu sam po sebi ne more utemeljevati domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti, tožnica pa tudi ni določno zatrjevala, da bi obstajale kakšne druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njene predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU. Zato toženi stranki od Republike Hrvaške ni bilo treba pridobiti posebnega zagotovila, da bo tožnica tam imela dostop do azilnega postopka in da ne bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.
davek na motorna vozila - odmera davka na motorna vozila - TARIC koda - pridobitev motornega vozila iz druge države članice eu
Za sodno presojo ostane odprta le še tožnikova trditev, da gre v primeru spornega vozila povsem očitno za (lahko) tovorno vozilo, ki pa, upoštevaje zavrnitev podanega dokaznega predloga, v tem upravnem sporu ostaja nedokazana. Vsled tega je tožnik imel možnost podati pripombe, ki jih je davčni organ v izpodbijani odločbi konkretizirano in argumentirano zavrnil. Prav tako je tudi drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi zelo konkretno naštel objektivne lastnosti tožnikovega vozila, ki so narekovale uvrstitev pod št. 8703.
legalizacija - objekt daljšega obstoja - ponovna vloga - zadeva, o kateri je bilo že odločeno - ista upravna zadeva
Vsebinsko odločanje o zahtevi stranke z interesom za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja ne predstavlja v tožbi zatrjevane procesne kršitve, da je bilo o isti zadevi že pravnomočno odločeno. Čeprav si je stranka z interesom v obeh postopkih prizadevala za legalizacijo istega objekta, sta bila s strani stranke z interesom postavljena dva različna zahtevka na dveh različnih pravnih podlagah, ki ju je bilo treba samostojno vsebinsko presojati.
Ni logično in bi bilo v nasprotju z namenom 117. člena GZ, da bi zakonodajalec možnost legalizacije objektov daljšega obstoja predvidel le v primeru, ko vlagatelj ne bi že predhodno vložil zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja in si prizadeval za legalizacijo objekta na drugi pravni podlagi, npr. v rednem postopku za pridobitev ustreznega dovoljenja za poseg v prostor. Če je legalizacija na podlagi 117. člena GZ možna za lastnike objektov, ki so bili predhodno popolnoma pasivni, potem je možna tudi za tiste, ki so si pred sprejetjem GZ prizadevali za pridobitev gradbenega dovoljenja na drugih pravnih podlagah. Temu nasprotno stališče bi pomenilo, da lastniki, ki so si prehodno prizadevali za legalizacijo objektov, pa pri tem niso bili uspešni, ker so bili objekti zgrajeni v nasprotju z veljavnimi prostorskimi predpisi, na podlagi 117. člena GZ ne bi mogli pridobiti dovoljenja za objekt daljšega obstoja, ki daje „odpustek“ lastnikom ravno v tem pogledu. Takega cilja pa zakonodajalec s sprejetjem 117. člena GZ nedvomno ni zasledoval.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. ZUS-1 člen 32.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti - predaja Republiki Hrvaški - začasna odredba
Tožniki so tisti, ki morajo navesti dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški.
Toženka ne prereka navedb tožnikov, da se nahajajo v Republiki Sloveniji skupaj z osemnajstletno hčerko in enaindvajsetletno hčerko ter njenim trimesečnim sinom, da bi z ločitvijo od družine utrpeli hudo škodo in bi da bi jim bila v primeru ločitve kršena temeljna človekova pravica do družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in ne prereka, da bo z izdano začasno odredbo zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo v izogib kršitve 13. člena Konvencije. Ker teh navedb toženka ne prereka, jih sodišče na podlagi 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, šteje za priznane. Po presoji sodišča je s temi navedbami težko popravljiva škoda v smislu določbe 32. člena ZUS-1 izkazana in je zato sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 17/1, 32. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 24, 24/2, 47. ZMZ-1 člen 13, 13/1, 14, 14/1, 15, 15/1, 15/2, 70, 70/4.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - pravo EU - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - načelo otrokove koristi - predaja Republiki Hrvaški - Republika Hrvaška - začasna odredba - pravica do pritožbe
Ker sta bila oba tožnika pred izdajo izpodbijanega sklepa nesporno ranljivi osebi s posebnimi potrebami glede predaje in sprejema, in ker so določene informacije o stanju na Hrvaškem, ki so toženi stranki bile poznane, nakazovale na probleme pri sprejemu oseb s posebnimi potrebami, bi tožena stranka morala pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi oceniti, katere so te konkretne posebne potrebe tožnikov, da bi bil zagotovljen primeren prevoz in sprejel že ob predaji oziroma bi morala od tožene stranke po potrebi pridobiti dovolj konkretno zagotovilo o tem, da bosta tožnika s posebnimi potrebami obravnavana v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU, pa tega ni storila.
Tožena stranka bi morala pred odstranitvijo poskrbeti za ustrezno zagotovilo (potrditev) oziroma bi morala poskrbeti za preventivne nujne in primerne ukrepe, da bi odvrnila „vsakršen pomislek“ o možnem kršenju pravice iz 4. člena Listine EU oziroma da se “izključi vsakršna dejanska nevarnost“ nečloveškega ravnanja ali ponižujočega ravnanja v primeru odstranitve tožnika. V primeru tveganja za hudo kršitev kakšne druge temeljne človekove pravice pa mora tožena stranka v upravnem aktu pretehtati uporabo diskrecijske klavzule iz člena 17(1) Dublinske uredbe. Seveda pa, če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo. Ker sta imela tožnika že v času odločanja tožene stranke zahtevek glede pravice iz 4. člena Listine EU, ki ni bil očitno neutemeljen, je imela tožena stranka obveznost, da uporabi načelo medsebojnega zaupanja na zgoraj opisan način in da po strogi metodi presodi dejstva z vidike morebitne kršitve temeljnih človekovih pravic, česar pa ni storila.
Obrazložitev izpodbijanega akta nima nobenega argumenta v zvezi z načelom varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah in prvega in drugega odstavka 15. člen ZMZ-1.
Upoštevanje določb o spoštovanju največje koristi za otroka v povezavi s sodno prakso ESČP na podlagi pravice do zasebnosti oziroma telesne in duševne integritete, ki ni absolutno zavarovana pravica, tudi v Sloveniji pripelje do tega, da tožena stranka mora uporabiti diskrecijsko klavzulo iz člen 17(1) Dublinske uredbe.
Zakonodajalec Republike Slovenije je samo za zadeve mednarodne zaščite (v četrtem odstavku 70. člena ZMZ-1) predpisal naslednje: „Zoper sodbe, ki jih izda upravno sodišče, je dovoljena pritožba na vrhovno sodišče.“ Ta možnost dostopa upravnega organa oziroma tožene stranke do sodišča druge stopnje pa ni predpisana za druga pravna področja, kjer se sicer uporablja samo nacionalno pravo o upravnem sporu. Na splošno je za druga področja upravnega prava urejeno tako, da v situaciji, ko sodišče prve stopnje upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, tožena stranka nima pravice do pritožbe. Pritožba je dovoljena samo v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. Prosilci za mednarodno zaščito so torej v slabšem oziroma neenakovrednem položaju glede njihove pravice do pravnega sredstva v situaciji, ko s tožbo uspejo v postopku pred sodiščem prve stopnje, tako da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo ministrstvu v ponovno odločanje, kakor tožniki v drugih upravnih sporih, kjer ne gre za izvajanje prava EU.
V nobeni vrsti zadeve, ki bi bila primerljiva z mednarodno zaščito, ni določbe, ki bi bila primerljiva z določbo 4. odstavka 70. člena ZMZ-1, in ki jo je dosedanja sodna praksa razlagala tako, da ima pravico pritožbe zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče RS, tudi državni organ oziroma tožena stranka. Zaradi načela enakovrednosti v zvezi z načelom procesne avtonomije držav članic EU v povezavi z določbo 27. člena Dublinske uredbe in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter v tem razdelku obravnavanih sodb Sodišča EU, je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da določbe določila četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 ni mogoče razlagati tako, da se to določilo nanaša na toženo stranko.