sodna taksa - nov predlog za oprostitev plačila sodne takse - zmotna uporaba materialnega prava - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Ker je sodišče v sklepih z dne 29. 5. 2018 in 25. 4. 2018 o oprostitvi plačila sodnih taks odločalo na podlagi drugačnih okoliščin kot jih navaja pritožnik v novem predlogu, ima pravni interes in lahko vloži nov predlog, saj okoliščine, ki jih navaja v predlogu z dne 5. 4. 2019, še niso bile predmet presoje pred sodiščem.
ZPP člen 458, 458/1, 458/5, 495. OZ člen 2, 282, 282/1, 311, 435, 435/1.
postopek v sporu majhne vrednosti - prodajna pogodba - načelo dispozitivnosti - vsebina obveznosti - izpolnitev - prenehanje obveznosti - drugi načini prenehanja obveznosti - pobot (kompenzacija) - predpravdni pobot
S prodajno pogodbo se prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino (prvi odstavek 435. člena OZ). Temeljna obveznost kupca pri prodajni pogodbi je torej plačilo kupnine v denarju. Vendar pa se lahko stranki ob sklenitvi pogodbe skladno z načelom dispozitivnosti iz 2. člena OZ dogovorita tudi drugače. Tako je dopusten dogovor, da dolžnik svoje obveznosti, ki je izražena v denarju, ne bo izpolnil s plačilom denarnega zneska, temveč bo obveznost izpolnil z izročitvijo blaga, ali z opravo storitve v enaki vrednosti, oziroma da bo obveznost prenehala na drugačen način, na primer s kompenzacijo. Če stranki tak dogovor ob sklenitvi pogodbe skleneta, prodajalec od kupca ne more zahtevati plačila kupnine v denarju, razen izjemoma, npr. če bi bila takšna izpolnitev objektivno nemogoča. Izpolnitev obveznosti je namreč v izvršitvi tistega, kar je vsebina obveznosti; zato je niti dolžnik ne more izpolniti s čim drugim, niti ne more upnik zahtevati kaj drugega (prvi odstavek 282. člena OZ).
zavarovalna pogodba - zavarovanje odgovornosti članov organov vodenja in nadzora - poklicna odgovornost - razlaga pogodbe - jasna pogodbena določila - nejasna pogodbena določila - nejasna določila v posebnih primerih - načelo vestnosti in poštenja - sporna pogodbena določila - nično pogodbeno določilo - izključitev odgovornosti
Četudi bi bilo na podlagi trditev tožene stranke in povzetih izpovedb moč sklepati, da je bila krita le "upravljalska" odgovornost, izključena pa "strokovna", "poklicna", je bilo med strankama ob sklepanju pogodbe očitno kljub temu nejasno (oziroma sta si to razlagali vsaka po svoje), kaj so bili konkretni dogovorjeni zavarovani riziki, glede na to, da so zavarovane osebe (med njimi tožnik) po svoji funkciji v banki opravljale praktično izključno "upravljalsko", odločevalsko funkcijo, kar je tudi bistvo vodstvenih in vodilnih delavcev (kakor se glasi naslov police), četudi je bila ta tudi strokovna, saj je šlo za bančne posle (kreditiranje).
Nobenega razumnega razloga ni, da bi stranka ne imela možnosti uveljavljati svoj zavarovalni zahtevek znotraj istega roka, če pride do podaljšanja pod drugimi pogoji (kot v konkretnem primeru), kot v primeru, če do podaljšanja ne pride. Z drugačno razlago bi bilo dejansko zavarovanje izključeno oz. omejeno (pod novimi pogoji) za nazaj, kar pa ni dopustno.
Tožena stranka je v predlogu za taksno oprostitev navajala, da ima le manjše prihodke, veliko odprtih terjatev, ne pričakuje večjih prilivov in je praktično brez unovčljivega premoženja ter da na računu nima zadostnih sredstev za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Vendar slednje samo po sebi ne utemeljuje predloga za taksno oprostitev oziroma odlog ali obročno plačilo sodne takse. Sodišče namreč pri odločanju o taksni oprostitvi ne upošteva le likvidnostnega stanja, temveč tudi premoženjsko in finančno stanje stranke. Kot zgoraj navedeno pa iz zadnjih javno objavljenih podatkov o poslovanju tožene stranke izhaja, da ima tožena stranka 9.821,30 EUR zalog, 10.241,65 kratkoročnih posojil in 21.515,18 EUR kratkoročnih poslovnih terjatev. Zato bi bila tožena stranka za utemeljitev predloga za taksno oprostitev dolžna v predlogu pojasniti, zakaj sodne takse brez ogrožanja svoje dejavnosti ne more poravnati z unovčenjem zalog ali kratkoročnih poslovnih terjatev. Ne zadošča namreč, da taksni zavezanec navede zgolj, da je premoženje neunovčljivo, kot je bilo to v konkretnem primeru, temveč mora to okoliščino tudi ustrezno utemeljiti in izkazati.
Pritožnica utemeljeno opozarja na stališče Višjega sodišča v Mariboru v odločbi VSM I Cpg 149/2016 z dne 6. 5. 2016 (ki obravnava identični položaj), da pri nedenarnih zahtevkih pravni in ekonomski interes nista vedno enaka. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem iz te odločbe, da tožeča stranka v sedaj obravnavani pravdi do tožene stranke nima denarnega zahtevka, ampak ima tak (denarni) zahtevek do stečajnega dolžnika, pri čemer tudi v primeru uspeha z ugotovitveno tožbo ne ve, v kolikšnem znesku bo poplačana v stečajnem postopku. Tožba tožeče stranke (upnika) na ugotovitev, da terjatev drugega upnika (tožene stranke) v stečajnem postopku zoper stečajnega dolžnika ne obstoji, zato predstavlja uveljavljanje nedenarnega zahtevka. Ekonomski interes tožeče stranke v razmerju do tožene stranke se ne izkazuje v zahtevi po plačilu zneska iz tožbenega zahtevka, ampak v ugotovitvi, da v stečajnem postopku uveljavljena terjatev tožene stranke v razmerju do stečajnega dolžnika, ne obstoji, kar predstavlja njen pravni interes. Če bi se namreč ugotovilo, da terjatev tožene stranke do stečajnega dolžnika ne obstoji, bi (lahko) prišla tožeča stranka v stečajnem postopku do višjega poplačila svoje terjatve (kolikšno bo poplačilo, bo znano šele s sklepom o razdelitvi). V obravnavani zadevi torej tožeča stranka uveljavlja nedenarni in ne denarni zahtevek, kot je to v sklepu z dne 1. 2. 2019 zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zatrjuje namreč, da terjatvi tožene stranke (146.062,91 EUR in 54.824,70 EUR) ne obstojita, kar pomeni, da zatrjuje neobstoj pravice. Omenjeni terjatvi, zajeti v tožbenem zahtevku, torej ne predstavljata med strankama tega postopka spornih zneskov, ampak je med njima sporna pravica tožene stranke do terjatve, ki jo je slednja prijavila v stečajnem postopku nad družbo A. d.o.o.
pravica do izjave - pravočasnost pritožbe - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na zakonitost sklepa
Strinjati se je bilo z razmeroma podobnima pritožbenima obrazložitvama v zvezi s prvim izpodbojnim razlogom, po katerima se pritožnika, zato ker nista bila seznanjena z rezultati poizvedb pri Pošti Slovenije, o teh pred odločitvijo sodišča prve stopnje nista mogla izjaviti in tako na odločitev o pravočasnosti zagovornikove pritožbe vplivati. Gre za kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave R Slovenije, ki po odločbi Ustavnega sodišča Up-500/15 z dne 20. 7. 2015 v postopku s pravnimi sredstvi ne more biti konvalidirana, po sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 61339/2013 z dne 8. 3. 2018 pa za bistveno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pri kateri vpliva na zakonitost sklepa ni treba izkazati.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 111, 111/2.. KZ-1 člen 257, 257/1, 257/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - elementi kaznivega dejanja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi
Sodišče je ugotovilo, da je tožnik nedopustno opravljal dvojno vlogo in sicer vlogo prekrškovnega organa, po drugi strani pa vlogo zagovornika. V prekrškovnem postopku je namen uradnega dejanja ugotoviti odgovornost za prekršek in glede na naravo kršitve oceniti ali so podani pogoji za izrek sankcije, ne pa pomoč kršiteljem v smislu zagovorništva. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik ravnal v nasprotju s 33., 34. in 37. členom ZDR-1, po katerih mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu v okviru vrste dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, da je dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter se vzdržati ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali so lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Prav tako je ravnal v nasprotju z določbo 14. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je dolžan se vzdržati vseh ravnanj, ki škodujejo delodajalcu. Ravnal je tudi v nasprotju s pravili stroke Kodeksom ravnanja javnih uslužbencev, Kodeksom etike javnih uslužbencev v državnih organih in organih lokalne skupnosti, Kodeksom policijske etike in pravili policije, česar ni upošteval. Pravilno je tudi stališče, da je s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem in tretjem odstavku 257. člena KZ-1. V obeh postopkih je deloval kot prekrškovni organ, hkrati pa tudi svetoval A.A. ter njegovo izjavo celo sestavil, ter s tem izrabil svoj uradni položaj, da je družbi B. d. o. o. in A.A. pridobil protipravno premoženjsko korist, oziroma povzročil škodo Republiki Sloveniji oziroma državnemu proračunu.
zavrnitev predloga za taksno oprostitev - trditvena podlaga - prekluzija - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - javno objavljeni bilančni podatki - zaprt transakcijski račun
Tožena stranka je predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo utemeljevala le na dejstvu zaprtega transakcijskega računa. Vendar slednje samo po sebi ne utemeljuje predloga za taksno oprostitev oziroma odlog ali obročno plačilo sodne takse. Sodišče namreč pri odločanju o taksni oprostitvi ne upošteva le likvidnostnega stanja, temveč tudi premoženjsko in finančno stanje stranke. Kot zgoraj navedeno pa iz zadnjih javno objavljenih podatkov o poslovanju tožene stranke izhaja, da je tožena stranka poslovala pozitivno oziroma, da je njeno finančno in premoženjsko stanje dobro.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega varstva in zdravljenja v zdravstvenem zavodu - ustavitev izvrševanja varnostnega ukrepa - pogoji za izrek varnostnega ukrepa - opustitev psihiatričnega zdravljenja
Samo samovoljna opustitev psihiatričnega zdravljenja na prostosti ne zadošča, da se lahko ukrep spremeni v obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu. Izkazana mora biti verjetnost, da bi zaradi opustitve zdravljenja obdolženka lahko storila kakšno kataloško kaznivo dejanje iz prvega odstavka 70.a člena KZ-1.
zavrženje obtožnega akta - okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon - beg obdolženca - ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in uspešno izvedbo kazenskega postopka - nepopolno ugotovljene dejanske okoliščine
Okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon, na podlagi katerih se skladno s petim odstavkom 443. člena in 3. točko prvega odstavka 352. člena ZKP s sklepom zavrže obtožnico, izvirajo iz prvega odstavka 179. člena ZKP - ena izmed teh okoliščin je tudi beg obdolženca, ki je dejanske narave.
Golega dejstva, da je obdolženec na begu s prestajanja kazni zapora, brez ugotovljenih podrobnejših okoliščin ni mogoče šteti kot absolutno okoliščino, ki bi začasno preprečevala pregon. V primeru obdolženčevega bega je njegovo navzočnost na glavnih obravnavah možno zagotoviti z ukrepi, kot so odreditev pripora in razpis tiralice. Prvostopenjsko sodišče bi tako moralo bolj raziskati dejansko stanje ter bi šele nato lahko na podlagi ugotovljenih dejstev, ob prepričanju, da noben izmed razpoložljivih ukrepov za zagotovitev prisotnosti obdolženca na glavni obravnavi ne bi bil objektivno učinkovit, zavrglo predmetne obtožne predloge.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00024951
ZP-1 člen 202d, 202d/4. ZP-1J Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (2016) člen 33.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - potek roka - dovoljenost predloga za odložitev - preizkusna doba - procesna predpostavka - zavrženje predloga
Okoliščina, da sta od izteka preizkusne dobe po zadnjem sklepu o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja potekli vsaj 2 leti, po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja procesno predpostavko za vsebinsko odločanje o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ta procesna predpostavka pa mora biti izpolnjena že v trenutku vložitve predloga oz. najkasneje ob izteku roka za vložitev predloga (če je storilec predlog vložil prej). Razlaga, za kakršno se zavzema storilec, ko bi sodišče izpolnjevanje te procesne predpostavke presojalo po stanju v času odločanja o predlogu, bi omogočala neenako obravnavanje storilcev glede na različne okoliščine, na katere bi lahko vplival bodisi storilec, bodisi sodišče.
ZIZ člen 273, 273/1. ZPP člen 180, 180/1. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 24, 24/2, 24/35.
zahtevek - določen zahtevek - določnost zahtevka - predlog za izdajo začasne odredbe - nedenarna terjatev
ZIZ nima posebnih določb o tem, kakšen mora biti zahtevek. Smiselno je zato treba uporabiti prvi odstavek 180. člena ZPP. Zahtevek mora torej biti določen, ker to izrecno nalaga prej navedena določba ZPP. Takšen pa je zahtevek le, če se z njim prepovedujejo opredeljena ravnanja, za katera ni potrebno v primeru kršitve šele naknadno posebej presojati, ali so sploh bila prepovedana.
OZ člen 619, 633, 633/3. ZOdvT tarifna številka 39. ZPP člen 212.
pogodba o delu (podjemna pogodba) - napake opravljenega dela - trditveno in dokazno breme - stroški postopka - nagrada za posvet s stranko
Tožena stranka očita kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 229. členom ZPP. Na takšne očitane kršitve pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. V okviru svojega pritožbenega trditvenega bremena mora pritožnica določno trditi, v čem naj bi opustitev uporabe katerega od procesnih pravil vplivala na pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Zgolj abstraktne trditve ne zadoščajo.
gospodarski spor majhne vrednosti - prevozna pogodba v cestnem prometu - izpolnitev obveznosti - trditveno in dokazno breme stranke
Predmet tega spora ni vprašanje utemeljeno ali neutemeljeno izdanih dobropisov tožeče stranke, pač pa vprašanje, ali je tožena stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Ker pritožnica ne zatrjuje, da je dobropise tožeča stranka izdala toženi v zvezi s prevozi, katerih plačilo zahteva v tej pravdi, se niti do pritožbenih navedb, povezanih z dobropisi, pritožbeno sodišče ne opredeljuje.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS00024219
ZDSS-1 člen 43, 43/4.. ZIZ člen 272, 272/1, 272/2.. ZODPol člen 67, 67/1, 67/2.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 24, 24/4.. ZJU člen 149, 149/2.
začasna odredba - regulacijska začasna odredba - napotitev na delo - policist - zavarovanje nedenarne terjatve - začasna premestitev delavca
Pritožbeno sodišče se torej strinja z bistvenim stališčem sodišča prve stopnje, da pogoj za zakonitost tožnikove napotitve ni njegovo soglasje po 24. členu KPND.
Pomanjkljivo konkretizacijo prvo sodišče protispisno utemeljuje z odsotnostjo navedbe kraja storitve prekrška, kajti iz odločbe prekrškovnega organa jasno izhaja, da naj bi se veterinarske storitve opravljale v dneh 25. 3. 2015, 9. 4. 2015 in 22. 7. 2015 pri rejcu R. G., na naslovu Z., zato je takšen časovno določen okvir dovolj jasen za identifikacijo dogodka, s katerim se obema storilkama očita opustitev po petem odstavku člena 36 ZVMS, pri čemer pa pritožbeno sodišče še dodaja, da sam kraj storitve prekrška ni znak prekrška, kraj storitve je pomemben le z vidika identifikacije določenega dogodka.
Iz izreka dovolj jasno izhaja, da poslujoča veterinarka pri izdaji zdravila v DVP v nasprotju s pravilnikom ni vpisala podatka o identifikaciji živali ali skupine živali (2. alineja četrtega odstavka člena 15 tega pravilnika), za kar je zavezana v šestem odstavku člena 15 istega pravilnika, pa tudi iz samega opisa izhaja njena opustitev v nasprotju s pravilnikom. Zgolj odsotnost v izreku odločbe zapisanega člena pravilnika, kot pravilno pojmuje tudi pritožba, pa ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, zaradi katere bi bilo mogoče takšen izrek odločbe prekrškovnega organa označiti za pomanjkljivo konkretiziranega, posebej, ker iz obrazložitve odločbe prekrškovnega organa izhaja natančna obrazložitev zapovedne norme iz tretjega in četrtega odstavka člena 15 citiranega pravilnika, ki ga je izdal pristojni minister v skladu s petim odstavkom člena 36 ZVMS. Opis je namreč dovolj konkretiziran že, če iz njega izhajajo dejstva in okoliščine, ki kažejo na opustitev določnega ravnanja v nasprotju z zapovedno normo. Ker torej krovni zakon v zvezi z zagotavljanjem sledljivosti prometa in uporabe ter shranjevanja veterinarskih zdravil ZVMS, ki v členu 36 uzakonja način uporabe zdravil s strani pristojnih veterinarjev in napotuje na podzakonski akt, je v konkretnem primeru opustitev takega ravnanja potrebno presojati na podlagi prej citiranega pravilnika in sicer konkretno določbe člena 15, kar pa je v izreku odločbe prekrškovnega organa tudi zadostno konkretizirano vsemi tistimi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, s katerimi se utemeljuje očitek o kršitvi te zapovedne norme veterinarja na podlagi navedenega podzakonskega akta.
OZ-UPB1 člen 323, 324. ZPP-UPB3 člen 339, 339/2, 339/2-8,14.
novacija - substanciran dokazni predlog - kršitev pravice do izjave - zavrnitev dokaznega predloga
V situaciji, ko nasprotna stranka dogovor obrazloženo zanika, bi morala tožeča stranka navesti najmanj trditve o tem, kdaj in med katerimi osebami je do takega dogovora prišlo. Šele take navedbe bi navsezadnje omogočile nasprotni stranki ustrezno obrambo. Zgolj pavšalna navedba, da je bil sklenjen dogovor, ki iz listin ne izhaja, ne zadošča in bi zaslišanje priče res pomenilo prepovedan informativni dokaz, posebej še, ker gre za trditve o dogodku, ki je v spoznavni sferi tožeče stranke.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00024709
KZ-1 člen 54, 54/1, 262, 262/1.
nadaljevano kaznivo dejanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - ne bis in idem - opis kaznivega dejanja - premoženjsko kaznivo dejanje
V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da se obsodba za nadaljevano kaznivo dejanje praviloma ne nanaša tudi na tista istovrstna oziroma ista dejanja, ki so bila izvršena v istem časovnem obdobju, pa niso bila zajeta s konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Novo odkrita kazniva dejanja bodo z že razsojenim nadaljevanim kaznivim dejanjem eno dejanje v procesnem smislu tvorila le izjemoma, če je med vsemi poleg zunanje (krajevne in časovne) povezave tudi taka notranja povezava, da bi vrednotenje okoliščin (protipravnosti in krivde) v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.
V konkretni zadevi je po primerjavi ravnanj osumljencev razvidno, da se v opisu novo očitanih dejanj tema očitajo identična izvršitvena ravnanja, za katera sta že bila obsojena. Edina razlika je v tem, da v primeru osumljenega A. po že razsojeni zadevi vozila, ki je opravljalo tehnični pregled, v določenih primerih dejansko sploh ni bilo na pregled in je bilo A. izročeno le njihovo prometno dovoljenje, osumljenca naj bi po opisu novih dejanj podkupovala drug par tehničnih preglednikov, šlo pa je tudi za druga vozila in njihove lastnike. Toda iz primerjanih opisov dejanj ni razvidno, da bi bila osumljenca v odnosu do drugega para tehničnih preglednikov ravnala kakorkoli drugače ali iz drugih vzgibov, njuna identiteta pa ne more imeti odločilnega pomena niti z vidika elementov nadaljevanega kaznivega dejanja. Vsa dejanja obeh osumljencev, tako tista iz konstrukcije nadaljevanja kaznivega dejanja že razsojene zadeve kot novo obravnavana dejanja, so opisana kot serijska dejavnost in tvorijo enovito oziroma naravno celoto.