odmera nagrade in stroškov izvedenca - nagrada izvedencu za opravljeno delo - potrebnost stroškov - pravilnost izvedenskega mnenja
Pravilnost izvedenskega mnenja ali morebitne postopkovne kršitve v fazi njegovega nastajanja niso kriteriji za presojo odmere stroškov in nagrade za izvedenca.
ZPP člen 249, 249/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15, 15/3. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 49.
nagrada in stroški za izvedensko delo - oprema za delo - materialni stroški izvedenca
Pojma stroškov za izvedensko delo v skladu s prvim odstavkom 249. člena ZPP oziroma pojma drugih dejanskih izdatkov v zvezi z opravljenim delom iz tretjega odstavka 15. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, na katerega napotuje 49. člen Pravilnika, zato ni mogoče razumeti v smislu, kot uveljavlja pritožnik, da ta obsega tudi stroške programske opreme, stroške fotografske opreme, stroške pomožne opreme in stroške izobraževanja, kot jih je izvedenec priglasil v stroškovniku, specificiral in obrazložil. Med materialne stroške, ki jih je v zvezi z izdelavo konkretnega izvedenskega mnenja mogoče priznati, tako tudi po oceni pritožbenega sodišča sodijo zgolj stroški za kopije, poštnino in kuverte, kot jih je izvedencu priznalo prvostopenjsko sodišče, ne pa tudi ostali priglašeni materialni stroški. Izvedenec je namreč upravičen do povrnitve stroškov za vse, kar je bilo nujno potrebno za izdelavo samega izvedenskega mnenja in ne do povrnitve stroškov, ki jih je imel zato, da lahko delo kot izvedenec opravlja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00022815
ZPP člen 7, 212, 224, 224/1, 224/4, 236, 337, 337/1.
podjemna pogodba - zdravstvene storitve - razpravno načelo - pravica do obrambe - pravočasno navajanje dejstev - vročilnica - dokazna domneva - dokazno breme o nasprotnem - podatki o priči
Stranka mora poleg natančne opredelitve, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi in na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagani dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega dejstva, zaradi same izvedbe dokaza navesti tudi vse, kar je potrebno za identifikacijo priče in za vročitev vabila. Gre za breme sporočanja podatkov, ki so potrebni za vabljenje priče (236. člen ZPP), zato mora morebitne posledice opustitve svojih zakonskih obveznosti nositi stranka sama.
Ker se vročilnica šteje za javno listino, dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dokazno pravilo o resničnosti vsebine javne listine je sicer izpodbojno (četrti odstavek 224. člena ZPP), vendar samo s konkretnimi in dokazno podprtimi trditvami o razlogih za njeno neverodostojnost. Kot je že sprejeto stališče sodne prakse, pa tožena stranka zgolj s posplošenim zanikanjem prejema ustrezne sodne pošiljke, takšne domneve ne more ovreči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00022910
ZPP člen 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 458, 458/1.
spor majhne vrednosti - prodajna pogodba - plačilo kupnine - kompenzacija - izvedba dokazov - zaslišanje priče - substanciranje dokaznega predloga - odločilna dejstva in okoliščine - nedopustni pritožbeni razlogi - pritožbene novote
Tožena stranka v nobeni od dovoljenih vlog dokaznih predlogov za zaslišanje prič ni substancirala v smeri, kot jo zatrjuje v pritožbi. Zato je sodišče prve stopnje dokazni predlog za zaslišanje prič utemeljeno zavrnilo.
ZPP člen 105a, 105a/3, 137, 137/1, 142, 142/8. ZST-1 člen 14a, 14a/3.
prepozno plačilo sodne takse - nezmožnost odvetnika stopiti v stik s stranko - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka za pritožbo - fikcija umika - nov plačilni nalog
Kadar ima stranka pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu (prvi odstavek 137. člena ZPP). Šteje se, da je pisanje vročeno stranki, če je vročeno njenemu pooblaščencu (osmi odstavek 142. člena ZPP), zato ni relevantno, kdaj je pooblaščenec (odvetnik) tožečo stranko nato obvestil o obveznosti plačila sodne takse. Mandatno razmerje med pooblaščencem in stranko je zaupne narave, zato je utemeljeno pričakovati, da ima pooblaščenec oseben stik s svojo stranko. Tako je dolžnost pooblaščenca in stranke, da sama z zadostno skrbnostjo poskrbita za komunikacijo, ki omogoča sodelovanje v postopku, sicer stranka nosi morebitne negativne posledice, ki nastanejo zaradi pasivnosti pooblaščenca ali stranke.
Sodišče po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi predloga za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo sodne takse ne izda novega plačilnega naloga, saj se taksna obveznost (kot je bila odmerjena z že izdanim plačilnim nalogom) ne spremeni. Skladno s tretjim odstavkom 14.a člena ZST-1 je sodišče stranko dolžno le opozoriti na nov tek roka za plačilo sodne takse, kar pa je prvostopenjsko sodišče v obravnavanem primeru z dopisom z dne 5. 4. 2018 tudi storilo.
ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/3, 11/4, 11/5. ZPP člen 212, 337, 337/1.
oprostitev plačila sodne takse - oprostitev plačila sodne takse pravne osebe - kriteriji za oprostitev plačila sodne takse - trditveno breme v postopku oprostitve sodnih taks
Ker predstavlja taksna oprostitev izjemo glede na splošno obveznost plačila sodnih taks, je dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za taksno oprostitev na predlagatelju. Tako mora stranka, ki želi doseči olajšavo pri svoji obveznosti plačila sodne takse, ponuditi ustrezne trditve in dokaze glede premoženjskega, finančnega in likvidnostnega stanja, iz katerih izhaja, da nima sredstev za plačilo takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj, v celotnem znesku, brez ogrožanja svoje dejavnosti.
Smisel nakazila, ki je po svoji pravni naravi dvojna pooblastitev je v tem, da se s plačilom enega dolga plačata dva dolgova: dolžnik (prvotožena stranka) pooblasti svojega dolžnika (drugotoženo stranko), da izpolni upniku (pritožniku) namesto njemu, svojega upnika (pritožnika) pa pooblasti, da sprejme izpolnitev (dolga prvotožene stranke) od dolžnika (drugotožene stranke).
S sprejemom nakazila nastane med prejemnikom (torej pritožnikom) in nakazancem (drugotoženo stranko) dolžniško razmerje, neodvisno od razmerja med nakazovalcem (prvotoženo stranko) in nakazancem (drugotoženo stranko) ter od razmerja med nakazovalcem (prvotoženo stranko) in prejemnikom nakazila (pritožnikom). Z navedenim določilom je torej določena abstraktnost nakazila po njegovem sprejemu, kar pomeni, da je obveznost asignata (drugotožene stranke) do asignatarja (pritožnika) neodvisna od kritnega razmerja med asignantom (prvotoženo stranko) ter asignatom (drugotoženo stranko) in tudi od valutnega razmerja med asignantom (prvotoženo stranko) in asignatarjem (pritožnikom). Drugače povedano: drugotožena stranka ne more zoper pritožnika uveljavljati ugovorov iz temeljnega razmerja med prvotoženo in drugotoženo stranko, torej ugovorov iz Prodajne pogodbe in tudi ne ugovorov iz razmerja med prvotoženo stranko in pritožnikom, torej iz Pogodbe o dolgoročnem kreditu. Terjatve do pritožnika zaradi morebitne neveljavnosti prodajne pogodbe torej nima.
Obstoj pravnega interesa je pogoj za priznanje stranske intervencije v pravdi nekomu, ki ni stranka postopka. Obstaja tedaj, kadar je intervenient v takem materialnopravno razmerju, da lahko neposredno ali posredno vpliva na njegov pravni položaj.
Kadar pride med pravdo do umika tožbe, se odloča o stroških umaknjenega dela zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po načelu uspeha. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožeča stranka takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka tožbo umakne, lahko od tožene stranke zahteva toliko stroškov, kolikor ji pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je ponovno presojalo, kdaj je pri tožniku prišlo do invalidnosti (II. kategorije invalidnosti), in da je ponovno odločilo tudi o datumu, od kdaj dalje gre tožniku pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V pravnomočno odločbo se namreč lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi, za kar pa v predmetni zadevi ni šlo.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 118.. KZ-1 člen 211, 257, 258.. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - zavarovalniška goljufija - reintegracija - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb postopka - načelo kontradiktornosti - sodna razveza - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Glede na vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožniku očitalo, da so v njegovem ravnanju podani (zlasti) zakonski znaki kaznivega dejanja zavarovalniške goljufije, kar je bistvo odpovedi. Tožnik naj bi s svojim ravnanjem sodeloval pri zavarovalniški goljufiji A.A., ko naj bi ta v vinjenem stanju povzročil prometno nesrečo, zavarovalnica pa naj bi mu kljub temu izplačala zavarovalnino. S tem naj bi A.A. oziroma njegovo podjetje protipravno pridobilo premoženjsko korist. Tožnik, ki je A.A. svetoval o klicu na policijsko postajo in občino, na odločitev zavarovalnice ni imel nobenega vpliva. Tožnikova ravnanja, ki jih je toženka označila kot kršitve, torej niso vplivala na to, da bi si A.A. protipravno pridobil premoženjsko korist.
Tako imenovani "oškodovalni element" (pridobitev protipravne premoženjske koristi, povzročitev škode, nastanek škode ali kršitev pravic) je eden od pomembnih znakov vseh treh omenjenih kaznivih dejanj. Ker tožnikovo ravnanje k temu elementu ni prispevalo, v tem njegovem ravnanju v zvezi s plačilom zavarovalnine A.A. ni zakonskih znakov kaznivih dejanj, ki so se tožniku očitali v odpovedi, zaradi česar je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.
Sodišče je res ugotovilo, da tožnikova ravnanja, ki so se mu očitala v izredni odpovedi, ne izpolnjujejo znakov kaznivih dejanj. To pa ne pomeni, da njegova ravnanja niso takšna, da so morda vplivala na skrhanje medsebojnih odnosov in izgubo zaupanja, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče.
OZ člen 9.. ZSSloV člen 1.. Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2008) člen 4, 4/2.. ZDR-1 člen 202.
denarna nagrada - dogovor v pogodbi o zaposlitvi - rok za vračilo - zastaranje - pripoznava
Po določbah 4. člena Uredbe o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Uredba), ki ureja vračilo nagrade (ki je bila ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi izplačana pripadniku), mora pripadnik vrniti izplačano nagrado v treh mesecih po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Ta določba je jasna in velja za vse primere, kadar je pogodba o zaposlitvi pripadniku odpovedana s strani delodajalca in kadar iz tega razloga nastane obveznost vračila nagrade na podlagi določb drugega odstavka 4. člena Uredbe. Velja torej tudi v primeru, kot je obravnavani, ko je tožencu prenehala pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičenega izostanka z dela. Pri tem ni bistveno, da je bilo o prenehanju pogodbe o zaposlitvi odločeno z ugotovitvenim sklepom tožeče stranke, ki je bil izdan šele po štirih mesecih in s katerim je bilo odločeno, da tožencu preneha delovno razmerje za nazaj. Zastaralni rok je v obravnavani zadevi začel teči po izteku treh mesecev od prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ne pa kasneje (tri mesece po izdaji ugotovitvenega sklepa), kot je ugotovilo sodišče prve stopnje.
zamudna sodba - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pritožbeni razlog - nedovoljen pritožbeni razlog
Zamudna sodba sankcionira toženčevo pasivnost, če na tožbo ne odgovori v zakonsko določenem roku (prvi odstavek 318. člena ZPP). Sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih ne preizkuša, saj sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe, na katere tožnik opira svoj tožbeni zahtevek. Zato sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
ZDR-1 člen 6a, 7, 7/4, 111, 111/2, 111/3.. ZPP člen 355, 357a.
odpravnina - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - trpinčenje na delovnem mestu
Za presojo, ali je delavčeva izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je bistveno, ali je spoštovan predhodni postopek, predpisan v drugem odstavku 111. člena ZDR-1, torej ali je delavec delodajalca pisno opomnil na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestil inšpektorat za delo. Iz navedene zakonske določbe ne izhaja, da bi moral delavec delodajalca opomniti in inšpektorat obvestiti istega dne oz. da bi moral delavec obvestiti inšpektorat šele po opominu delodajalca.
Trpinčenje na delovnem mestu je, kot določa 6.a člen ZDR oz. četrti odstavek 7. člena ZDR-1, vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Takšno ravnanje ali vedenje mora biti, kot je razvidno iz povzete definicije trpinčenja na delovnem mestu, prisotno v daljšem časovnem obdobju. Enkratni dogodki nimajo značaja trpinčenja na delovnem mestu. Tudi če posamezni dogodek ni nezakonit (ali očitno negativen in žaljiv), je treba dogodke presojati kot celoto in se (šele) za celoto ravnanj in vedenj, usmerjenih proti določenemu delavcu, opredeli ali ustreza trpinčenju na delovnem mestu.
Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
bolniški stalež - začasna zadržanost z dela - minimalna plača - zajamčena plača
Po sodni praksi pritožbenega sodišča je 7. odstavek 31. člena ZZVZZ, ki torej določa, da nadomestilo ne more biti manjše od zajamčene plače, ostal povsem neusklajen z drugimi zakonskimi predpisi, zato je namesto inštituta zajamčene plače, ki po uveljavitvi ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 dejansko ne obstaja več, mogoče uporabljati le primerljivo veljavno kategorijo minimalne plače, urejene z ZMinP.
izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika - darilna pogodba - pravna narava sklenjene pogodbe - kavza pogodbe - ustni dogovor - pogodbeni namen - ustanovitev hipoteke - pogodbena obveznost - izpolnitev obveznosti - rok za vložitev tožbe - prekluzivni rok za izpodbijanje pogodbe
Med pogodbenima strankama je bil (ustno) sklenjen dogovor, da v zameno za podarjeno nepremičnino obdarjenka (toženka) dopusti vzpostavitev in vpis dveh hipotek na tej nepremičnini in se tudi zaveže odplačevati dolgove iz naslova posojil, ki jih je najela dolžnica, in ki jih tudi plačuje, pravni posel pa tudi sicer ni bil sklenjen z namenom oškodovanja upnice (tožnice).
V konkretnem primeru je šlo pri t. im. darilni pogodbi za odplačen pravni posel, kar v posledici pomeni, da je tožnica zamudila materialni prekluzivni rok za vložitev tožbe (257. člen OZ).Tako ni več bistveno, da je bilo pravno dejanje nedvomno storjeno v škodo upnice, da je dolžnica to vedela, toženki pa je bilo to prav tako znano ali pa bi ji moralo biti znano. Gre za materialni prekluzivni rok in po poteku takšnega roka tožba (po materialnem pravu) ni več dopustna. Sodišče prve stopnje bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti in ne tožbe zavreči, kar pa ne gre v škodo tožnice.
javna priobčitev avtorsko varovanih del - fonogram - nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - radijska dejavnost
Konkretna višina nadomestila za predvajanje fonogramov na komercialnem radijskem programu ni določena v prvem odstavku 130. člena ZASP. Prvotno je bila določena v T 2005. Prvostopenjsko sodišče je smiselno uporabilo tarifo iz SS 2006; ta je zapisana v št. III SS 2006. Smiselno jo je lahko uporabilo zato, ker je sporazum veljal le do 31. 12. 2011. Takšna odločitev ustreza ustaljeni sodni praksi Višjega sodišča v Ljubljani, ki je obstaja od odločb VSL opr. št. V Cpg 1555/2015 in V Cpg 1509/2015 naprej (obe z dne 27. 1. 2016). Pritrdilo ji je tudi VS RS v odločbi z opr. št. III Ips 44/2018. Takšna odločitev temelji na razmisleku, da sodišče samo ne more določiti boljših meril za določitev nadomestila kot tistih, ki so nekoč že bila sporazumno dogovorjena. Pritožbeno sodišče ne vidi potrebe za spremembo takšnega stališča.
nadurno delo - efektivni delovni čas - službeno potovanje - delovna uspešnost - odpravnina - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - trpinčenje na delovnem mestu - mobing - denarna odškodnina
Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino v višini 3.000,00 EUR, ki jo tožena stranka neutemeljeno izpodbija kot pretirano (VIII Ips 88/2018). Pri tem se sklicuje na zadevo Pdp 597/2016, v kateri je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo delodajalca v smeri znižanja odškodnine, ki jo je prvostopenjsko sodišče prisodilo v višini 1.600,00 EUR. Ni torej obravnavalo pritožbe delavca, da bi razlogovalo o tem, zakaj je odškodnina v višini 1.600,00 EUR dovolj visoka. Že iz tega razloga tožena stranka s sklicevanjem na navedeni primer ne more doseči znižanja odškodnine. Po drugi strani pa tožnik v svoji pritožbi navedb zoper zavrnitev višje odškodnine niti ni podal, zato pritožbeni preizkus v tej smeri niti ni bil mogoč.
ZDR-1 člen 34, 34/1, 126.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 93, 93/3.. OZ člen 83.
nadurno delo - dodatek na delovno uspešnost - plača - diskriminacija
Sodišče v postopku preizkusa ocene ni pristojno presojati, kako so izkazane napake oziroma pomanjkljivosti v delu, ki jih delodajalec očita delavcu, konkretno vplivale na znižanje ocene delovne uspešnosti. To je v pristojnosti delodajalca. Sodišče je dolžno presojati (le) postopkovno ustreznost ocenjevanja ter dejanski obstoj razlogov, ki jih je kot podlago podane ocene navedel delodajalec.
Argument tožnice, da je za enako dobro/slabo delo v preteklih obdobjih prejela boljšo oceno, zaradi česar bi moral delodajalec s tako prakso nadaljevati tudi v spornih obdobjih, ni utemeljen. Način, na katerega se bo delodajalec odzval na nepravilnosti pri delu oziroma kakšen pomen bo dal napakam pri delu, je avtonomna odločitev delodajalca, v katero sodišče ni pristojno posegati.