OZ člen 39, 39/4, 50, 89, 533, 557. ZD člen 28, 28/4.
pogodba o dosmrtnem preživljanju in darilna pogodba - vrnitev darila -pogodba o dosmrtnem preživljanju
Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da v trenutku sklenitve pogodbe zdravstvena prognoza preživljanca ni bila taka, da bi bilo moč natančno prognozirati datum smrti. Ta bi tako lahko nastopila šele po nekaj tednih, morda tudi mesecih. Ob takšni ugotovitvi, ko je bila torej določena mera tveganja prisotna, je lahko materialnopravno pravilen le sklep, da pogodbeni stranki zaradi nedoločljivosti trenutka preživljančeve smrti nista mogli vedeti, kolikšne bodo obveznosti toženke v bodoče. Ker sta zaradi aleatornosti stranki nase prevzeli riziko, da izpolnjene obveznosti toženke po vrednosti morebiti ne bodo ekvivalentne izročenemu premoženju, predmetne pogodbe ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev.
ZUPPJS16 člen 11, 11/1, 11/2.. ZUPPJS17 Zakon o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju (2016) člen 9, 9/3.. ZUJF člen 246.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - izpolnitev pogojev za upokojitev - interventni ukrepi
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ZUPPJS17 še vedno velja in se uporablja tudi v letu 2018.
Zmotno je razlogovanje pritožbe, da je rok iz tretjega odstavka 9. člena ZUPPJS17 prekluzivni in da po njegovem izteku delodajalec javnemu uslužbencu ne more več podati dokončnega sklepa o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Namen citirane določbe je v tem, da predstojniku onemogoča, da bi izdal sklep o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi še preden bi izteklo leto dni od dneva, ko je javni uslužbenec izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, zato izdaja sklepa po določilih tretjega odstavka 9. člena ZUPPJS17 po poteku roka ne povzroči njegove nezakonitosti.
Sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage, da je ponovno presojalo, kdaj je pri tožniku prišlo do invalidnosti (II. kategorije invalidnosti), in da je ponovno odločilo tudi o datumu, od kdaj dalje gre tožniku pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V pravnomočno odločbo se namreč lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi, za kar pa v predmetni zadevi ni šlo.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 118.. KZ-1 člen 211, 257, 258.. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - zavarovalniška goljufija - reintegracija - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb postopka - načelo kontradiktornosti - sodna razveza - možnost nadaljevanja delovnega razmerja
Glede na vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožniku očitalo, da so v njegovem ravnanju podani (zlasti) zakonski znaki kaznivega dejanja zavarovalniške goljufije, kar je bistvo odpovedi. Tožnik naj bi s svojim ravnanjem sodeloval pri zavarovalniški goljufiji A.A., ko naj bi ta v vinjenem stanju povzročil prometno nesrečo, zavarovalnica pa naj bi mu kljub temu izplačala zavarovalnino. S tem naj bi A.A. oziroma njegovo podjetje protipravno pridobilo premoženjsko korist. Tožnik, ki je A.A. svetoval o klicu na policijsko postajo in občino, na odločitev zavarovalnice ni imel nobenega vpliva. Tožnikova ravnanja, ki jih je toženka označila kot kršitve, torej niso vplivala na to, da bi si A.A. protipravno pridobil premoženjsko korist.
Tako imenovani "oškodovalni element" (pridobitev protipravne premoženjske koristi, povzročitev škode, nastanek škode ali kršitev pravic) je eden od pomembnih znakov vseh treh omenjenih kaznivih dejanj. Ker tožnikovo ravnanje k temu elementu ni prispevalo, v tem njegovem ravnanju v zvezi s plačilom zavarovalnine A.A. ni zakonskih znakov kaznivih dejanj, ki so se tožniku očitali v odpovedi, zaradi česar je izpodbijana izredna odpoved nezakonita.
Sodišče je res ugotovilo, da tožnikova ravnanja, ki so se mu očitala v izredni odpovedi, ne izpolnjujejo znakov kaznivih dejanj. To pa ne pomeni, da njegova ravnanja niso takšna, da so morda vplivala na skrhanje medsebojnih odnosov in izgubo zaupanja, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče.
Sama opredelitev posameznega izvršilnega dejanja v Pravilniku o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (v nadaljevanju: Pravilnik) še ne zadošča za upravičenost do povrnitve stroškov. Merilo upravičenosti do povračila stroškov se nanaša na smotrnost stroškov in zahtevo, da se izvršba opravi s čim manjšimi stroški. Dosledno zahtevanje in priznavanje povrnitve stroškov za prevzem vsakega posameznega plačila pa je v nasprotju z namenom izvršbe, saj povzroči naraščanje izvršilnih stroškov in se posledično obveznost zmanjšuje v manjšem obsegu, kot bi se sicer.
ZPP člen 249.. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 49, 49/1.. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 45.. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 15, 15/3.
izvedensko mnenje - materialni stroški
Pravna podlaga za rešitev zadeve je podana v 249. členu ZPP in Pravilniku o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, ki velja in se uporablja od 1. 1. 2019 dalje. Po 1. odstavku 49. člena Pravilnika imajo sodni izvedenci, cenilci in sodni tolmači pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem postopku. Navedena določba Pravilnika torej dejansko odkazuje na Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku, ki v 3. odstavku 15. člena med drugim določa, da imajo izvedenci pravico do povrnitve stroškov za porabljeni material in drugih dejanskih izdatkov v zvezi z opravljenim delom. Gre za pravico do povračila dejanskih materialnih stroško in ne v pavšalnem znesku do največ 15 % nagrade, kot je bilo urejeno v 45. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, ki je prenehal veljati z uveljavitvijo novega Pravilnika. Veljavna pravna ureditev torej zagotavlja priznavanje dejanskih materialnih stroškov, ki bodo morali biti ustrezno specificirani.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00023905
ZMZPP člen 89. ZFPPIPP člen 244, 244/2, 381. ZPP člen 356.
postopek osebnega stečaja - pristojnost slovenskega sodišča - ustalitev pristojnosti - dolžnik v tujini - dodelitev zadeve drugemu sodniku
Iz 244. člena ZFPPIPP izhaja, da v primeru razveljavitve izdanega sklepa o začetku stečajnega postopka, v novem postopku velja, da so nastale pravne posledice začetka stečajnega postopka z dnem, ko je bil oklic o začetku prvega sklepa objavljen na internetnih straneh. Sklep o začetku predmetnega postopka osebnega stečaja je bil objavljen na internetnih straneh AJPES na dan začetka, torej 10. 6. 2016.
Sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da določilo 89. člena ZMZPP pride v poštev le takrat, kadar zadeva že spada v sodno pristojnost RS. Ni pa ugotovilo okoliščin, iz katerih naj bi izhajalo, da ob začetku predmetnega postopka slovensko sodišče ni bilo pristojno. Ni pojasnilo, zakaj naj glede na premoženje, ki ga je dolžnik ob začetku postopka osebnega stečaja imel, kasneje pa se ga je znebil, ne bi bilo več pristojno.
V predmetni zadevi tožnica ni uveljavljala dopustitev revizije, poleg tega se revizija lahko vloži le po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen, če bi stranka izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ker omenjeno v sporni zadevi ni bilo izkazano, je sodišče prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 91. člena ZPP vlogo, utemeljeno kot nedovoljeno, zavrglo.
Za priznanje pravice do invalidske pokojnine morajo biti izpolnjeni pogoji, kot so določeni v 41. členu ZPIZ-2. Skladno z 1. alinejo 41. člena ZPIZ-2 je osnovni pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine nastanek I. kategorije invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.
Odločitev o utemeljenosti predloga za nadomestni način izvršitve kazni zapora je v pristojnosti sodišča prve stopnje, ki o predlogu najprej odloči in šele nato pritožbeno sodišče po eventualnem novem pravnem sredstvu takšno odločitev posebej preizkusi.
ZASP člen 37, 37/1, 37/2, 38, 39, 39/1, 50, 128, 128/1, 128/2, 130, 131, 147, 147-3, 154, 154/1, 189, 189/4. OZ člen 190. ZMed člen 86.
fonogram - privatno in drugo lastno reproduciranje - nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje - nadomestilo za javno predvajanje fonogramov - delitev nadomestil izvajalcem in proizvajalcem fonogramov - zavezanci za plačilo - delež posameznega proizvajalca fonogramov - pravica do nadomestila - obvezno kolektivno upravljanje - neupravičena pridobitev
Delitev sredstev med upravičence do nadomestila določa ZASP. Nadomestilo, zbrano na podlagi drugega odstavka 37. člena tega zakona, se deli avtorjem v obsegu 40%, izvajalcem v obsegu 30% ter proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom (skupaj) v obsegu 30%. Ta zakonska ureditev je okvirna, saj za proizvajalce fonogramov in filmske producente določa skupen odstotek zbranih nadomestil, do katerega sta upravičeni ti dve skupini upravičencev. Predstavlja pa izhodišče tudi v primerih, ko je pravni temelj uveljavljanja zahtevka iz naslova nadomestil prvi odstavek 190. člena OZ.
Fonogram je zvočni zapis, ki ni vključen v avdiovizualno delo. Fonogram je tako vsak materialni nosilec (predmet), na katerem so na kakršen koli način oziroma s kakršno koli metodo posneti kakršni koli zvoki. Med fonograme ne spadajo le nosilci glasbenih vsebin, temveč tudi drugi, na primer recitacije del klasične književnosti. Fonogrami so lahko tudi zvočne knjige, njihovi proizvajalci pa štejejo med proizvajalce fonogramov. V okviru deleža, ki pripada proizvajalcem fonogramov, je tako treba upoštevati tudi proizvajalce zvočnih knjig. Poleg teh lahko obstajajo še drugi, neznani proizvajalci fonogramov.
Delilno razmerje nadomestil pri javni priobčitvi ni uporabljivo za izračun višine nadomestila za privatno reprodukcijo. Deležev posameznih proizvajalcev fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov, ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve. Predmet javnega predvajanja so predvsem glasbeni fonogrami, ne pa tudi ostali.
Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (2014) člen 70.. ZDR-1 člen 129.. OZ člen 378.
dodatek za delovno dobo - strokovno znanje
Dodatek za delovno dobo se obračunava od osnovne plače, osnovna plača pa je razvidna iz mesečnih plačilnih list. Tako je izračun možno preveriti. Sodišče ima toliko strokovnega znanja, da lahko preveri mesečni znesek, ki ga je tožnica postavila v zahtevku, saj se znesek osnovne plače, razviden iz mesečne plačilne liste, ki jo je predložila tožnica, pomnoži z odstotkom, dobljenim glede na leta delovne dobe (70. člen Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije). Za to pa ni potrebno znanje izvedenca ekonomske stroke.
ZDR-1 člen 28, 36, 65, 65/1, 65/2, 65/3, 65/4, 67, 130, 131, 131/5, 159.. ZDR člen 66.. ZPIZ-1 člen 60, 101.. ZPIZ-2 člen 86, 130.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (1991) člen 3.
stroški za prehrano med delom - regres za letni dopust - krajši delovni čas - III. kategorija invalidnosti - javni uslužbenec - pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom
Sodišče prve stopnje je zmotno razlogovalo, da za uporabo 67. člena ZDR-1 ni pomembno, ali je delavec s pravico do krajšega delovnega časa že zaposlen pri delodajalcu ali pa se zaposli na novo. Ker se tožnica pri toženi stranki za krajši delovni čas ni zaposlila zaradi določb s področja invalidskega zavarovanja, ampak na podlagi 65. člena ZDR-1, ne more uveljaviti pravic iz delovnega razmerja, kot jih ima delavec, zaposlen v skladu s 67. členom ZDR-1. V primeru sporne zaposlitve za krajši delovni čas s strani tožene stranke ni šlo za izpolnjevanje obveznosti delodajalca po predpisih o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, kot je bila npr. situacija leta 2011, ko je tožena stranka tožnici v posledici odločbe ZPIZ z dne 9. 8. 2011 morala zagotoviti pravico do opravljanja dela s krajšim delovnim časom od polnega (101. člen ZPIZ-1). Zgolj zato, ker je bila tožnica predhodno že zaposlena pri toženi stranki za krajši delovni čas po 66. členu ZDR, nakar ji je delovno razmerje zaradi upokojitve prenehalo, ne pomeni, da je utemeljeno sklepala, da je bila v letu 2017 še nadalje zaposlena po isti podlagi oziroma na isti način kot predhodno leta 2011. Zlasti pa takšno napačno sklepanje ne more privesti do zaključka, da je bilo delovno razmerje sklenjeno na podlagi 67. člena ZDR-1.
Če torej v prvem primeru posrednih dokazov in indičnih dejstev ni bilo mogoče povezati z izjavo obdolženega A.Z. pred policisti, zaradi njene neformalne narave, to v drugem primeru ni bilo mogoče storiti zaradi izvedenčevih ugotovitev, ki po pravilni oceni sodišča prve stopnje zgolj nakazujejo podobne rezultate z obdolženim, medtem ko identičnosti s posneto osebo ne morejo dokazati.
ZPIZ-1 člen 142.. OZ člen 131, 131/1, 148.. ZDSS-1 člen 68, 68/1.
dodatek za nego otroka - premoženjska škoda - denarna odškodnina - dodatek za pomoč in postrežbo - protipravno ravnanje
V konkretnem primeru že zaradi dejstva, da tožnica ni uveljavljala rednega pravnega sredstva v upravnem postopku in niti sodnega varstva pravic, in torej zaradi tožničine opustitve primerne skrbnosti varovanja svojih pravic, ni mogoče toženima strankama očitati protipravnega ravnanja kljub temu, da je pri odločanju v letu 2003 veljajo stališče, da se dodatek za nego otroka in dodatek za pomoč in postrežbo izključujeta, kasneje pa je bila praksa pri uporabi materialnega prava spremenjena. Sicer pa je pritožbeno sodišče v zvezi z zadevo opr. št. Psp 92/2012 z dne 22. 3. 2012, da za razsojo predmetne zadeve pravno ni relevantna, v zadevah kot na primer Psp 160/2018, Psp 316/2018, zavzelo tudi stališče, da ukinitvena odločba sama po sebi ne predstavlja protipravnega ravnanja. Tožnica v pritožbi neutemeljeno očita drugotoženi stranki nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljane sodne prakse že zgolj z eno sodbo pritožbenega sodišča.
zamudna sodba - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pritožbeni razlog - nedovoljen pritožbeni razlog
Zamudna sodba sankcionira toženčevo pasivnost, če na tožbo ne odgovori v zakonsko določenem roku (prvi odstavek 318. člena ZPP). Sodišče resničnosti trditev tožnika o pravno relevantnih dejstvih ne preizkuša, saj sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da toženec s svojo pasivnostjo priznava dejanske navedbe, na katere tožnik opira svoj tožbeni zahtevek. Zato sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
bolniški stalež - začasna nezmožnost za delo - nezgoda pri delu
Čeprav obrazec prijave poškodbe ni bil v celoti izpolnjen, je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljivih izpovedi tožnika in prič ter tudi listinskih dokazov pravilno zaključilo, da je vzrok bolniškega staleža v obravnavnem obdobju poškodba pri delu. Po sodni praksi namreč odsotnost formalnega listinskega dokaza, tudi izpolnjenega obrazca ER-8, samo po sebi ne pomeni, da tega pravno relevantnega dejstva ne bi bilo mogoče dokazati z drugimi dokazi, torej tudi z izpovedbami prič oziroma medicinsko dokumentacijo.
Kadar pride med pravdo do umika tožbe, se odloča o stroških umaknjenega dela zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po načelu uspeha. Določbi drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujeta. Če tožeča stranka takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka tožbo umakne, lahko od tožene stranke zahteva toliko stroškov, kolikor ji pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP.
vezanost na izvršilni naslov - načelo formalne legalitete - zavrnitev predloga za izvršbo - primeren izvršilni naslov za izvršbo
V primernem izvršilnem naslovu so navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti, česar pa predloženi sklep ne vsebuje. V izreku je le odločitev o izročitvi solastniškega deleža, ki je bil prodan v izvršilnem postopku, ne vsebuje pa odločitve po drugem odstavku 192. člena ZIZ, s katero bi se dolžniku naložila izselitev. Odločanje izvršilnega sodišča po drugem odstavku 192. člena ZIZ, ki pomeni bližnjico pridobitve izvršilnega naslova za izselitev, je ozko vezano na prodani predmet v izvršilnem postopku in drugih okoliščin glede lastništva ne sme ugotavljati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00026086
ZKP člen 129a. KZ-1 člen 86. ZIKS-1 člen 12.
nadomestna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - formalni pogoji - zaposlitev
V kolikor obsojenec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora ni zaposlen, ne izpolnjuje formalnega kriterija za predlagan način izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna.
Odločanje o načinu izvrševanja kazni zapora mora temeljiti na preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca, kot tudi z njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin, ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni, kot tudi morebitnih novih okoliščin.