odpoved pravici - nadurno delo - odločba Ustavnega sodišča
Stališče, da se delavec pravici, do katere je upravičen po zakonu, ter izplačilu iz takšnega naslova ne more veljavno odpovedati, se je v sodni praksi uveljavilo v posledici odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/03-19 z dne 27. 1. 2005, ki se je nanašala na vprašanje veljavne odpovedi pravici do odpravnine. Vrhovno sodišče RS pa je v sklepu VIII Ips 191/2018 z dne 21. 5. 2019 (v zadevi, ki je bila prav tako iz naslova nadur, v njej pa je vrhovno sodišče ugotovilo, da nižji sodišči nista pravilno upoštevali sporazuma med strankama o tem, da so vse obveznosti delodajalca do delavca poravnane) pojasnilo, da takšno stališče ni v celoti pravilno. Poudarilo je, da se delavec zgolj vnaprej ne more veljavno odpovedati pravici iz delovnega razmerja, medtem ko s pravico, ki jo je že pridobil oziroma s terjatvijo, ki je že zapadla, lahko prosto razpolaga in se ji tudi odpove.
nedovoljena pritožba - delno odvzeta poslovna sposobnost - procesna sposobnost
Oškodovanec kot tožilec je pritožbo vložil po delnem odvzemu poslovne sposobnosti, ko za to dejanje ni imel več procesne sposobnosti, zato je njegova pritožba nedovoljena.
OZ-UPB1 člen 323, 324. ZPP-UPB3 člen 339, 339/2, 339/2-8,14.
novacija - substanciran dokazni predlog - kršitev pravice do izjave - zavrnitev dokaznega predloga
V situaciji, ko nasprotna stranka dogovor obrazloženo zanika, bi morala tožeča stranka navesti najmanj trditve o tem, kdaj in med katerimi osebami je do takega dogovora prišlo. Šele take navedbe bi navsezadnje omogočile nasprotni stranki ustrezno obrambo. Zgolj pavšalna navedba, da je bil sklenjen dogovor, ki iz listin ne izhaja, ne zadošča in bi zaslišanje priče res pomenilo prepovedan informativni dokaz, posebej še, ker gre za trditve o dogodku, ki je v spoznavni sferi tožeče stranke.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 111, 111/2.. KZ-1 člen 257, 257/1, 257/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - policist - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - elementi kaznivega dejanja - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi
Sodišče je ugotovilo, da je tožnik nedopustno opravljal dvojno vlogo in sicer vlogo prekrškovnega organa, po drugi strani pa vlogo zagovornika. V prekrškovnem postopku je namen uradnega dejanja ugotoviti odgovornost za prekršek in glede na naravo kršitve oceniti ali so podani pogoji za izrek sankcije, ne pa pomoč kršiteljem v smislu zagovorništva. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik ravnal v nasprotju s 33., 34. in 37. členom ZDR-1, po katerih mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu v okviru vrste dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, da je dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter se vzdržati ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo ali so lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Prav tako je ravnal v nasprotju z določbo 14. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da je dolžan se vzdržati vseh ravnanj, ki škodujejo delodajalcu. Ravnal je tudi v nasprotju s pravili stroke Kodeksom ravnanja javnih uslužbencev, Kodeksom etike javnih uslužbencev v državnih organih in organih lokalne skupnosti, Kodeksom policijske etike in pravili policije, česar ni upošteval. Pravilno je tudi stališče, da je s svojim ravnanjem izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem in tretjem odstavku 257. člena KZ-1. V obeh postopkih je deloval kot prekrškovni organ, hkrati pa tudi svetoval A.A. ter njegovo izjavo celo sestavil, ter s tem izrabil svoj uradni položaj, da je družbi B. d. o. o. in A.A. pridobil protipravno premoženjsko korist, oziroma povzročil škodo Republiki Sloveniji oziroma državnemu proračunu.
Ker je bilo v 4. členu Pogodbe dogovorjeno, da bo izvajalec (tožeča stranka) opravljal posamezne naloge varstva pri delu na podlagi predhodnega pisnega naročila naročnika (tožene stranke), v katerem bodo določeni vrsta in obseg del ter rok za njihovo izvedbo, le vzpostavitev podjemnega razmerja tožeči stranki še ni dala pravice za izvedbo posameznih strokovnih nalog iz varstva pri delu. Potrebno je bilo še predhodno pisno, ali kot je sodišče prve stopnje pravilno presodilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ustno naročilo naročnika (tožene stranke).
Tožeča stranka bi v skladu z določilom 619. člena OZ in 4. člena Pogodbe morala v tem primeru podati konkretne trditve o tem, izvedbo katerih strokovnih nalog iz varstva pri delu ji je tožena stranka naročila, kdaj in kako jih je naročila, katere strokovne naloge iz varstva pri delu je opravila ter kaj vtožuje z računom št. 000-0079 z dne 14. 6. 2013.
ZDSS-1 člen 43, 43/4.. ZIZ člen 272.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 24, 24/4.. ZODPol člen 67.. ZJU člen 149, 149/2.
napotitev na delo - začasna premestitev delavca - začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - policija
Iz vsebine 24. člena KPND izhaja, da se ne nanaša na primer, kot je obravnavani, temveč na razporejanje, kot se glasi tudi naslov tega člena, ki določa, da je delavca mogoče razporediti v drug zavod, organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, če je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja nalog, in sicer: - če zavod za nemoteno delo potrebuje delavca z določeno strokovno izobrazbo, znanjem in sposobnostjo, drug zavod, pri katerem je v delovnem razmerju delavec, ki izpolnjuje te pogoje, pa lahko opravljanje svojih nalog zagotovi z drugačno organizacijo dela; - če zaradi spremenjene organizacije in razporeditve del delo delavca v posameznem zavodu ni več potrebno, v drugem zavodu pa je nezasedeno delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi, znanju in sposobnostim delavca (prvi odstavek). V primerih iz prejšnjega odstavka tega člena sklene delavec delovno razmerje brez objave (drugi odstavek). O razporeditvi delavca v smislu prvega odstavka tega člena sporazumno odločita pristojna organa v zavodih (tretji odstavek). Zato pogoj za zakonitost tožnikove napotitve ni njegovo soglasje po 24. členu KPND.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00024709
KZ-1 člen 54, 54/1, 262, 262/1.
nadaljevano kaznivo dejanje - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari - ne bis in idem - opis kaznivega dejanja - premoženjsko kaznivo dejanje
V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da se obsodba za nadaljevano kaznivo dejanje praviloma ne nanaša tudi na tista istovrstna oziroma ista dejanja, ki so bila izvršena v istem časovnem obdobju, pa niso bila zajeta s konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Novo odkrita kazniva dejanja bodo z že razsojenim nadaljevanim kaznivim dejanjem eno dejanje v procesnem smislu tvorila le izjemoma, če je med vsemi poleg zunanje (krajevne in časovne) povezave tudi taka notranja povezava, da bi vrednotenje okoliščin (protipravnosti in krivde) v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja.
V konkretni zadevi je po primerjavi ravnanj osumljencev razvidno, da se v opisu novo očitanih dejanj tema očitajo identična izvršitvena ravnanja, za katera sta že bila obsojena. Edina razlika je v tem, da v primeru osumljenega A. po že razsojeni zadevi vozila, ki je opravljalo tehnični pregled, v določenih primerih dejansko sploh ni bilo na pregled in je bilo A. izročeno le njihovo prometno dovoljenje, osumljenca naj bi po opisu novih dejanj podkupovala drug par tehničnih preglednikov, šlo pa je tudi za druga vozila in njihove lastnike. Toda iz primerjanih opisov dejanj ni razvidno, da bi bila osumljenca v odnosu do drugega para tehničnih preglednikov ravnala kakorkoli drugače ali iz drugih vzgibov, njuna identiteta pa ne more imeti odločilnega pomena niti z vidika elementov nadaljevanega kaznivega dejanja. Vsa dejanja obeh osumljencev, tako tista iz konstrukcije nadaljevanja kaznivega dejanja že razsojene zadeve kot novo obravnavana dejanja, so opisana kot serijska dejavnost in tvorijo enovito oziroma naravno celoto.
varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega varstva in zdravljenja v zdravstvenem zavodu - ustavitev izvrševanja varnostnega ukrepa - pogoji za izrek varnostnega ukrepa - opustitev psihiatričnega zdravljenja
Samo samovoljna opustitev psihiatričnega zdravljenja na prostosti ne zadošča, da se lahko ukrep spremeni v obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu. Izkazana mora biti verjetnost, da bi zaradi opustitve zdravljenja obdolženka lahko storila kakšno kataloško kaznivo dejanje iz prvega odstavka 70.a člena KZ-1.
Pomanjkljivo konkretizacijo prvo sodišče protispisno utemeljuje z odsotnostjo navedbe kraja storitve prekrška, kajti iz odločbe prekrškovnega organa jasno izhaja, da naj bi se veterinarske storitve opravljale v dneh 25. 3. 2015, 9. 4. 2015 in 22. 7. 2015 pri rejcu R. G., na naslovu Z., zato je takšen časovno določen okvir dovolj jasen za identifikacijo dogodka, s katerim se obema storilkama očita opustitev po petem odstavku člena 36 ZVMS, pri čemer pa pritožbeno sodišče še dodaja, da sam kraj storitve prekrška ni znak prekrška, kraj storitve je pomemben le z vidika identifikacije določenega dogodka.
Iz izreka dovolj jasno izhaja, da poslujoča veterinarka pri izdaji zdravila v DVP v nasprotju s pravilnikom ni vpisala podatka o identifikaciji živali ali skupine živali (2. alineja četrtega odstavka člena 15 tega pravilnika), za kar je zavezana v šestem odstavku člena 15 istega pravilnika, pa tudi iz samega opisa izhaja njena opustitev v nasprotju s pravilnikom. Zgolj odsotnost v izreku odločbe zapisanega člena pravilnika, kot pravilno pojmuje tudi pritožba, pa ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, zaradi katere bi bilo mogoče takšen izrek odločbe prekrškovnega organa označiti za pomanjkljivo konkretiziranega, posebej, ker iz obrazložitve odločbe prekrškovnega organa izhaja natančna obrazložitev zapovedne norme iz tretjega in četrtega odstavka člena 15 citiranega pravilnika, ki ga je izdal pristojni minister v skladu s petim odstavkom člena 36 ZVMS. Opis je namreč dovolj konkretiziran že, če iz njega izhajajo dejstva in okoliščine, ki kažejo na opustitev določnega ravnanja v nasprotju z zapovedno normo. Ker torej krovni zakon v zvezi z zagotavljanjem sledljivosti prometa in uporabe ter shranjevanja veterinarskih zdravil ZVMS, ki v členu 36 uzakonja način uporabe zdravil s strani pristojnih veterinarjev in napotuje na podzakonski akt, je v konkretnem primeru opustitev takega ravnanja potrebno presojati na podlagi prej citiranega pravilnika in sicer konkretno določbe člena 15, kar pa je v izreku odločbe prekrškovnega organa tudi zadostno konkretizirano vsemi tistimi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, s katerimi se utemeljuje očitek o kršitvi te zapovedne norme veterinarja na podlagi navedenega podzakonskega akta.
priposestvovanje lastninske pravice - dobrovernost posestnika - sprememba zakona med tekom priposestvovalne dobe - nedobroverni posestnik
Kljub napačnemu materialnopravnemu izhodišču, da je ob pričetku teka priposestvovalne dobe v letu 1976 priposestvovanje urejal ZTLR, namesto ODZ, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je pri odločanju o tožnikovi pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja oprlo na določbe ZTLR. Upoštevaje načelno pravno mnenje XXIII. skupne seje Zveznega vrhovnega sodišča, republiških vrhovnih sodišč in Vrhovnega vojaškega sodišča z dne 14. in 15. 12. 1983 (Poročilo VS SI, 1985/I, str.1), se namreč v primeru, kot je obravnavan, ko je prišlo do spremembe zakona med tekom priposestvovalne dobe, za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZTLR in do njegove uveljavitve še niso pretekli, uporabijo določila ZTLR.
OZ člen 255, 256, 256/2, 257, 260, 419. ZPP člen 186, 199, 199/1.
stranska intervencija - pravni in ekonomski interes - stroški postopka zavarovanja - privilegirana sprememba tožbe - cesijska pogodba - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - začetek teka roka za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj
Samo ekonomski interes kot podlaga za vključitev intervenienta v pravdo ne zadostuje. R. S. ima glede izida pravde izključno ekonomski interes - tožeča stranka je njen dolžnik in je za R. S. tožečo stranko to da v pravdi uspe pomembno le iz razloga, da bo tožeča stranka s tem pridobila sredstva iz katerih se bo R. S. poplačala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSK00028267
ZIZ-UPB2 člen 24, 55, 55/1, 221, 221/1.. ZPP-UPB3 člen 190.. SPZ člen 37, 92, 100.
prehod terjatve - javna listina - sprememba upnika - izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine - izročitev nepremičnine v posest - nemožnost izpolnitve - relevančna teorija
Ker je bil prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah do deleža 1/2 na upnika izveden po izdaji izvršilnega naslova (20. 5. 2016), je upnik prehod terjatve iz izvršilnega naslova nanj v tem delu pravilno izkazoval s sklepom o izročitvi St 1301/2012 z dne 17. 1. 2017, ki predstavlja javno in s tem kvalificirano listino po 24. členu ZIZ. Lastninska pravica do deleža 2/2 na spornih nepremičninah pa je na upnika prešla že v času teka pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Kopru I Pg 145/2014 in pred izdajo izvršilnega naslova. V tem primeru pa o prehodu terjatve po 24. členu ZIZ ni mogoče govoriti, temveč je upravičenost upnikovega predloga za izvršbo potrebno presojati z upoštevanjem subjektivnih mej pravnomočnosti izvršilnega naslova glede na določbo 190. člena ZPP.
zavrženje obtožnega akta - okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon - beg obdolženca - ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti in uspešno izvedbo kazenskega postopka - nepopolno ugotovljene dejanske okoliščine
Okoliščine, ki začasno preprečujejo pregon, na podlagi katerih se skladno s petim odstavkom 443. člena in 3. točko prvega odstavka 352. člena ZKP s sklepom zavrže obtožnico, izvirajo iz prvega odstavka 179. člena ZKP - ena izmed teh okoliščin je tudi beg obdolženca, ki je dejanske narave.
Golega dejstva, da je obdolženec na begu s prestajanja kazni zapora, brez ugotovljenih podrobnejših okoliščin ni mogoče šteti kot absolutno okoliščino, ki bi začasno preprečevala pregon. V primeru obdolženčevega bega je njegovo navzočnost na glavnih obravnavah možno zagotoviti z ukrepi, kot so odreditev pripora in razpis tiralice. Prvostopenjsko sodišče bi tako moralo bolj raziskati dejansko stanje ter bi šele nato lahko na podlagi ugotovljenih dejstev, ob prepričanju, da noben izmed razpoložljivih ukrepov za zagotovitev prisotnosti obdolženca na glavni obravnavi ne bi bil objektivno učinkovit, zavrglo predmetne obtožne predloge.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 211.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - goljufija - trener
Tožena stranka je tožniku v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je v mesečnih poročilih o delu o opravljanem številu ur trenerskega dela po pogodbi o zaposlitvi lažno navajal, da je v spornem času opravil določeno število ur, čeprav trenerskega dela po pogodbi o zaposlitvi za navedene dni in v navedenem obsegu ni opravil. Najmanj za sporni dan je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni igral, za ostale pa zaključuje, da je bil tožnik na tekmah prisoten kot trener in kot igralec, kar pomeni, da ni šlo za lažen vpis. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi če bi sodišče ugotovilo, da vpisanih ur na tekmah ni mogoče šteti za trenersko delo, ne bi šlo za hujšo kršitev in za kršitev storjeno iz hude malomarnosti, saj je tožnik na tekmah bil, na njih je tekmoval tudi C.C., katerega je treniral.
Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da v času vročitve tožbe v odgovor tožena stranka ni imela hišnega predalčnika oziroma natančneje na hišnem predalčniku S. in B. G. ni bila navedena tudi firma tožene stranke. To izhaja iz pojasnila pošte kot tudi iz izpovedb S. in B. G. Obravnavani hišni predalčnik je bil šele kasneje ustrezno označen s firmo tožene stranke. Če pa naslovnik nima predalčnika, se po določilu četrtega odstavka 142. člena ZPP pisanje vrne sodišču, ki je vročitev odredilo, vročitev pa se šteje za opravljeno. To je bilo po pojasnilu Pošte Slovenije tudi storjeno.
Delavec ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, kar izhaja iz 147. člena ZDR-1.
Določba iz 12. člena pogodbe, ki po razlagi drugostopenjskega sodišča toženi stranki prepoveduje zaposlitev delavcev ((vsaj) še dve leti) po prenehanju pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in delavcem, je v nasprotju z določbo druge alineje 165. člena ZUTD. Navedeno pogodbeno določilo je tudi v nasprotju z namenom tretje alineje 166. člena ZUTD. Člen 12 Pogodbe o posredovanju je zato glede na določbo 86. člena OZ ničen. Utemeljenost tožbenega zahtevka torej ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izvedensko mnenje
ZVEtL-1 v 43. členu določa merila, po katerih sodišče ugotavlja zemljišče, ki je postalo last lastnika stavbe po posebnih pravilih prvega odstavka prejšnjega člena. Pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča se upoštevajo zlasti prostorski akti in upravna dovoljenja, katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno, preteklo rabo zemljišča in merila ter pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Zakon pri tem ne daje prednosti enemu kriteriju pred drugimi, ampak jim mora ustrezno težo podeliti sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej.
Tožeča stranka je izkazala, da je blago dobavila, tožena stranka pa ga je brez pripomb prevzela. Sklicujoč se na listinske dokaze je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka obstoj obveznosti po spornih računih pred pravdo priznavala. S tem se je na toženo stranko prevalilo trditveno in dokazno breme, da je napake na dobavljenem blagu pravi čas in utemeljeno grajala.
ZKP člen 35, 35/1, 35/2, 35/3. ZS člen 104, 104/2, 116.
prenos krajevne pristojnosti - drug tehten razlog - dvom v nepristransko sojenje - prenos pristojnosti zaradi dvoma v nepristranost sodišča
Po presoji Višjega sodišča dejstvo, da je v predmetni kazenski zadevi osumljeni A. A. okrajni sodnik ter vodja enotno organiziranega kazenskega oddelka za vsa okrajna sodišča iz območja Okrožnega sodišča v D., utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v D., ki je po splošnih pravilih sicer pristojno odločati o predlogu oškodovanca kot tožilca B. B. za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Da bi se takemu dvomu izognili, je Višje sodišče za izvedbo kazenskega postopka določilo drugo stvarno pristojno sodišče, in sicer Okrajno sodišče v S.