Tožnica je s toženo stranko sklenila še eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 30. 6. 2015, in sicer za čas od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015, kar pomeni, da je upravičena do dodatka na osnovno plačo po tretjem odstavku 73. člena ZJU, ki je bil določen za delovno mesto, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas - za čas projektnega dela. Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je tožnica v letu 2017 s pravnomočno sodbo uspela s transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas, kot je materialnopravno zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Odločilno je, da tožnici 20 % dodatek na osnovno plačo pripada, ker je sklenila in opravljala delo po pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015, po kateri ji ta dodatek pripada.
V konkretnem primeru je treba uporabiti določbo 81. člena ZPP (vrnitev tožbe v popravo glede napak v zvezi s sposobnostjo biti tožena stranka), saj se s konkretno popravo navedbe tožene stranke ni spremenila identiteta tožene stranke in so zato določbe ZPP, ki se nanašajo na subjektivno spremembo tožbe, irelevantne. Sodna praksa namreč vrnitev tožbe v popravo po 81. členu ZPP dopušča tudi, če tožnik kot toženo stranko imenuje neko tvorbo, ki nima sposobnosti biti stranka, je pa nedvomno, da ima sposobnost biti stranka subjekt, v katerega je ta tvorba vključena. Fakulteta A. tako nima sposobnosti biti stranka, jo pa ima Univerza B., del katere je tudi navedena fakulteta kot njena članica. Navedba osebe, ki ne more biti pravdna stranka, je odpravljiva napaka, o čemer se je že večkrat izrekla tudi sodna praksa.
Podana je tudi uveljavljana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovorov toženca, čeprav so bili napotki pritožbenega sodišča jasni.
ZMEPIZ-1 člen 31, 31/1, 78, 79, 82.. ZPIZ-2 člen 6, 13, 13/2, 16, 18, 18/3, 22, 130, 177, 177/3.. ZPIZ-2B člen 37.
lastnost zavarovanca - status študenta - poslovodenje - družbeništvo
Zavarovanje iz 18. člena ZPIZ-2 se po 177. členu ZPIZ-2 ne vzpostavi le za nazaj, temveč glede na izrecno določbo 3. odstavka 18. člena ZPIZ-2 šele ob pogoju, da oseba ni zavarovana po kateri drugi podlagi iz 14. do 17. ter 19. ali 25. člena ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča enako velja tudi, če obstoji pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje po drugi podlagi, pa prijava v zavarovanje ni bila vložena. Če obstoji zavarovanje po drugi podlagi, ki je ob izpolnjenih pogojih nastalo ex lege, čeprav ni bila vložena prijava zavarovanje, zavarovanje po 18. členu ZPIZ-2 ni moglo nastati, saj je izključeno z obstojem druge zavarovalne podlage.
Čeprav je tožnica v letu 2016 in 2017 opravljala študentsko delo in od plačila plačevala tudi prispevke, pogoji za zavarovanje na temelju 18. člena ZPIZ-2 sploh niso bili izpolnjeni, saj je bilo zavarovanje po tej podlagi zaradi sočasnega družbeništva in poslovodenja zasebnega zavoda, ki je podlaga za prednostno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2, izključeno. Ker torej tožnica od 1. 4. 2017 dalje ni bila vključena v obvezno zavarovanje po nobeni podlagi, sočasno pa je bila od 14. 12. 2015 do 25. 4. 2017 družbenica in poslovodja zasebnega zavoda, je imel toženec v 37. členu ZPIZ-2B podlago za ugotovitev lastnosti zavarovanca na temelju 16. člena ZPIZ-2 od 1. 4. 2016 do 25. 4. 2017.
V obravnavanem primeru za predlagalni delikt oziroma za kazenski pregon, kjer predstavlja predlog oškodovanca za kazenski pregon procesno predpostavko. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno dne 4. 4. 2015, ko oškodovanec, ki je bil rojen dne 24. 7. 2000, še ni bil star šestnajst let, ko bi lahko, skladno z določbo drugega odstavka 54. člena ZKP, predlog za kazenski pregon vložil tudi sam. Po določbi prvega odstavka 54. člena ZKP za mladoletnike in osebe, ki jim je popolnoma vzeta poslovna sposobnost, poda predlog oziroma vloži zasebno tožbo njihov zakoniti zastopnik, to je starši ali pa skrbnik, v primeru, da je bil oškodovancu sploh postavljen. V konkretni kazenski zadevi je kazenski postopek, sprva po obtožnem predlogu zoper obdolžena J. F. in M. R. zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, stekel na podlagi kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon, ki ga je dne 20. 4. 2015 vložila M. C., socialna delavka v Vzgojnem zavodu X. Na glavni obravnavi dne 18. 5. 2016 pa je državna tožilka tisti del obtožnega predloga, ki se nanaša na M. R., umaknila, na glavni obravnavi dne 8. 12. 2016 pa obdolženemu J. F. očitano kaznivo dejanje spremenila v kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. V taki procesni situaciji pa je postal predlog oškodovanca ali njegovega zakonitega zastopnika za kazenski pregon nujna procesna predpostavka. Iz spisovnega gradiva je sicer razvidno, da je predlog za kazenski pregon vložila socialna delavka M. C. s soglasjem direktorice oziroma ravnateljice L. Z., ki pa ni upravičena opraviti tega procesnega dejanja, saj ne more biti oškodovančeva zakonita zastopnica, in je sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da je ta procesni moment podan, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Stanje stvari, razvidno iz spisovnega gradiva, pa ni dopuščalo spremembe izpodbijane sodbe. Nikakršnega dvoma namreč ni o tem, da oškodovanec zakonitega zastopnika ima, in sicer očeta L. M.. Sodišče prve stopnje je sicer slednjega povabilo na glavno obravnavo, vendarle pa s tipskim vabilom za oškodovanca. V njem je sicer navedeno, da je bil L. M. vabljen kot zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca, ni pa bil poučen o tem, zakaj ga sodišče sploh vabi oz. o njegovem položaju in pravicah, ki jih kot zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca ima. Zato je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje v razveljavitvenem sklepu dalo navodilo, da kot prava neukemu zakonitemu zastopniku mladoletnega oškodovanca v spremnem dopisu, priloženemu vabilu na glavno obravnavo, njegovo procesno situacijo podrobneje obrazloži, predvsem v smislu pomena danega soglasja k vloženemu predlogu za kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je v skladu z navodili pritožbenega sodišča oškodovančevemu očetu poslalo navedeni spremni dopis, oškodovančev oče pa je v danem roku osmih dni podal predlog za pregon (dne 6. 7. 2017). S tem je ta procesna predpostavka za pregon kaznivega dejanja izpolnjena. Drugačna subjektivna pravna stališča zagovornika v pritožbi niso sprejemljiva. Zato očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00023084
KZ-1 člen 57, 57/3.. ZKP-UPB8 člen 506, 506/4.
pogojna obsodba - posebni pogoj - postopek za preklic pogojne obsodbe
Za izpolnitev posebnega pogoja iz pogojne obsodbe v navedeni pravnomočni sodbi ne obstajajo zakonski pogoji. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje preklicalo pogojno obsodbo, čeprav dodatni pogoj nima podlage v nobenem pravnem naslovu, niti v navedeni pravnomočni sodbi niti zahtevek ni bil prisojen v posebni pravdi. Ker torej izpodbijana sodba o preklicu pogojne obsodbe temelji na neizpolnitvi dodatnega pogoja, glede katerega oškodovana družba nima potrebnega pravnega naslova, jo je pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je ta posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi, odpravilo.
uporabnina - nedobroverni posestnik - zavrnitev dokaznega predloga - razveza pogodbe o finančnem leasingu - izročitev nepremičnine v posest
Tožena stranka se je branila, da stanovanja ni uporabljala. Tudi če bi ta trditev držala (pa ne, ker je v stanovanju toženka najmanj imela svojo opremo), to ni odločilno. Bistveno je, da toženka tožeči stranki stanovanja ni izročila v posest in ga je zato imela možnost uporabljati. Ker gre za nepremičnino, je treba uporabiti tudi določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in sicer 95. in 96. člen. Toženke ni mogoče šteti za dobrovernega posestnika. Po določbi drugega odstavka 96. člena SPZ mora nedobroverni posestnik povrniti tudi "plodove, ki jih ni obral", kar po ustaljeni sodni praksi pomeni, da ima lastnik pravico terjati plačilo uporabnine, ne glede na to, kako je posestnik stvar izkoriščal in tudi če je ni izkoriščal. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo višini uporabnine za konkretno nepremičnino glede na njen namen.
nadomestitev kazni zapora - delo v splošno korist - povratništvo - teža kaznivega dejanja - predkaznovanost - vedenje obsojenca med prestajanjem kazni
Dejstvo, da je bil nekdo že obsojen za kaznivo dejanje ali kazniva dejanja, ne preprečuje, da bi bila takšnemu obsojencu kazen zapora lahko nadomeščena z delom v splošno korist, vendar je pri tem potrebno upoštevati obseg njegove predkaznovanosti ter ostale subjektivne in objektivne okoliščine, na podlagi katerih je potrebno presoditi, ali je alternativni način izvršitve kazni zapora obsojencu smiselno in utemeljeno izreči in ali bo tudi takšen način izvršitve zaporne kazni pri njemu dosegel isti namen kot zapor.
dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - dodatno izvedensko mnenje - kontrolno izvedenstvo
Glede na obrazloženo, ko je sodišče upravičeno zavrnilo zahtevo toženca za predložitev testov, ter ob dejstvu, da izvedensko mnenje tudi ni edini in odločilen dokaz, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje odločilo o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni potrebno izvesti dokaza z drugim izvedencem, torej kontrolnega izvedenstva.
ZDR-1 člen 49, 49/4, 81.. OZ člen 86.. ZGD-1 člen 278, 278/2.. ZPPOGD člen 1, 1/1.
poslovodna funkcija - direktor - odpoved pogodbe o zaposlitvi - mirovanje pogodbe o zaposlitvi - odpoklic s funkcije - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - ustrezna zaposlitev
Delavec se lahko veljavno odpove pravici do mirovanja predhodne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, podobno kot se delavec lahko v novi pogodbi o zaposlitvi sporazumno dogovori za prenehanje predhodne pogodbe o zaposlitvi in ima taka določba v novi pogodbi o zaposlitvi naravo sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ki ga opredeljuje 81. člen ZDR-1.
Kot izhaja iz določbe prvega odstavka 1. člena ZPPOGD zakona, ta omejuje prejemke predsednikov in predsednic, članov in članic uprav, izvršnih direktorjev in direktoric, poslovodij in poslovodkinj ter prokuristov in prokuristk. Že iz jezikovne razlage te določbe izhaja, da gre za omejitve prejemkov v času izvajanja katere izmed (taksativno) naštetih funkcij. V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer. S spornim aneksom so bili določeni prejemki predsednika uprave po prenehanju opravljanja te funkcije, posledično pa prejemek, določen v spornem aneksu, ne pomeni prejemka predsednika uprave, ki bi bil podvržen omejitvam iz ZPPOGD. Zato sporni aneks ni ničen niti na podlagi določb ZPPOGD, tožena stranka pa je bila pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi tožniku dolžna upoštevati dogovor iz aneksa, ki se nanaša na višino tožnikove plače. Ker tega ni upoštevala, ponujena pogodba o zaposlitvi ni bila ustrezna, zato je bilo tožniku zaradi zavrnitve njenega podpisa delovno razmerje prekinjeno nezakonito in s tem ni prenehalo.
Vložnica ni ravnala v skladu s sklepom prvostopenjskega sodišča o popravi, saj ni predložila zahtevane dokončne odločbe (vložnica je dokončno odločbo predložila v pritožbenem postopku). Vložnica tako ni ravnala v skladu s sklepom prvostopenjskega sodišča o popravi in so jo doletele sankcije določene v petem odstavku 108. člena ZPP.
Interpretacija, ki jo je sodišče prve stopnje izpeljalo zgolj iz določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP, je preozka. Glede stroškov kazenskega postopka, ki se nanašajo na postavljenega zagovornika (zagovornika po uradni dolžnosti), je potrebno določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP razlagati v povezavi z določbo prvega odstavka 97. člena ZKP ter tretjim odstavkom 92. člena ZKP. Po določbi tretjega odstavka 92. člena ZKP sodišče potrebne izdatke in nagrado postavljenega zagovornika izplača najprej iz sredstev organa, ki vodi kazenski postopek, pozneje pa se ti stroški izterjajo od tistega, ki jih je po določbah tega zakona dolžan poravnati. Če je bil obdolžencu zagovornik postavljen, pa bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, če bi moral plačati zagovorniku nagrado in potrebne izdatke, se ti izplačajo iz proračunskih sredstev (prvi odstavek 97. člena ZKP). Slednje pomeni, da je obdolženec dejansko oproščen plačila teh stroškov. Primerjava vsebine in namena zgoraj navedenih določb po oceni pritožbenega sodišča pripelje do razlage, da ni razloga, da ne bi sodišče prve stopnje obsojencu, ki je predlagal obročno plačilo stroškov kazenskega postopka, dovolilo, da nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice povrne v obrokih, ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 97. člena ZKP in četrtega odstavka 95. člena ZKP (če bi s plačilom bilo ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati). Tako stališče je sprejelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu opr. št. I Kp 1361/2008 z dne 3.12.2008 in Višje sodišče v Mariboru v sodbi opr. št. III Kp 44027/2018 z dne 20.12.2018.
ZDSS-1 člen 31.. ZPP-E Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (2017) člen 121, 125, 125/1.
uporaba zakona - zavrženje revizije - prehodne in končne določbe
Le prvotna sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, medtem ko je bila sodba sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku izdana po 14. 9. 2017. Zato se postopek z izrednim pravnim sredstvom in s tem vprašanje dovoljenosti revizije rešuje po določbah ZPP, ne pa po določbi 31. člena ZDSS-1, ki ne velja več, kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
ZDR‑1 v določbah o disciplinski odgovornosti, daje sodno varstvo le delavcu in sicer v 200. členu. V 3. odstavku 172. člena ZDR-1 izrecno določa, da je sklep delodajalca o izrečeni denarni kazni, zoper katerega delavec ni zahteval arbitražnega ali sodnega varstva, izvršilni naslov, ki se izvrši po pravilih, ki veljajo za sodno izvršbo, zato lahko delodajalec na njegovi podlagi zahteva izvršbo. Glede na ugotovitev, da toženec odločitve o disciplinski odgovornosti, ki mu je bila vročena, ni izpodbijal, tožeča stranka z izvršilnim naslovom že razpolaga, zato je zaradi pomanjkanja pravne koristi tožeče stranke za vložitev tožbe sodišče prve stopnje ob uporabi določbe 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo pravilno zavrglo.
ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372/4, 407, 407/1-1, 407/5. KZ člen 47, 47/2-2, 48, 48/1.
neprava obnova kazenskega postopka - združitev kazni zapora - upravičeni predlagatelj - javna seja - zahteva za izredno omilitev kazni - nove olajševalne okoliščine - zapor ob koncu tedna - vikend zapor
Po petem odstavku 407. člena ZKP sta upravičenca do predloga za spremembo pravnomočne sodbe državni tožilec ali obsojenec oz. obsojenka. Pomeni, da sprememba pravnomočne sodbe ni odvisna le od predlogov zadnjih dveh, ampak tudi od državnega tožilca kot njune nasprotne stranke.
Pri tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP so zaradi pravnomočnosti sodb upoštevane le okoliščine iz teh sodb. Kasneje nastale okoliščine so bile včasih podlaga za zahtevo za izredno omilitev kazni, ki kot izredno pravno sredstvo ni več predvideno. Uveljavljani izpodbojni razlog nepravilne odločbe o kazenski sankciji je tako brezpredmeten in brezpredmeten je tedaj, ko je obrazložen z okoliščinami, ki so v zvezi s samim izvrševanjem kazni, kar vse je predmet drugih postopkov.
ZPIZ člen 44, 44/1, 46.. ZLPP člen 18, 24, 25.. ZTPDR člen 49.. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 43, 49.. ZDR-1 člen 126.
matična evidenca - dopolnitev, poprava in izbris podatkov - lastninsko preoblikovanje - interna razdelitev delnic in notranji odkup delnic
Oba obravnavana zneska izplačil se vštejeta v pokojninsko osnovo in posledično ni nobene podlage za izbris podatkov iz matične evidence. Oba obravnavana zneska sta bila izplačana kot del plač, plačani pa so bili tudi prispevki. Pomeni, da je z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom nezakonito izrečeno, da se obravnavani podatki brišejo iz matične evidence zavarovancev, zato je z izpodbijanim ugoditvenim delom sodbe utemeljeno odpravljen.
ZTLR člen 49, 49/1, 54.. SPZ člen 213, 213/1, 214, 217, 218.
stvarna služnost - priposestvovanje služnosti - namen stvarne služnosti - uporaba vrta
Možnost izrabe vrta (tako v smislu pridelave povrtnin in sadja, kot tudi v smislu uživanja tega prostora), lahko prispeva h kvaliteti življenja tožnika in njegove družine, ni pa možnost izrabe vrta tožniku potrebna zaradi tega, ker bi mu bilo s tem omogočeno lažje izvrševanje lastninske oblasti na stanovanju kot gospodujoči nepremičnini. Namen in smisel stvarne služnosti je namreč v koristi, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospoduoči nepremičnini.
Tožnik v predmetnem sodnem sporu ni navajal nobenih konkretnejših dejstev, ki bi opravičevala domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Tudi v pritožbi zgolj navaja, da ni bil izbran zaradi svoje starosti. Priče, ki so sodelovale v natečajni komisiji, so zanikale takšne navedbe tožnika, sodišče prve stopnje pa je ob ugotovitvi, da je izbrani kandidat izpolnjeval razpisne pogoje, navedbam tožene stranke, ki je na tak način ustrezno dokazovala negativno dejstvo (da tožnika ni neenako obravnavala zaradi njegove starosti), sledilo. Zgolj dejstvo (ob odsotnosti ostalih dejstev ali indicev), da je bil izbrani kandidat mlajši od tožnika, ne dokazuje, da je bil tožnik diskriminiran na podlagi starosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00022644
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 354, 354/1, 358, 358-3, 371, 371/1-9, 498, 498/1.
neupravičen promet s prepovedanimi drogami - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - dajanje v promet - hramba z namenom prodaje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - prekoračitev obtožbe
Abstraktni in konkretni del obtožnice sicer predstavljata celoto, a je sodišče vezano na dejstveni, torej konkretni opis zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov.
Pri pravno relevantnih dejstvih sme sodišče izpustiti iz opisa dejanskega stanja posamezne oblike izvršitvenega dejanja, če so od večih alternativnih oblik dokazane samo nekatere. Ni pa dopustno konkretnega opisa dopolniti z izvršitveno obliko, za katero je sodišče prve stopnje ocenilo, da je dokazana, pa je prej konkretni del obtožnega akta ni vseboval.