ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 36, 36/1, 36/2, 36/3. ZPP člen 370, 370/1, 394, 394-10.
vrnitev sodne takse - predlog za obnovo postopka - nastanek taksne obveznosti - zavrnitev predloga za obnovo postopka - razmerje med predlogom za obnovo postopka in revizijo
Pritožnica je naprej vložila predlog za obnovo postopka in potem še revizijo zoper odločbo v rednem postopku. S prvim izrednim sredstvom je bila neuspešna, z drugim uspešna. Kot nedvomno izhaja iz samih določb ZPP, gre za dva ločena postopka, ki ju je tožnica vodila. Ni mogoča razlaga, kot jo ponuja pritožnica, da zaradi uspeha z enim izrednim pravnim sredstvom, to pomeni tudi uspeh drugega (izrednega) pravnega sredstva, saj se pri obeh presojajo povsem drugi dejanski stanovi upoštevaje druge pravne podlage.
ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 372, 372/4, 407, 407/1-1, 407/5. KZ člen 47, 47/2-2, 48, 48/1.
neprava obnova kazenskega postopka - združitev kazni zapora - upravičeni predlagatelj - javna seja - zahteva za izredno omilitev kazni - nove olajševalne okoliščine - zapor ob koncu tedna - vikend zapor
Po petem odstavku 407. člena ZKP sta upravičenca do predloga za spremembo pravnomočne sodbe državni tožilec ali obsojenec oz. obsojenka. Pomeni, da sprememba pravnomočne sodbe ni odvisna le od predlogov zadnjih dveh, ampak tudi od državnega tožilca kot njune nasprotne stranke.
Pri tako imenovani nepravi obnovi kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP so zaradi pravnomočnosti sodb upoštevane le okoliščine iz teh sodb. Kasneje nastale okoliščine so bile včasih podlaga za zahtevo za izredno omilitev kazni, ki kot izredno pravno sredstvo ni več predvideno. Uveljavljani izpodbojni razlog nepravilne odločbe o kazenski sankciji je tako brezpredmeten in brezpredmeten je tedaj, ko je obrazložen z okoliščinami, ki so v zvezi s samim izvrševanjem kazni, kar vse je predmet drugih postopkov.
ZPIZ člen 44, 44/1, 46.. ZLPP člen 18, 24, 25.. ZTPDR člen 49.. Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (1993) člen 43, 49.. ZDR-1 člen 126.
matična evidenca - dopolnitev, poprava in izbris podatkov - lastninsko preoblikovanje - interna razdelitev delnic in notranji odkup delnic
Oba obravnavana zneska izplačil se vštejeta v pokojninsko osnovo in posledično ni nobene podlage za izbris podatkov iz matične evidence. Oba obravnavana zneska sta bila izplačana kot del plač, plačani pa so bili tudi prispevki. Pomeni, da je z izpodbijanim posamičnim upravnim aktom nezakonito izrečeno, da se obravnavani podatki brišejo iz matične evidence zavarovancev, zato je z izpodbijanim ugoditvenim delom sodbe utemeljeno odpravljen.
Vložnica ni ravnala v skladu s sklepom prvostopenjskega sodišča o popravi, saj ni predložila zahtevane dokončne odločbe (vložnica je dokončno odločbo predložila v pritožbenem postopku). Vložnica tako ni ravnala v skladu s sklepom prvostopenjskega sodišča o popravi in so jo doletele sankcije določene v petem odstavku 108. člena ZPP.
V obravnavanem primeru za predlagalni delikt oziroma za kazenski pregon, kjer predstavlja predlog oškodovanca za kazenski pregon procesno predpostavko. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno dne 4. 4. 2015, ko oškodovanec, ki je bil rojen dne 24. 7. 2000, še ni bil star šestnajst let, ko bi lahko, skladno z določbo drugega odstavka 54. člena ZKP, predlog za kazenski pregon vložil tudi sam. Po določbi prvega odstavka 54. člena ZKP za mladoletnike in osebe, ki jim je popolnoma vzeta poslovna sposobnost, poda predlog oziroma vloži zasebno tožbo njihov zakoniti zastopnik, to je starši ali pa skrbnik, v primeru, da je bil oškodovancu sploh postavljen. V konkretni kazenski zadevi je kazenski postopek, sprva po obtožnem predlogu zoper obdolžena J. F. in M. R. zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1, stekel na podlagi kazenske ovadbe oziroma predloga za pregon, ki ga je dne 20. 4. 2015 vložila M. C., socialna delavka v Vzgojnem zavodu X. Na glavni obravnavi dne 18. 5. 2016 pa je državna tožilka tisti del obtožnega predloga, ki se nanaša na M. R., umaknila, na glavni obravnavi dne 8. 12. 2016 pa obdolženemu J. F. očitano kaznivo dejanje spremenila v kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. V taki procesni situaciji pa je postal predlog oškodovanca ali njegovega zakonitega zastopnika za kazenski pregon nujna procesna predpostavka. Iz spisovnega gradiva je sicer razvidno, da je predlog za kazenski pregon vložila socialna delavka M. C. s soglasjem direktorice oziroma ravnateljice L. Z., ki pa ni upravičena opraviti tega procesnega dejanja, saj ne more biti oškodovančeva zakonita zastopnica, in je sodišče prve stopnje s tem, ko je štelo, da je ta procesni moment podan, zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Stanje stvari, razvidno iz spisovnega gradiva, pa ni dopuščalo spremembe izpodbijane sodbe. Nikakršnega dvoma namreč ni o tem, da oškodovanec zakonitega zastopnika ima, in sicer očeta L. M.. Sodišče prve stopnje je sicer slednjega povabilo na glavno obravnavo, vendarle pa s tipskim vabilom za oškodovanca. V njem je sicer navedeno, da je bil L. M. vabljen kot zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca, ni pa bil poučen o tem, zakaj ga sodišče sploh vabi oz. o njegovem položaju in pravicah, ki jih kot zakoniti zastopnik mladoletnega oškodovanca ima. Zato je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje v razveljavitvenem sklepu dalo navodilo, da kot prava neukemu zakonitemu zastopniku mladoletnega oškodovanca v spremnem dopisu, priloženemu vabilu na glavno obravnavo, njegovo procesno situacijo podrobneje obrazloži, predvsem v smislu pomena danega soglasja k vloženemu predlogu za kazenski pregon. Sodišče prve stopnje je v skladu z navodili pritožbenega sodišča oškodovančevemu očetu poslalo navedeni spremni dopis, oškodovančev oče pa je v danem roku osmih dni podal predlog za pregon (dne 6. 7. 2017). S tem je ta procesna predpostavka za pregon kaznivega dejanja izpolnjena. Drugačna subjektivna pravna stališča zagovornika v pritožbi niso sprejemljiva. Zato očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00023084
KZ-1 člen 57, 57/3.. ZKP-UPB8 člen 506, 506/4.
pogojna obsodba - posebni pogoj - postopek za preklic pogojne obsodbe
Za izpolnitev posebnega pogoja iz pogojne obsodbe v navedeni pravnomočni sodbi ne obstajajo zakonski pogoji. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje preklicalo pogojno obsodbo, čeprav dodatni pogoj nima podlage v nobenem pravnem naslovu, niti v navedeni pravnomočni sodbi niti zahtevek ni bil prisojen v posebni pravdi. Ker torej izpodbijana sodba o preklicu pogojne obsodbe temelji na neizpolnitvi dodatnega pogoja, glede katerega oškodovana družba nima potrebnega pravnega naslova, jo je pritožbeno sodišče spremenilo tako, da je ta posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi, odpravilo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00022644
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 354, 354/1, 358, 358-3, 371, 371/1-9, 498, 498/1.
neupravičen promet s prepovedanimi drogami - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - dajanje v promet - hramba z namenom prodaje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - objektivna identiteta obtožbe in sodbe - prekoračitev obtožbe
Abstraktni in konkretni del obtožnice sicer predstavljata celoto, a je sodišče vezano na dejstveni, torej konkretni opis zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov.
Pri pravno relevantnih dejstvih sme sodišče izpustiti iz opisa dejanskega stanja posamezne oblike izvršitvenega dejanja, če so od večih alternativnih oblik dokazane samo nekatere. Ni pa dopustno konkretnega opisa dopolniti z izvršitveno obliko, za katero je sodišče prve stopnje ocenilo, da je dokazana, pa je prej konkretni del obtožnega akta ni vseboval.
evidenca o izrabi delovnega časa - nadurno delo - odpravnina
Po določbi 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) je dolžan delodajalec dnevno vpisovati v evidenco o izrabi delovnega časa za posameznega delavca posamezne podatke, kamor sodijo tudi podatki o številu ur, skupno število opravljenih ur s polnim delovnim časom in krajšim delovnim časom od polnega z oznako vrste opravljenega delovnega časa in opravljenih ur v času nadurnega dela. Ker delodajalec po ZEPDSV tako razpolaga z ustreznimi podatki, je dolžan v sporu, v katerem delavec zahteva plačilo za opravljene ure dela, dokazati, da vtoževano število ur ni bilo opravljeno.
odločitev o pravdnih stroških - rok za priglasitev stroškov postopka - priglasitev stroškov do konca glavne obravnave - sodna taksa za sodbo - nastanek taksne obveznosti - dodatni sklep
Stranka mora zahtevati povrnitev stroškov najpozneje do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, razen, če gre za odločbo brez poprejšnjega obravnavanja (tretji odstavek 163. člena ZPP).V konkretnem primeru je bil zadnji narok pred izdajo sodbe, s katero je bilo odločeno o stroških postopka, opravljen 13. 4. 2017. Tožnica, ki ji je obveznost plačila sodne takse za sodbo nastala že 20. 6. 2013, bi morala zato najkasneje takrat zahtevati tudi povračilo takse za sodbo. Ker tega ni storila, je njen predlog, da se ji ta strošek (dodatno) prizna, prepozen in ga je treba zavreči.
odškodninska odgovornost delavca - direktor - družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.)
Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo koliko glasov je imel toženec in ali je glede na število vseh glasov pri sporni družbi, imel toženec dejansko večino pri tožeči stranki, ki mu je omogočala sprejemanje bistvenih odločitev glede poslovanja, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imel toženec večino vseh glasov pri tožeči stranki, bo moralo preveriti tudi pravilnost izračuna višine izplačane razlike v plači tožencu, upoštevajoč 342. člen Obligacijskega zakonika.
Tožnik v predmetnem sodnem sporu ni navajal nobenih konkretnejših dejstev, ki bi opravičevala domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. Tudi v pritožbi zgolj navaja, da ni bil izbran zaradi svoje starosti. Priče, ki so sodelovale v natečajni komisiji, so zanikale takšne navedbe tožnika, sodišče prve stopnje pa je ob ugotovitvi, da je izbrani kandidat izpolnjeval razpisne pogoje, navedbam tožene stranke, ki je na tak način ustrezno dokazovala negativno dejstvo (da tožnika ni neenako obravnavala zaradi njegove starosti), sledilo. Zgolj dejstvo (ob odsotnosti ostalih dejstev ali indicev), da je bil izbrani kandidat mlajši od tožnika, ne dokazuje, da je bil tožnik diskriminiran na podlagi starosti.
dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - dodatno izvedensko mnenje - kontrolno izvedenstvo
Glede na obrazloženo, ko je sodišče upravičeno zavrnilo zahtevo toženca za predložitev testov, ter ob dejstvu, da izvedensko mnenje tudi ni edini in odločilen dokaz, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje odločilo o zaupanju otrok v varstvo in vzgojo, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni potrebno izvesti dokaza z drugim izvedencem, torej kontrolnega izvedenstva.
V konkretnem primeru je treba uporabiti določbo 81. člena ZPP (vrnitev tožbe v popravo glede napak v zvezi s sposobnostjo biti tožena stranka), saj se s konkretno popravo navedbe tožene stranke ni spremenila identiteta tožene stranke in so zato določbe ZPP, ki se nanašajo na subjektivno spremembo tožbe, irelevantne. Sodna praksa namreč vrnitev tožbe v popravo po 81. členu ZPP dopušča tudi, če tožnik kot toženo stranko imenuje neko tvorbo, ki nima sposobnosti biti stranka, je pa nedvomno, da ima sposobnost biti stranka subjekt, v katerega je ta tvorba vključena. Fakulteta A. tako nima sposobnosti biti stranka, jo pa ima Univerza B., del katere je tudi navedena fakulteta kot njena članica. Navedba osebe, ki ne more biti pravdna stranka, je odpravljiva napaka, o čemer se je že večkrat izrekla tudi sodna praksa.
Podana je tudi uveljavljana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovorov toženca, čeprav so bili napotki pritožbenega sodišča jasni.
IZVRŠILNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00022854
ZIZ člen 42b, 231. ZMZPP člen 108. ZZDT-1 člen 25, 25/1. ZPPOPGHR člen 4, 4/1. ZTuj-2 člen 37, 37/6, 37a, 37a/1. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 33, 38, 38/1, 40.
izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - zahtevek za vrnitev na delo - pravočasnost predloga - priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - hrvaška sodna odločba - vrnitev delavca, ki je tujec, na delo - dovoljenje tujcu - izvršljivost izvršilnega naslova - nemožnost izpolnitve
Tako imenovano „incidenter priznanje“, ko lahko o priznanju in izvršitvi odloči izvršilno sodišče kot o predhodnem vprašanju s sklepom o izvršbi, je možno le v primeru izvršitev izvršilnih naslovov iz tretjih držav, ki niso članice EU. Pri izvršitvi tuje sodne odločbe na podlagi Uredbe Bruselj I pa je priznanje in razglasitev izvršljivosti v posebnem delibacijskem postopku pred okrožnim sodiščem pogoj, da lahko izvršilno sodišče s sklepom dovoli in opravi izvršbo.
Izvršilni naslov ni v Republiki Sloveniji neizvršljiv že zaradi golega dejstva, da je upnik hrvaški državljan. Dolžnika veže izvršilni naslov, pri čemer je imel ves čas od izdaje izvršilnega naslova dovoljenja, ki (dokler) so bila potrebna in katerih obstoj je prerekal, možnost za upnika pridobiti sam.
ZMEPIZ-1 člen 31, 31/1, 78, 79, 82.. ZPIZ-2 člen 6, 13, 13/2, 16, 18, 18/3, 22, 130, 177, 177/3.. ZPIZ-2B člen 37.
lastnost zavarovanca - status študenta - poslovodenje - družbeništvo
Zavarovanje iz 18. člena ZPIZ-2 se po 177. členu ZPIZ-2 ne vzpostavi le za nazaj, temveč glede na izrecno določbo 3. odstavka 18. člena ZPIZ-2 šele ob pogoju, da oseba ni zavarovana po kateri drugi podlagi iz 14. do 17. ter 19. ali 25. člena ZPIZ-2. Po stališču pritožbenega sodišča enako velja tudi, če obstoji pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje po drugi podlagi, pa prijava v zavarovanje ni bila vložena. Če obstoji zavarovanje po drugi podlagi, ki je ob izpolnjenih pogojih nastalo ex lege, čeprav ni bila vložena prijava zavarovanje, zavarovanje po 18. členu ZPIZ-2 ni moglo nastati, saj je izključeno z obstojem druge zavarovalne podlage.
Čeprav je tožnica v letu 2016 in 2017 opravljala študentsko delo in od plačila plačevala tudi prispevke, pogoji za zavarovanje na temelju 18. člena ZPIZ-2 sploh niso bili izpolnjeni, saj je bilo zavarovanje po tej podlagi zaradi sočasnega družbeništva in poslovodenja zasebnega zavoda, ki je podlaga za prednostno zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2, izključeno. Ker torej tožnica od 1. 4. 2017 dalje ni bila vključena v obvezno zavarovanje po nobeni podlagi, sočasno pa je bila od 14. 12. 2015 do 25. 4. 2017 družbenica in poslovodja zasebnega zavoda, je imel toženec v 37. členu ZPIZ-2B podlago za ugotovitev lastnosti zavarovanca na temelju 16. člena ZPIZ-2 od 1. 4. 2016 do 25. 4. 2017.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00022753
ZKP člen 18, 18/1, 285a. KZ-1 člen 191, 191/1.
načelo proste presoje dokazov - upravičeni razlogi za zavrnitev dokazov - prepozen dokazni predlog - oprostitev obtožbe - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje - dokazna ocena pravno relevantnih izvedenih dokazov - kaznivo dejanje nasilja v družini
Pravilno pa je prvostopenjsko sodišče postopalo tudi, ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju priče Š. F., tako svojo odločitev pa je v točki 5 izpodbijane sodbe tehtno obrazložilo. Pri tem je utemeljeno izpostavilo, da že iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe (na katerega se oškodovanka sklicuje v svoji izpovedbi) izhaja, da se je oškodovanka po pomoč zatekla h kolegici, navedeni dokazni predlog pa je bil nato podan šele na glavni obravnavi dne 13. 12. 2018, torej po opravljeni preiskavi in predobravnavnem naroku, zaradi česar je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da je dokazni predlog prepozen (285a. člena ZKP), ob tem pa oškodovanka, navkljub svoji izrecni zavezi, da bo v roku sporočila naslov priče Š. F., tega ni storila.
uporabnina - nedobroverni posestnik - zavrnitev dokaznega predloga - razveza pogodbe o finančnem leasingu - izročitev nepremičnine v posest
Tožena stranka se je branila, da stanovanja ni uporabljala. Tudi če bi ta trditev držala (pa ne, ker je v stanovanju toženka najmanj imela svojo opremo), to ni odločilno. Bistveno je, da toženka tožeči stranki stanovanja ni izročila v posest in ga je zato imela možnost uporabljati. Ker gre za nepremičnino, je treba uporabiti tudi določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in sicer 95. in 96. člen. Toženke ni mogoče šteti za dobrovernega posestnika. Po določbi drugega odstavka 96. člena SPZ mora nedobroverni posestnik povrniti tudi "plodove, ki jih ni obral", kar po ustaljeni sodni praksi pomeni, da ima lastnik pravico terjati plačilo uporabnine, ne glede na to, kako je posestnik stvar izkoriščal in tudi če je ni izkoriščal. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo višini uporabnine za konkretno nepremičnino glede na njen namen.
ZPP člen 339, 339/2. ZZZDR člen 51, 51/1, 51/2, 59/1, 59/2.
skupno premoženje izvenzakonskih partnerjev - obseg skupnega premoženja - posebno premoženje - delež na skupnem premoženju - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Sodišče prve stopnje je sicer pravilno pristopilo k ugotavljanju okoliščin, ki so pravno odločilne za določitev deležev na skupnem premoženju bivših zakoncev oziroma izvenzakonskih partnerjev, je pa pritrditi toženki, da dejstev, na podlagi katerih je mogoče sprejeti zaključke o denarnih in nedenarnih prispevkih bivših izvenzakonskih partnerjev k ustvarjanju in ohranjanju skupnega premoženja, ni ugotovilo popolno, obenem pa tudi materialnega prava (2. odstavka 59. člena ZZZDR) pri vrednotenju prispevkov obeh pravdnih strank ni uporabilo v celoti pravilno, saj je izostala ocena oz. primerjava posameznih prispevkov obeh pravdnih strank, ki vplivajo na velikost deležev na skupnem premoženju.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSC00034298
ZPP člen 8, 215, 339, 339/1, 339/2. OZ člen 190, 131, 131/1. SPZ člen 68. Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 57, 57/5.
neupravičena obogatitev - pasivna legitimacija - protipravno ravnanje - neupravičen odjem električne energije - odškodninska odgovornost
Naše pravo (131. člen OZ) sicer res določa krivdno odškodninsko odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, vendar to še ne pomeni, da oškodovancu ni potrebno zatrjevati in dokazovati prav nobene predpostavke odškodninske odgovornosti. Oškodovanec mora, da bi z zahtevkom uspel, tudi v skladu z našim pravom še vedno zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost oziroma škodljivo dejstvo, vzročna zveza in škoda). Če bo dokazal, da mu je škoda nastala zaradi protipravnega ravnanja odgovorne osebe (toženec) oziroma škodljivega dejstva, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, bo dokazal, da je njegov zahtevek za povrnitev škode proti odgovorni osebi (tožencu) utemeljen, ta pa se bo lahko odškodninske odgovornosti razbremenila samo, če bo zatrjevala in dokazala, da ni podana četrta predpostavka odškodninske odgovornosti, da torej za nastalo škodo ni kriva. S tem, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati prvega pogoja (prve predpostavke) za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženca, to je njegovega protipravnega ravnanja, glede katere je na njej dokazno breme, je pravila o dokaznem bremenu uporabilo povsem pravilno, posledično pa ni kršilo določila 215. člena ZPP in ni zagrešilo smiselno zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je električna energija, ki je bila predmet neupravičenega odjema, porabljala za potrebe steklarske dejavnosti v kletnih prostorih stanovanjske stavbe, kjer ima sedež družba, zaradi česar je bila ta družba dejansko uporabnik neupravičeno odvzete električne energije, ne pa toženec kot fizična oseba.
Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga predstavljajo določila o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ) v povezavi s 57. členom Splošnih pogojev, povsem pravilno zaključilo, da toženec, ki (kot fizična oseba) ni bil uporabnik električne energije, ki je bila predmet neupravičenega odjema, po tej pravni podlagi ni pasivno legitimiran.