CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00024342
OZ člen 190, 190/1, 191, 766. ZOR člen 1035. ZFPPIPP člen 245, 245/2. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-3, 358, 358-5, 495, 495/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - pogodba o odprtju in vodenju transakcijskega računa - mandatna pogodba - nalog za plačilo - neveljavnost - nepooblaščena oseba - pravne posledice začetka stečajnega postopka - prenehanje pooblastila za zastopanje - zmota - odsotnost pravne podlage - neupravičena pridobitev - zmotna uporaba materialnega prava
Na podlagi dejstva, da tožeča in tožena stranka na dan, ko je bila izvršena sporna transakcija, nista bili v nikakršnem upniško - dolžniškem odnosu (in je tožeča stranka to vedela), v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe 191. člena OZ in zaključiti, da je tožeča stranka izvršila transakcijo oziroma toženi stranki plačala, čeprav je vedela, da ji pravzaprav ničesar ne dolguje (in posledično, da nima pravice terjati plačanega nazaj). Tožeča stranka, ki je banka, je dne 17. 2. 2017 plačilno transakcijo izvedla, ker je s strani družbe P. d.o.o. prejela plačilni nalog (na podlagi Pogodbe o odprtju in vodenju poslovnega računa). Plačilno transakcijo je torej izvršila, ker je prek spletne aplikacije prejela nalog (naročilo) za plačilo zneska 1.700,00 EUR v korist tožene stranke. Pri tem pa je bila tožeča stranka v zmoti glede veljavnosti omenjenega plačilnega naloga oziroma v zmoti glede obstoja obveznosti izvršiti naročeno plačilno transakcijo. Spregledala je namreč, da naloga prek spletne aplikacije ni podala za to pooblaščena oseba in posledično ni vedela, da izvaja neveljaven plačilni nalog.
Ker za prenos iz računa dne 17. 2. 2017 ni bilo veljavne pravne podlage, je družba P. d.o.o. - v stečaju obdržala svojo terjatev do banke v višini 1.700,00 EUR (ki se kaže kot dobroimetje na računu). S stališčem sodišča prve stopnje, da tožeča stranka družbi P. d.o.o. ne bi smela sanirati omenjene napake, ki jo je storila dne 17. 2. 2017, se tako po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče strinjati.
Zgolj iz razloga, ker je tožeča stranka dne 17. 2. 2017 zmotno menila, da mora izvršiti sporno plačilno transakcijo, pa po presoji pritožbenega sodišča nadalje ni mogoče zaključiti niti, da sme tožena stranka nakazana sredstva obdržati. V obravnavanem primeru ni bilo pravne podlage za izvršitev spornega plačila v korist tožene stranke, prav tako tudi ne podlage za to, da bi prejemnik plačila prejeto lahko obdržal. Če je imela tožena stranka terjatev do družbe P. d.o.o., bi morala to svojo terjatev prijaviti v stečajni postopek nad navedeno pravno osebo (in se poplačati v tem postopku), v odnosu do tožeče stranke pa - kot že navedeno - nima temelja za to, da bi dne 17. 2. 2017 nakazani znesek lahko obdržala. Prejeto mora zato na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ vrniti.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, o čem je registrsko sodišče odločilo, saj ni jasno, kaj sodi v izrek in kaj v obrazložitev sklepa.
Ne drži teza tožnikov, da parkiranje vozil ne more biti stvarna služnost, ker ni v povezavi z nepremičnino. Sodna praksa je namreč to služnost uvrstila med oblike potne služnosti, ki je nedvomno v korist gospodujoče nepremičnine. Pri stvarni služnosti ni pogoj, da bi bila ta nujno potrebna za običajno rabo gospodujoče nepremičnine, temveč zadostuje, da je zanjo koristna in omogoča ugodnejšo rabo ter uživanje, kar je z zagotovitvijo možnosti parkiranja nedvomno doseženo.
izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe - nepremoženjski spor - ocena vrednosti spornega predmeta - uveljavljanje ničnosti sklepov delniške družbe - postopek za plačilo sodne takse - napačna odmera - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta s strani sodišča
Glede na naravo tožbenega zahtevka je vrednost predmeta težko ugotovljiva. Glede na konkretne okoliščine in pomanjkljivo trditveno podlago, pa vrednosti predmeta po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče določiti niti s prostim preudarkom. Za take primere ZST-1 za potrebe plačila takse določa, da znaša vrednost spornega predmeta v postopkih pred Okrožnim sodiščem 3.500,00 EUR.
ZPP člen 355, 355/1, 355/2, 356. OZ člen 103, 104, 104/1, 105, 105/2, 105/3, 111, 111/1, 125, 125/1.
pogodbeno razmerje - bistvene sestavine pogodbe - pravočasnost izpolnitve pogodbe - zahteva upnika za izpolnitev pogodbe - primeren dodatni rok za izpolnitev - razveza (razdrtje) pogodbe zaradi neizpolnitve - odstop od pogodbe - ustni dogovor - pogodbeni pogoj - vrnitev avansa - nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje - aktivna stvarna legitimacija - razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno sojenje - nova obravnava pred drugim sodnikom - nepristranskost sodnika
Utemeljenost zahtevka za vrnitev vplačanega avansa je odvisna od ugotovitve, ali pogodba še vedno obstaja ali pa je bila razvezana po samem zakonu.
Šele na podlagi več bistvenih ugotovitev o pogodbenem razmerju bi sodišče prve stopnje lahko prišlo do zaključka, da je bila pogodba dejansko sklenjena in da je obveznost toženke v razmerju do vseh tožnikov dejansko obstajala, to pa bi mu tudi omogočilo nadaljnjo presojo, ali se je morebiti dogovorjen pogoj izpolnil, ali so pogodbene stranke pravočasno izpolnile svoje obveznosti ter ali je pogodba (za vse) še vedno v veljavi ali pa je bila (ter kdaj točno in v razmerju do koga) zaradi danega primernega dodatnega roka za izpolnitev razvezana po samem zakonu.
sklep o stroških - pritožba zoper sklep o stroških - izjava o umiku tožbe - soglasje k umiku tožbe - sprememba tožbe - končni uspeh pravdnih strank v pravdnem postopku - solidarna obveznost plačila stroškov
Ključnega pomena za odločitev o stroških pravdnega postopka je končni uspeh strank v postopku. Tožnica je po spremenjenem in bistveno nižje ovrednotenem tožbenem zahtevku zoper drugega toženca v pravdi v celoti uspela, zato ji je drugi toženec v skladu z načelom uspeha dolžan povrniti vse njene potrebne stroške postopka, sam pa do povračila svojih stroškov pravdnega postopka ni upravičen.
NEPRAVDNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00023129
ZDZdr člen 75, 79. ZNP člen 37.
socialno varstveni zavod - sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - prostorska stiska - omejene prostorske zmogljivosti - prostorske in strokovne zmožnosti zavoda - prostorske in kadrovske možnosti socialnega varstvenega zavoda
Ob dejstvu, da so vsi socialnovarstveni zavodi prezasedeni, da se stopnja prezasedenosti hitro in znatno menja, ter da imajo vsi verificirani zavodi enak program, je namestitev pri pritožniku najboljša rešitev za oskrbo in varstvo nasprotnega udeleženca. V danih okoliščinah, ko tudi v drugih zavodih ni prostih sob (tudi v drugih zavodih bi nasprotni udeleženec bival v skupnih prostorih), ni razlogov, da ne bi bile upoštevane okoliščine in želja nasprotnega udeleženca. Tudi sodni izvedenec se je pri ustnem podajanju mnenja glede izbire zavoda zavzel za spoštovanje želje nasprotnega udeleženca. Premestitev v varovani oddelek istega zavoda bi bila po izvedenčevem mnenju za nasprotnega udeleženca manj stresna kot njegova premestitev v drug zavod.
odškodnina za nemožnost uporabe v denacionalizaciji vrnjenega premoženja - podržavljeno premoženje - vrnitev nadomestne nepremičnine - upravičenec - denacionalizacijski upravičenci - zavezanec za plačilo - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS - cerkev - obdobje za katerega se določi odškodnina - novela zden
Položaj upravičencev, katerim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Pravno podlago za varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen predstavlja določba drugega odstavka 72. člena ZDen, pri čemer je zavezanec za izplačilo odškodnine tem upravičencem sklad.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00024041
OZ člen 635, 635/1, 662, 662/3, 663, 663/1, 663/2, 663/3. ZPP člen 254, 254/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1. ZIZ člen 272.
gradbena pogodba - napaka v solidnosti gradbe - vloga (ugovor) tožene stranke - investitor - izvajalec - projektant - dolžnost obvestitve in izguba pravice - uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov - pravočasno grajanje napak - začasna odredba - napake v projektu - sodba nima razlogov
Pravice tožeče stranke iz naslova uveljavljanja napak prenehajo v enem letu od obvestila o napaki (drugi odstavek 663. člena OZ). Vendar pa slednje ne velja, če je tožena stranka s svojim ravnanjem zavedla tožečo stranko, da pravic ni pravočasno uveljavljala (tretji odstavek 663. člena in prvi odstavek 635. člena OZ). Sodna uveljavitev zahtevka je namreč potrebna le, če nasprotna stranka noče prostovoljno odpraviti napake. Če pa je nasprotna stranka ravnala na način, iz katerega izhaja, da ima namen prostovoljno odpraviti napake in je tožeča stranka utemeljeno sklepala, da sodno uveljavljanje zahtevka ne bo potrebno, gre oziroma bi šlo za zlorabo pravnega varstva s strani nasprotne stranke. Glede na to, da v konkretnem primeru še iz dopisa z dne 26. 11. 2015 (A12) izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki obljubljala, da bo pristopila k sanaciji napak, o (po)teku enoletnega roka za sodno uveljavljanje napak do tega trenutka ni mogoče govoriti.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da bi bil projektant za nastalo škodo lahko odgovoren le, če bi napaka izvirala iz napake v načrtu, oziroma če bi bila napaka v solidnosti gradnje posledica pomanjkljivosti v projektni dokumentaciji.
Glede na nasprotujoče si trditve obeh strank o vlogi tožene stranke pri spornem projektu, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, v kakšni vlogi je nastopala tožena stranka pri izvedbi nosilne konstrukcije s streho oziroma sončno elektrarno in nato, ali je "kot taka" odgovorna za napake.
Na podlagi izvedenskega mnenja ugotovljene napake v solidnosti zgradbe same po sebi predstavljajo večjo nevarnost kot je nastanek neugodnih (zgolj) stroškovnih posledic na strani tožene stranke.
ZFPPIPP člen 399, 399/4, 399/4-1. ZFPPIPP-G člen 34, 34/3. URS člen 155, 156.
postopek osebnega stečaja - ovire za odpust obveznosti - sprememba zakona - postopek za oceno ustavnosti
Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo upničin ugovor proti odpustu obveznosti, ker je uporabilo pred novelo ZFPPIPP-G veljaven 399. člen ZFPPIPP, ki je določal ovire za odpust obveznosti. Po 2. točki 399. člena odpust obveznosti ni bil dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja dal neresnične, nepravilne in nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Ker je upnica očitala dolžniku neobračun prispevkov za socialno varnost, prispevki in davki pa niso istovrstna terjatev, je prvostopenjsko sodišče menilo, da ni podana ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP.
Ker po izdaji odločbe Ustavnega sodišča U-I-56/17-20 z dne 4. 4. 2019 ni več sporno, da določba tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G ne krši prepovedi retroaktivne veljave predpisov iz 155. člena Ustave in torej ni protiustavna, je pri presoji ovir za odpust obveznosti treba uporabiti materialnopravna pravila 399. člena po noveli ZFPPIPP-G.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00024280
OZ člen 1022, 1022/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 355, 355/1. ZFPPIPP člen 142, 142/1, 142/1-3, 212, 212/1, 221b, 221b/4, 221d, 221d/4.
solidarna obveznost - poroštvo - glavni dolžnik in porok - izvršilni naslov - oblikovanje izreka sodbe - zmotna uporaba materialnega prava - potrjena poenostavljena prisilna poravnava - posodobljen seznam terjatev - pravica do izjave - razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje
Če pravnomočno potrjena poenostavljena prisilna poravnava nad glavnim dolžnikom v določenem obsegu predstavlja že obstoječ izvršilni naslov tožnice zoper glavnega dolžnika, mora biti to v kasnejšem izvršilnem naslovu, izdanem zoper poroka kot solidarnega dolžnika, ustrezno upoštevano.
Prikrajšanje se kaže v zmanjšanju premoženja, preprečitvi njegovega povečanja ter vsaki izgubi ali slabšem položaju, ki ju je moč denarno ovrednotiti. Premoženje tožeče stranke je bilo s plačilom zavarovanj, nakazanih na račun prve tožene stranke, nedvomno zmanjšano. Za to premoženjsko vrednost, za katero se je zmanjšalo premoženje tožeče stranke, pa se je povečalo premoženje pridobitelja - prve tožene stranke. Ne glede na to, da je dolg tožnice do prve tožene stranke obstajal še naprej in se je s poplačili na račun zavarovanj zmanjšal, to ne pomeni, da tožena stranka na račun pridobitve premoženjske koristi, za katero se je zmanjšalo premoženje tožeče stranke, ni bila obogatena. Neupravičena pridobitev ne nastane le s povečanjem premoženja, ampak lahko obstoji tudi v njegovi ohranitvi ali v obravnavanem primeru s pokrivanjem dolga.
Prvostopenjsko sodišče je zavrglo pobotni ugovor prve tožene stranke v višini 619.388,65 EUR, saj je ugotovilo, da je stečajno sodišče prvi toženi stranki že priznalo terjatev pod pogojem, če bo v tem postopku ugodeno zahtevku tožeče stranke za plačilo 508.533,88 EUR. Z ugoditvijo zahtevku tožeče stranke v tem postopku se je izpolnil pogoj, pod katerim je bila priznana terjatev prve tožene stranke v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da bi z drugačno odločitvijo o pobotnem ugovoru poseglo v odločitev stečajnega sodišča.
Pritožbena navedba, da so z uvedbo stečaja nad tožečo stranko terjatve prešle nazaj v pravno sfero tožeče stranke, zato ta ne izkazuje več nedenarne terjatve na povratno cesijo prenesenih terjatev v zavarovanje, ni utemeljena. V primeru fiduciantovega stečaja pride res do izraza zastavno pravna komponenta, vendar fiduciar še vedno ostane imetnik terjatve.
Izvedenec je pomočnik sodišča, ki sodišču posreduje abstraktna pravila stroke, znanosti in izkušenj. Odgovor na vprašanje, ali je s prenehanjem pogodbe prenehal obstajati tudi predmet pogodbe, kar je tesno povezano z razlago vsebine kupoprodajne pogodbe, ni njegova naloga.
V skladu s sodno prakso prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, kot je tudi konkretni, ko sodišče odločitev opre na zaključek, s katerim se stranka ne strinja. Tudi sklicevanje na pričakovanje, da bo sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem, ne opravičuje tožnikove opustitve predlaganja dokazov. Gre namreč le za enega izmed dokaznih sredstev, ki ne more nadomestiti ustreznega procesnega gradiva strank.
ZDR-1 člen 182, 182/1.. Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje, okvara) (2008) člen 1, 1/2.. ZPP člen 357a.
odškodninska odgovornost delavca - škoda - inventurni primanjkljaj
Tožnica je kot škodo poleg ugotovljenega presežka, ki seveda ne predstavlja škode, opredelila manko in odpis blaga. Pri tem ni mogoče šteti, kot je sodišče prve stopnje, da v primeru, če višina manka oziroma odpisa ne presega kala 2 %, tožnici škoda ni nastala. Za obračun kala se uporablja Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje, okvara), ki, kot je razvidno iz prvega odstavka prvega člena, določa običajni primanjkljaj in uničenje blaga iz naslova kala, razsipa, razbitja in okvare blaga, ta se po drugem odstavku prvega člena pravilnika ne šteje za jemanje blaga za neposlovne namene po predpisih o davku na dodano vrednost. Odstotek po pravilniku (2 % za ostale živilske izdelke) pomeni najvišjo dovoljeno vrednost odpisa blaga, od katerega se ne obračuna in ne plačuje davek na dodano vrednost. Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje, okvara) torej določa, katero blago se lahko odpiše, da ni podvrženo plačilu davka na dodano vrednost, ne pomeni pa, da če so odpisi nižji od odstotka, ki ga določa pravilnik, z odpisi družbi škoda ne nastane. In enako velja za manko.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODVETNIŠTVO - POGODBENO PRAVO
VSL00023355
OZ člen 104, 104/1, 104/4, 105, 106, 111. ZPP člen 347, 347/1. Odvetniška tarifa (2015) člen 6, 6/1, 11, 11/3.
pogodba o štipendiranju - pogodba o sofinanciranju izobraževanj - zahteva za vračilo sredstev - vrnitev štipendije - zaposlitev štipendista - obveznosti pogodbenih strank - izpolnitev pogodbene obveznosti - pravočasna izpolnitev pogodbe - pravočasna izpolnitev kot bistvena sestavina pogodbe - fiksen rok - rok kot bistvena sestavina pogodbe - prekoračitev roka - prenehanje pogodbe - učinki razvezane pogodbe - odstop od pogodbe - razlaga pogodbe - zamuda z izpolnitvijo - kršitev pogodbe - namen pogodbe - stroški postopka - urnina
Pogodbeni dogovor o izpolnitvenem roku še ne pove ničesar o naravi tega roka. Tožnik ni zatrjeval drugega namena pogodbe, kot se ponuja iz besedila pogodbe, tj. zagotoviti zaposlitev štipendirane študentke pri tožencu, zamuda roka sama po sebi pa še ne pomeni, da ni mogoče doseči izpolnitve tega namena. Besedilo pogodbe – drugega pa tožnik ni uveljavljal – ne daje podlage niti za sklep, da sta se pravdni stranki dogovorili, da je čas izpolnitve bistvena sestavina pogodbe. Glede na toženčevo ravnanje pa ni bilo pričakovati, da bo svojo obveznost izpolnil, četudi bi mu bil dan primeren dodatni rok. Pritožnik ne izpodbija pravilnosti ugotovitve, da je vedel, da je pogodbeni rok za zaposlitev štipendistke vezan na zaključek študija na prvi bolonjski stopnji. Iz prošnje za odlog, poslane dan pred zaključkom študija, pa ne izhaja le njegovo vedenje o tem, kdaj prične teči rok za izpolnitev pogodbene obveznosti, ampak je izrecno navedena tudi namera o zaposlitvi štipendistke po zaključku naslednje študijske stopnje. Pri tem stališču je vztrajal tudi v odzivu na tožnikovo zahtevo za vračilo sredstev. Ker ni bilo pričakovati, da bo toženec v dodatnem roku izpolnil svojo pogodbeno obveznost, je tožnikova izjava o odstopu od pogodbe, konkludentno izražena v zahtevi za vračilo danih sredstev v januarju 2016, pravno učinkovita. Zaposlitev štipendistke dve leti in tri mesece kasneje ne predstavlja izpolnitve pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00023996
ZFPPIPP člen 98, 98/2, 383b, 384, 386, 399, 399/2, 399/2-2, 401, 403, 403/1, 407, 407/1. ZPP člen 319, 319/2, 339, 339/2, 339/2-1. URS člen 14, 14/2.
ugovor proti odpustu obveznosti - načelo enakosti pred zakonom - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - negativna procesna predpostavka - pravnomočnost
Z novelo ZFPPIPP-G je zakonodajalec položaje, ko je bilo o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika že odločeno, uredil enako. Od novele ZFPPIPP-G dalje tako sedaj v vseh treh primerih, navedenih v 2. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, velja, da je ponovno odločanje o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika dopustno šele po poteku 10-ih let od pravnomočnosti prve odločbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00023641
ZFPPIPP člen 97, 97/2, 245, 248, 248/1, 248/2, 443, 443/2. OZ člen 609. ZPP člen 8, 66, 105, 105/2, 105/3, 213, 213/1, 226, 226/1, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-11. ZPSto-2 člen 41.
odpoved najemne pogodbe v stečaju - soglasje stečajnega sodišča - stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobstoj pooblastila za zastopanje - nepravilno zastopanje nasprotne stranke - napačen naslov
Na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Določbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, namreč ni mogoče razlagati zgolj gramatikalno, temveč se je pri odločanju treba vprašati predvsem o namenu zakonske določbe. Namen navedene zakonske določbe pa je izključno v tem, da so v pravdi varovani interesi stranke, katere pooblaščenec ni imel (veljavnega) pooblastila in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida pravde (kot v konkretnem primeru) lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve.
Za odpoved najemne pogodbe po 248. členu ZFPPIPP ni potrebno soglasje (stečajnega) sodišča.
Tožeča stranka je izkazala, da je blago dobavila, tožena stranka pa ga je brez pripomb prevzela. Sklicujoč se na listinske dokaze je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka obstoj obveznosti po spornih računih pred pravdo priznavala. S tem se je na toženo stranko prevalilo trditveno in dokazno breme, da je napake na dobavljenem blagu pravi čas in utemeljeno grajala.
ZPP člen 13, 206, 206/1, 206/1-1. SPZ člen 11, 11/1, 92, 92/1.
prekinitev pravdnega postopka - predhodno vprašanje - izročitev nepremičnine v posest - rei vindicatio - domneva o lastniku nepremičnine - izpodbojna zakonska domneva
V primeru, da bo toženka v postopku po izbrisni tožbi uspela, bo moralo sodišče v konkretnem primeru tožbeni zahtevek zavrniti. Odločilno predhodno pravno vprašanje torej je, ali sta tožnika postala lastnika predmetne nepremičnine, ki ju upravičuje do izročitve v posest.