Nobena od toženk se ni tožnikoma s pogodbo ali kako drugače zavezala k ustanovitvi pravice graditi ali h kakšnemu drugemu dejanju, ki bi tožnikoma morebiti omogočilo legalizacijo spornih objektov na avtocestnem počivališču. Tudi zakon ali kakšen drug predpis toženkama takšnega ravnanja ne nalaga. Golo pričakovanje tožnikov, da jima bosta toženki, v izogib preteči izvršbi inšpekcijske odločbe, naknadno dovolili gradnjo na njunih zemljiščih, ne predstavlja pravne podlage za njun zahtevek.
Dejstvo, da je bila gradnja po veljavnih prostorskih aktih dovoljena, ni pomembno, ker tožnika brez dokazila o pravici graditi ne bi mogla pridobiti gradbenega dovoljenja oziroma legalizirati spornih objektov.
Če je tožena stranka plačilo sodne takse za pritožbeni postopek v obravnavanem primeru izvedla brez reference, bi namreč morala glede na določilo tretjega odstavka 6. člena ZST-1 sodišču potrdilo o opravljenem plačilu (kot dokaz plačila) predložiti sama. To pomeni, da od (pritožbenega) sodišča ne more zahtevati, da prilive na svoj transakcijski račun preveri po nazivu plačnika.
odškodnina za nemožnost uporabe v denacionalizaciji vrnjenega premoženja - podržavljeno premoženje - vrnitev nadomestne nepremičnine - upravičenec - denacionalizacijski upravičenci - zavezanec za plačilo - Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS - cerkev - obdobje za katerega se določi odškodnina - novela zden
Položaj upravičencev, katerim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Pravno podlago za varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen predstavlja določba drugega odstavka 72. člena ZDen, pri čemer je zavezanec za izplačilo odškodnine tem upravičencem sklad.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00025564
ZZZDR člen 106, 106/2, 106/6. ZNP člen 35, 35/3, 35/5. ZIZ člen 272, 272/2.
spor iz razmerja med starši in otroki - določitev stikov med staršem in otrokom - določitev obsega stikov - določitev stikov med počitnicami - preprečevanje stikov - onemogočanje otrokovih stikov - denarna kazen - izrek denarne kazni - izrek denarne kazni zaradi kršitve prepovedi iz začasne odredbe - predodelitev otroka - telefonski stiki z otrokom - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - stroški postopka v družinskih sporih - skupni stroški postopka - krivdno načelo - pogoji za izdajo začasne odredbe
Sodišče prve stopnje je prepričljivo ocenilo, da so predlagateljičini verbalni odzivi in konkludentna ravnanja odražali njeno negativno stališče do izvrševanja stikov deklic z očetom, zlasti ker je njena obveznost tudi, da deklici pripravi na stik in jo vsesplošno zavezuje k aktivnemu ravnanju pri stikih deklic z očetom. Pritožbene navedbe, ki te ugotovitve izpodbijajo, trdnosti dokazne ocene ne omajejo. Zanje namreč (z izjemo zdravniškega potrdila za stik 29. 3. 2018) predlagateljica ne ponudi nobenega dokaza, podatki in listine v spisu, na katerih temelji dokazna ocena prvostopenjskega sodišča (zlasti poročila CSD o stikih), pa (pre)pričajo o nasprotnem. Ker za izrek denarne kazni zadošča že ena kršitev, predlagateljica pa za dve od ugotovljenih treh ni ponudila nobenega dokaza (niti lastnega zaslišanja ne), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da mama deklici očetu odtujuje. Vsa pritožbena (sicer dokaj nekonkretizirana) namigovanja, da je za odpor deklic do stikov (so)odgovoren oče, ne omajejo trdnosti dokazne ocene, ki temelji zlasti na izčrpnih in strokovnih mnenjih obeh sodnih izvedenk ter poročil CSD, ki spremlja stike pod nadzorom že vse od izdaje prve začasne odredbe, izdane v tem postopku, ter tudi sicer spremlja družino. Tako ravnanje mame ni le zavržno, temveč zakonsko prepovedano (drugi odstavek 106. člena ZZZDR) in lahko vodi celo v predodelitev otrok očetu (šesti odstavek 106. člena ZZZDR).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00024041
OZ člen 635, 635/1, 662, 662/3, 663, 663/1, 663/2, 663/3. ZPP člen 254, 254/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1. ZIZ člen 272.
gradbena pogodba - napaka v solidnosti gradbe - vloga (ugovor) tožene stranke - investitor - izvajalec - projektant - dolžnost obvestitve in izguba pravice - uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov - pravočasno grajanje napak - začasna odredba - napake v projektu - sodba nima razlogov
Pravice tožeče stranke iz naslova uveljavljanja napak prenehajo v enem letu od obvestila o napaki (drugi odstavek 663. člena OZ). Vendar pa slednje ne velja, če je tožena stranka s svojim ravnanjem zavedla tožečo stranko, da pravic ni pravočasno uveljavljala (tretji odstavek 663. člena in prvi odstavek 635. člena OZ). Sodna uveljavitev zahtevka je namreč potrebna le, če nasprotna stranka noče prostovoljno odpraviti napake. Če pa je nasprotna stranka ravnala na način, iz katerega izhaja, da ima namen prostovoljno odpraviti napake in je tožeča stranka utemeljeno sklepala, da sodno uveljavljanje zahtevka ne bo potrebno, gre oziroma bi šlo za zlorabo pravnega varstva s strani nasprotne stranke. Glede na to, da v konkretnem primeru še iz dopisa z dne 26. 11. 2015 (A12) izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki obljubljala, da bo pristopila k sanaciji napak, o (po)teku enoletnega roka za sodno uveljavljanje napak do tega trenutka ni mogoče govoriti.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da bi bil projektant za nastalo škodo lahko odgovoren le, če bi napaka izvirala iz napake v načrtu, oziroma če bi bila napaka v solidnosti gradnje posledica pomanjkljivosti v projektni dokumentaciji.
Glede na nasprotujoče si trditve obeh strank o vlogi tožene stranke pri spornem projektu, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, v kakšni vlogi je nastopala tožena stranka pri izvedbi nosilne konstrukcije s streho oziroma sončno elektrarno in nato, ali je "kot taka" odgovorna za napake.
Na podlagi izvedenskega mnenja ugotovljene napake v solidnosti zgradbe same po sebi predstavljajo večjo nevarnost kot je nastanek neugodnih (zgolj) stroškovnih posledic na strani tožene stranke.
Točne terjatve, za katero sodišče dovoljuje izvršbo, sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo, upnikov predlog pa je tudi po dopolnitvi predloga glede zneska, ki ga upnik zahteva, ostal nepopoln oziroma nejasen, sam s seboj v nasprotju. Sporočilo, koliko znaša terjatev na dan dopolnitve predloga, ne predstavlja ustreznega, določnega zahtevka.
Drži sicer, da sodna praksa v določenih primerih dopušča, da upnik v razmerju do dolžnikovega dolžnika postavi zahtevek na plačilo celotne terjatve, ki jo ima sicer do svojega dolžnika (delavca). Vendar pa to ne pomeni, da lahko zahtevek postavi dvoumno, nedoločno, nejasno, neizrecno. V primeru takega, nejasnega predloga, sodišče ne more kar samo domnevati oziroma določiti, kakšno terjatev upnik dejansko zahteva.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00026776
SPZ člen 142. ZDP-1 člen 18, 18/1, 34, 34/2, 69e. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZVPot člen 22, 23, 24. ZPP člen 274.
pogodba o potrošniškem kreditu - ničnost kreditne pogodbe - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - zavrnitev tožbenega zahtevka - tuja valuta - kredit v CHF - valutna klavzula - tečajne razlike - sodna praksa SEU - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - povprečni potrošnik - predmet pogodbe - (ne)jasno pogodbeno določilo - valutno tveganje - spremenljiva obrestna mera - spremenjene okoliščine - pravni interes
V konkretnem primeru je bila pojasnilna dolžnost pravilno in ustrezno izpolnjena, toženka kot banka pa pri tem ni ravnala v slabi veri, saj ukrepov, ki so vplivali na občutni dvig tečaja CHF, ni mogla predvideti. Sicer pa tožničin primarni zahtevek ne bi bil utemeljen niti v primeru, če bi se izkazalo, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno, in celo, če bi se izkazalo, da je pri tem ravnala v slabi veri, saj ni podan drugi kumulativno zahtevan pogoj, to je obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank.
Presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe je mogoča le, če je bil ta določen nejasno. Če je določilo o glavnem predmetu pogodbe jasno, je odločilno, da je stranka z vsebino pogodbe soglašala, zato se na nepoštenost posamičnih dogovorov ne more sklicevati, saj bi naknadna presoja poštenosti glavnega predmeta pogodbe močno posegla v pogodbeno avtonomijo strank.
nalog za izpraznitev poslovnega prostora - predpostavke za izdajo naloga za izpraznitev - izpolnitev zahtevka - izpraznitev poslovnega prostora - prenehanje obveznosti
Sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo ugotovilo, da je tožena stranka sporne poslovne prostore konec junija 2018 zapustila in se vanje ob začetku nove sezone septembra 2018 ni več vrnila. Tožena stranka torej ne zaseda več poslovnih prostorov, katerih izpraznitev je zahtevala tožeča stranka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.
spor majhne vrednosti - neupravičena obogatitev - neupravičen odjem električne energije - trditveno in dokazno breme - prepozen dokazni predlog - pritožbena novota - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - informativen dokaz
Toženec je dokaz z izvedencem elektro stroke predlagal šele v prvi pripravljalni vlogi (s katero bi smel le odgovoriti na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi - 452. člen ZPP), torej prepozno in ga že iz tega razloga sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo.
prijava udeležbe - prijava udeležbe v postopku za vzpostavitev etažne lastnine - pravni interes za udeležbo v postopku
Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču pritožnikov v pritožbi, da iz njune trditvene podlage sledi, da štejeta, da je njuna posest na garažah lastniška na podlagi zgoraj naštetih opisanih pisnih soglasij in odločb, ker skladno s takrat veljavnimi predpisi za prenos pravice uporabe ni bilo nujno potrebno skleniti dvostranske pogodbe. Mnenja sta, da sta ex lege pridobila lastninsko pravico na svojih garažah in postala lastnika v smislu zdajšnjega Stvarnopravnega zakonika, saj sta bila ob uveljavitvi ZLNDL dejanska imetnika pravice uporabe zemljišča in zgradbe na njem. Po mnenju pritožbenega sodišča sta glede na takšne trditve izkazala interes za udeležbo v postopku. Stališče sodišča prve stopnje, ki jima je interes odrekla, je materialnopravno napačno.
Glede na to, da so bila zadevna dela obveznost tožene stranke do njenega naročnika - družbe N. d.o.o., ter da družba I. d.o.o. nedvomno ni sprejela toženkinega naročila zadevnih del, ni moč slediti pritožbenim navedbam, da naj bi izvedbo zadevnih del tožeči stranki naročila družba I. d.o.o. Slednja s pravdnima stranka glede zadevnih del ni bila v nobenem pravno poslovnem razmerju, pač pa sta to bili, kot je bilo že pojasnjeno, tožeča in tožena stranka na podlagi podjemne pogodbe.
Tožeča stranka je vtoževani račun toženi izstavila za dela, ki jih je opravila na podlagi njune podjemne pogodbe, kako naj bi tožena stranka vodila svoje poslovne knjige, pa na omenjeno obligacijsko razmerje (ter na pravice in obveznosti, ki iz njega izvirajo) ne vpliva.
ZDZdr člen 74, 74/1, 75. Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (2004) člen 15.
pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - pravice varovancev zavoda
Pogoji za sprejem osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda so navedeni v 74. in 75. členu ZDZdr. Če oseba, pri kateri so izpolnjeni pogoji za sprejem iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr, v sprejem ne privoli, je sprejem v varovani oddelek dopusten na podlagi sklepa sodišča. Pogoji, ki morajo biti izpolnjeni so: da je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno; da oseba potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način; da ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; da je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja; da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči; da izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialnovarstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva.
Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da rešitev, ki jo je sprejelo, posega tudi v človekove pravice ostalih varovancev oddelka, s čimer se posega v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, kršene ali ogrožene pa so z namestitvijo uporabnikov v prezasedene in kadrovsko podhranjene zavode tudi pravice drugih uporabnikov do zdravstvenega varstva, do duševne in telesne celovitosti, prekomerno je okrnjena njihova svoboda gibanja, česar sodišče prve stopnje ni ovrednotilo.
Ne drži teza tožnikov, da parkiranje vozil ne more biti stvarna služnost, ker ni v povezavi z nepremičnino. Sodna praksa je namreč to služnost uvrstila med oblike potne služnosti, ki je nedvomno v korist gospodujoče nepremičnine. Pri stvarni služnosti ni pogoj, da bi bila ta nujno potrebna za običajno rabo gospodujoče nepremičnine, temveč zadostuje, da je zanjo koristna in omogoča ugodnejšo rabo ter uživanje, kar je z zagotovitvijo možnosti parkiranja nedvomno doseženo.
prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - vknjižba lastninske pravice na kupca v stečajnem postopku - obseg preizkusa sodišča
Sodišče prve stopnje in potem posledično pritožbeno sodišče presojata le ali so izpolnjeni pogoji za vknjižbo, torej ali je bila kupnina plačana. Sodna praksa je glede obsega preizkusa, ki ga določa drugi odstavek 342. člena ZFPPIPP ustaljena.
ZKP člen 35, 35/1, 35/2, 35/3. ZS člen 104, 104/2, 116.
prenos krajevne pristojnosti - drug tehten razlog - dvom v nepristransko sojenje - prenos pristojnosti zaradi dvoma v nepristranost sodišča
Po presoji Višjega sodišča dejstvo, da je v predmetni kazenski zadevi osumljeni A. A. okrajni sodnik ter vodja enotno organiziranega kazenskega oddelka za vsa okrajna sodišča iz območja Okrožnega sodišča v D., utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v D., ki je po splošnih pravilih sicer pristojno odločati o predlogu oškodovanca kot tožilca B. B. za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Da bi se takemu dvomu izognili, je Višje sodišče za izvedbo kazenskega postopka določilo drugo stvarno pristojno sodišče, in sicer Okrajno sodišče v S.
Izvedenec je pomočnik sodišča, ki sodišču posreduje abstraktna pravila stroke, znanosti in izkušenj. Odgovor na vprašanje, ali je s prenehanjem pogodbe prenehal obstajati tudi predmet pogodbe, kar je tesno povezano z razlago vsebine kupoprodajne pogodbe, ni njegova naloga.
V skladu s sodno prakso prepoved sodbe presenečenja strank ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, kot je tudi konkretni, ko sodišče odločitev opre na zaključek, s katerim se stranka ne strinja. Tudi sklicevanje na pričakovanje, da bo sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z izvedencem, ne opravičuje tožnikove opustitve predlaganja dokazov. Gre namreč le za enega izmed dokaznih sredstev, ki ne more nadomestiti ustreznega procesnega gradiva strank.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00025521
OZ člen 255, 255/2, 257, 257/1, 260. Sodni red (1995) člen 215, 216. ZPP člen 184, 184/3.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - paulijanska tožba (actio pauliana) - pravočasnost tožbe - začetek teka roka za vložitev izpodbojne tožbe - neveljavnost pravnega posla - sprememba tožbe - dopolnitev tožbe - neplačevitost dolžnika - neuspešna izvršba
Sodišče prve stopnje je začetek triletnega prekluzivnega roka za vložitev paulijanske tožbe pravilno štelo od vložitve predloga za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, ki je bila predmet izpodbijane pogodbe.
Delno ali v celoti neuspešna izvršba resda pride v poštev kot dokaz dolžnikove neplačevitosti, ni pa uveljavljanje prisilne izterjave terjatve v izvršilnem postopku pogoj za ugotovitev dolžnikove neplačevitosti.
odločitev o pravdnih stroških - stroški postopka - potrebni stroški - predlog za prekinitev postopka - utemeljenost predloga - premoženje nezakonitega izvora - protiustavnost zakona - odločba ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe - razveljavitev neustavne zakonske določbe - odvetniški stroški - obrazložena vloga - razdružitev postopka - vrednost spornega predmeta
Tožena stranka je med pravdnim postopkom predlagala sodišču prve stopnje, da postopek prekine zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti določb ZOPNI. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 2. 2017 predlog zavrnilo. Zoper ta sklep je tožena stranka vložila pritožbo, ki je bila s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani zavrnjena, odločeno pa je še bilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Zavrnitev pritožbe načeloma pomeni tudi zavrnitev predloga za povračilo pritožbenih stroškov, vendar je treba v konkretnem primeru upoštevati, da se je ob koncu pravdnega postopka izkazalo, da je bil predlog tožene stranke utemeljen, ker je Ustavno sodišče razveljavilo posamezne določbe ZOPNI. Iz teh razlogov je tožena stranka upravičena do plačila stroškov za pritožbo, s katero je izpodbijala sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njen predlog za prekinitev postopka zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti določb ZOPNI.
Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 6. 2017 razdružilo zadevo, tako da je bila vrednost spornega predmeta od takrat dalje 139.015,86 EUR. Tožena stranka je sklep prejela 20. 6. 2017, odgovor na pritožbo pa je priporočeno vložila 19. 6. 2017. Ker je bil sklep o razdružitvi zadeve izdan pred vložitvijo odgovora na pritožbo, je treba pri priznanju stroškov tožene stranke za odgovor na pritožbo, upoštevati vrednost spornega predmeta iz tega sklepa.