CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00024041
OZ člen 635, 635/1, 662, 662/3, 663, 663/1, 663/2, 663/3. ZPP člen 254, 254/3, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1. ZIZ člen 272.
gradbena pogodba - napaka v solidnosti gradbe - vloga (ugovor) tožene stranke - investitor - izvajalec - projektant - dolžnost obvestitve in izguba pravice - uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov - pravočasno grajanje napak - začasna odredba - napake v projektu - sodba nima razlogov
Pravice tožeče stranke iz naslova uveljavljanja napak prenehajo v enem letu od obvestila o napaki (drugi odstavek 663. člena OZ). Vendar pa slednje ne velja, če je tožena stranka s svojim ravnanjem zavedla tožečo stranko, da pravic ni pravočasno uveljavljala (tretji odstavek 663. člena in prvi odstavek 635. člena OZ). Sodna uveljavitev zahtevka je namreč potrebna le, če nasprotna stranka noče prostovoljno odpraviti napake. Če pa je nasprotna stranka ravnala na način, iz katerega izhaja, da ima namen prostovoljno odpraviti napake in je tožeča stranka utemeljeno sklepala, da sodno uveljavljanje zahtevka ne bo potrebno, gre oziroma bi šlo za zlorabo pravnega varstva s strani nasprotne stranke. Glede na to, da v konkretnem primeru še iz dopisa z dne 26. 11. 2015 (A12) izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki obljubljala, da bo pristopila k sanaciji napak, o (po)teku enoletnega roka za sodno uveljavljanje napak do tega trenutka ni mogoče govoriti.
Utemeljene so pritožbene navedbe, da bi bil projektant za nastalo škodo lahko odgovoren le, če bi napaka izvirala iz napake v načrtu, oziroma če bi bila napaka v solidnosti gradnje posledica pomanjkljivosti v projektni dokumentaciji.
Glede na nasprotujoče si trditve obeh strank o vlogi tožene stranke pri spornem projektu, bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, v kakšni vlogi je nastopala tožena stranka pri izvedbi nosilne konstrukcije s streho oziroma sončno elektrarno in nato, ali je "kot taka" odgovorna za napake.
Na podlagi izvedenskega mnenja ugotovljene napake v solidnosti zgradbe same po sebi predstavljajo večjo nevarnost kot je nastanek neugodnih (zgolj) stroškovnih posledic na strani tožene stranke.
ZFPPIPP člen 399, 399/4, 399/4-1. ZFPPIPP-G člen 34, 34/3. URS člen 155, 156.
postopek osebnega stečaja - ovire za odpust obveznosti - sprememba zakona - postopek za oceno ustavnosti
Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo upničin ugovor proti odpustu obveznosti, ker je uporabilo pred novelo ZFPPIPP-G veljaven 399. člen ZFPPIPP, ki je določal ovire za odpust obveznosti. Po 2. točki 399. člena odpust obveznosti ni bil dovoljen, če je stečajni dolžnik v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja dal neresnične, nepravilne in nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Ker je upnica očitala dolžniku neobračun prispevkov za socialno varnost, prispevki in davki pa niso istovrstna terjatev, je prvostopenjsko sodišče menilo, da ni podana ovira za odpust obveznosti iz 399. člena ZFPPIPP.
Ker po izdaji odločbe Ustavnega sodišča U-I-56/17-20 z dne 4. 4. 2019 ni več sporno, da določba tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G ne krši prepovedi retroaktivne veljave predpisov iz 155. člena Ustave in torej ni protiustavna, je pri presoji ovir za odpust obveznosti treba uporabiti materialnopravna pravila 399. člena po noveli ZFPPIPP-G.
določitev pripadajočega zemljišča k stavbi - pogoji in kriteriji za določitev pripadajočega zemljišča - izvedensko mnenje
ZVEtL-1 v 43. členu določa merila, po katerih sodišče ugotavlja zemljišče, ki je postalo last lastnika stavbe po posebnih pravilih prvega odstavka prejšnjega člena. Pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča se upoštevajo zlasti prostorski akti in upravna dovoljenja, katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno, preteklo rabo zemljišča in merila ter pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Zakon pri tem ne daje prednosti enemu kriteriju pred drugimi, ampak jim mora ustrezno težo podeliti sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej.
Ne drži teza tožnikov, da parkiranje vozil ne more biti stvarna služnost, ker ni v povezavi z nepremičnino. Sodna praksa je namreč to služnost uvrstila med oblike potne služnosti, ki je nedvomno v korist gospodujoče nepremičnine. Pri stvarni služnosti ni pogoj, da bi bila ta nujno potrebna za običajno rabo gospodujoče nepremičnine, temveč zadostuje, da je zanjo koristna in omogoča ugodnejšo rabo ter uživanje, kar je z zagotovitvijo možnosti parkiranja nedvomno doseženo.
izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe - nepremoženjski spor - ocena vrednosti spornega predmeta - uveljavljanje ničnosti sklepov delniške družbe - postopek za plačilo sodne takse - napačna odmera - vrednost spornega predmeta - določitev vrednosti spornega predmeta s strani sodišča
Glede na naravo tožbenega zahtevka je vrednost predmeta težko ugotovljiva. Glede na konkretne okoliščine in pomanjkljivo trditveno podlago, pa vrednosti predmeta po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče določiti niti s prostim preudarkom. Za take primere ZST-1 za potrebe plačila takse določa, da znaša vrednost spornega predmeta v postopkih pred Okrožnim sodiščem 3.500,00 EUR.
ZPP člen 355, 355/1, 355/2, 356. OZ člen 103, 104, 104/1, 105, 105/2, 105/3, 111, 111/1, 125, 125/1.
pogodbeno razmerje - bistvene sestavine pogodbe - pravočasnost izpolnitve pogodbe - zahteva upnika za izpolnitev pogodbe - primeren dodatni rok za izpolnitev - razveza (razdrtje) pogodbe zaradi neizpolnitve - odstop od pogodbe - ustni dogovor - pogodbeni pogoj - vrnitev avansa - nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje - aktivna stvarna legitimacija - razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno sojenje - nova obravnava pred drugim sodnikom - nepristranskost sodnika
Utemeljenost zahtevka za vrnitev vplačanega avansa je odvisna od ugotovitve, ali pogodba še vedno obstaja ali pa je bila razvezana po samem zakonu.
Šele na podlagi več bistvenih ugotovitev o pogodbenem razmerju bi sodišče prve stopnje lahko prišlo do zaključka, da je bila pogodba dejansko sklenjena in da je obveznost toženke v razmerju do vseh tožnikov dejansko obstajala, to pa bi mu tudi omogočilo nadaljnjo presojo, ali se je morebiti dogovorjen pogoj izpolnil, ali so pogodbene stranke pravočasno izpolnile svoje obveznosti ter ali je pogodba (za vse) še vedno v veljavi ali pa je bila (ter kdaj točno in v razmerju do koga) zaradi danega primernega dodatnega roka za izpolnitev razvezana po samem zakonu.
Točne terjatve, za katero sodišče dovoljuje izvršbo, sodišče prve stopnje v izreku ni navedlo, upnikov predlog pa je tudi po dopolnitvi predloga glede zneska, ki ga upnik zahteva, ostal nepopoln oziroma nejasen, sam s seboj v nasprotju. Sporočilo, koliko znaša terjatev na dan dopolnitve predloga, ne predstavlja ustreznega, določnega zahtevka.
Drži sicer, da sodna praksa v določenih primerih dopušča, da upnik v razmerju do dolžnikovega dolžnika postavi zahtevek na plačilo celotne terjatve, ki jo ima sicer do svojega dolžnika (delavca). Vendar pa to ne pomeni, da lahko zahtevek postavi dvoumno, nedoločno, nejasno, neizrecno. V primeru takega, nejasnega predloga, sodišče ne more kar samo domnevati oziroma določiti, kakšno terjatev upnik dejansko zahteva.
Pritožbeno sodišče pritrjuje obrazložitvi obrambe v zvezi z zavrnitvijo dokazov v zvezi z uveljavljanjem alibija ter zaključuje, da kazenski postopek zoper obdolženega L.O. ni potekal v skladu z načelom poštenosti postopka, ki izhaja iz vrste pravic v kazenskem postopku, predvsem tistih, ki zadevajo pravico do obrambe in ko mora sodišče ob popolni enakopravnosti strank postopka obdolžencu zagotoviti ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli in zavzame stališče o dejanskih in pravnih vidikih zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen.
Prav tako mora biti obdolžencu omogočeno, da zaslišuje in zahteva zaslišanje obremenilnih prič ter da doseže navzočnost zaslišanja razbremenilnih prič, ob enakih pogojih kot veljajo za obremenilne priče. Še s posebno skrbnostjo je treba presojati dokazne predloge, s katerimi obdolženci uveljavljajo alibi. Ti sodijo med dokaze, ki so obdolžencu v korist in so materialnopravno relevantni, saj potrjujejo, da se morebitni storilec ni nahajal na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bilo dejanje izvršeno in je zato sodišče dolžno obstoj alibija, ki je vsaj verjetno izkazan, preveriti z izvedbo predlaganega dokaza. Če tega ne stori, krši obdolženčevo pravico do obrambe.
Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena ustavnosodna praksa postavila za odločanje o predlogu v skladu s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava): 1) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3) predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten; 4) pravno relevantnost predlaganega dokaza morata stranki utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5) v dvomu je šteti vsak dokaz in vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. Ob upoštevanju predhodno naštetih meril morajo biti dokazi glede na njihovo vsebino in vrednost sposobni bistveno vplivati na ugotavljanje relevantnih dejstev, primernih za ugotavljanje predmeta dokazovanja (thema probandi). Takšne standarde je postavilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi v svoji odločbi I Ips 1674/2012, s katero je zahtevama za varstvo zakonitosti obdolžencev S.M. in L.O. ugodilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Razveljavitve Pogodbe o prenosu poslovnega deleža ni mogoče izenačevati z izpolnitvijo v tej pravdi uveljavljanega zahtevka za ugotovitev ničnosti omenjene pogodbe. Toženki s podpisom Sporazumne razveze Pogodbe o prenosu poslovnega deleža nista priznali ničnosti te pogodbe, pač pa sta razvezali za njiju do tedaj veljavno pogodbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00023996
ZFPPIPP člen 98, 98/2, 383b, 384, 386, 399, 399/2, 399/2-2, 401, 403, 403/1, 407, 407/1. ZPP člen 319, 319/2, 339, 339/2, 339/2-1. URS člen 14, 14/2.
ugovor proti odpustu obveznosti - načelo enakosti pred zakonom - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - negativna procesna predpostavka - pravnomočnost
Z novelo ZFPPIPP-G je zakonodajalec položaje, ko je bilo o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika že odločeno, uredil enako. Od novele ZFPPIPP-G dalje tako sedaj v vseh treh primerih, navedenih v 2. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, velja, da je ponovno odločanje o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika dopustno šele po poteku 10-ih let od pravnomočnosti prve odločbe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00026776
SPZ člen 142. ZDP-1 člen 18, 18/1, 34, 34/2, 69e. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 4/2, 6. ZVPot člen 22, 23, 24. ZPP člen 274.
pogodba o potrošniškem kreditu - ničnost kreditne pogodbe - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - zavrnitev tožbenega zahtevka - tuja valuta - kredit v CHF - valutna klavzula - tečajne razlike - sodna praksa SEU - pojasnilna dolžnost banke - nepošten pogodbeni pogoj - povprečni potrošnik - predmet pogodbe - (ne)jasno pogodbeno določilo - valutno tveganje - spremenljiva obrestna mera - spremenjene okoliščine - pravni interes
V konkretnem primeru je bila pojasnilna dolžnost pravilno in ustrezno izpolnjena, toženka kot banka pa pri tem ni ravnala v slabi veri, saj ukrepov, ki so vplivali na občutni dvig tečaja CHF, ni mogla predvideti. Sicer pa tožničin primarni zahtevek ne bi bil utemeljen niti v primeru, če bi se izkazalo, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni opravila ustrezno, in celo, če bi se izkazalo, da je pri tem ravnala v slabi veri, saj ni podan drugi kumulativno zahtevan pogoj, to je obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank.
Presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe je mogoča le, če je bil ta določen nejasno. Če je določilo o glavnem predmetu pogodbe jasno, je odločilno, da je stranka z vsebino pogodbe soglašala, zato se na nepoštenost posamičnih dogovorov ne more sklicevati, saj bi naknadna presoja poštenosti glavnega predmeta pogodbe močno posegla v pogodbeno avtonomijo strank.
prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - vknjižba lastninske pravice na kupca v stečajnem postopku - obseg preizkusa sodišča
Sodišče prve stopnje in potem posledično pritožbeno sodišče presojata le ali so izpolnjeni pogoji za vknjižbo, torej ali je bila kupnina plačana. Sodna praksa je glede obsega preizkusa, ki ga določa drugi odstavek 342. člena ZFPPIPP ustaljena.
NEPRAVDNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00023129
ZDZdr člen 75, 79. ZNP člen 37.
socialno varstveni zavod - sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - prostorska stiska - omejene prostorske zmogljivosti - prostorske in strokovne zmožnosti zavoda - prostorske in kadrovske možnosti socialnega varstvenega zavoda
Ob dejstvu, da so vsi socialnovarstveni zavodi prezasedeni, da se stopnja prezasedenosti hitro in znatno menja, ter da imajo vsi verificirani zavodi enak program, je namestitev pri pritožniku najboljša rešitev za oskrbo in varstvo nasprotnega udeleženca. V danih okoliščinah, ko tudi v drugih zavodih ni prostih sob (tudi v drugih zavodih bi nasprotni udeleženec bival v skupnih prostorih), ni razlogov, da ne bi bile upoštevane okoliščine in želja nasprotnega udeleženca. Tudi sodni izvedenec se je pri ustnem podajanju mnenja glede izbire zavoda zavzel za spoštovanje želje nasprotnega udeleženca. Premestitev v varovani oddelek istega zavoda bi bila po izvedenčevem mnenju za nasprotnega udeleženca manj stresna kot njegova premestitev v drug zavod.
ZIZ člen 53, 53/2, 55, 55/1, 55/1-8, 56, 56/1, 58, 58/2, 58/4. ZPP člen 7, 286.
dolžnikov ugovor zoper izvršilni sklep - standard obrazloženosti ugovora - oprava naroka v izvršilnem postopku - nedovoljene novote - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov
Ugovor je namenjen podajanju vseh pravno relevantnih trditev, s katerimi dolžnik zatrjuje, da je bila upniku terjatev poplačana in zbiranju ter predlaganju ustreznega procesnega gradiva, ki nasprotuje upnikovi terjatvi. Teh aktivnosti dolžnika ne more nadomestiti narok. Narok je namreč namenjen le razčiščevanju tistih spornih vprašanj in izvajanju tistih dokazov, ki jih je dolžnik pravočasno navedel oziroma predlagal v ugovoru. Dolžnikovo naziranje o dopustnosti podajanja novih dejstev in novih dokazov na naroku po podaji ugovora, je zato zmotno. Izjema je le v primeru, če dolžnik izkaže, da dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti v ugovoru.
Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da v času vročitve tožbe v odgovor tožena stranka ni imela hišnega predalčnika oziroma natančneje na hišnem predalčniku S. in B. G. ni bila navedena tudi firma tožene stranke. To izhaja iz pojasnila pošte kot tudi iz izpovedb S. in B. G. Obravnavani hišni predalčnik je bil šele kasneje ustrezno označen s firmo tožene stranke. Če pa naslovnik nima predalčnika, se po določilu četrtega odstavka 142. člena ZPP pisanje vrne sodišču, ki je vročitev odredilo, vročitev pa se šteje za opravljeno. To je bilo po pojasnilu Pošte Slovenije tudi storjeno.
Delavec ne more biti hkrati (v istem obdobju) v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, kar izhaja iz 147. člena ZDR-1.
Določba iz 12. člena pogodbe, ki po razlagi drugostopenjskega sodišča toženi stranki prepoveduje zaposlitev delavcev ((vsaj) še dve leti) po prenehanju pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in delavcem, je v nasprotju z določbo druge alineje 165. člena ZUTD. Navedeno pogodbeno določilo je tudi v nasprotju z namenom tretje alineje 166. člena ZUTD. Člen 12 Pogodbe o posredovanju je zato glede na določbo 86. člena OZ ničen. Utemeljenost tožbenega zahtevka torej ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi.
Medicinska napaka je ravnanje oziroma opustitev ravnanj v nasprotju s strokovnimi, poklicnimi standardi vedenja in ravnanja, ki so veljavni na področju medicine v času škodnega dogodka.
Odgovornost za škodo, nastalo zaradi zapleta, ni izključena v primeru kršitve pojasnilne dolžnosti. Ta zdravnika zavezuje, da pacientu (v primeru bolezni) odkrito in na njemu razumljiv način pojasni diagnozo bolezni, različne možnosti zdravljenja, morebitne nevarnosti in predvidljivost uspeha. Konkretizira jo določba 20. člena ZPacP. Pred lepotnimi posegi je treba pacientu možnosti uspeha posega in s posegom povezana tveganja pojasniti še posebej skrbno in obsežno. Pri lepotnih operacijah, ki niso namenjene odpravljanju telesnih pomanjkljivosti, temveč služijo izključno estetskim in psihičnim potrebam, mora pojasnilo zadostiti še posebej strogim merilom.
ZDR-1 člen 182, 182/1.. Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje, okvara) (2008) člen 1, 1/2.. ZPP člen 357a.
odškodninska odgovornost delavca - škoda - inventurni primanjkljaj
Tožnica je kot škodo poleg ugotovljenega presežka, ki seveda ne predstavlja škode, opredelila manko in odpis blaga. Pri tem ni mogoče šteti, kot je sodišče prve stopnje, da v primeru, če višina manka oziroma odpisa ne presega kala 2 %, tožnici škoda ni nastala. Za obračun kala se uporablja Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje, okvara), ki, kot je razvidno iz prvega odstavka prvega člena, določa običajni primanjkljaj in uničenje blaga iz naslova kala, razsipa, razbitja in okvare blaga, ta se po drugem odstavku prvega člena pravilnika ne šteje za jemanje blaga za neposlovne namene po predpisih o davku na dodano vrednost. Odstotek po pravilniku (2 % za ostale živilske izdelke) pomeni najvišjo dovoljeno vrednost odpisa blaga, od katerega se ne obračuna in ne plačuje davek na dodano vrednost. Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa blaga (kalo, razsip, razbitje, okvara) torej določa, katero blago se lahko odpiše, da ni podvrženo plačilu davka na dodano vrednost, ne pomeni pa, da če so odpisi nižji od odstotka, ki ga določa pravilnik, z odpisi družbi škoda ne nastane. In enako velja za manko.