Elektronski alkotest je sicer res le indikator in ne merilna naprava, vendar uporabo indikatorja, kot je storilcu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izrecno dovoljuje drugi odstavek 107. člena ZPrCP in se v primeru, če se preizkušanec z rezultatom preizkusa z elektronskim alkotestom strinja in zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti brez pripomb podpiše, z indikatorjem ugotovljena koncentracija alkohola v izdihanem zraku šteje za veljavno in predstavlja podlago ugotovitve prekrška vožnje pod vplivom alkohola in za izrekanje sankcij po 105. členu ZPrCP.
Pritožba z izpostavljanjem, da je obdolženi glede na izpoved policistk imel samo zadah po alkoholu, ne pa tudi drugih znakov alkoholiziranosti, sodišča druge stopnje ob tem, ko ni sporno, da se je obdolženi po opravljenem preizkusu strinjal z rezultatom alkotesta, ne prepriča v nasprotno. Kot je obdolžencu povsem pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je imel obdolženec možnost ne strinjati se z rezultatom, pa se je strinjal in zapisnik podpisal.
Pritožnik zatrjuje, da očitanega dne ob očitanem času na očitanem kraju ni zaznal hitrosti, ki bi presegala 45 km/h in šele ko so ga policisti ustavili, so ga tudi seznanili, da gre več od dovoljene hitrosti.
Iz zapisnika o zaslišanju obdolženca z dne 11. 8. 2023 izhaja, da je obdolženi izpovedal, da ga je policist ustavil, da mu je policist rekel, da je moped predelan, obdolženi pa mu je pritrdil, da gre več od dovoljene hitrosti, kar je sklepal po tem, da je na njem drugačna izpušna cev.
Protispisnosti, kot pritožbenega razloga po drugem odstavku 155. člena ZP-1, tako ni mogoče ugotoviti. V kolikor pa povzete pritožbene trditve zatrjujejo nepravilnost zapisnika z dne 11. 8. 2023, pa pritožbeno sodišče zaključuje, da iz navedenega zapisnika, ki ga je obdolženi podpisal, izhaja, da je obdolženi sledil glasnemu nareku ter da na zapisano nima pripomb. Zato s trditvami, ki so pritožbene novote in za katere obdolženec ne pojasni, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogel uveljavljal že v postopku na prvi stopnji, pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja po sodišču prve stopnje ne more izpodbiti.
Ob tem, ko v zvezi s tem prekrškom iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja le, da je storilec žaljive besede zoper policista B. B. izrekel policistu A. A., ki se je kot dežurni policist javil na storilčev klic na policijsko postajo, pritožbeno sodišče zaključuje, da so razlogi v zvezi z obstojem zakonskih znakov storilcu očitanega prekrška po drugem odstavku 7. člena ZJRM-1 pomanjkljivi, saj iz obrazložitve ne izhaja, zakaj šteje sodišče opisan dogodek (javljanje na dežurni telefon na policijski postaji) za uradno poslovanje oziroma za izvrševanje zakonskih pooblastil policista A. A, prav tako pa ni razvidno, kako je storilčevo žaljenje policista B. B. povezano s tem "uradnim poslovanjem" policista A. A.
Ker je glede na dikcijo prekrška po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1 mogoče sklepati, da se s to določbo varuje zakonite odredbe uradnih oseb na kraju samem, torej ob nekem uradnem poslovanju, se tudi v zvezi s to odločitvijo izkaže izpodbijana odločitev za pomanjkljivo obrazložena.