Pravilnik za nesamodejne merilnike hitrosti predpisuje, da morajo imeti takojšni prikaz hitrosti in da mora biti rezultat prikazan na prikazovalniku neposredno po zaključku meritve. Te določbe pa ni mogoče razlagati tako, da bi neposredno oz. takoj po zaključku meritve morala biti meritev hitrosti pokazana vozniku, zaradi česar bi moral biti voznik ustavljen na kraju, kjer so se opravljale meritve. Poleg tega, da taka razlaga ni v skladu z izrecnim zapisom drugega odstavka 16. člena Pravilnika, je to tudi strogo tehnično nemogoče, saj tudi ustavitev vozila, kateremu je izmerjena hitrost vožnje lahko traja določen čas. Taka razlaga pa bi bila tudi v nasprotju s samim namenom meritev hitrosti, saj bi v primerih, ko voznik ne bi upošteval znaka policista, s katerim ga ustavlja in bi odpeljal naprej, da bi se izognil kontroli in kaznovanju, ter v primerih, ko fizično ni mogoče voznika ustaviti neposredno na kraju ugotovljene kršitve, ker je hitrost vožnje bila izmerjena odhajajočemu vozilu (kot v obravnavani zadevi), bila izključena vsaka možnost dokazovanja in kaznovanja za evidentno storjeni prekršek, s katerim je voznik ogrožal varnost cestnega prometa. Z
apisnik o merjenju hitrosti (priloga A1) ni zapisnik, ki bi ga policisti bili dolžni sestaviti v skladu s 55. členom ZP-1 in tudi ne izpolnjuje pogojev iz 80. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), da bi se ga štelo za javno listino, a gre vseeno za enega izmed listinskih dokazov, ki predstavlja dopustno dokazno sredstvo, ki ga je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 133. člena ZP-1 dokazno ocenjevalo tudi v odnosu z drugimi izvedenimi dokazi.
Pri odločanju o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče upošteva le pravnomočne plačilne naloge, odločbe ali sodbe o prekršku, vendar je odločilna okoliščina za preklic to, da je prekršek storjen v času preizkusne dobe.
Glede na okoliščine konkretne zadeve, ko je obdolženec s pomočjo zagovornika v svojih pisnih vlogah pojasnjeval okoliščine prekrška, pa se ni mogoče strinjati niti s pritožbenimi trditvami, da sodišče sodbe brez zaslišanja obdolženega ne bi smelo izdati in da je bilo za pravilno odločitev v predmetnem postopku nujno, da bi bil obdolženec zaslišan. Ni namreč videti prepričljivega razloga, da bi sodišče na podlagi lastnih zaznav ob zaslišanju obdolženega drugače presojalo verodostojnost njegovih trditev v pisnih vlogah, kot navaja zagovornik v pritožbi.
Če ena priča glede določenega dejstva izpove, da se ga ne spominja točno, medtem ko druga s prepričanjem zatrjuje, da je to dejstvo podano, pri tem ne gre za nasprotje med izpovedbami takih prič. Nasprotje bi bilo podano le v primeru, če bi ena priča zatrjevala, da je neko dejstvo obstajalo, druga priča pa glede istega dejstva izpovedovala, da ni obstajalo.