PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00009130
ZP-1 člen 8, 9, 26, 157, 157/3. ZPrCP člen 105, 105/2, 105/5, 105/5-4. KZ-1 člen 29, 29/1, 29/4.
nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - nova dejstva v pritožbenem postopku - prekluzija - odgovornost za prekršek - direktni naklep - smiselna uporaba določb Kazenskega zakonika - dvom o neprištevnosti - vožnja pod vplivom alkohola
Pritožba uveljavlja nova dejstva glede okoliščin storitve prekrška, kar naj bi vplivalo na presojo oblike krivde in izbiro sankcije, vendar ne zadosti kriterijem iz tretjega odstavka 157. člena ZP-1, po katerih mora pri uveljavljanju zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na podlagi novih dejstev in dokazov pritožnik verjetno izkazati, da jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v postopku na prvi stopnji.
V kazenskem pravu (katerega del je tudi pravo o prekrških) se prištevnost na splošno domneva in se posebej niti ne ugotavlja (ugotavljati se mora samo takrat, ko obstajajo razlogi za dvom vanjo), pač pa se ugotavlja neprištevnost, kadar lahko izključi storilčevo krivdo.
ZPrCP ne določa, da bi bil za prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP voznik lahko odgovoren le v primeru ugotovitve naklepa.
Glede na dejstvo, da se je obdolženec kljub védenju o popiti alkoholni pijači odločil za vožnjo, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je prekršek storil z direktnim naklepom.
delo v splošno korist - predlog za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist - cenzus
Cenzus 300,00 EUR za nadomestitev plačila mora biti dosežen z globo in stroški postopka izrečenimi z eno odločbo o prekršku (z odločbo oziroma s plačilnim nalogom ali sodbo), v ta cenzus ni mogoče všteti glob in stroškov postopka izrečenih z več odločbami.
ZP-1 člen 25, 25/1. ZVoz-1 Zakon o voznikih (2016) člen 56, 56/10.
vožnja vozila v cestnem prometu v času trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja - sankcije za prekršek - odvzem predmetov - odvzem motornega vozila
Pritožbene navedbe o razlogih za obdolženčeva ravnanja (skrb za preživljanje hčerke in lastno preživljanje) izkazujejo njegovo veliko nekritičnost in tudi ponovitveno nevarnost; te okoliščine pa nimajo nobene povezave z varnostjo cestnega prometa, ki jo mora zasledovati pri svojih odločitvah sodišče, ko se odloča, ali naj obdolžencu, ki je nevaren voznik, izreče stransko sankcijo odvzem motornega vozila.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00008071
ZP-1 člen 22, 22/3, 22/8, 44.
izvršitev stranske sankcije - kazenske točke v cestnem prometu - zastaranje izvršitve sankcije - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja - zamenjava vozniškega dovoljenja - zamenjava tujega vozniškega dovoljenja za slovensko
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nedopustna izvršitev sankcije za prvi prekršek, za katerega je storilcu bila izrečena stranska sankcija 16 kazenskih točk v cestnem prometu, ki ga je storil 7. 11. 2015. Stranska sankcija kazenskih točk se namreč izvrši z vpisom v skupno evidenco kazenskih točk in ker je ta vpis po podatkih iz izpisa iz evidence kazenskih točk bil izvršen 22. 12. 2015, ni mogoče govoriti o zastaranju izvršitve te sankcije. Izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZP-1 pa ne predstavlja izvršitve sankcije, temveč izrek ukrepa, ki je posledica doseženih 18 kazenskih točk v cestnem prometu.
Iz osmega odstavka 22. člena ZP-1, ki določa, da vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja, sodišče namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta, jasno izhaja, da gre za ekvivalentno sankcijo oziroma ukrep, ki je posledica doseženega števila 18 kazenskih točk v cestnem prometu, pri čemer pa je sodišče dolžno izreči tisti ukrep oziroma sankcijo, ki ustreza dejanskemu stanju glede imetništva vozniškega dovoljenja.
Naziranje, za kakršnega se zavzema zagovornica, bi namreč omogočalo zlorabe pravice in izigravanje instituta prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, takšno ravnanje pa je sodišče dolžno preprečiti, kar je v obravnavani zadevi na ustrezen način tudi storilo.
Z ukrepom prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se storilcu ne odvzema znanje vožnje, temveč upravičenje do udeležbe v cestnem prometu zaradi zlorabe zaupanja, ki mu je bilo izkazano z izdajo vozniškega dovoljenja. Vozniško dovoljenje kot listina res služi kot dokazilo o tem, da je storilec pridobil določena znanja in veščine, potrebne za varno udeležbo z vožnjo motornega vozila v cestnem prometu, vendar pa vozniško dovoljenje ni zgolj listina, temveč tudi upravičenje do udeležbe v cestnem prometu in ravno odvzem tega upravičenja je bistveni del ukrepa izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00008036
ZPrCP člen 107, 107/12.
odklon strokovnega pregleda - postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov - opozorilna dolžnost
Vsak udeleženec v cestnem prometu mora namreč slediti odredbi poslujočega policista v zvezi s preizkusom psihofizičnih sposobnosti. S tem je seznanjen že po opravljenem teoretičnem preizkusu znanja cestnoprometnih predpisov. O tem, kakšne so posledice v primeru odklona odrejenega preizkusa, pa poslujoči policist ni dolžan posameznega udeleženca v cestnem prometu niti opozarjati, saj se namreč domneva, da voznik z opravljenim vozniškim izpitom dobro pozna tudi določbe ZPrCP tudi v tem delu, čeprav je obravnavani primer pokazal, da je policistka obdolženca tudi v tem delu ustrezno seznanila s posledicami. Zato ni bilo potrebno nobeno prepričevanje policista, naj preizkušanec preizkus oziroma odrejen strokovni pregled opravi, temveč je dovolj, da je odredba o opravi strokovnega pregleda jasna in nedvoumna, kar je v obravnavanem primeru, kot je potrdil tudi obdolženec v svojem zagovoru in kot sedaj priznava tudi pritožba, tudi bila.
Ko pa po jasni odredbi preizkušanec izrazi svojo voljo, torej odkloni odrejen strokovni pregled in, kot je obravnavani postopek še pokazal, celo podpiše zapisnik o prepoznavi, pa je v takem primeru postopek preizkusa psihofizičnih sposobnosti zaključen in zato tudi "obotavljanje", kot pritožba poimenuje naknadni pristanek obdolženca, da po posvetu z materjo in znancem, strokovni pregled tudi opravi, ne more biti relevanten razlog, da bi se postopek preizkusa znova odpiral, saj za kaj takega tudi ni zakonske podlage v določbah člena 107 ZPrCP.
Zato bi obdolženec v konkretnem primeru moral ravnati po odredbi poslujoče policistke in opraviti strokovni pregled tako, kot mu nalaga določba desetega odstavka člena 107 ZPrCP, kajti postopek preizkusa njegovih psihofizičnih sposobnosti je bil zaključen takrat, ko so bila v zapisnik o prepoznavi vnesena vsa dejstva in izjave, ki izhajajo iz tam zapisanih rubrik, obdolženec pa je takšen zapisnik celo podpisal, kar ni bilo sporno že pred prvostopnim sodiščem.
V kaznovalnem pravu (področje kaznivih dejanj in prekrškov) je ključno spoštovanje načela zakonitosti in s tem določenosti tudi v prekrškovnem materialnem pravu, katerega namen je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega sankcioniranja v primerih, ki ne bi bili vnaprej točno opredeljeni, kajti v primeru, če se storilcu očita storitev prekrška, ki ne izpolnjuje katerega od zakonskih znakov prekrška, ki je opredeljen v materialnem predpisu, je na ta način prekršeno načelo zakonitosti iz prvega odstavka člena 28 Ustave RS, to načelo pa se tudi na področju prekrškovnega prava izraža z večkrat v sodni praksi obrazloženo zahtevo po konkretizaciji zakonskih znakov v opisu protipredpisnega ravnanja odločbe prekrškovnega organa oziroma sodišča, ki odloča v prekrškovni zadevi.
Odločba prekrškovnega organa mora poleg abstraktne pravne norme, vsebovati tudi opis dejanja, s katerim je prekršek storjen, torej kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine, ki se nanašajo na storitev prekrška, kajti le tako v izreku natančno navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki prekrška in tiste, od katerih je odvisna uporaba posamezne prekrškovne norme omogoča posameznemu storilcu, ki se v prekrškovnem postopku znajde, tudi učinkovito obrambo in le takšen opis prekrška predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, ki ga zameji prekrškovni organ v odločbi oziroma v navedbah v obdolžilnem predlogu, takšno ravnanje omogoča v nadaljevanju postopka sodišču pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju prekrška.
ZUP člen 62, 62/1.. URS člen 11.. ZP-1 člen 63, 63/5, 65.
uporaba slovenskega jezika - plačilni nalog
Odločba prekrškovnega organa je izdana v tujem jeziku (hrvaškem ali srbskem), kar je v nasprotju s prvim odstavkom 62. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku ter se v tem jeziku pišejo odločbe, sklepi, zapisniki, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. Prekrškovni organ je to določbo kršil, s tem je kršil tudi 11. člen Ustave Republike Slovenije, ki predstavlja odraz državne suverenosti in narodne samobitnosti, zato plačilni nalog izdan v tujem jeziku ne more imeti nobenega učinka in se te kršitve ne da več sanirati. Storilčev zagovornik ima prav, ko v odgovoru na pritožbo navaja, da je imel prekrškovni organ v skladu s petim odstavkom 63. člena ZP-1 možnost, da izda novo (razumljivo) odločbo, vendar tega ni storil, zato pritožbene navedbe v tej smeri niso upoštevne.
OBLIGACIJSKO PRAVO - PREKRŠKI - USTAVNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00008513
URS člen 28, 28/1. ZP-1 člen 65, 65/4, 136, 136/1, 136/1-1. ZVPNPP člen 1, 1/1, 1/2, 3, 3-4, 4, 4/1, 4/2, 5, 5/1, 6, 7, 7-19, 15, 15/1, 15/1-3, 15/2. OZ člen 207, 207/1, 209, 209/1.
zavajajoča poslovna praksa - zakonski znaki prekrška - odločba o prekršku - obstoj prekrška - zahteva za sodno varstvo - izročitev - razumen rok - načelo zakonitosti - javna obljuba nagrade
Pravna oseba mora potrošniku izročiti nagrado ali ustrezno nadomestilo v razumnem roku.
Kot razumen rok je mogoče šteti rok, ki ga je pravna oseba, ki je javno obljubljala nagrade, sama (enostransko) določila v splošnih pogojih sodelovanja v nagradni igri.
ZDavP-2 člen 326, 326/5, 394, 394/1, 394/1-1. ZP-1 člen 56, 56/3, 57, 57/4, 156, 156/1, 156/1-1.
prekršek - konkretizacija okoliščin - opis dejanja - plačilni nalog izdan v postopku o prekrških - nepredložena davčna napoved - zakonski znaki prekrška - opis prekrška v izreku - zahteva za sodno varstvo zoper plačilni nalog prekrškovnega organa
Očitek naslovljen na storilko je namreč, da je zavezanka za oddajo davčne napovedi za odmero dohodnine od dobička iz odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov, ki bi jo morala vložiti do 28. februarja 2014 za leto 2013, s čemer je tudi opredeljen storilki naslovljen očitek, zoper katerega se lahko storilka v pravnem sredstvu izjavi, kar ji omogoča možnost, da se brani, s tem pa so ji zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka.
odgovornost lastnika vozila - dokazno breme - domneva nedolžnosti
Ker je sodišče prve stopnje zaključke, s katerimi je zavrnilo verodostojnost zagovora in izpovedb zaslišanih prič, oprlo na razloge, ki so v nasprotju z ustavnopravnimi jamstvi (in jih je zato potrebno odmisliti), ugotovilo pa je, da so priče potrdile obdolženčev zagovor glede okvirnega časa, ko naj bi odšli od doma in časa, ko naj bi se vrnili, ta čas pa vključuje čas, ko naj bi obdolženec vozil motorno kolo in storil obravnavani prekršek, je na dlani pravilen ustavoskladen zaključek, da je obdolženec izkazal razumen dvom glede dejstva, da ni bil voznik motornega kolesa, kot se mu očita.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI
VSM00005048
URS člen 31, 34. KZ-1 člen 49, 49/2, 50, 50/1, 50/1-2, 51, 51/1, 300, 300/1, 300/2, 300/3. ZKP člen 10, 10/1, 370, 370/1, 370/1-2, 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/1, 372/1-3, 373, 386. ZJRM-1 člen 6, 6/1, 22, 22/1.
nejasni in nasprotujoči si razlogi sodišča prve stopnje - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - dokazna ocena sodišča - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - konkretizacija pritožbenih očitkov - dokazna ocena verodostojnosti prič - odmera kazni obsojencu - olajševalne in obteževalne okoliščine - splošna pravila za odmero kazni - individualizacija kazenske sankcije - kršitev kazenskega zakona - res iudicata - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - pravnomočna odločba o prekršku
Kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena KZ-1 stori, kdor napada ali resno zagrozi, da bo napadel uradno osebo, za katero ve, da opravlja naloge javne ali državne varnosti ali čuva javni red. Hujša oblika kaznivega dejanja po drugem odstavku 300. člena KZ-1 je storjena v enaki obliki kot po prvem odstavku, le da se v konkretnem primeru obdolžencema kot izvršitveno ravnanje očita očita napad z grdim ravnanjem. Tretji odstavek 300. člena KZ-1 opredeljuje storitev kaznivega dejanja iz drugega odstavka 300. člena KZ-1 proti več osebam. Po določbi prvega odstavka 6. člena ZJRM-1 stori prekršek nasilnega ali drznega vedenja, (med drugim) kdor se vede na drzen, nasilen ali nesramen, žaljiv ali podoben način in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Sodišče prve stopnje je glede na jezikovno razlago določbe pravilno ocenilo, da prvi odstavek 6. člena ZJRM-1 ne sankcionira zgolj pasivnega vedenja posameznika, temveč vključuje aktivno nasilno vedenje, ki povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Ker iz podatkov spisa izhaja, da sta se obdolženca nasilno vedla zoper policiste, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da kot objekt izvršitvenega ravnanja po 1. odstavku 6. člena ZJRM-1, ne izključuje uradne osebe, ki opravlja naloge policije. Prvi odstavek 22. člena ZJRM-1 sankcionira neupoštevanje na kraju samem odrejenih zakonitih ukazov ali odredb uradne osebe.
ZDavP-2 člen 31a, 31a/2, 397, 397/1, 397/1-43, 397/3. ZP-1 člen 57, 57/1, 65, 65/3, 136, 136/1.
plačilni nalog izdan v postopku o prekrških - konkretizacija prekrška - opis prekrška - izdaja računa
Je pa pritrditi prvostopnemu sodišču, da bi iz opisa dejanskega stanja, torej pod rubriko "Opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov" morale izhajati navedbe o tem, kateri računi so v konkretnem primeru iz nepotrjene vezane knjige računov bili izdani, torej zaporedne številke računov z navedbo datuma, taki podatki pa bi po oceni pritožbenega sodišča tudi zadostno konkretizirali ravnanje obeh storilk kot dokazljiv dogodek.
Zato pritožba nima prav, da zgolj dejstvo, da je v konkretnem primeru bil prekršek predočen na kraju samem, v PN rubriko "Opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov" ni potrebno izpolniti. Slednje ni potrebno le takrat, če se opis dejanskega stanja nanaša na prilogo izdanega PN, kot je na primer zapisnik o inšpekcijskem pregledu oziroma uradni zaznamek o zaznavi prekrška, kar pa v konkretnem primeru obema storilkama na kraju samem tudi ni bilo vročeno.
Ker torej v konkretnem primeru prekrškovni organ z izdajo PN, v katerem v opisu dejanskega stanja le splošno navaja izdajo računa (ne pa računov!) iz nepotrjene VKR, ni zadostil standardom konkretizacije pri izdaji PN, ima prvo sodišče prav, da takšen opis dejanskega stanja prekrška, kot je povzet v izpodbijanem PN ni dovolj konkretiziran.
predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - pravočasnost predloga - postopek po uradni dolžnosti
V obravnavani zadevi gre za postopek izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ni več postopek o prekršku, ampak postopek, ki se ob prijetju obvestila MP RS (izpisek EKT evidence) uvede po uradni dolžnosti na podlagi določb 202.č člena ZP-1, zato je obveznost storilca, če meni, da je to potrebno (obramba po zagovorniku namreč ni obvezna), da po prejemu sklepa pravočasno najame zagovornika. V obravnavani zadevi storilec tako ni ravnal, saj je najel zagovornika šele 15.9.2017, kar pa je že po poteku roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.
URS člen 29, 29/4.. ZPrCP člen 8. ZP-1 člen 7, 65, 65-4, 155, 155/1-6.
domneva nedolžnosti - nedovoljen dokaz - domneva odgovornosti lastnika vozila
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni postopalo po četrtem odstavku 65. člena ZP-1, saj listine, ki jih je pritožnik poslal sodišču prve stopnje skupaj z zahtevo za sodno varstvo (tudi izjava uporabnika vozila z dne 24.4.2017) niso dokazi, ki bi dokazovali, da je prekršek storil kršitelj in ti ne zmorejo sanirati kršitve ustavno zagotovljene kršitve domneve nedolžnosti, ki je bila zagrešena ob izdaji plačilnega naloga. Enako oziroma še posebej velja za izjavo kršitelja, ki naj bi predstavljala po oceni prekrškovnega organa njegovo priznanje, da je v času prekrška res vozil vozilo po omenjenem cestnem odseku, saj gre za izjavo storilca, ki jo je podal preden je bil poučen o svojih pravicah kot izhaja iz 4. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde). Spisovni podatki potrjujejo, da storilec ni bil poučen o navedeni ustavni pravici, zato njegova izjava ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela opreti izpodbijana sodba, saj ta na podlagi 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz (podobno sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 117/2008 z dne 24.2.2009).
Pritožnik trdi, da storilec ni imel možnosti izjaviti se o okoliščinah, ki jih sodišče šteje za relevantne za izdajo izpodbijanega sklepa. Po njegovi oceni bi mu moralo sodišče omogočiti, da se izjasni o vseh okoliščinah pred izdajo izpodbijanega sklepa. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je storilec pred izdajo izpodbijanega sklepa vedel, da je 1.7.2017 storil prekršek po zgoraj navedenem plačilnem nalogu (to potrjujejo tudi pritožbene navedbe), ravno tako je bil v sklepu opr. št. EPVD 55/2016 z dne 20.1.2017 poučen, da v preizkusni dobi ne sme storiti prekrška, ki je opredeljen kot hujši prekršek zoper varnost cestnega prometa kot tudi o posledici, ki bo sledila v primeru storitve hujšega prekrška v preizkusni dobi, to je, da bo sodišče preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Vse relevantne okoliščine, ki so bile podlaga izpodbijanemu sklepu so bile storilcu znane že pred tem, zato ne gre za novote, ki bi od storilca zahtevale dodatno izjasnitev pred njegovo izdajo.
ZP-1 člen 8, 65, 155, 155/1-6.. URS člen 27, 29, 29/4.. ZPrCP člen 8.
domneva nedolžnosti - nedovoljen dokaz - domneva odgovornosti lastnika vozila
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko ni postopalo po četrtem odstavku 65. člena ZP-1, saj listine, ki jih je pritožnik poslal sodišču prve stopnje skupaj z zahtevo za sodno varstvo (tudi izjava uporabnika vozila z dne 24.4.2017) niso dokazi, ki bi dokazovali, da je prekršek storil kršitelj in ti ne zmorejo sanirati kršitve ustavno zagotovljene kršitve domneve nedolžnosti, ki je bila zagrešena ob izdaji plačilnega naloga. Enako oziroma še posebej velja za izjavo kršitelja, ki naj bi predstavljala po oceni prekrškovnega organa njegovo priznanje, da je v času prekrška res vozil vozilo po omenjenem cestnem odseku, saj gre za izjavo storilca, ki jo je podal preden je bil poučen o svojih pravicah kot izhaja iz 4. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde). Spisovni podatki potrjujejo, da storilec ni bil poučen o navedeni ustavni pravici, zato njegova izjava ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela opreti izpodbijana sodba, saj ta na podlagi 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz (podobno sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 117/2008 z dne 24.2.2009).
ZFU člen 17, 17/1, 95, 95/1, 95/1-2. ZDavP-2 člen 352, 352/1, 352/4, 353, 397.
predložitev dokumentacije - konkretizacija kršitev - obračun davkov in prispevkov - zakonski znaki prekrška - plačilni nalog izdan v postopku o prekrških - določnost plačilnega naloga
Iz izdanega PN z dne 29. 7. 2015 se zavezanki, torej pravni osebi in obema odgovornima osebama očita opustitev ravnanja, ki je za zavezance kot zapovedna norma predpisano v določbi prvega odstavka člena 17 ZFU in iz katere izhaja, da uradna oseba lahko zahteva od zavezanca in osebe, ki je dolžna sporočiti podatke in predložiti listine, dokumente in druge zapise, da v določenem roku in na določenem kraju sporoči kateri koli podatek ali predloži dokument, potreben za opravljanje nalog finančne uprave, ne glede na obliko, v kateri se nahaja, oseba pa na zahtevo uradne osebe sporoči tudi podatke o osebi, pooblaščeni za opravljanje poslov, pri opravljanju katerih naj bi bila storjena kršitev predpisov. Ta norma torej zapoveduje določeno aktivnost davčnih zavezancev, torej predložitev ustreznih podatkov, opustitev takega ravnanja pa je sankcionirana po 2. točki prvega odstavka člena 95 ZFU z izrekom tam predpisane globe za pravno osebo oziroma v tretjem odstavku člena 95 ZFU za odgovorno osebo. Strinjati se je s pritožbo, da takšne pasivnosti davčnega zavezanca, ki pomeni kršitev zapovedne norme iz prvega odstavka člena 17 ZFU in je sankcionirana v določbah člena 95 istega zakona ni mogoče enačiti z zapovedno normo po členu 353 ZDavP-2 iz katere v prvem odstavku izhaja obveznost zavezanca (prvi in četrti odstavek člena 352 istega zakona) na predložitev obračuna prispevkov za socialno varnost najpozneje do 15. dne v mesecu, oziroma plačilo najpozneje do 20. dne v mesecu za pretekli mesec in da mora zavezanec predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov. Kršitev te zapovedne norme pa je sankcionirana po 2. točki prvega odstavka člena 397 istega zakona in se glasi na nepredložitev obračuna davčnega odtegljaja oziroma na nepredložitev obračuna davčnega odtegljaja na predpisan način in v predpisanih rokih. Ne očita se torej pravni osebi kot davčni zavezanki, da ni na predpisan način oziroma v predpisanem roku predložila obračuna davčnega odtegljaja, kot to napačno razloguje prvo sodišče, kajti le v tem primeru bi moral pristojni organ v odločbi tako ravnanje pravne osebe sankcionirati tudi s poimensko navedbo delavcev, torej konkretizirati, za katere zaposlene delavce, ki jim je pravna oseba kot delodajalec izplačala plače, obrazec na predpisan način oziroma v predpisanem roku ni bil izpolnjen oziroma dostavljen pristojnemu organu.
opis dejanskega stanja v plačilnem nalogu - sklicevanje na vsebino listin - delo na črno
V konkretnem primeru torej ne gre za situacijo, ko bi storilcu PN ne bilo mogoče izdati in vročiti takoj na kraju samem, kajti v tem primeru se mu PN vroči po določbah ZP-1, hkrati s PN (iz določbe prvega odstavka člena 57 ZP-1) pa se ob tej priložnosti storilcu vroči tudi kratek opis dejanskega stanja prekrška z navedbo dokazov, če ta ni že naveden v plačilnem nalogu, kar povsem utemeljeno izpostavlja tudi pritožba. Zato je povsem dovolj, da se je prekrškovni organ v izdanem PN glede opisa dejanskega stanja skliceval na zapisnik o nadzoru nad delom na črno, katerega ugotovitve je prvo sodišče le selektivno (ne pa v vseh bistvenih delih) povzelo v izrek izpodbijane sodbe in posledično nepravilno zaključilo, da opis ni dovolj konkretiziran.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSC00001880
ZPrCP člen 107, 107/2, 107/12.
izvedba preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom - pravica do ugovora zoper rezultat preizkusa z alkotestom - dolžnost odrediti strokovni pregled - odklonitev strokovnega pregleda
Oporekanje rezultatu alkotesta pa je lahko bodisi izrecno ali pa z odklonitvijo podpisa zapisnika. Po izraženem nestrinjanju s stopnjo alkoholiziranosti, ki jo pokaže indikator, pa mora torej obvezno slediti faza odreditve strokovnega pregleda oziroma preizkusa z etilometrom s strani poslujočega policista in le, če je bil strokovni pregled oziroma preizkus z merilnikom odrejen, pa ga obdolženec odkloni, kot pravilno razloguje v obravnavanem primeru tudi prvo sodišče, je mogoče šteti, da nastopi domneva, po kateri je mogoče rezultat alkotesta pripisati obdolžencu.
Odreditev strokovnega pregleda oziroma preizkusa z merilnikom ob nestrinjanju z rezultatom alkotesta je namreč ključna za vzpostavitev domneve, da velja rezultat indikatorja, če preizkušanec v takem primeru strokovni pregled oziroma preizkus z merilnikom odkloni.
Ta napaka v poslovanju, ko obdolžencu strokovni pregled ni bil odrejen, pa potrjuje pravilnost zaključkov v izpodbijani sodbi v smeri, da obdolženec tako, kot to ves čas tudi v svojem zagovoru trdi, strokovnega pregleda, ki mu ni bil odrejen, tudi ni mogel odkloniti, zato posledično tudi ni mogoča vzpostavitev v določbi drugega odstavka člena 107 ZPrCP zapisane domneve, da se je obdolženec strinjal s stopnjo alkoholiziranosti, ki jo je pokazal indikator.