prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - obseg zapuščine - veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju - vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža - vezanost na napotitveni sklep - pravni interes za ugotovitveno tožbo - oblikovanje tožbenega zahtevka
Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če je med dediči spor bodisi o dejstvih bodisi o uporabi prava glede vprašanja, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Takšno pravno vprašanje predstavlja tudi veljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju.
Za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka mora poskrbeti dedič sam in na napačen napotitveni sklep ni vezan.
ZPP člen 108, 408, 408/2, 411, 411/1. ZIZ člen 272.
začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - regulacijska začasna odredba - nujnost ukrepa - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - nasilje - nejasna vloga - napačno poimenovanje vloge
Začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki so oblika začasne pravne zaščite otrok oz. zavarovanja njihove koristi med pravdnim postopkom. Njihov namen je v olajšanju položaja otroka, ki je tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost odločitve.
ZDR-1 člen 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 209, 209/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja
Tožnik je spornega dne v hladilnici, iz originalne embalaže vzel nekaj kosov zapakirane narezane salame in si jo protipravno prilastil. Pri tem ravnanju ga je zalotila sodelavka, tožnik pa je salamo pospravil v škatlo od čevljev ter se s komisionarskim vozičkom, kamor je dal tudi škatlo od čevljev (v kateri so bili kosi narezane salame) odpeljal stran. S svojim ravnanjem je huje kršil pogodbe oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja 1. odstavka 110. člena ZDR-1). Njegovo ravnanje izpolnjuje tudi vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 1. odstavku 209. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi.
pojasnilna dolžnost banke - obseg pojasnilne dolžnosti - vsebina pojasnilne dolžnosti - kršitev pojasnilne dolžnosti - varstvo potrošnikov - Direktiva Sveta 93/13/EGS - načelo vestnosti in poštenja - ničnost kreditne pogodbe - nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - kredit v CHF - valutno tveganje - pojasnilna dolžnost
Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju izreči o tem, ali je banka pred sklenitvijo pogodbe tožnico seznanila s posledicami možnih valutnih tveganj, tako da se jih je tožnica zavedala in jih je bila pripravljena sprejeti kot pogodbeni pogoj. Dokazno breme glede izpolnitve te obveznosti je na toženki. Če bo ugotovilo, da tožnica na podlagi informacij, ki ji jih je dala toženka, ni mogla oceniti posledic sprememb tečaja CHF/SIT za obseg njenih pogodbenih obveznosti, bo moralo oceniti, ali je toženka ob sklepanju pogodbe ravnala v dobri veri in ali je podano znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Morebitna ugotovitev, da se toženka ni pogajala odprto, tako da bi tožnica vedela, da vezanost anuitete na vrednost CHF v primerjavi z domačo valuto ne služi ohranjanju vrednosti denarja, ampak vnaša v pogodbo element tveganja, in da bi vedela, kakšne so posledice tega tveganja za obseg njenih pogodbenih obveznosti, bo predstavljala močan indic, da njeno ravnanje ni bilo skladno z načelom vestnosti in poštenja. V prid zaključku o nepoštenem toženkinem ravnanju bi bila tudi ugotovitev, da je toženka vedela oziroma bi kot strokovnjak lahko vedela, da se tečaj lahko okrepi v taki meri, da kredit ne bo več ugoden v primerjavi s kreditom v EUR. To presojo bo moralo sodišče opraviti glede na trenutek, ko je bila pogodba sklenjena, pri čemer bo moralo upoštevati vse okoliščine, ki bi jih toženka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Pri presoji, ali je ob sklenitvi pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med položajema pogodbenih strank, bo sodišče prve stopnje moralo oceniti, ali bi se (ob sklenitvi pogodbe predvidljive) posledice spremembe menjalnega tečaja v izrazito večji meri odrazile v tožničini sferi. Nazadnje bo treba ob upoštevanju vseh okoliščin primera presoditi, ali (morebitne) ugotovitve o nepoštenem ravnanju toženke in znatno neravnotežje med pogodbenima položajema tožnikov in toženke narekujejo sklep, da je pogodba nična, in kakšne so pravne posledice take ugotovitve.
S paulijansko tožbo upnik ne uveljavlja izpodbojnega zahtevka proti dolžniku, ampak proti tretjemu (tožencema), s katerim je dolžnik sklenil sporni pravni posel in ki je pridobil korist, ki je nastala z oškodovanjem upnika.
Zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj tvorita oblikovalni in dajatveni zahtevek. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je postavljeni tožbeni zahtevek nesklepčen. Dajatveni zahtevek (na dopustitev izvršbe) nastane z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja, saj ima šele izguba učinka izpodbitega dejanja proti upniku za obveznost tožene stranke dopustiti poplačilo iz premoženja, ki je predmet izpodbitega pravnega dejanja.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem - dobra vera - lastniška in nelastniška posest - potek priposestvovalne dobe - pogodba o dosmrtnem preživljanju - pravna narava pogodbe - smrt preživljanca - prehod lastninske pravice
Tožnika s pogodbo dosmrtnem preživljanju v letu 2000, glede na njeno naravo, do trenutka, ko je A. A. umrla (24. 3. 2009), nista imela lastniške posesti, zato je povsem nepomembno, ali sta bila dotlej v dobri veri ali ne. Od tega trenutka do trenutka, ko je bil vpis njune lastninske pravice pravnomočno zavrnjen (5. 2. 2010), pa ni poteklo še niti eno leto od zahtevane desetletne priposestvovalne dobe.
Iz narave pogodbe o dosmrtnem preživljanju izhaja, da preživljalec premoženje pridobi šele s smrtjo preživljanca. Preživljalec zato kot domnevni priposestvovalec do trenutka, ko preživljanec umre, ne more imeti lastniške posesti. V obravnavanem primeru pa tudi ob najbolj ugodni razlagi tožbenih trditev, da sta imela tožnika pričakovano lastninsko pravico na nepremičninah glede nepremičnega premoženja preživljanke, v zvezi s spornima parcelama ta rok ni mogel pričeti teči prej, preden je ona postala lastnica. To pa se je zgodilo s sklenitvijo menjalne pogodbe 8. 4. 2004. Tudi v tem primeru do trenutka, ko se je pričakovanje tožnikov izjalovilo (5. 2. 2010, ko je bil zavrnjen njun predlog za vpis v zemljiško knjigo), desetletna priposestvovalna doba ni potekla.
poslovna goljufija - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - preslepitveni namen
Navedbe v opisu dejanja, da se je obdolženec „dogovoril za sodelovanje oz. posel“ in da je "večkrat obljubljal izplačilo odstotkov provizije ter honorarja in izplačilo odstotkov zaradi tehnološkega transferja“, ob kasnejši neizpolnitvi pogodbenih obveznosti, tudi po presoji pritožbenega sodišča same zase ne zadostujejo za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve. Vsebina in narava teh ravnanj namreč nista takšni, da bi (že) na njuni podlagi bilo mogoče sklepati na obstoj tega zakonskega znaka. V opisu dejanja niso navedena nikakršna dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženec s tem, ko se je dogovoril za sodelovanje oz. posel in obljubljal izplačilo odstotkov provizije ter honorarja in izplačilo odstotkov zaradi tehnološkega transferja, preslepil predstavnike oškodovane družbe, kot tudi ne, da je pri tem ravnal s preslepitvenim namenom. Ravnanja, ki se očitajo obdolžencu, so po stališču pritožbenega sodišča samo potrebni, ne pa hkrati tudi že zadostni pogoj za uresničitev zakonskega znaka preslepitve. Za uresničitev (konkretizacijo) znaka preslepitve se v takih primerih (opisov) ravnanj zahteva (bistveno) več. To pa je vedenje oziroma zavest storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To storilčevo zavest lahko izpeljujemo le iz dejanskih okoliščin, ki zanesljivo in izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve.
regulacijska (ureditvena) začasna odredba - težko nadomestljiva škoda - nekonkretizirane trditve - nedovoljene pritožbene novote
Tožnica ni pojasnila, za kakšen obseg poslovanja v lokalu naj bi šlo, kakšne dohodke je dosegala s poslovanjem v lokalu, kakšna je višina zatrjevane težko nadomestljive škode, zato so bile njene trditve posplošene in niso dosegale zahtevanega standarda trditvenega bremena o nastanku težko nadomestljive škode. Ta pojem je treba restriktivno tolmačiti, glede na to, da gre za regulacijsko začasno odredbo, pri čemer bi morala tožnica pravni standard zatrjevane težko nadomestljive škode napolniti s konkretnimi trditvami, ki so predmet dokazne presoje.
ZDR-1 člen 33, 34, 87, 87/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 259, 259/3.. ZVDAGA člen 1.. ZVKD-1 člen 3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - ponareditev ali uničenje uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da lahko že zgolj to, da je tožnik sporno arhivsko gradivo odnesel iz službenih prostorov brez odobritve oziroma dovoljenja tožene stranke, torej v nasprotju z določili hišnega in skladiščnega reda, kaže na namen oziroma naklep odtujitve v smislu znaka kaznivega dejanja. Tudi to, da tožnik gradiva ni vrnil v protore tožene stranke, še ne dokazuje naklepne odtujitve. V dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni zadostne podlage za sklepanje na tožnikov odtujitveni namen, posledično je sodišče zmotno ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Vseeno pa nedovoljeni iznos gradiva ter predvsem nevrnitev gradiva v arhiv nista nerelevantna za presojo odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Četudi tožnik ni imel namena odtujitve spornega gradiva, to še ne pomeni, da s svojim ravnanjem ni kršil delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje sicer izpostavlja le tožnikove pogodbene obveznosti, relevantne pa so tudi temeljne zakonske obveznosti delavca iz 33. člena (opravljanje dela) in 34. člena (upoštevanje delodajalčevih navodil) ZDR-1.
Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo presojati in ugotoviti utemeljenosti odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Neutemeljeno poudarja, da se odpoved na navedeno določilo sklicuje le v uvodu ter da ga ni razbrati iz obrazložitve odpovedi. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Celo če se tožena stranka niti v uvodu odpovedi ne bi sklicevala na 2. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1, to ne bi pomenilo, da sodišče ne bi smelo ugotoviti utemeljenosti odpovednega razloga po tem določilu.
Pritožba neutemeljeno opozarja na kršeno pravico do zagovora glede odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tako kot v primeru odpovedi, je tudi v primeru pisne seznanitve ključen dejanski opis očitane kršitve, ne pa pravna kvalifikacija. Tudi v pisni seznanitvi je bil tožnik sezanjen z očitkom nedovoljenega iznosa in nahajanjem arhivskega gradiva izven prostorov tožene stranke. Zgolj zato, ker je bila pisna seznanitev širša - da je poudarjala znake kaznivega dejanja, ne pomeni, da je bila tožniku v zvezi z očitki, ki so se pokazali kot ključni za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga (iznos in založitev – tega tožnik celo v pritožbi ne zanika), kršena pravica do obrambe pred podajo odpovedi.
sodba s skrajšano obrazložitvijo - napoved pritožbe - zavrženje napovedi pritožbe - neposredno vročanje stranki - nepravilna vročitev - kršitev pravice do izjave - vročanje pooblaščencu stranke - začetek teka roka
Toženo stranko zastopa pooblaščenec - odvetniška družba. V spisu je namreč pooblastilo, ki je bilo vloženo že dne 29. 8. 2017, torej pred tem, ko je sodišče zadevno sodbo odpravilo (dne 30. 8. 2017), zato bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati in sodbo vročati pooblaščencu tožene stranke. Kadar ima stranka pooblaščenca, se namreč pisanja vročajo njemu in ne neposredno stranki. To velja tudi za pravne osebe, če za zastopanje pooblastijo odvetnika oziroma odvetniško družbo, kot je to v obravnavani zadevi storila tožena stranka. Neposredno vročanje stranki, kadar ima ta pooblaščenca, po ustaljeni sodni praksi ne šteje za veljavno opravljeno in predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP
STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKI KATASTER - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00017756
ZVEtL člen 3, 4, 23, 23a.
vpis stavbe v kataster stavb - elaborat za evidentiranje sprememb - vpis novega dela stavbe v kataster stavb - elaborat za vpis stavbe v kataster stavb
Predlagatelj trdi, da soba v izmeri 23 m2, ki je v elaboratu označena kot del stavbe z ID-8, ne more biti samostojen predmet pravnega prometa in ne predmet lastninske pravice. S takšnimi pritožbenimi navedbami predlagatelj ne more uspeti. Z izpodbijanim sklepom se ne odloča o lastninskem položaju posameznih delov stavbe ali lastništvu pripadajočega zemljišča. Opravljena je le presoja, ali sta izdelana elaborata primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa. Kataster stavb je temeljna evidenca, v katero se evidentirajo podatki o stavbah in delih stavb, ter ne predstavlja evidence lastništva
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00014426
OZ člen 131, 148, 148/1. ZFPPod člen 19, 20, 21, 21/4. ZGD-1 člen 8.
odgovornost pravne osebe za škodo, ki jo povzroči njen organ - spregled pravne osebnosti - zloraba pravne osebe - poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo - odgovornost poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo - izbris družbe iz sodnega registra - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Po prvem odstavku 148. člena OZ je za ravnanje organa pravne osebe oziroma za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi oziroma upniku, odgovorna le pravna oseba. To velja tudi za toženca v času, ko je deloval kot poslovodja družbe. Toženec zato kot poslovodja družbe za povzročitev škode pri opravljanju funkcije poslovodje ne more osebno odškodninsko odgovarjati tretjim (upnikom odgovorne pravne osebe) na podlagi 131. člena OZ.
S tem, da je bila družba oziroma poslovni delež v njej prodan tretji osebi, še ni mogoče utemeljevati zaključka o zlorabi pravne osebe in spregledu pravne osebnosti, saj odsvojitev poslovnega deleža v gospodarski družbi v ničemer ne vpliva na njeno premoženje, ampak le na lastniško sestavo te družbe, zato njeno premoženje zaradi te prodaje ni zmanjšano.
Pasivno legitimiran v smislu 8. člena ZGD-1 je lahko le družbenik, kar pa toženec v času prodaje poslovnega deleža družbe ni bil in tudi kot poslovodja te družbe ob prodaji ne more biti pasivno legitimiran. Tudi izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije ne more predstavljati oblike zlorabe pravne osebe v smislu 8. člena ZGD-1.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00014247
ZSSloV člen 2, 53, 53/3.. ZJU člen 140.. ZObr člen 97f, 97f/2, 98c, 98c/1.. OZ člen 165, 243, 299, 347.. ZDR člen 156, 184.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki - zakonske zamudne obresti - elementi odškodninske odgovornosti
Čeprav sodišče prve stopnje ob zavzetem stališču, da gre v obravnavnem primeru (vojak, poslan na misijo v tujino, vtožuje plačilo za tiste dni, ko bi mu morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek) za odškodnino za premoženjsko škodo, ni obrazložilo posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle najti podlago tudi za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti.
Sodišče prve stopnje je pri odločanju o obrestnem zahtevku pravilno uporabilo določbo 165. člena OZ, po kateri odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. V obravnavanem primeru torej ne pride v poštev določba drugega, ampak določba prvega odstavka 299. člena OZ, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, 25. 3. 2011, saj mu je škoda nastala takrat.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00012608
ZFPPIPP člen 19, 305, 305/1. ZIZ člen 49, 49/1. SPZ člen 11, 11/2, 37, 37/1. ZPP člen 224, 224/4.
ugotovitev obstoja ločitvene pravice - pridobljena zastavna pravica - neobstoj stvari v stečajni masi - ničnost pogodbe - izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - zavezovalni posel - ničnost zavezovalnega pravnega posla - razpolagalni posel - razveljavitev razpolagalnega pravnega posla - odsvojitev premičnine pred uvedbo stečaja - obseg stečajne mase - bilanca stanja
Ugotovitev ničnosti zavezovalnega posla, sklenjenega med toženo stranko in družbo K. d.o.o., zgolj kot predhodnega vprašanja, brez ustreznega tožbenega zahtevka na razveljavitev razpolagalnega posla skupaj s kondikcijskim zahtevkom, ki mora zajeti tudi drugo pogodbeno stranko, ne zagotavlja ponovnega prenosa stvarnopravnih upravičenj (lastninske pravice) na toženo stranko.
Ker predmetnih premičnin ob začetku stečajnega postopka ni bilo v stečajni masi tožene stranke, je kljub temu, da je na teh tožeča stranka z rubežem v izvršilnem postopku veljavno pridobila zastavno pravico, prenehala njena ločitvena pravica, saj ločitvena pravica na premoženju, ki ni del stečajne mase, ne more obstajati.
Bilanca stanja je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa.
Dolžnik v postopku izvršbe ne more uveljavljati ugovornega razloga, da predmet izvršbe ni v njegovi lasti.
ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1, 18, 18/1, 18/4, 43, 43/1.
pritožba - nov postopek - sodna taksa - vštevanje sodne takse
ZST-1 v 4. odstavku 18. člena sicer določa pravilo o vštevanju takse, ki je bila plačana za prejšnji postopek na nižji stopnji. Vendar pa to pravilo velja le za nov postopek pred sodiščem prve stopnje, ne pa za nov pritožbeni postopek pred sodiščem druge stopnje.
Tožnica je utemeljeno odstopila od pogodbe, ker toženec ni izpolnil pogodbene obveznosti zavarovati in registrirati vozilo, in ker je brez vednosti in soglasja tožnice sklenil podnajem za predmet leasinga.
Kršitev obveznosti preverjanja kreditne sposobnosti potrošnika iz 8. člena ZPotK-1 ne more pripeljati do ničnosti pogodbe, še posebej ne v konkretnem primeru, glede na opisana ravnanja toženca ob in po sklenitvi pogodbe.
ZDR člen 33, 34, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - možnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka - voznik avtobusa
Cena sporne vozovnice je bila 2,30 EUR, potnica je tožniku izročila 2,00 EUR, manjkalo ji je 30 centov. Tožnik ji je vseeno dovolil vožnjo. Karto ji je izdal s 4-minutnim zamikom - zakaj? Po navedbah tožnika zato, ker je potnica takrat našla 30 centov. Po navedbah tožene stranke zato, ker je tožnik takrat zagledal kontrolorja. Tudi če bi slednje držalo, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje, to ni zadostna podlaga za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga.
Za zakonitost izredne odpovedi mora obstajati zakonski razlog, izpolnjen pa mora biti tudi še dodaten pogoj - da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Sodišče je v zvezi s tem obširno navedlo, kaj vse je tožnik od leta 2009 naredil narobe, pri tem pa je spregledalo, da sta zlasti narava in teža kršitve, na katero se nanaša odpovedni razlog, tisti ključni okoliščini za presojo, ali je navedeni pogoj izpolnjen ali ne. Sicer pa v predmetni zadevi že osnovni pogoj (odpovedni razlog) ni podan.
Izredna odpoved je najstrožja sankcija delodajalca zoper delavca, namenjena za takšne kršitve delovnih obveznosti, ki nalagajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja.
Prav tako se tožniku v odpovedi glede 2,00 EUR ne očita odtujitve. Navedeni očitki ne zadostujejo za ugotovitev hujše kršitve delovne obveznosti, posledično pa tudi vprašanje stopnje krivde ni več relevantno.
ZNP člen 7, 7/1, 35, 35/1, 104, 168, 168/1. EZ-1 člen 473, 473/5. ZUreP-1 člen 93, 93/3.
sodni depozit - pogoji za sodni depozit - omejitev lastninske pravice - obligatornost naroka - kontradiktornost postopka
Sodišče sprejme sodni depozit, če je tako določeno s posebnim predpisom (prvi odstavek 168. člena ZNP). Tak poseben predpis je EZ-1, ki v petem odstavku 473. člena določa, da se postopek za omejitev lastninske pravice šteje za nujen, če je javna korist izkazana v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1, in če razlastitveni upravičenec pri sodišču da v hrambo znesek v višini ocenjene odškodnine za nepremičnino, ki je predmet postopka razlastitve ali omejitve lastninske pravice, in varščino v višini 1/2 ocenjene odškodnine za morebitno drugo škodo po predpisih o razlastitvi. Ob odločanju o dovolitvi sodnega pologa sodišče ne presoja obstoja predpostavk za omejitev lastninske pravice nasprotnega udeleženca.
Dokazno breme nastanka zavarovalnega primera nosi tožnik. Glede na vzpostavljen dvom v resničnost tožnikovih trditev, bi moral za uspeh z zahtevkom dokazati, da je šlo za nenaden, od njegove volje neodvisen dogodek, torej za dogodek, ki ni bil načrtovan. Svoje trditve bi moral dokazati s tako stopnjo prepričljivosti, da bi bil o njihovi resničnosti izključen vsak razumen dvom (gotovost). Temu pa ni zadostil.