razlastitev - postopek razlastitve - prevzem preostalih nepremičnin - izguba gospodarskega pomena nerazlaščenega dela nepremičnine - dostop do parcele
Nemožnost dostopa do preostanka parcele pomeni lahko njeno nemožnost uporabe. Nemožnost uporabe nepremičnine pa pomeni izgubo gospodarskega pomena, kot določa prvi odstavek 99. člena ZUreP-1. Ker nemožnost dostopa lahko povzroči tudi trajno nemožnost uporabe, ki pomeni izgubo gospodarskega pomena, so tožniki z navedbo izgube dostopa zatrjevali relevantno okoliščino v zvezi z 99. členom ZUreP-1 ter bi bil organ dolžan zatrjevano nemožnost dostopa v smislu te določbe ovrednotiti.
Ozka razlaga, da je upošteven le čas trajanja razlastitvenega postopka od vložitve zahteve, je neprimerna, ker ne upošteva postopka s ponudbo, ki je del razlastitvenega postopka, urejenega v ZUreP-1 in etapnosti izvršitve razlastitvenega namena. Za pravilno uporabo 99. člena ZUreP-1 bo moral organ pri ugotovitvi gospodarskega pomena nepremičnine izhajati iz obdobja, preden se je izgradnja in infrastrukture pričela, ter ugotovljeni gospodarski pomen nepremičnine primerjati z današnjim stanjem.
Izgubo gospodarskega pomena se ugotavlja na podlagi dejanske uporabe, gospodarske koristi, ki jo je nepremičnina nudila razlastitvenemu zavezancu.
V konkretnem primeru gre za spor premoženjskopravne narave, ne pa za upravni spor, v katerem Upravno sodišče presoja zakonitost dokončnih upravnih aktov. Za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih pa so pristojna sodišča splošne pristojnosti, konkretno Okrožno sodišče v Ljubljani. Vrednost spornega predmeta namreč presega 20.000 EUR, Ljubljana pa je kraj, ki je vpisan v register poslovnih subjektov in je kraj organa upravljanja tožene stranke, zato se po njem ravna krajevna pristojnost za tožbe, vložene zoper Republiko Slovenijo.
prošnja za mednarodno zaščito - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - načelo zaslišanja strank - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Tožena stranka pred izdajo odločbe tožnika ni seznanila s tem, da bo uporabila koncept varne izvorne države. Kljub temu, da je neka država razglašena za varno izvorno državo, lahko vsak prosilec uveljavlja, da zanj osebno tista država ni varna izvorna država. Vendar pa mora biti prosilec predhodno seznanjen s tem, da bo koncept varne izvorne države pri njem uporabljen. To pa v konkretnem primeru pomeni, da bi morala tožena stranka tožnika pred izdajo odločbe seznaniti s tem, da je Vlada Republike Slovenije Alžirijo določila kot varno izvorno državo, pa tudi z okoliščinami, na podlagi katerih je bila Alžirija v Republiki Sloveniji razglašena za varno izvorno državo.
V obravnavanem primeru razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz pete alineje 52. člena ZMZ-1 ni podan. V skladu s tem določilom morata biti za sklep, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljen, izpolnjena dva pogoja, to je, da so prosilčeve navedbe nedosledne, lažne in protislovne ter v nasprotju z dovolj preverjenimi informacijami o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena tega zakona, česar pa tožena stranka sploh ni preverjala.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - aktivna legitimacija - stranski udeleženec - zavrženje tožbe - upravičena oseba za vložitev zahteve
Iz upravnega spisa izhaja, da v postopku izdaje izpodbijane odločbe tožnik ni bil niti stranka niti stranski udeleženec. Tožnik je sicer podal predlog za priznanje statusa stranskega udeleženca v predmetnem (upravnem) postopku, ki ga je toženka s sklepom, št. 705-100/2017/8 z dne 11. 4. 2017, zavrnila.
izvršitev odločb ESČP - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - neizplačane devizne vloge - verifikacija stare devizne vloge - pravice in obveznosti po ZNISESČP - prenos sredstev na privatizacijski račun - pristop k dolgu
Republika Slovenija je za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali z ZNISESČP prevzela poplačilo obveznosti Banke do upravičencev oziroma obveznost izpolniti terjatev fizične osebe, ki jo ima do Glavne podružnice Sarajevo. Kadar je prišlo do prenosa sredstev na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), pa ne gre več za devizno vlogo pri banki oziroma (njeni) podružnici Sarajevo. Zato po presoji sodišča v tem primeru ne obstaja pravna podlaga, po kateri bi Republika Slovenija odgovarjala za obstoj in izplačilo tega premoženja. Slediti tudi ni tožbenemu stališču, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun le pristopila k dolgu Glavne podružnice Sarajevo.
ZMZ-1 člen 23, 23/1, 23/1-8, 23/1-9, 23/1-10, 27, 27/9, 30, 30/1, 30/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 2,3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 5.
mednarodna zaščita - sprememba veroizpovedi - zatečeni begunec sur place - prosilec iz Irana
Določba 5(3) člena Kvalifikacijske direktive dopušča le zavrnitev ponovne prošnje in zgolj zavrnitev priznanja statusa begunca, ne pa tudi subsidiarne oblike zaščite.
Tožena stranka bi morala ne glede na to, ali tožniku (ne) verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati in v obrazložitvi sprejete odločitve s svojimi razlogi obrazložiti, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti oziroma zaradi krsta v evangeličanski cerkvi, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi. V konkretnem primeru ni odločilno, ali je prosilec dejansko spremenil vero in ima torej lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost, torej spremembo vere iz islama v evangeličansko tožniku pripiše subjekt preganjanja, česar tožena stranka ni raziskala, vendar bi to v skladu z načelom materialne resnice morala storiti, preden je izdala izpodbijano odločbo, saj gre za dejstvo, ki je pomembno za zakonito in pravilno odločitev (8. člen ZUP).
Iz Kvalifikacijske direktive, ZMZ-1, kakor tudi iz Ženevske konvencije ne izhaja, da prosilec ni upravičen do priznanja statusa begunca ali subsidiarne oblike zaščite, če njegova prošnja temelji na dejavnostih izvršenih po zapustitvi izvorne države, katerih izključni namen je bil ustvarjanje potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Za pravilno in popolno oceno dejanskega stanja bi bilo treba ugotoviti, (1) ali bi iranske oblasti lahko izvedele za tožnikovo spremembo vere in njegove aktivnosti v evangeličanski cerkvi ter (2) ali bodo iranske oblasti lahko sklepale ali se pustile prepričati, da so bile tožnikove dejavnosti v zvezi s spremembo vero storjene le zaradi ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite, in mu na tej podlagi torej ne bo grozilo preganjanje oziroma povzročitev resne škode.
ZUS-1 člen 32, 36, 36/1, 36/1-6. ZMZ-1 člen 49, 49/6, 80.
mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
Tožnik je z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - osebni razgovor - uporaba Dublinske uredbe - nedovoljena prošnja
Ne glede na to in četudi se tožnik ponovnega osebnega razgovora, na katerega je bil vabljen, ni udeležil (tudi v tem primeru pa je prejel enako vabilo kot ob prvem osebnem razgovoru, to je z opozorili po drugem odstavku 46. člena ZMZ-1) in tudi ni opravičil svojega izostanka, iz vsebine opravljenega razgovora z dne 19. 2. 2018 izhaja, da je tožena stranka tožnika pred osebnim razgovorom informirala zgolj o pogojih za pridobitev mednarodne zaščite in mu pojasnila njegove pravice v zvezi s tem, osebni razgovor pa je bil namenjen izključno razčiščevanju okoliščin, ki jih je tožnik navajal kot razlog, zaradi katerega meni, da je upravičen do mednarodne zaščite. Razgovor je bil torej opravljen v smislu prve alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 46. člena ZMZ-1.
denacionalizacija - upravičenec do denacionalizacije - odškodnina za podržavljeno premoženje - odškodnina od tuje države
Zakonodajalec je z ureditvijo v prvem stavku drugega odstavka 10. člena ZDen želel nekdanjim lastnikom podržavljenega premoženja, ki so bili do odškodovanja za odvzeto premoženje upravičeni že po pravu tuje države, preprečiti, da vrnitev tega premoženja dosežejo tudi na podlagi določb ZDen. Zato je uveljavljanje upravičenj iz naslova denacionalizacije preprečil ne le osebam, ki so od tuje države prejele odškodnino za odvzeto premoženje, temveč tudi osebam, ki so tako odškodnino od tuje države imele pravico dobiti. Po naravi stvari je pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države lahko imela le oseba, ki je za pridobitev odškodnine od tuje države izpolnjevala vse predpisane pogoje: poleg formalnih pogojev, ki jih je tuja država določila za uveljavljanje zahtevkov iz tega naslova, tudi vse materialne pogoje, ki jih je za priznanje te odškodnine v svoji notranji zakonodaji določila tuja država. Zato je v primerih, kot je obravnavani, v katerih okoliščine kažejo na to, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, spadala v krog oseb, ki jim je pravo tuje države na podlagi mednarodne pogodbe omogočalo pridobitev odškodnine za odvzeto premoženje, mogoče presojo, ali je ta oseba imela pravico dobiti tako odškodnino in ali je zato podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, utemeljiti le na oceni, da bi odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države (če bi jo uveljavljala) tudi dobila, ker bi za to izpolnjevala vse pogoje.
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je lahko vložena davčna napoved na podlagi samoprijave, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, da jih zavezanec v njej navaja.
dohodnina - predlog za obnovo postopka - obnovitveni razlog - novo dejstvo - posebna davčna olajšava - olajšava za čezmejne delovne migrante
Predmet upravnega spora je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih sklepov o zavrženju predlogov za obnovo postopka odmere dohodnine. Odločanje o obnovi upravnega postopka ni v pristojnosti sodišča, temveč izključno v pristojnosti organa, ki je izdal odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša. Zato sodišče v zvezi s tožbenimi navedbami o sodni praksi, ki se je izoblikovala šele po dokončnosti v tem upravnem sporu izpodbijanih sklepov, pojasnjuje le, da zakonodajalec med obnovitvene razloge ni uvrstil napačne uporabe prava in da zato po ustaljeni upravnosodni praksi kot novo dejstvo in nov dokaz tudi ni mogoče upoštevati naknadno pridobljenih ali spremenjenih stališč o uporabi prava.
ZGO-1 člen 3a, 152. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (2013) člen 4.
inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - nelegalna gradnja - enostavni objekti - nadstrešek
Glede na to, da gre v predmetni zadevi za nadstrešek tlorisne površine več kot 20 m2, predmetne gradnje, kot je bilo že obrazloženo, ob upoštevanju 4. člena Uredbe ni mogoče uvrščati med enostavne objekte za katere gradbenega dovoljenja pod določenimi pogoji ne bi bilo potrebno pridobiti.
promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - ponudba za prodajo kmetijskih zemljišč - vsebina ponudbe - sprejem ponudbe - soglasje volj - površina zemljišča
V predmetni ponudbi navedena površina parcele ni bila skladna s podatkom o površini parcele, ki izhaja iz zemljiškega katastra, kar tudi po presoji sodišča pomeni, da ponudba ni bila vložena v skladu z zakonom. Prav tako ima prvostopenjski organ prav, da je po drugem odstavku 17.a člena ZKZ lahko predmet prodaje le cel lastninski oziroma solastninski delež kmetijskega zemljišča, tako da tudi če navedba manjše površine pomeni, da prodajalec (sicer nerazdeljenega) zemljišča ni želel prodati v celoti, taka ponudba ni v skladu z ZKZ.
zemljiški kataster - uskladitev podatkov - napake pri vzpostavljanju meje - zavrnitev uskladitve
Geodetska uprava v postopku uskladitve podatkov zemljiškega katastra preveri le skladnost zadnjih vpisanih podatkov s podatki v listini, ki je bila podlaga za vpis. V tem postopku torej geodetska uprava ne preverja pravilnosti podatkov v sami listini, ki je podlaga za vpis (na primer v elaboratu).
ZJC-B člen 19. ZUP člen 129, 129/1,129/1-2, 129/1-4.
razlastitev - ponovna zahteva - drugačno zemljiškoknjižno stanje
Po naravi stvari je jasno, da nepremičnin, ki so že prešle v last Republike Slovenije, ni mogoče ponovno odvzeti pravnemu nasledniku razlaščenca, poleg tega tožnica za tak zahtevek glede na navedeno niti nima pravnega interesa. Pri tem je nepomembno, na kakšni podlagi so navedene nepremičnine prešle v last Republike Slovenije.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - dvom v prosilčevo identiteto
Sodišče ocenjuje, da okoliščine, ki jih je toženka navedla glede obstoja očitnega dvoma v tožnikovo identiteto, nedvomno ne dosegajo pravnega standarda ''očitnosti'', ki ga za dvom v istovetnost v zvezi z omejitvijo gibanja postavlja zakonsko besedilo in na kar utemeljeno opozarja tožnik.
davčna izvršba - odprava izvršilnega naslova - sklep o dovolitvi izvršbe
Za odločitev v zadevi je torej ključna ugotovitev ali je izvršilni naslov obstajal v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa. Kolikor je po tem, ko je že izdan sklep o davčni izvršbi, izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, to nima za posledico odprave sklepa o davčni izvršbi, pač pa davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo.
ZZDej člen 5, 5/1, 44i. ZJZP člen 42, 53, 53/3, 54, 58, 64.
zdravstvena dejavnost - podelitev koncesij - javnozasebno partnerstvo - merila za vrednotenje vlog - načelo enakosti pred zakonom - ugotavljanje škode - prizadetost javnega interesa
Tožeča stranka je bila v neenakopravnem položaju v razmerju do stranke z interesom. Sodišče se vsekakor strinja z navedbo tožeče stranke, da je bilo kršeno načelo enakopravnosti in konkurenčnosti in če bi izpodbijana odločba ostala v veljavi, to ne bi bilo skladno z ustavno dopustnimi cilji pri dodeljevanju koncesije, to je v skladu z načelom enakosti pred zakonom. Tožeča stranka je izpolnjevala pogoj za opravljanje dejavnosti, a je bila kljub temu neupravičeno izločena iz nadaljnjega postopka. Škoda ji je torej nastala že s tem, ker je bila iz konkurence pri pridobitvi koncesije izločena neupravičeno.
V primeru odprave odločbe bi lahko stranka z interesom še vedno opravljala dejavnost ortodontije, le da bi jo morala opravljati kot zasebno zdravstveno dejavnost brez koncesije, s tem, da se bo o njeni vlogi za podelitev koncesije ponovno odločalo v ponovljenem postopku. Pri oceni nesorazmernosti obremenitve je potrebno upoštevati tudi to, da je stranka z interesom doslej na podlagi koncesije svojo dejavnost opravljala in za nazaj ni mogla biti oškodovana.
Sodišče se ne strinja s tem, da bi dejansko lahko bilo večje število pacientov prizadetih. Pacienti bi lahko nadaljevali zdravljenje pri stranki z interesom tudi, če bi jo morala ta opravljati kot zasebno zdravstveno dejavnost brez koncesije. Razen tega se v zvezi s tem sodišče strinja z navedbami tožeče stranke, da v primeru odvzema koncesije pacienti ne bi ostali brez ortodonta. Če bi določeno število pacientov v primeru odprave odločbe moralo zgolj zamenjati ortodonta, pa v tem primeru po mnenju sodišča tudi ni mogoče govoriti o posegu v javno korist. Čeprav je odnos med pacientom in zdravnikom res lahko tudi precej oseben in vezan na zaupanje, pa mora po drugi strani vsak pacient tudi računati, da se lahko vedno pripeti, da pride do zamenjave zdravnika. Iz vseh navedenih razlogov se sodišče ne strinja z navedbami stranke z interesom, da bi odprava odločbe povzročila kolaps na trgu zagotavljanja ortodontskih storitev.
davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - zdravstvena dejavnost - podjemna pogodba - elementi delovnega razmerja - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožeča stranka je imela pravico s svojimi lastnimi zaposlenimi zdravniki, glede njihovih dodatnih delovnih obveznosti, sklepati podjemne pogodbe in to tudi za enako delo, kot so ga zdravniki opravljali v svojem rednem delovnem času. Zakon sklenitve pogodbe namreč v ničemer ne veže na pogoj, da je na tej pravni podlagi opravljeno delo po vsebini drugačno od dela, ki ga zdravniki sicer opravljajo v okviru svojega rednega delovnega razmerja. Čim pa je tako, dohodkov, doseženih na podlagi pogodbe, sklenjene v skladu s 65. členom ZZdrS, ni mogoče šteti za dohodke iz pogodbe o zaposlitvi v smislu 37. člena ZDoh-2. Ne glede na to, da dejanske okoliščine načina opravljanja dela kažejo, da je imela dodatna oblika sodelovanja med tožečo stranko in obema zdravnikoma elemente delovnega razmerja v smislu 4. in 16. člena v inšpiciranem obdobju veljavnega ZDR, pa je pri presoji pravne narave tega razmerja treba upoštevati tudi določbo drugega odstavka 11. člena ZDR, ki v zakonsko predvidenih primerih dopušča, da se delo, ki se opravi v obliki, ki ima elemente delovnega razmerja, kljub temu lahko opravi na podlagi pogodbe civilnega prava. To pa je treba spoštovati tudi v zvezi z obdavčitvijo tako prejetih dohodkov.
ZPIZ-2 člen 15, 15/1. ZPSV člen 4, 6. ZPIZ-2 člen 153, 153/1, 153/1-3.
prispevki za socialno varnost - status zavezanca - opravljanje samostojne dejavnosti - samozaposleni v kulturi
Predmet tega upravnega spora je izključno presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe o odmeri prispevkov za socialno varnost, izdane na podlagi pravnomočne odločbe ZPIZ-a o ugotovljeni lastnosti zavarovanca in zavarovalni podlagi. Tožnik že iz tega razloga v tem postopku ne more biti uspešen z navedbo, da v obravnavanem obdobju ni bil vpisan v register samozaposlenih v kulturi, torej s prerekanjem dejanskega stanja, na katerem temelji pravnomočna odločba ZPIZ-a z dne 25. 8. 2015.