Ker tožnik tožbe ni ustrezno dopolnil oziroma popravil, razen tega tudi ni zaprosil za odobritev brezplačne pravne pomoči, je sodišče v tem primeru skladno s petim odstavkom 108. člena ZPP, tožbo utemeljeno kot nepopolno zavrglo.
Niso izpolnjeni pogoji za nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ‑2. Pri odmeri starostne pokojnine z odločbo toženca z dne 3. 9. 2014, ne gre niti za očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje niti morebiti za kršitev materialnega prava, ki bi bila podana le v primeru nastanka novih okoliščin pravne narave (tj. novih odločitev Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU). Ker so bile vse okoliščine, pomembne za pravno presojo, podane že ob odmeri starostne pokojnine, do kršitve materialnega prava, ni prišlo. Če se tožnik z odločitvijo o odmeri pokojnine ni strinjal, bi moral uveljavljati redno pravno sredstvo, česar pa ni storil. Namen 183. člena ZPIZ‑2, torej neprave obnove postopka kot izrednega pravnega sredstva, ni v popravljanju morebitnih napak ali kršitev, ki bi jih bilo mogoče uveljavljati v okviru rednega postopka, temveč je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le v izjemnih okoliščinah, kot je bilo v tej zadevi že pojasnjeno. Takšne okoliščine pa v obravnavanem primeru niso podane.
Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, pa mu ni bil.
Pripadniku Slovenske vojske na misiji ne pripada plačilo za nadurno delo kot tako, temveč le plačilo za delo, opravljeno v času, ko bi mu moral biti zagotovljen dnevni oziroma tedenski počitek, če mu le‑ta ni bil zagotovljen. Plačilo pripadnikov v času misije je namreč določeno na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku in se plačuje za vsak dan napotitve tako, da se v skladu z 98.c členom ZObr in 3. členom Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uredba) povprečno obračuna za 174 ur mesečno ne glede na dejansko razporeditev delovnega časa. Pripadnikom tako v času opravljanja dela na misiji pripada le plača in dodatki, ki so urejeni v Uredbi, ne pa tudi plačilo za nadurno delo.
Zagotovljena pokojnina je določena z Zakonom o spremembi in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2C). Namen je zagotoviti najnižjo starostno (ali invalidsko) pokojnino za upokojence s 40 leti pokojninske dobe brez dokupa v primerljivi višini cenzusa za pridobitev pravice do varstvenega dodatka ter s tem zagotoviti osnovno socialno varnost.
Ker toženec pogojev za priznanje zagotovljene pokojnine še ni ugotavljal, je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi toženca in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Če je toženec menil, da so bili podatki o opisu tožnikovega dela pomanjkljivi, kar bi lahko vplivalo na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, bi moral toženec, upoštevajoč določbe ZUP, zahtevati že v predsodnem postopku dopolnitev dokumentacije, ne pa da je sporni opis dela sam zapolnil z ugotovitvijo "manager v restavraciji".
Toženec ni izpolnil tožbenega zahtevka. Z novo odločbo namreč nista bili odpravljeni izpodbijani odločbi toženca, ki sta bili predmet postopka pred sodiščem prve stopnje. Razen tega je bila tožnica v I. kategorijo invalidnosti razvrščena s 1. 10. 2025, kar je po datumu izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca (ki je bila izdana 12. 12. 2023). Tožnica tudi ni bila s 1. 3. 2023 (kot je to uveljavljala s tožbo) razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Odločitev o razvrstitvi tožnice v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine se tako nanašajo na obdobje po izdaji izpodbijane dokončne odločbe toženca. Vse to pa pomeni, da v tem primeru ne gre za stanje, da bi toženec izpolnil tožbeni zahtevek. Posledično s tem tudi niso izpolnjeni pogoji po določbi prvega odstavka 158. člena ZPP, da bi moral toženec tožnici povrniti stroške postopka.
Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode.
Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.
Toženka je, upoštevaje 4. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS preživnino utemeljeno upoštevala, kot del lastnega dohodka družine. Pri tem je bistveno, da je ta preživnina omejena do višine minimalnega dohodka (4. točka prvega odstavka 12. člena ZUPJS). Prejeti zneski preživnine v tej zadevi ne presegajo delež 0,59 od minimalnega dohodka.
Skladno z 8. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS se med lastne dohodke upošteva tudi otroški dodatek, kot to pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje. Glede na zakonsko ureditev ni nobene pravne podlage, da bi se otroški dodatek upošteval na enak način, kot velja za preživnino, torej v višini do zneska minimalnega dohodka za otroka (količnik 0,59) in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Sodišče prve stopnje je pri odmeri stroškov utemeljeno upoštevalo odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči in določbe ZBPP. Tožnici je bila brezplačna pravna pomoč priznana od 19. 10. 2019, zato je sodišče prve stopnje pravilno toženki naložilo, da stroške, ki so tožnici priznani od tega datuma dalje, plača na račun sodišča prve stopnje.
Toženki in stranskima intervenientoma po prvem odstavku 6. člena Odvetniške tarife (OT) pripada urnina največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje, v tej zadevi je to glede na vrednost spora 6.000,00 EUR po tar. št. 15/3a v povezavi s 15/1a, 18/1 in 20/1 OT 300 točk.
Toženki sodišče prve stopnje ni priznalo potnih stroškov za prihod na naroke, saj jih ni priglasila, pravilno pa ji je skladno s četrtim odstavkom 6. člena OT v povezavi z 8. členom ZDOdv priznalo za odsotnost iz pisarne za čas poti na in s sodišča za vsake začete pol ure 20 točk (za 10 narokov 400 točk). Prvemu stranskemu intervenientu glede na to, da ima pooblaščenko v kraju, v katerem je sodišče, pripadajo potni stroški za njen prihod na sodišče in odsotnost iz pisarne za čas poti na in s sodišča za vsake začete pol ure 20 točk.
Dejstvo tožnikove zmožnosti za izvedbo poklicne rehabilitacije za pridobitev poklica oziroma študij D., predstavlja pravotvorno dejstvo, ki ni bilo ustrezno razčiščeno. Zaradi nerazčiščenega sklopa pravno odločilnih dejstev kaže na napačno ugotovljeno dejansko stanje v škodo zavarovanca.
Če bo toženec ugotovil, da dejansko stanje v pravnomočno zaključenem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno v škodo tožnika oziroma toženca, bo ob pravilni uporabi materialnega prava o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja skladno z določbo 183. člena ZPIZ-2 odločil z novo odločbo.
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen ZVZD-1 in 45. člen ZDR-1). Ker je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in tudi delovnopravnimi predpisi, je pravilna odločitev o obstoju njene pogodbene in tudi nepogodbene odškodninske odgovornosti.
Ni podlage za seštevanje posameznih zagotovljenih ur počitka, če zagotovljeni neprekinjeni počitek ne ustreza tedenskemu oziroma dvotedenskemu minimalnemu neprekinjenemu počitku. Prav tako kršitev pravice do neprekinjenega tedenskega počitka v enem tednu ne more biti sanirana z dvema tedenskima počitkoma v drugem tednu, ki vsak posebej trajata 35 ur, ne dosegata pa zahtevanih 59 ur.
Zaradi ugotovljene intenzivnosti kršitev ter zaradi daljšega obdobja, v katerem so se dogajale, je tožniku zaradi psihofizičnega izčrpavanja postopoma nastala nepremoženjska škoda - duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice (zlasti pravice do osebnega in družinskega življenja).
Tudi sam toženec priznava, da je bila podlaga za veljavno izplačilo nadomestila za začasno zadržanost od dela podana v (drugačnem) predhodno formalnem stanju v zavarovalnih podlagah. Naknadno spremembo zavarovalne podlage s strani ZPIZ, ki je posledično povzročila, da tožnica do nadomestila od 12. 10. 2023 glede na spremenjeno zavarovalno podlago ne bi bila upravičena, ne moremo pripisati tožnici kot zavarovanki. Vendar glede na ostale določbe zakonodaje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, takšno tolmačenje ni sprejemljivo. V okoliščinah teh primerov je potrebno določbe ZZVZZ (in na drugi strani) določbe pokojninske ter delovne zakonodaje tolmačiti usklajeno tako, da zavarovanec ne ostane brez pravic na eni ali drugi podlagi.
Zakonsko besedilo je jasno in v tem primeru z analogijo, na katero se sklicuje tožnica, svakinje ni mogoče uvrstiti v krog upravičenih oseb, v katerem se nahajajo družinski člani umrlega, kot so navedeni v četrtem odstavku 34.a člena ZSVarPre. Ker je zakonsko besedilo jasno, uporaba analogije ni utemeljena.
Institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1 predstavlja samostojen pravni institut, katerega namen je presoja, ali je ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja še mogoče. Presoja zakonitosti odpovedi in presoja možnosti nadaljevanja delovnega razmerja zato nista identični vprašanji. Dejstvo, da delodajalec ni dokazal odpovednega razloga v obsegu, ki bi utemeljeval izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, samo po sebi ne izključuje možnosti ugotovitve, da je med strankama kljub temu prišlo do takšnega porušenja zaupanja, da nadaljevanje delovnega razmerja objektivno ni več mogoče.
Prav zaradi posebne narave dela pravosodnega policista je objektivno pomembno tudi ravnanje, ki sicer ne predstavlja samostojne kršitve delovnih obveznosti, vendar ob upoštevanju celote ravnanj kaže na pomanjkanje potrebne profesionalne distance in varnostne presoje v okoliščinah, kjer je takšna presoja bistvena sestavina opravljanja dela.
Uporaba določbe prvega odstavka 8. člena Pravilnika o letnem dopustu na način, da se za vsako od osebnih okoliščin - invalidnost in starost - določi po pet dodatnih dni letnega dopusta, vendar največ skupaj pet dni, učinkuje na tožnika z dvema osebnima okoliščinama manj ugodno. Ena od ustavno in zakonsko varovanih osebnih okoliščin tako ostane brez dejanskega učinka. Nelogično je, da bi bil tožnik, ki je hkrati starejši od 50 let in delovni invalid, upravičen zgolj do pet dodatnih dni letnega dopusta, enako kot delavec, ki je npr. samo starejši od 50 let, ali delavec, ki je zgolj delovni invalid, pri katerih ni podana nobena od drugih okoliščin iz 8. člena Pravilnika. Takšna razlaga vodi do neutemeljeno izenačene obravnave delavcev, ki se med seboj nahajajo v bistveno različnih položajih, in s tem do posega v pravico do enakega oziroma nediskriminacijskega obravnavanja.
Ob ustavnoskladni razlagi 97.g člena ZObr in 8. člena Pravilnika je tožnik kot delavec, ki je dopolnil 50 let starosti, torej upravičen do pet dni letnega dopusta, kot delavec invalid pa še do dodatnih pet dni letnega dopusta, skupno torej do desetih dodatnih dni letnega dopusta.
Sodno varstvo ne more doseči svojega cilja, če bi po izdaji regulacijske začasne odredbe zavrnilo tožbeni zahtevek, pri tem pa se stanje ne bi moglo povrniti v tisto pred izdajo začasne odredbe. Tudi dodatno navedene okoliščine socialne problematike ne izkazujejo izjemnega pogoja, da bi lahko sodišče izdalo začasno odredbo z enako vsebino, kot glasi tožbeni zahtevek.
Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).
Pri tožniku razlog za bolniški stalež v relevantnem obdobju ni stanje po poškodbi. Tožniku so zdravstvene težave, zaradi katerih uveljavlja nezmožnost za delo, onemogočale opravljanje dela za polni delovni čas, ki pa v relevantnem obdobju, niso bile neposredna in izključna posledica poškodbe pri delu. Vsa patologija, zaradi katere je v obravnavanem bolniškem staležu, govori v prid vzroku bolezen.