stroški postopka - uspeh stranke - opisni zahtevek - posebni stroški
Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik v sporu uspel v pretežni meri. Uspeha ni vrednotilo ločeno po temelju in po višini (čeprav je tako navedlo v obrazložitvi). To niti bilo mogoče, saj je tožnik uveljavljal nekonkretiziran (opisni) denarni zahtevek. Pri oceni uspeha je pravilno upoštevalo, da je tožnik uspel v svojem prizadevanju za plačilo prikrajšanja pri plači po dejanskem delu, pri čemer je za prvi dve obdobji do 30. 11. 2020 uspel v celoti, za drugi dve pa deloma (zahtevek je bil za obdobje od 1. 12. 2020 do 30. 4. 2021 zavrnjen za en plačni razred in za naslednje obdobje od 1. 5. 2021 do 31. 12. 2022 za dva plačna razreda; oboje zaradi neupoštevanja napredovanj). Drugačne pritožbene navedbe in zavzemanje za drugačno vrednotenje uspeha s strani toženke so neutemeljeni.
Ob pravilni oceni, da tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka in da zaradi tega niso nastali posebni stroški, je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških pravilno odločilo, upoštevaje tretji odstavek 154. člena ZPP.
S tem, ko toženka ni odgovorila na tožbo, se šteje, da je priznala dejanske navedbe tožnice, zato zamudne sodbe ni dovoljeno izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Pritožbene navedbe, da toženka priznava odgovornost le za škodo do 800,00 EUR, da je sporazum podpisala zaradi groženj in ustrahovanja in je bila žrtev trpinčenja, so glede na navedeno nedovoljene, saj toženka z njimi nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju, zato jih pritožbeno sodišče ne upošteva.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 365, 365-3. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 40, 40/2.
sodni izvedenec - dopolnitev izvedenskega mnenja - stroški in nagrada sodnega izvedenca - nagrada za študij spisa
Po pregledu dokumentacije v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče od izvedenskega organa prejelo pisno izvedensko mnenje z dne 19. 2. 2024. Na podano izvedensko mnenje je pripombe posredoval tožnik, ki je med drugim predlagal, da sodišče samo odloči v smeri, kot se zavzema tožnik, ali pa da izvedenskemu organu naloži dopolnitev izvedenskega mnenja. Sodišče je od izvedenskega organa z dopisom z dne 5. 4. 2024 zahtevalo, da odgovori, od kdaj dalje je pri tožniku podana težka gibalna oviranost. Izvedenski organ je sodišču posredoval dopolnilno izvedensko mnenje z dne 30. 4. 2024. V tem primeru ne gre za odgovore na pripombe strank, saj se je tožnik s podanim izvedenskim mnenjem strinjal, temveč na to, da izvedenski organ ni odgovoril na vprašanje, od kdaj dalje je pri tožniku podana težka gibalna oviranost, temveč je le ugotavljal kakšne zdravstvene težave so podane pri tožniku. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za podajo dopolnilnega izvedenskega mnenja, za kar izvedenskemu organu pripada 153,00 EUR, ter 2 % od navedene vrednosti za materialne stroške in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
Pritožba pa je utemeljena v delu glede priznanja nagrade za študij spisa. Ker glede na postavljeno vprašanje izvedenskemu organu ni bilo potrebno ponovno študirati spis, nagrade za študij spisa v tej zadevi ni mogoče priznati.
ZDR-1 člen 45, 45/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 3, 3-2, 5, 5/1. ZPP člen 165, 165/3, 355, 355/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - dejanski delodajalec - podizvajalec - gradbišče - delo v tujini - varnost in zdravje pri delu - zmotna uporaba materialnega prava
Pritožbena navedba, da izvedenec E. E. ni odgovoril, kakšna bi morala biti ravnanja toženke ob napotitvi tožnika na delovišče v A., se navezuje na presojo, ali je bila toženka v okoliščinah obravnavanega spora delodajalec v ožjem ali širšem pomenu besede ter ali je posledično tej ugotovitvi lahko odškodninsko odgovorna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedeno predstavlja pravno vprašanje, katerega presoja je pridržana sodišču, zato dopolnitev izvedenskega mnenja v tej smeri ni bila potrebna. Iz istega razloga je neutemeljena pritožbena navedba, da na to vprašanje ni odgovoril niti izvedenec F. F.
Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem sojenju dolžno upoštevati revizijsko stališče, da presoja o tem, ali narava opravljanja dela daje podlago za krivdno ali objektivno odgovornost vsaj nasproti delodajalcu v širšem pomenu besede, vpliva tudi na presojo odškodninske odgovornosti delodajalca v ožjem pomenu besede (in morebitne njegove solidarne odgovornosti s prvim). Kot je poudarilo revizijsko sodišče, v dosedanjem sojenju narava dejavnosti, v okviru katere je deloval tožnik, še ni bila ugotovljena, zato je sodišče prve stopnje dolžno to storiti v ponovljenem sojenju. Pritožbeno sodišče dodaja, da morebitna ugotovitev o nevarni dejavnosti v tem sporu ne more temeljiti zgolj na dejstvu, da se je delo opravljalo na višini. Če v primeru pravilne uporabe dvižne ploščadi do škodnega dogodka ne bi prišlo in je ta zgolj posledica nepravilnega ravnanja ene ali več oseb (kar mora sodišče prve stopnje raziskati), je odgovornost za škodo lahko le krivdna (smiselno prim. II Ips 186/2017).
ZDR-1 člen 88, 200, 200/3. ZPP člen 140, 142, 165, 165/3, 339, 339/2, 339/2-8, 354, 354-1, 365, 365-3.
zavrženje tožbe - prepozna tožba - rok za vložitev tožbe - odpoved pogodbe o zaposlitvi - povratnica - dokaz pravilnosti vročitve - kršitev pravice do izjavljanja
Skladno z ustaljeno sodno prakso je povratnica dokaz o prejemu sodne pošiljke, ki pa ga je mogoče ovreči z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost. Tožnik je izpodbijal njeno verodostojnost, zato bi se sodišče prve stopnje moralo do njegovih trditev o tem opredeliti oziroma izvesti dokaze, ki jih je v zvezi s tem predlagal, in posledično tudi tiste, ki jih je predlagala toženka za dokazovanje svojih trditev o pravilnosti vročitve odpovedi primarno v njenih prostorih in nato tudi po pošti (zaslišanje zakonite zastopnice in prič B. B. ter poštnega uslužbenca C. C.). Ker tega ni storilo, je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena v povezavi s 3. točko 365. člena ZPP).
ZODPol člen 71, 71/1. Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 17. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - dosegljivost - policist
Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo, saj je ugotovilo, da se v vtoževanem obdobju na oddelku C., sektorju A., PU B. od tožnika kot vodje informatorjev in virov ni ne pisno in ne ustno zahtevalo, da je v stalni pripravljenosti za delo na področju dela z viri in informatorji in da za to tudi ni bilo potrebe. Tožnik tako ni opravljal pripravljenosti kot jo določa ZODPol v 71. členu in KPP v 17. členu.
Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča stranka konkretnih podatkov ali vrst podatkov, ki naj bi predstavljali poslovno skrivnost, nima opredeljenih, zaradi česar v tem okviru presoje (prvi odstavek 39. člena ZGD-1) tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Pri nadaljnji presoji, ali toženec vseeno ni kršil obveznosti varovanja poslovnih skrivnosti glede na določbo drugega odstavka 39. člena ZGD-1, pa je treba upoštevati, da gre pri pojmu "občutna škoda" za pravni standard, ki ga je treba napolniti s konkretnimi okoliščinami, pri čemer je treba to škodo do razumne verjetnosti utemeljiti. To pomeni, da za možnost nastanka škode ne moremo šteti hipotetično mogočih izjemnih položajev, ampak dejstva, ki bi v normalnih gospodarskih okoliščinah lahko pripeljala do občutne škode.
Pritožba zmotno navaja, da je zastaranje terjatve za plačilo pogodbene kazni začelo teči že s prenehanjem delovnega razmerja 24. 12. 2013. Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je zastaranje začelo teči od trenutka, ko naj bi toženec ravnal v nasprotju s pogodbeno obveznostjo iz Sporazuma, torej 3. 1. 2018, ko je tožeča stranka prejela pripravljalno vlogo toženca s spornimi dokumenti, v zvezi s katerimi mu očita kršitev pogodbene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti.
V času sklenitve Sporazuma oziroma zatrjevane kršitve pogodbene obveznosti varovanja poslovne skrivnosti je bil pojem poslovne skrivnosti opredeljen v 39. členu Zakona o gospodarskih družbah. Ta določa, da se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom, s katerim morajo biti seznanjeni družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost (prvi odstavek). Ne glede na to, ali so določeni s sklepi, se za poslovno skrivnost štejejo tudi podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, pri čemer so družbeniki, delavci, člani organov družbe in druge osebe odgovorni za izdajo poslovne skrivnosti, če so vedeli ali bi morali vedeti za tako naravo podatkov (drugi odstavek). Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 52/2012 in VIII Ips 211/2012 zavzelo stališče, da je treba pri uporabi citiranih določb ZGD-1 upoštevati namen varovanja poslovne skrivnosti, ki je v varstvu konkurenčne prednosti podjetja. Predmet poslovne skrivnosti so podatki, ki za podjetje pomenijo konkurenčno prednost v kakršnemkoli pogledu. Pri podatkih, ki na tržni konkurenčni položaj ne vplivajo, ne gre za poslovno skrivnost.
razlika v plači - delovno mesto, ki ne ustreza strokovni izobrazbi delavca - neustrezna izobrazba - napredovanja
Kot izhaja iz tožničine pripravljalne vloge z dne 6. 11. 2023, je tožnica, ki za delovno mesto "načrtovalec TV sporedov VII/2", katerega dela in naloge je opravljala, ni imela ustrezne izobrazbe, s tožbenim zahtevkom tako zahtevala razliko v plači med že obračunano in plačano osnovno plačo in pripadajočo osnovno plačo za delovno mesto "načrtovalec TV sporedov VII/2", zmanjšano za en plačni razred zaradi neustrezne izobrazbe in plačne razrede zaradi napredovanj. Plačni razredi, ki jih je navedla tožnica v tožbenem zahtevku, se skladajo s plačnimi razredi, ki jih je v pritožbi navedla toženka. Tako sodišče nikakor ni preseglo tožbenega zahtevka, saj je ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku, tako kot je bil postavljen.
Med strankama, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 5 obrazložitve, sploh ni bilo sporno, kolikšna je bila višina plače, ki jo je tožnica prejemala, v kateri plačni razred je bila uvrščena na podlagi pogodbe o zaposlitvi in aneksov. Sporno tudi ni bilo, kateri plačni razred je določen za delovno mesto "načrtovalec sporedov VII/2" v posameznih obdobjih in tudi ne za koliko plačnih razredov je tožnica napredovala in koliko časa je bila v delovnem razmerju.
ZDR-1 člen 34, 200, 200/1, 200/2. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 181, 181/1, 339, 339/2, 339/2-8, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. URS člen 2, 22, 25.
prepozna tožba - rok za vložitev tožbe - ugotovitvena tožba - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe - zavrženje tožbe
Pritožbene navedbe, da je tožnici onemogočeno pravno varstvo zoper nezakonito ravnanje delodajalca, zaradi česar je postavljena v še bolj podrejeni položaj, so neutemeljene. Kolikor delavec meni, da mu delodajalec nezakonito nalaga določene obveznosti oziroma krši njegove pravice, lahko na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1 od delodajalca zahteva odpravo kršitev pravic. Če delodajalec v roku 8 dni od pisne zahteve delavca ne izpolni svoje obveznosti in ne odpravi kršitev, lahko delavec v roku 30 dni zahteva sodno varstvo. Tožnica se je zoper navodilo delodajalca, ki izhaja iz izpodbijanega obvestila, pritožila oziroma zahtevala odpravo kršitev pravic. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delodajalec na zahtevo odgovoril dne 22. 2. 2024. Tožnica tožbe nato ni vložila v roku 30 dni, ampak šele 5. 4. 2024, zato je bila s tožbo prepozna, tega pa ne more sanirati z vlaganjem ugotovitvene tožbe. Odločitev sodišča prve stopnje, da se tožba zavrže, je pravilna že iz tega razloga.
Prvi odstavek 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, kar ne zajema možnosti ugotavljanja nezakonitosti navodil delodajalca in s tem obhod obveznosti delavca iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1. Ker ni bil izpolnjen pogoj iz 181. člena ZPP za vsebinsko obravnavo tožbe, jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, očitek o relativno bistveni kršitvi pravil postopka pa je neutemeljen.
Ker je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo, je pravilno zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnica je z začasno odredbo želela zadržanje izvrševanja navodil in zahtev iz obvestila do pravnomočne odločitve o tožbi, katero je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo, zato niso izpolnjeni pogoji za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe.
URS člen 14, 22. ZDR-1 člen 33, 34, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 163, 163/1, 179, 200. ZPP člen 8, 154, 154/1, 165, 165/1, 227, 227/1, 286, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn Slovenije (2014) člen 29. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (2015) člen 26, 26/5.
odsotnost z dela - odpovedni razlog - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja - koriščenje dopusta brez dovoljenja - obveznosti delavca - opravljanje dela - upoštevanje delodajalčevih navodil
Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, skladno s katero lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je odpoved prejel, ker je bil dne 29. in 30. 6. 2023 odsoten z dela (bil je na kolesarjenju v Franciji), čeprav mu za ta dva dneva letni dopust ni bil odobren. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da lahko odsotnost z dela predstavlja utemeljen odpovedni razlog samo v primeru, če delavec na delo ne pride najmanj pet dni zaporedoma, o razlogih za odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Navedeno predstavlja odpovedni razlog po četrti alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, tožniku pa je bila odpoved, kot rečeno, podana po drugi alineji tega zakonskega določila, glede katere pa ni odločilno ne število dni (neupravičene) odsotnosti z dela ne v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da je tožnik toženko obvestil, da gre na kolesarjenje v Francijo.
ZZVZZ člen 23, 25, 25/2, 26, 65. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 103, 103/1, 103/3.
povrnitev stroškov zdravljenja - nujno zdravljenje - nujna medicinska pomoč - odločba Ustavnega sodišča - samoplačniška storitev
Ustava RS zakonodajalca pooblašča, da uredi pravico do zdravstvenega varstva, pri čemer vzpostavi ustavno dopustne omejitve te pravice. V Sloveniji je uveljavljen sistem javne mreže.1 Kadar opravi oseba kot samoplačnik zdravljenje zunaj sistema javne mreže v Sloveniji, je do povrnitev stroškov takšnega zdravljenja upravičena šele, če gre za nujno zdravljenje (drugi odstavek 25. člena ZZVZZ) ali nujno medicinsko pomoč (prvi odstavek 103. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami).
Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnik izstopil iz sistema javne mreže zgolj zaradi predolgih čakalnih dob. Slednje postane pravno relevantno v primeru uveljavitve zdravljenja v tujini, torej vključitvi mednarodnega elementa. Na podlagi obrazloženega je pravilen dokazni zaključek, da se je tožnik odločil, da bo nastopal kot zasebni pacient v Republiki Sloveniji, kar je sodišče argumentirano pojasnilo v 12. in 13. točki obrazložitve. Kot pravilno opozarja toženec je pri tožniku šlo za načrtovano zdravljenje. Tudi tožnik je izpovedal, da zdravnikom v Splošni bolnišnici B. zaradi predhodnih napak v zdravljenju ni zaupal. Zaupal je zgolj dr. C. C., kar sodišče povzame v 7. točki obrazložitve. Pri tožniku je šlo tako za odpravo bolečinskega stanja, ki ga ne moremo uvrstiti v obseg nujnega zdravljenja.
ZNPPol člen 4. ZPP člen 155, 155/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 353, 360, 360/1.
policist - odreditev dela - delovno mesto - naloge policije - zahteva za odpravo kršitve - dežurstva
Tožnik v pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je po pogodbi o zaposlitvi z aneksi dolžan opravljati tudi naloge v skladu s 4. členom ZNPPol, ter se zavzema za to, da se skladno s to določbo lahko stalnemu dežurnemu odrejajo samo naloge, ki so opredeljene v razdelku 3.1 Pravil policije (dežurstvo). Navedeno ne drži. Kljub temu, da je naziv tožnikovega delovnega mesta višji policist - stalni dežurni, naloge tega delovnega mesta ne vključujejo le nalog iz 77. do 87. člena Pravil policije, ki opredeljujejo dežurstvo, temveč še številne druge naloge, ki se po svoji naravi opravljajo na terenu (denimo nadzorovanje in urejanje prometa, vzdrževanje javnega reda in miru, nadziranje na mejnih prehodih ter varovanje javnih shodov in prireditev, prim. 3. člen aneksa z dne 20. 7. 2018, A 12), in izvajanje nalog v skladu s 4. členom ZNPPol. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da sta patruljiranje in dežurstvo dve obliki dela za izvrševanje nalog policije. To izhaja iz Pravil policije, ki skladno z opredelitvijo v 1. členu urejajo medsebojna razmerja, odnose in način dela policijskih enot in uslužbencev policije. Opredelitev dežurstva v Pravilih policije je treba razumeti v navedenem okviru, tj. kot opredelitev ene izmed temeljnih oblik dela policije, in ne kot opis dela na delovnem mestu stalnega dežurnega. Pravila policije ne določajo, kaj delajo zaposleni na različnih sistemiziranih mestih v policiji. Kaj spada med naloge posameznega delovnega mesta, določa sistemizacija delovnih mest in za posamezne zaposlene pogodbe o zaposlitvi, ki so jih podpisali, tako kot je tožnik podpisal svojo pogodbo o zaposlitvi in anekse k njej. Pravno nepomembno je, koliko zaposlenih pri toženki in na katerih delovnih mestih ima v svojih pogodbah o zaposlitvi določilo o izvajanju nalog v skladu s 4. členom ZNPPol.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ-2 člen 11, 53, 392, 392/1. ZPIZ-1 člen 110, 110/6. ZDSS-1 člen 63. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 353.
vdovska pokojnina - starostna meja za pridobitev pravice do vdovske pokojnine - pravnomočna upravna odločba - zavrženje nove zahteve - nespremenjeno dejansko stanje in pravna podlaga
Tožnica je z novo zahtevo, vloženo 17. 4. 2023, ponovno uveljavljala priznanje pravice do vdovske pokojnine. V tem primeru sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje navedene zahteve. V tej zadevi je bila namreč izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo. Na samo odločitev namreč nima nobenega vpliva, da je tožnica ob ponovni vložitvi zahteve dopolnila 53 let starosti. Že sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da se sprememba v dejanski podlagi presoja upoštevajoč pravno relevantna dejstva. Kasneje dopolnjena starost tožnice ni tako dejstvo, ki bi vplivalo na odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine. Iz pravnomočne odločbe izhaja, da je bila odločitev o priznanju pravice do vdovske pokojnine odvisna od izpolnitve starosti na dan 31. 12. 2012, ko bi morala dopolniti 48 let starosti, te starosti pa tožnica ni izpolnila. Kasneje dopolnjena starost 53 let posledično na priznanje pravice do vdovske pokojnine nima nobenega vpliva. Za tožnico bi določba šestega odstavka 110. člena ZPIZ-1 prišla v poštev le v primeru, če bi do 31. 12. 2012 dopolnila vsaj 48 let, da bi imela status čakalke in bi ji nato ob dopolnjenem 53 letu starosti bila priznana samostojna pravica do vdovske pokojnine.
III. kategorija invalidnosti - pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami - preostala delovna zmožnost - seznam telesnih okvar - izvedenski organ
Sodišče je izvedlo vse potrebne dokaze za ugotovitev dejanskega stanja ter obrazložilo, zakaj ni izvedlo preostalih dokazov. Dejstva so bila s predloženo medicinsko dokumentacijo in drugimi izvedenimi dokazi dovolj razjasnjena. Odločitev je sprejelo ob skrbni presoji vseh dokazov. Ugotovilo je, da pri tožniku delovna zmožnost še obstoji v okviru III. kategorije invalidnosti s priznanimi stvarnimi in časovno razbremenitvijo in da pri tožniku ni telesnih okvar skladno z veljavnim Seznamom. Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati nepravilnosti.
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo z obrazložitvijo, da je predpogoj za zakonit izrek disciplinske sankcije zaradi opustitve spoštovanja ukrepov, sprejetih zaradi zagotavljanja varnega delovnega okolja, predhodna izpolnitev obveznosti toženke kot delodajalca zagotoviti varno delovno okolje (skladno z določili 45. člena Zakona o delovnih razmerjih in 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu), v konkretnem primeru zagotoviti ustrezno število zaščitnih mask, kot jih je bilo v skladu z navodili pristojnih institucij potrebnih za zagotovitev ustrezne zaščite v 12 urni izmeni. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka delavcem zagotovila le eno zaščitno masko za 12 zaporednih ur dela, kar pa v tako dolgem času ne zagotavlja ustrezne zaščite. Posledično je zaključilo, da ni podana disciplinska odgovornost tožnika, ker ob izvedbi izrednega nadzora v pisarni, ki si jo je tožnik delil še z enim sodelavcem, ni nosil (v toženkinih navodilih predpisane obvezne) zaščitne maske.
V zvezi s tem je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da možnost delavca, da nadrejenega vsakodnevno zaproša za izdajo mask, katerih uporabo je toženka sicer predpisala kot obvezno, ne predstavlja izpolnitve obveznosti zagotovitve varnega delovnega okolja. Nošenje maske je namenjeno zaščiti, pri čemer ena maska za 12 ur, ki je bila dana tožniku, (po nekaj urah nošenja) ni (več) zagotavljala ustrezne zaščite. Če bi toženka želela delavce dejansko zaščititi, bi jim morala zagotoviti toliko mask, kot jih je bilo skladno z navodili pristojnih institucij potrebno za zagotavljanje zaščite v 12-urnem obdobju (NIJZ je priporočal menjavo kirurške maske na 2 uri). Prepuščanje odločitve o potrebi po dodatnih maskah delavcem in navodilo, da ti prosijo za dodatne maske, pri čemer nadrejena niti ni bila nujno prisotna ves čas tožnikove izmene, te dodatne maske pa so se razdeljevale kar se da skromno, torej ne predstavlja zagotavljanja varnega delovnega okolja s strani toženke. Ta svoje dolžnosti zagotoviti delavcem zaščitne maske ne bi smela prevaliti na slednje v smislu, da morajo ti zanje (vsakih nekaj ur) zaprositi. Zato toženka tožniku neutemeljeno očita, da v času kontrole v pisarni, v kateri sta bila sicer sama s sodelavcem, ki sta si 12 ur delila ta skupni prostor, ni nosil maske.
ZVis člen 63. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 165/2, 214, 214/1, 214/2, 254, 254/2, 339, 339/2, 339/2-6, 339/2-8, 339/2-14, 353, 358, 358-5, 360, 360/1. URS člen 22.
prikrajšanje pri plači - obseg opravljenega dela - neposredna pedagoška obveznost - odločitev ustavnega sodišča - enakost pred zakonom - neenaka obravnava - stroški revizijskega postopka - trditvena podlaga - dokazno breme - visoko šolstvo
Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje ugovore, na katere ji je odgovorilo že sodišče prve stopnje, ki je v ponovljenem sojenju pravilno upoštevalo stališča iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1181/18 in sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 24/2022, ki sta bila izdana v istovrstnem sporu. Pritožbeno sodišče teh stališč, ki jih je izčrpno povzelo že sodišče prve stopnje v 23. točki obrazložitve, ne ponavlja. Bistveno je, da je kršeno načelo enakosti pred zakonom, če so predavatelji s 40-tedensko obveznostjo prejeli enako plačilo kot predavatelji s 30-tedensko obveznostjo, če slednji niso imeli upoštevano večjega obsega drugih obveznosti. Pri tem je potrebno izhajati iz celotnega študijskega leta (52 tednov) in ne tedenske obveznosti iz 63. člena ZVis, pri čemer neutemeljeno vztraja toženka. Obseg NPO je vezan na določitev skupnega obsega obveznosti NPO za celotno študijsko leto, torej tudi za obdobje, ko se študijski program ne izvaja. Predavatelji prejmejo enako plačilo za delo le, če na tedenski ravni opravijo ustrezen obseg obveznosti NPO, v tednih, ko NPO ne izvajajo, pa imajo temu ustrezen večji obseg ostalih obveznosti, poleg tega bi morali predavatelji s 30 tedensko obveznostjo imeti ustrezno večji obseg drugih obveznosti.
Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno primerjalo tožničine obveznosti v celotnem študijskem letu z obveznostmi predavateljev, ki so imeli v vtoževanem obdobju število ur NPO določeno na podlagi 30-tedenskega študijskega programa, ter ugotavljalo, ali je bila tožnica, ki je kot višja predavateljica v 40-tedenskih študijskih programih opravila 360 ur NPO, v enakem položaju kot predavatelji, ki so na 30-tedenskih študijskih programih opravili 270 ur NPO, torej ali je bil obseg njihovih drugih obveznosti upoštevno večji.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00081972
Direktiva Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu člen 2, 2-2. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 1, 1-3. ZObr člen 97e. KPJS člen 46, 46/2. ZPP člen 8, 154, 154/1, 155, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 360, 360/1.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - sodba vrhovnega sodišča - vojaško urjenje - straža - varovanje državne meje - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači v zvezi s pripravljenostjo v času vojaških vaj in usposabljanj ustrezno presojalo na podlagi določb ZObr in KPJS. Pravilno je presodilo, da posebne značilnosti vojaških vaj in usposabljanj izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa. Ta se po napotilu iz člena 1(3) Direktive 2003/88/ES v zvezi s členom 2(2) Direktive 89/391/EGS ne uporabi, kadar bi to neizogibno nasprotovalo posebnim značilnostim posamezne dejavnosti oboroženih sil. Skladno s stališčem Sodišča EU v sodbi C‑742/19 je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so s področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključene dejavnosti, ki spadajo bodisi v začetno usposabljanje vojaških oseb bodisi v operativno urjenje, ki se nato redno zahteva od pripadnikov oboroženih sil. Tako se narava operativnega urjenja razlikuje od narave straže in varovanja državne meje.
Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe EU C‑742/19 in pri odločanju smiselno upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018. To stališče, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže, je relevantno tudi za odločitev v obravnavanem primeru, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami. Pravilno je štelo, da pripravljenost v zvezi s stražo predstavlja običajno službo, ki je po značilnostih in naravi podobna pripravljenosti v zvezi z varovanjem meje, zato obe dejavnosti spadata v področje uporabe Direktive 2003/88/ES.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na pripravljenost v zvezi z varovanjem meje in straže (E.), presojalo na podlagi Direktive 2003/88/ES, je ustrezno uporabilo materialno pravo in čas pripravljenosti v okviru teh dejavnosti utemeljeno vštelo v delovni čas. Presoja, da tožniku za ta čas pripada plačilo 100 % urne postavke oziroma razlika med že plačanim 50 % zneskom osnovne plače in 100 % zneskom te plače, je zato pravilna.
URS člen 2, 15. ZPP člen 154, 165, 353. ZPIZ-1 člen 110, 110/1, 110/1-3, 119, 421, 425, 426. ZPIZ-2 člen 53, 109, 389, 392, 392/1.
vdovska pokojnina - starost - dolžnost preživljanja otrok
Ključna za presojo upravičenosti do vdovske pokojnine je torej starost tožnice na dan 31. 12. 2012. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica do uveljavitve ZPIZ-2 ni dopolnila starosti za pridobitev pravice do vdovske pokojnine po 110. členu ZPIZ-1 in tudi do tega dne ni dopolnila pogoja starosti, pri kateri bi lahko začela teči čakalna doba za pridobitev pravice do vdovske pokojnine. Tožnica, rojena ... 1970, do 31. 12. 2012, namreč ni dopolnila starosti 53 let ali 48 let, da bi lahko pravico znova uveljavila, ko bi dopolnila 53 let starosti (šesti odstavek 110. člena ZPIZ-1).
Tožnica je pravico do vdovske pokojnine na podlagi tretje alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1, uživala tudi po 1. 1. 2013, ko je že veljal nov predpis, tj. ZPIZ-2. Ko je tožničin sin dopolnil 26 let in je prenehala dolžnost preživljanja, tožnica ni več izpolnjevala pogojev za uživanje pravice do vdovske pokojnine po ZPIZ-1. Na podlagi prvega odstavka 392. člena ZPIZ-2 bi vdovsko pokojnino po ZPIZ-1 lahko prejela pri 53 letih, samo v primeru, če bi do 31. 12. 2012 (tj. do uveljavitve ZPIZ-2) dopolnila vsaj 48 let. Tega pogoja pa ni izpolnila. Enako stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi v več drugih zadevah.3
V pritožbi toženka izpodbija pravilnost vročitve tožbe s pozivom na odgovor. Ne nasprotuje ugotovitvi, da je v času vročanja (15. 5. 2024) imela v sodnem registru še vedno naveden poslovni naslov A. Pravno nepomembne so pritožbene navedbe o dejanskem opravljanju dejavnosti na novem naslovu, o naročilu notarki za spremembo poslovnega naslova v sodnem registru in o dogovoru za preusmeritev pošte. Da ji je znano, da preusmeritev sodnih pisanj ni mogoča, toženka potrjuje v pritožbi. Prav tako za pravilno vročitev tožbe s pozivom na odgovor ni odločilno, da vročevalec po poteku 15 dni od puščenega obvestila o pošiljki same pošiljke s tožbo in pozivom na odgovor ni pustil v toženkinem hišnem predalčniku. Po četrtem odstavku 142. člena ZPP pride do t. i. fikcije vročitve s pretekom 15. dne od puščenega obvestila. Za pravilnost vročitve je odločilno, ali je bilo v hišni predalčnik toženke (oziroma v primeru, da tega ne bi imela, na vrata poslovnega prostora) vročeno obvestilo o prispeli pošiljki. Za pravilnost vročitve s fikcijo oziroma nadomestno vročitvijo je pravno nepomembno, ali je bilo nato pisanje puščeno v hišnem predalčniku oziroma razlog, zakaj ni bilo puščeno. Z vložitvijo sodnega pisanja v hišni predalčnik se namreč zagotavlja le večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub navedenemu načinu vročitve (nadomestna vročitev oziroma fikcija vročitve) res seznanil s pisanjem.
stroški postopka - delni umik tožbe - delna izpolnitev - načelo davčne pravičnosti - uspeh stranke
Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov nepravilno izhajalo iz prvega odstavka 154. člena ZPP in je zmotno štelo, da delni umik tožbe ni vplival na stroške toženke, ker se slednja naj ne bi opredelila do tega dela zahtevka. Toženka se v odgovoru na tožbo res ni opredelila do navedb o terenskem delu tožnika oziroma o vajah in usposabljanjih, vendar sodišče prve stopnje pri tem spregleda, da tožnik v tožbi s tem v zvezi sploh ni podal trditev. Tožnik je v tožbi trdil le, da mu je toženka odrejala stražo in podobne zadolžitve, da je moral biti v pripravljenosti, ki bi se morala šteti v delovni čas, toženka pa je tem navedbam v odgovoru na tožbo nasprotovala. Tožnik je šele v prvi pripravljalni vlogi podal določne navedbe glede dela, ki ga je opravljal, hkrati pa je umaknil tožbo v delu, kjer je zahteval plačilo za čas vaj in usposabljanj. Upoštevajoč navedeno, se toženka ni mogla opredeliti do navedb glede vaj in usposabljanj.
Ker tožnik tožbe ni umaknil zaradi delne izpolnitve zahtevka, prav tako ni podlage za uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP oziroma načela pravičnosti, kot to uveljavlja tožnik v odgovoru na pritožbo, bi sodišče prve stopnje stroške postopka moralo odmeriti glede na uspeh obeh strank, torej ob uporabi prvega odstavka 158. člena in drugega odstavka 154. člena ZPP.