DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00082922
KPJS člen 46, 46/2, 46/3. ZObr člen 37, 37/4, 97e. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2.
stalna pripravljenost - vojak - delovni čas - plačilo razlike v plači - straža - varovanje državne meje - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU
Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanje, da je Sodišče EU državam članicam omogočila izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališče v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža.
stalna pripravljenost - plačilo razlike v plači - delovni čas - vojak - vojaško urjenje - vojaško strokovno usposabljanje - Direktiva 2003/88/ES - neuporaba direktive EU - sodba SEU - izvajanje vojaške vaje
Sodišče prve stopnje je skladno z relevantnimi odločitvami Vrhovnega sodišča (npr. VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 16/2024) presojalo izjeme iz sodbe C-742/19 Sodišča EU tako, da je ugotavljalo konkretne okoliščine izvajanja vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj se izključitev direktive nanaša predvsem na osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo in na tiste osebe, ki so na operativnem urjenju, pri čemer ni mogoče izenačiti vseh oblik urjenja in vsakovrstne podpore temu urjenju, prav tako ni mogoče izenačevati vsakega terenskega usposabljanja in operativnega urjenja, upoštevati pa je bilo treba morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in podpornimi dejavnostmi, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja. V smislu 79. točke sodbe C-742/19 se presoja, ali bi se uvedba sistema rotacije ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedle le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja (v zvezi s tem toženka ni podala nobenih trditev), sodišče prve stopnje se je tako utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem tožnikove zamenljivosti (ki ji v zvezi s to vojaško vajo toženka niti ni nasprotovala). Zahtevku za plačilo razlike v plači je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tudi v povezavi s tožnikovo stalno pripravljenostjo v času vojaške vaje Jadranski udar 2021, saj toženka ni dokazala, da bi njegova vloga v tej konkretni vojaški vaji pomenila izjemo po navedeni sodbi SEU.
Kot je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo že v sodni odločbi Pd 156/2019, je imel tožnik z družbo IPS (A. d. o. o.) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela luško transportnega delavca od 1. 4. 2011 dalje. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) z družbo IPS preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bila njegov dejanski delodajalec toženka, ki je zato odgovorna za tožnikovo prikrajšanje že v času, ko je bil formalno delavec družbe A. d. o. o. Toženka je bila že na podlagi sodbe Pd 156/20191 v zvezi s sodbo VDSS opr. št. Pdp 814/2022 iz tega razloga dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, kar je bilo tudi realizirano dne 5. 8. 2023. Tudi v drugem sojenju je sodišče prve stopnje izhajalo iz istega zaključka, skladna ugotovitvi o tem, da je toženka dejanski delodajalec tožnika, pa je tako odločitev izpodbijanega dela sodbe o obstoju delovnega razmerja med tožnikom in toženko za čas od 10. 6. 2020 do 6. 9. 2020 in od 1. 7. 2022 do 31. 8. 2022, kot tudi odločitev o prikrajšanju pri izplačilu plač in drugih prejemkov, ki jih je toženka, kot dejanski delodajalec dolžna izplačati tožniku za sporno obdobje.
Glavnina pritožbenih navedb se nanaša na izpodbijanje stališč, ki jih je revizijsko sodišče sprejelo v tej (VIII Ips 8/2022) in podobnih zadevah, pritožbeno sodišče pa nato upoštevalo pri sprejemu sodne odločbe Pdp 814/2022. V ključnem se nanašajo na presojo, da je bilo delovno razmerje tožnika z družbo IPS prikrito delovno razmerje s toženko, ta pa je, kot tožnikov dejanski delodajalec, odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja (tudi za čas obstoja delovnega razmerja pri družbi IPS). Teh stališč toženka z obravnavano pritožbo ne more več uspešno izpodbijati. Enako velja za obširno pritožbeno utemeljevanje, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen Ustave RS, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021. Do vseh teh pritožbenih navedb in v zvezi s tem očitanih kršitev Ustave RS (zlasti še poseg v 2. in 74. člen URS) se pritožbeno sodišče zato ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).
Nepretrgane, več kot osemletne vključitve tožnika v organiziran delovni proces toženke ni mogoče razlagati drugače, kot trajno opravljanje dela zanjo. Pritožba zato zmotno uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi v izpodbijanem delu sodbe ne bila pojasnjena razlika med začasnim in trajnim (nepretrganim) opravljanjem dela. Nadalje je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da je bila družba A. d. o. o. samostojni gospodarski subjekt, zaradi česar ni bila odvisna od toženke. Da slednje ne drži, izhaja že iz tega, da je zaradi prenehanja poslovanja s toženko družba A. d. o. o. tožniku morala odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (kot je družba A. d. o. o. navedla v odgovoru na tožbo, je dejansko tožniku morala podati odpoved iz poslovnega razloga, ker so izpadla naročila s strani naročnika - drugotožene stranke, ki je tudi pričela zaposlovati delavce IPS, zaradi česar sama ni imela več potreb po delavcih).
Ugovor zastaranja stranka v skladu s spremenjeno določbo 286. člena ZPP lahko uveljavlja najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če ga brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Toženka je izrecno in pravočasno uveljavljala zgolj zastaranje terjatev, ki bi v plačilo zapadle 5 let pred vložitvijo tožbe. Ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti, ki mora tudi sicer biti obrazložen, ni podala. Posledično v pritožbi neuspešno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti.
ZZVZZ člen 44a, 44b. ZDSS-1 člen 81. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 213, 213/2, 243, 254, 339, 339/2, 339/2-8, 353. Pravilnik o naročanju in upravljanju čakalnih seznamov ter najdaljših dopustnih čakalnih dobah (2018) člen 9.
zdravljenje v tujini - povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - čakalna doba - izčrpane možnosti zdravljenja v sloveniji - izboljšanje zdravstvenega stanja - dokaz z izvedencem
Pritožbene navedbe, da se je pokojna tožnica dne 29. 12. 2022 odločila, da prične z zdravljenjem v Nemčiji, zaradi napotitve na UKC B. in neodzivnosti zdravstvenih institucij, ne morejo biti utemeljen razlog za povrnitev stroškov zdravljenja po 44.b členu ZZVZZ. Zahtevek po tej določbi je utemeljen le v primeru, če so v Sloveniji presežene čakalne dobe oziroma razumen čas zdravljenja. S pomočjo izvedenskega organa je sodišče prve stopnje lahko utemeljeno zaključilo, da ta ni bil presežen.
Za presojo ali gre za izčrpane možnosti zdravljenja ni pomembno vprašanje možnosti izbire zdravljenja v različnih ustanovah, temveč ali je bilo zdravljenje tožnici na voljo v vsaj eni do treh ustanov (UKC A., inštitut D. in UKC B.), ki izvaja zdravljenje raka jajčnika v Sloveniji. Ključna okoliščina tako ni ali je bila podana možnosti izbire, ampak dejstvo, da je bilo pokojni tožnici zdravljenje v Sloveniji omogočeno. Takšno zdravljenje je bilo tožnici na voljo v UKC B. Irelevantne so zato pritožbene navedbe, da se pokojna tožnica zaradi epidemioloških ukrepov ni mogla zdraviti v UKC A.
OZ člen 131, 131/1,150, 153,153/1, 153/2, 153/3, 168, 179. ZDR-1 člen 34, 34/1, 35, 45, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 12, 19. ZPP člen 8, 243.
odškodninska odgovornost delavca - poškodba pri delu - objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - nevarna dejavnost - prosta dokazna ocena - sodni izvedenec - varnost in zdravje pri delu
Stališče pritožbe, da bi samo izvedenec za varstvo pri delu lahko povedal, kako je do nastanka nezgode sploh lahko prišlo in kaj je njen vzrok, je nepravilno. Sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP), ne pa v primeru, ko je sporen zgolj dejanski potek škodnega dogodka. Slednjega mora sodišče samo ugotoviti na podlagi presoje (drugih) za to ponujenih dokazov in tega bremena brez utemeljenih razlogov ne more prenašati na izvedenca. Poleg tega ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil, po katerih bi bili nekateri dokazi več vredni od drugih, sodišče pa dokazno oceno sprejme na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter ob upoštevanju uspeha celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP).
Tožnikovo delo je tako v fazi preverjanja napak v delovanju zalogovnika potekalo tudi znotraj zalogovnika, v katerem so se na vsaki strani nahajali nepritrjeni težki kovinski pladnji, nameščeni v predalih, naloženih do višine 6 do 7 metrov z vmesnim razmikom le nekaj metrov. Tožnik je moral z namenom identificiranja napake (njene narave in lokacije) z vizualnim pregledom znotraj zalogovnika preveriti tudi višje ležeče pladnje, zaradi česar je pričakovano stopil na edino višje ležečo podlago v zalogovniku - ogrodje tehtnice, široko okoli 20 cm, na katerem mu je spodrsnilo. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu zaključku, da je v okoliščinah konkretnega primera tožnikovo delo pomenilo nevarno dejavnost, za škodo od katere v skladu s 150. členom OZ odgovarja toženka, ki se je s to dejavnostjo ukvarjala.
Pritožbene navedbe, da tožnik ni navedel nobenega relevantnega konkretnega vzroka, zaradi katerega bi toženka lahko odgovarjala za njegovo poškodbo, saj ni trdil, da je izgubil ravnotežje oziroma mu je spodrsnilo zato, ker je toženka naredila kaj narobe, so le na videz utemeljene. Toženka sicer pravilno ugotavlja, da ji tožnik ni očital odgovornosti za neposredni vzrok za zdrs v smislu slabe obutve ali nezagotovitve delovnega pripomočka. Spregleda pa, da ji je vendarle očital tudi nezagotavljanje varnega delovnega procesa oziroma ne varno organizacijo dela (in s tem kršitev 5. člena ZVZD-1), ker je toženka v nasprotju s svojimi lastnimi pravili oziroma prepovedmi, npr. Navodili za varno delo (priloga B5) od delavcev pričakovala vstopanje v zalogovnik pločevine in ugotavljanje ter odpravljanje napak, v kolikor je bilo to brez vzdrževalcev mogoče v ročnem načinu na komandnem pultu.
ZPIZ-2 člen 41, 63, 63/2, 63/2-1. ZPP člen 154, 154/1, 165, 165/1, 287, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353.
I. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - ponovna zahteva - kmet - izvedenski organ
Sodišče je ugotavljalo, ali je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v času po izdaji že omenjene pravnomočne odločbe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi bil tožnik po pravnomočnosti navedene odločbe razporejen na drugo ustrezno delo. V tem primeru so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno tožnikovo delazmožnost ugotavljati glede na poklic "kmet". Razen tega iz ugotovitev sodišča tudi ne izhaja, da bi bil tožnik v zavarovanje vključen kot "kmet". Iz tožbenih navedb izhaja, da je od 12. 2. 2020 do 13. 12. 2021 prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, od 14. 12. 2021 dalje pa se na podlagi določb Zakona o urejanju trga dela vodi v evidenci začasno nezaposljivih oseb in ni prejemnik denarnega nadomestila.
Konvencija o pravicah invalidov člen 2. ZPIZ-2 člen 63, 63/1, 63/3, 69, 69/1, 93, 93/1, 108, 108/3. ZDSS-1 člen 71.
invalidnost - omejitev - nova invalidnost - socialni spor - plačilo sodne takse
Ključno je, da mora biti institut razumne prilagoditve na voljo, ko ima oseba z invalidnostjo potrebo po tem. To pomeni, da prilagoditev ni razumna takrat, ko potrebe po prilagoditvi ni oziroma ko takšna nerazumna prilagoditev (v tem primeru stvarna razbremenitev) pomeni omejitev uživanja ali uresničevanja pravic iz invalidnosti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da tožnikove spremembe v zdravstvenem stanju ne omejujejo njegove delazmožnosti, zato stvarna razbremenitev (delo naj ne bo enolično in ponavljajoče), upoštevaje 2. člen Konvencije, s tem v zvezi ni razumna. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 63. člena ZPIZ-2, ker pri tožniku v stanju invalidnosti niso nastale takšne spremembe, ki bi zmanjšale zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta. Posledično dne 18. 1. 2022 ni bila podana nova invalidnost (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-2).
Tožnik ni upravičen do povračila sodne takse, ker se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva sodne takse ne plačujejo (71. člen ZDSS-1).
ZDR-1 člen 116, 116/3, 118, 119, 119/1. ZPP člen 165, 181, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 360, 365.
zavrženje tožbe - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti - I. kategorija invalidnosti - prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu - bolniški stalež - datum prenehanja delovnega razmerja - učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Tožnik je bil v času podaje odpovedi v bolniškem staležu, zato mu skladno s tretjim odstavkom 116. člena ZDR-1 delovno razmerje ni prenehalo ob poteku odpovednega roka. Ker je bil z odločbo ZPIZ z dne 12. 2. 2024, ki je postala pravnomočna 29. 2. 2024, razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, mu je s tem dnem na podlagi zakona (prvi odstavek 119. člena ZDR-1) prenehalo delovno razmerje in je bil odjavljen iz socialnih zavarovanj. Prenehanje delovnega razmerja iz razloga invalidske upokojitve je tako nastopilo pred učinkovanjem redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Pogoj za prisojo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 je sodna razveza pogodbe o zaposlitvi. Slednjo sodišče lahko razveže šele po tem, ko ugotovi, da delovno razmerje ni zakonito prenehalo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na podlagi podane redne odpovedi s strani delodajalca, temveč na podlagi samega zakona zaradi njegove razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti (torej zakonito), niso bili podani zakonski pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Posledično je tudi zahtevek za denarno povračilo utemeljeno zavrnilo.
nastanek taksne obveznosti - vročitev sodne odločbe - plačilni nalog za plačilo sodne takse - ugovor zoper plačilni nalog o odmeri sodne takse - uspeh stranke v postopku
Pritožbeni očitek o napačni razlagi 4. točke prvega odstavka 5. člena ZST 1 je neutemeljen. V zvezi z nastankom taksne obveznosti se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na to določbo, ki določa, da taksna obveznost za postopek o individualnih delovnih sporih pred sodiščem prve stopnje nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Ker je bila sodna odločba toženki vročena 10. 5. 2024, je utemeljeno štelo, da je takrat nastala tudi njena taksna obveznost. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje na 15. člen ZST 1 in zavzemanje toženke, da naj bi njena taksna obveznost nastala šele po pravnomočnosti sodbe.
Pravilnik o natančnejših pogojih in natančnejšem postopku o izjemni odobritvi zdravila, živila za posebne zdravstvene namene, prehranskega dopolnila, dermatološkega izdelka, medicinskega pripomočka ali zdravstvene storitve (2023) člen 4. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 71a. ZZVZZ člen 23, 23/7. ZPP člen 154, 165, 337, 337/1, 350, 350/2, 353.
povrnitev stroškov - medicinski pripomočki
Kot je to pritožbeno sodišče pojasnilo že v zadevi Psp 64/2023 z dne 29. 3. 2023, so kompresijske dokolenke kot medicinsko tehnični pripomoček skladno z 71.a členom Pravil OZZ od 1. 11. 2021 dalje opredeljene kot pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. Določeno je, da ima zavarovana oseba pravico do medicinskih pripomočkov za kompresijsko zdravljenje spodnjih udov: kompresijskih dokolenk, kompresijskih nogavic, kompresijskih hlačnih nogavic ali kompresijskih hlač. Kako se uveljavlja navedena pravica, pa je določeno v XIII/9. poglavju Pravil OZZ. Kompresijske dokolenke mora predpisati zdravnik specialist, ki kot pooblaščeni zdravnik izda naročilnico. Torej v primeru, če ni naročilnice, tudi ni podlage, za povračilo stroškov nakupa kompresijskih nogavic.
Kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji po materialnem predpisu za izjemno odobritev nakupa kompresijskih nogavic. Skladno s sedmim odstavkom 23. člena ZZVZZ in 4. členom Pravilnika, mora biti za izjemno odobritev medicinskega pripomočka izpolnjen pogoj in sicer, da zavarovanec za medicinski pripomoček nima pravice iz obveznega zavarovanja. V tej zadevi pa navedeni pogoj ni izpolnjen, saj ima tožnik že po 71.a členom Pravil OZZ pravico do medicinskega pripomočka in sicer kompresijskih dokolenk. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje tožnik tudi ni dokazal, da gre v njegovem primeru za izjemno zdravstveno stanje.
Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (2005) priloga IV, IV/B, IV/B-12.1. OZ člen 131, 131/1, 171, 179. ZDR-1 člen 45, 45/1, 179, 179/1. ZVZD-1 člen 5, 5/1. ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 353.
odškodninska odgovornost delodajalca - krivdna odškodninska odgovornost delodajalca - nadzor delodajalca nad delavci - negmotna škoda - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - povprečna neto plača kot merilo za primerjavo prisojenih odškodnin - višina denarne odškodnine - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem
Tožniku je bilo dne 19. 9. 2017 odrejeno delo demontaže opaža. Za to delo Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih deloviščih (Ur. l. RS, št. 83/05), ki jo je citiralo sodišče prve stopnje, v prilogi IV, B Specifične zahteve za delovna mesta na gradbiščih, Delovišča na prostem, točka 12.1 določa: Kovinski ali betonski okviri in njihovi elementi, opaži, montažni elementi ali začasne podporne konstrukcije ter oporniki se smejo postaviti ali odstraniti samo pod strokovnim nadzorstvom. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje sicer ni navedlo, v kateri točki je ta zahteva za odstranjevanje elementov na gradbiščih določena, je pa pravna podlaga jasno navedena v izvedenskem mnenju (točka 2 na strani 6). Glede na citirano določbo Uredbe, ki določa strokovno nadzorstvo nad odstranjevanjem opaža, so neutemeljene pritožbene navedbe, da demontaža opaža ni podvržena posebnim gradbenim pravilom (pravilom za varno opravljanje dela), oziroma da delodajalec ne more odgovarjati za vsako delo delavcev - ga nadzirati. Sodišče prve stopnje odgovornosti toženke ni povezalo z obveznostjo, da nadzoruje delo na splošno, ampak da zagotovi strokovno nadzorstvo nad konkretnim delom, ki je bilo odrejeno tožniku.
V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje tožniku, ki je v škodnem dogodku utrpel izpah levega komolca, odlomek koronida leve podlahtnice, odprti zlom spodnjega dela leve koželjnice in podlahtnice ter poškodbo levega ulnarnega živca, upoštevaje 179. člen OZ utemeljeno odmerilo odškodnino za nematerialno škodo v skupni višini 19.500,00 EUR oziroma približno 13 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Toženka si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za znižanje odškodnine. Odmerjena odškodnina odraža težo poškodbe in njene posledice ter je po posameznih postavkah ustrezno umeščena v primere sodne prakse, ki jih je citiralo sodišče prve stopnje.
Na podlagi pravilne ocene izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel intenziven (ne zmeren) primarni strah, nato je trpel sekundarni strah različne intenzivnosti več kot pol leta. Glede na navedeno mu ni odmerilo previsoke odškodnine iz tega naslova v višini 2.000,00 EUR.
Toženka v pritožbi neresnično prikazuje, da tožnik trpi (le) zmerne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti oziroma da so te le neznatne. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, predvsem na podlagi izvedenskega mnenja in iz tožnikove izpovedi, ima tožnik organske in funkcionalne posledice škodnega dogodka; zaradi posledic ne more več opravljati svojega dela (kar je bil razlog za upokojitev) in je bistveno omejen v vsakodnevnem življenju, saj z levo roko ne more dvigniti niti dveh kilogramov; ne more delati na vrtu niti pridobivati lesa za kurjavo; ne sme voziti. Upoštevaje navedene trajne posledice in duševne bolečine, ki jih trpi, glede na starost tožnika (63 let ob škodnem dogodku) je odmerjena odškodnina tudi iz tega naslova ustrezna oziroma ni previsoka.
ZPP člen 154. ZOdvT tarifna številka 3102, 3210, 3470. Odvetniška tarifa (2015) člen 20, 20/2.
stroški postopka - postopek pred Ustavnim sodiščem - načelo uspeha pravdnih strank - pravilna uporaba odvetniške tarife
Ker je ZOdvT pričel veljati 1. 9. 2009, tožnik pa je tožbo vložil 3. 12. 2012, bi moralo sodišče prve stopnje tudi v postopku Pd 18/2024 uporabiti določbe ZOdvT in ne OT, ne glede na to, da je bil postopek pravnomočno končan v zadevi Pd 51/2019 in da je sodišče odločalo v postopku Pd 18/2024 potem, ko je Ustavno sodišče RS z odločbo št. Up-1514/22-18 z dne 18. 4. 2024 ugodilo ustavni pritožbi tožnika ter sodbo pritožbenega sodišča Pdp 219/2022 z dne 14. 4. 2022 v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 51/2019 z dne 4. 11. 2021 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede na to, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju Pd 18/2024 stroške odmeriti po ZOdvT in ne po OT, niso utemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi mu moralo sodišče priznati stroške 13. in 14. pripravljalne vloge. Pritožba toženke glede stroškov v tem postopku, kot je bilo obrazloženo že zgoraj, utemeljeno opozarja na določbo četrtega odstavka opombe 3 tarifne priloge, zato tožnik v novem sojenju Pd 18/2024 ni upravičen do nagrade za postopek.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 155/1, 156, 158, 158/1, 165, 165/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366. ZNP-1 člen 40, 40/1, 40/4. ZDSS-1 člen 19.
kolektivni delovni spor - umik predloga - stroški postopka - nepravdni postopek - stavkovni sporazum
Predlagatelj je z zahtevkom, kot ga je uveljavljal s predlogom, zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev splošnega akta nasprotne udeleženke. V umiku predloga in v pritožbi zatrjuje, da je bil sklenjen stavkovni sporazum, kar pa ne pomeni izpolnitve zahtevka. Predlagatelj pri tem ne navaja vsebine tega stavkovnega sporazuma, oziroma ne navaja, da bi se z nasprotno udeleženko v njem dogovoril glede izpolnitve zahtevka ali glede plačila stroškov tega sodnega postopka.
Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak na podlagi določbe prvega odstavka 158. člena ZPP, zato so pritožbene navedbe, da stroški niso nastali po predlagateljevi krivdi, brezpredmetne.
Postopek v kolektivnih delovnih sporih ni nepravdni postopek. Določbe ZNP-1 se v teh sporih ne uporabljajo. Glede na to se predlagatelj v pritožbi neutemeljeno zavzema za upoštevanje prvega in četrtega odstavka 40. člena ZNP-1, ki določata, da udeleženci v nepravdnem postopku krijejo vsak svoje stroške oziroma da ima udeleženec pravico do povračila stroškov le, kadar zakon tako določa.
Direktiva 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela člen 1, 1/1. ZDR-1 člen 60, 60/1, 61, 61/1, 89, 89/1, 89/1-1, 118,. ZPP člen 154, 155, 165, 353.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - agencijski delavec - zagotavljanje dela delavcev drugemu delodajalcu - začasnost - časovna omejitev opravljanja dela pri uporabniku - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila
V prvem odstavku 1. člena Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 19. 11. 2008 o delu agencij za zagotavljanje začasnega dela je določeno, da se uporablja za delavce, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje in so napoteni v podjetje uporabnika, kjer začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja. Kar pomeni, da imajo pogodbo o zaposlitvi sklenjeno z agencijo za zagotavljanje začasnega dela skladno s prvim odstavkom 60. člena ZDR-1 sklenjeno za nedoločen čas. Napotitev se sme nanašati le na začasno, in ne na trajno delo napotenega delavca k uporabniku, zato tudi poslovni razlog ne more biti utemeljen le na okoliščini, da je napotitev predčasno ali redno prenehala le pri določenem uporabniku.
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse okoliščine, ki so relevantne za odmero denarnega povračila, ki je dosojeno pravilno v višini 9 povprečnih plač, kar je polovica višine (18) plač, ki jo določa zakon. Zaradi tega so neutemeljene tudi toženkine pritožbene navedbe, da je denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 odmerjeno previsoko, ker naj bi sodišče dalo prevelik poudarek tožničinim zdravstvenim težavam.
ZDSS-1 člen 58, 58/1, 63, 63/1, 73, 73/1, 73/2. ZSVarPre člen 33, 33/1. ZPP člen 2, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 358, 358-5.
enkratna izredna denarna socialna pomoč - izredna denarna socialna pomoč - materialna ogroženost - namenska poraba sredstev - pravni standard - okoliščine konkretnega primera
Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da tožnica za sporna meseca februar 2023 in marec 2023 ni dokazala namenske porabe sredstev. S tem, ko je tožnica sredstva izredne denarne socialne pomoči za namen plačila varščine in najemnine, porabila za dnevne najeme hotelskih sob ni izkazala namenske porabe sredstev. V citirani odločbi z dne 22. 2. 2022 je res opredeljen namen "plačilo varščine in najemnine", pa vendar takšne opredelitve namena priznane izredne denarne socialne pomoči ni mogoče širiti oziroma enačiti s plačili dnevnih najemov hotelskih sob. Kljub temu, da v odločbi ni bilo specificirano, kakšno vrsto sobe oziroma kakšno stanovanje si lahko tožnica najame s priznano izredno denarno pomočjo, je presoja tega dejstva neločljivo povezana z naravo izredne denarne socialne pomoči. Gre za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi. Kot takšna je namenjena najranljivejšim skupinam kot zadnji prejemek v primeru materialne stiske.
Predvsem zaradi narave subsidiarnosti izredne denarne socialne pomoči in cilja, ki se z njo zasleduje, je že pojmovno nemogoče v istem kontekstu govoriti o hotelskih najemih. Pri teh gre za oddajanje nastanitvenih zmogljivosti v opremljenih sobah, ki vključuje tudi dnevno čiščenje in pospravljanje sob za krajši čas, običajno dnevno ali tedensko. Priznana denarna sredstva so bila v konkretnem primeru priznana za zadovoljitev osnovnih bivanjskih potreb v smislu bivanjske ogroženosti. Tudi sam način priznanja izredne denarne socialne pomoči oziroma opredelitev namena "varščina in najemnina" potrjuje, da ne more iti za plačilo hotelskih storitev.
ZDSS-1 člen 19. ZNP-1 člen 40, 40/4. ZPP člen 156, 158, 158/1, 165, 165/1, 337, 337/1, 350, 350/2, 365, 365-2, 366.
kolektivni delovni spor - umik predloga po domiku nepremičnine - stroški postopka - stroški postopka po načelu krivde - nepravdni postopek - subsidiarna uporaba ZPP
Sodišče prve stopnje predlagatelju ni naložilo povrnitve stroškov postopka nasprotne udeleženke upoštevaje načelo krivde (156. člen ZPP), ampak je odločitev pravilno sprejelo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ki se ob izostanku drugačnih določb v ZDSS-1 uporablja v (kolektivnih) delovnih sporih (19. člen ZDSS-1). Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka (predlagatelj), ki umakne tožbo (predlog), nasprotni stranki (nasprotnemu udeležencu) povrniti stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je nasprotna stranka izpolnila zahtevek. Kot je razvidno že iz same zakonske določbe, drugi razlogi, ki so pripeljali do odločitve za umik predloga, niso pomembni.
Postopek v kolektivnih delovnih sporih ni nepravdni postopek. Določbe ZNP-1 se v teh sporih ne uporabljajo. Glede na to se predlagatelj v pritožbi neutemeljeno zavzema za upoštevanje prvega in četrtega odstavka 40. člena ZNP-1, ki določata, da udeleženci v nepravdnem postopku krijejo vsak svoje stroške oziroma da ima udeleženec pravico do povračila stroškov le, kadar zakon tako določa.
Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da je toženka sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljevala tako z objektivno nezmožnostjo zagotavljanja dela kot subjektivno porušenim odnosom (obstoj zamer drugih učiteljev in dijakov ter staršev dijakov do tožnika). Odločitev, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (in zavrne zahtevek za reintegracijo), je sprejelo na podlagi pravilnih ugotovitev, da je toženka poučevanje pouka filozofije dejansko spremenila in da je ur pouka manj; v šolskem letu 2023/2024 je pouk izvajala B. B., zaposlena za določen čas, v naslednjem šolskem letu 2024/2025 se pouk ne bo izvajal. Ciklično izvajanje pouka filozofije pomeni, da toženka nima trajne potrebe po tem delu, kar nenazadnje priznava sam tožnik. Sodišče prve stopnje je ovrednotilo interes tožnika za reintegracijo ter nato pravilno večjo težo podelilo objektivni nezmožnosti zagotavljanja dela.
Pravdni stranki si v pritožbah neutemeljeno prizadevata za višje oziroma nižje denarno povračilo ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je (razen upoštevanja odpravnine) pravilno uporabilo kriterije, ki jih določa drugi odstavek 118. člena ZDR-1, in sicer trajanje tožnikove zaposlitve pri toženki (več kot 16 let), možnosti za novo zaposlitev, ki jih je upoštevaje starost tožnika (46 let) in zaposlitev pri drugem delodajalcu za opravljanje drugega dela, ki je sicer prenehala po njegovi volji, utemeljeno ocenilo za slabše, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in pravice, ki jih je uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (prisojena reparacija za devet mesecev). Prisojeni znesek v višini sedem plač je ustrezno umeščeno v primere sodne prakse.
Tožnik si v pritožbi neutemeljeno prizadeva za priznanje za pravdo potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP) potnih stroškov pooblaščenca, pri čemer se sklicuje na sodno prakso, ki ni enotna. Zastopano je tako stališče, da se ti stroški priznajo, saj ima stranka pravico do proste izbire odvetnika, odnos v okviru mandatnega razmerja pa temelji na zaupanju, kot stališče, da se priznajo le stroški pooblaščenca, ki ima sedež v sodnem okrožju, oziroma da se stroški pooblaščenca s sedežem izven sodnega okrožja priznajo le izjemoma, kadar so za to podane posebej tehtne okoliščine. Pri zahtevi za povrnitev tovrstnih stroškov je treba tehtati med pravico do svobodne izbire odvetnika in varstvom položaja stranke, ki v pravdi izgubi. Sodišče mora zato v vsakem primeru skrbno presoditi vse okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem upravičuje, da se stroški, ki so nastali zato, ker je stranka izbrala odvetnika izven sedeža sodišča, naložijo v plačilo nasprotni stranki.
ZPIZ-1 člen 103. ZDR-1 člen 6, 6/1, 83, 83/4, 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-4, 89/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi - dejanski razlog za odpoved - izbira presežnih delavcev - bolniška odsotnost delavca - prepoved diskriminacije
Predmet tega spora je tako zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odpoved iz razloga invalidnosti neutemeljena, ker bi toženka tožnici lahko omogočila delo na istem delovnem mestu, vendar le s krajšim delovnim časom (4 ure dnevno, 20 ur tedensko). Presoja temelji na pravilni ugotovitvi, da nove stvarne razbremenitve s to odločbo ZPIZ tožnici niso bile priznane in da je toženka izhajala iz napačnega prepričanja, da tožnica, ki ji je bila na novo priznana zgolj časovna razbremenitev, ne bi več smela delati na delovnem mestu "sestavljalec III - z omejitvami". Pravica, kot je bila tožnici priznana z odločbo ZPIZ z dne 8. 7. 2022, se je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje v konkretnem primeru lahko realizirala tudi tako, da bi tožnica opravljala delo na delovnem mestu, za katero je imela z delodajalcem že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da bi na njem opravljala le še delo, ki ustreza odločbi ZPIZ (torej s krajšim delovnim časom). Ker pa je sodišče nadalje ugotovilo, da je delo tožnice, ki ga je opravljala pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi dejansko (hkrati) postalo nepotrebno zaradi utemeljenega poslovnega razloga, je presodilo, da je odpoved iz poslovnega razloga zakonita. Takšen zaključek je po presoji pritožbenega sodišča preuranjen.
Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da bolniška odsotnost ni bila razlog za odpoved tožnici, pri čemer se je oprlo na izpoved zakonitega zastopnika toženke in listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je pri toženki veliko bolniških odsotnosti. Vendar navedeno ne zadošča za sprejem pravilne odločitve. V smislu določbe četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZDR-1, ki ju je sodišče prve stopnje upoštevalo le delno, je namreč treba presoditi tudi, ali je delodajalec pri odločitvi o tem, kateremu izmed delavcev bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izhajal iz objektivnih meril. Ker je tožnica zatrjevala, da je bil dejanski razlog za odpoved izključno njena invalidnost, bolniški stalež ter dejstvo, da je toženka napačno interpretirala odločbo ZPIZ, je bila toženka dolžna dokazati, da temu ni tako, ter da je tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedala na podlagi objektivne izbire med zaposlenimi delavci (ki so po vsebini opravljali enako delo kot tožnica). Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tem vprašanjem, zato je ugotovljeno dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, odločitev sodišča o zavrnitvi tožničinega zahtevka pa posledično preuranjena.
ZPIZ-2 člen 63, 63/1. ZPP člen 70, 70-6, 154, 154/1, 165, 165/1, 247, 247/1, 287, 287/2, 353.
invalidnost - zaključek zdravljenja - spremembe v zdravstvenem stanju - izločitev izvedenca medicinske stroke
Upoštevaje navedene ugotovitve, pri tožniku še poteka zdravljenje, s tem pa niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da se ugotovi invalidnost. Pri tem je sicer potrebno poudariti, da pri tožniku, glede na podane zdravstvene težave, zdravljenje ne bo nikoli zaključeno, kot je to povedal tudi sodni izvedenec. Ključna je ugotovitev, kdaj so spremembe v zdravstvenem stanju take, da jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. V predmetni zadevi zdravljenje očitno do te mere še ni zaključeno. Po mnenju sodnega izvedenca je potrebno počakati na nov izvid ultrazvoka srca z obremenitvenim testiranjem in dokončno mnenje kardiologa glede nadaljnje terapije in zdravljenja. Glede na navedeno je torej ključno, da se pridobi nova medicinska dokumentacija, na podlagi katere se lahko začne nov upravni postopek pri tožencu za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista MDPŠ pristransko in da je na to tožnik opozarjal ves čas postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na naroku zavrnilo tožnikov predlog za izločitev navedenega izvedenca. V sodbi je tudi pojasnilo razloge za zavrnitev, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Tudi po stališču pritožbenega sodišča namreč niso podani razlogi po 6. točki 70. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 247. člena ZPP za izločitev člana izvedenskega organa specialista MDPŠ.
pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - ugovor stvarne pristojnosti - poseg v pravni položaj
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru stvarne nepristojnosti druge toženke oziroma je sklenilo, da je za odločanje v tej zadevi zoper drugo toženko pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Takšna odločitev v pravni položaj prve toženke, ki se pritožuje, ne posega. To pomeni, da za pritožbo nima pravnega interesa.